Majčkena zgodbica

15.12.2015 ob 12:39

Moje zgodbe so pa res nekaj kar pogrešam. Bog ve kam so odšle. Včasih se mi zdi, da so čisto nekje tukaj blizu, niti stene ni vmes, niti dolgih minut. Lahko se samo sprašujem zakaj ne iztegnem roke in posežem po njih.

Ne vem ali je bilo kdaj kaj prida drugače, ali je res v tem obdobju tako zelo veliko več dogajanja, ali je res vse tako zelo bolj dinamično, razrvano in dramatično, kot je bilo kdajkoli prej. Ali se niso morda znalci medijskih spinov, barantanja s človeškim razmišljanjem in prodaje človeških duš, samo še toliko bolje naučili svojega bednega posla.

Ko včasih pomislim na ljudi in okolje, ki so mi pred časom dajali in mi še vedno dajejo, navdihe, se zlepa ne morem odločiti, da bi se ukvarjal z njimi. Niti predstavljati si ne morem, da bi te drobne, majhne usodice postavil na tehtnico nasproti vsem dogodkom, ki že senca njihove megalomanskosti prevaga moje delavčke, butaste male šefe in naduvane inženirčke, ki se smukajo med hrumečimi plehnatimi mašinami.

Nedavno je nekje na spletu, na svojem profilu, znana novinarka objavila zelo zanimiv in zelo pomenljiv zapis. Nekaj kratkih suhoparnih podatkov. V bistvu je šlo samo za par številk. Na eni strani je bilo navedeno število 300000 ljudi pod pragom revščine, kot druga skrajnost pa strašni podatek, da v naši ljubi deželici nosi burko 12 žensk. Brez posebnega komentarja, brez dodatkov, je sporočilo zapisanega kristalno jasno. Če ni, se pa samo vprašajmo, s čim so nas v zadnjem času uspeli veliko bolj animirati in pritegniti k modrovanju, žolčni razpravi, totalnemu prepiru!?

In tako se nam dogaja vsak dan. Vse manj sploh uspemo pomisliti, kaj je v resnici naš problem. Udobno in brez odpora sprejemamo informacije, ki nam čim bolj univerzalno pojasnjujejo kako in kaj. To se mi zdi podobno, ko če bi mi v bajti spuščal ventil, jaz pa ne bi imel orodja, ki bi z njim težavo odpravil. Slučajno pa bi ravno takrat v TV prodaji tekel polurni oglas, kjer bi na raznih primerih, podkrepljenimi s patetičnimi izjavami prič, kazali kako s kompletom cenenega kitajskega kvazi orodja popravimo karkoli na tem svetu. In tako namesto navadnih cevnih klešč prinesemo v bajto tisto šaro. Nazadnje moramo pa še poklicati mojstra, da stvar uredi. Kaj in kdo je v našem vsakdanjem življenju mojster, ki bi kaj začel urejati, tega pa še ne vem.

Mojstri, ki pa so to predvsem sami zase, se nasprotno od pričakovanj, ravno na račun takšnega razmišljanja ljudstva, lepo brez težav šlepajo skozi svojo kariero. Imamo nekaj kraljevskih primerov. Cela mojstrska četa, če pogledamo za vsa leta nazaj, torej odkar obstajamo kot država, seveda vegetira na osnovi ideologije. Umetno narejen konflikt, ki smo ga prevzeli brez upiranja in dvomov. Ne glede na to, da smo že ne vem katera generacija po tisti, ki je krivico in zlo doživela. Sem pa zadnje čase nekajkrat imel občutek, da se je ta ideološka delitev v nekem delu tudi iztrošila. Ampak ni zadrege. Kdor obvlada vzorec, se v enačbi znajde tudi z drugimi spremenljivkami.

Zelo simptomatičen mi je na primer model, ki uspeva biti zraven in dokaj odločilno mešati štrene z zelo zanimivim argumentom. Penzionistom se je že ničkolikokrat prikupil s trditvijo, da je zaslužen za to, da jim penzije v zadnjem času niso nominalno padale. Potem tukaj omenimo še bedo od nekakšnega regresa, ki se je zanje domnevno boril kot razjarjen lev in eko! Leta in leta se v posmeh demokraciji in volilnemu telesu tip redi pri koritu. Kot da nihče v tem času ne bi opazil, da je ta nominalno nezmanjšan dohodek pred leti zadošćal za dom starih, zdaj pa marsikdo nima niti za pol meseca in ostalo polovico dodajajo otroci. Če obstajajo seveda in če imajo zaposlitev oziroma denar. V nasprotnem primeru za ta denar poskrbi država in v zameno čez par let zarubi hišo ali grunt. Nihče tudi ne opazi, da ljudje, ki so oddelali celo delavno dobo in niti niso imeli slabe službe, dobivajo odločbe za pokojnine, ki jim privabijo bridke solze na oči. Zneski komaj še presegajo štiri stotake.

Pa nisem niti mislil izpostaviti določenega mojstra. Gre samo za vzorec. Vzorec, po katerem nas zelo zanimajo, nas zelo razburijo in nam v pogon poženejo vse še žive možganske celice, samo problemi, ki nam jih spretno lansirajo, potem, seveda, ko jih naredijo dovolj dramatične, ko jih obdelajo z (vseh) skrajnih strani.

Jaz pa kljub vsemu pogrešam svoje male zgodbice. Kljub vsemu živim v ozki dolini, v majhnem kraju, ki mi je pri srcu bolj kot ostali kraji vsenaokrog. Pa saj one niso šle nikamor daleč. Čez dobro uro, denimo, bom šel oddelat eno od njih. Bog ve, kaj se bo zgodilo. Morda se bom zgražal nad kakšnim bedakom, morda bom sam kakšno butasto ukrenil. Mogoče se bo izkazalo, da je nekdo presenetljivo dobrega srca ali pa, nasprotno, da je skriti hinavec. Morda mi bo pognalo vročo kri po žilah, ko bo veliko več vredno, da nekdo nariše graf o statistiki mojega šihta, kot pa dejansko delo, ko človeku pade otipljiv izdelek iz rok. Mogoče bom dobil turoben navdih, ko se mi bo zazdelo, da gre vse skupaj k hudiču ali pa me bo radostno obšlo, da vse pa le ni tako zelo zanič.

Kakorkoli že, utrujen bom zvečer pogledal okoli sebe. Opazil bom dramo, tragične izraze na razburjenih frisih, neznansko usodne poteze in odločitve največjih in najpametnejših.

Moja zgodbica pa bo ostala tam. Kot droben grahek, ki ga izbirčen otrok valja z enega na drug rob krožnika. In jaz bom gledal … zdaj tragične frise, zdaj svoj mali drobceni dan.

In ne pridem do prve pike. Nepomembno! Do amena!

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Majčkena zgodbica”

  1. miri pravi:

    Tragične in razburjene frise si nekako predstavljam.
    Največji in najpametnejši mi pa nikakor ne pridejo pred oči.

  2. dare dare pravi:

    @Miri, eno in drugo je zaigrano. Je pa res, da se je glumaču laže spakovati, kot pa izpasti pameten. S taprvim občinstvo prej prinese okoli.

  3. olna pravi:

    Uh Dare, zdaj si me pa dobil. A veš, da si deliva enako usodo – isto kot tebi s tvojimi zgodbami, se meni dogaja z branjem tvojega bloga…ravno pomislim, hej, zdajle bom pa spet enkrat skočila na Dareta, pa me potegne na svojo stran nekaj usodno pomembnega…testi gremlin, ki v Ameriki kandidira za prezidenta, ali ženska leta frau Merkel, ali eni junaki, ki režejo glave napačnim vernikom, ali kakšen naš zgodovinski referendum…in podobne prelomne reči za usodo človeštva.

    Ampak zdaj sem pa tu…kaj veš, mogoče je pa to dober znak!

  4. dare dare pravi:

    Lej, Olna, ne morem biti ravno prioriteta. V družbi takšnih veličin, kot si jih naštela pa sploh. Čisto super, da sploh kdaj pridem na vrsto :) !! lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !