Tekma

1.12.2015 ob 13:01

V tekmovanju v odprtosti, v človeški širini, v razumevanju drugih in podobnih disciplinah sem vse manj prepričan, da bi se dobro uvrstil. Ko gledam, poslušam in berem to prepucavanje v medijih, seveda predvsem na spletu, se ne počutim več stoprocentno tak. Nekateri so očitno potegnili daleč naprej. Cinično, odkrito posmehljivo so me prehiteli po desni. Zdaj se zgražajo nad zahojenim in zadrtim prebivalstvom moje dežele, ki nikakor ne dojema, da je vsak pomislek, vsak najmanjši strah, vsak odpor v zvezi s spreminjanjem našega okolja, prihajanjem novih kultur in navad, da je vse to ne le narobe ampak zavržno, ubogo in gnusno početje.

Vsekakor se strinjam, da prepovedi, ograje, omejitve niso dobra stvar. Še bolj vsekakor pa se strinjam, da tudi vzpostavitev stanja, ko ljudje ne bi smeli več niti pomisliti, pa naj to poskušajo početi še tako artikulirano in kulturno, da so ogroženi, da se bojijo posledic sprememb in da bi bilo treba glede svoje tako imenovane odprtosti vsaj malo potegniti ročno zavoro, nikakor ni dobra stvar, In tudi ne poštena.

Če je nekaj zaplankanosti, ozkosrčnosti, nekaj foušljivosti in še kakšne podobno nemarne lastnosti del nas, del naše tradicije, naših genov, celo naše »kulture«, ne trdim, da smo lahko na to ponosni. Nikakor ne. Se mi pa zdi nekako čudno, če me z vseh strani bombardirajo neki veleumi, da bi morali naši ljudje, od mestne mladine pa do pobožnih vaških mamc, čez noč spremeniti to svojo zahojenost v širokosrčnost in sprejeti neko drugo, boga mi, da ne manj starokopitno kulturo z vso ikonografijo, koreografijo, kostumografijo in ideologijo vred.

Sam zase kljub temu, da v tekmovanju očitno ne bi mogel biti favorit, menim, da sem dokaj znosno odprt. Včasih sem celo napadan, kritiziran. Denimo takrat, ko na šihtu debatiram z Ekremom. Agencijski delavec, kakopak musliman, Bosanec, ne obvlada ravno zgledno slovenščine. Pa čeprav že dolgo časa dela v teh krajih. Včasih se trudi, vendar mu že po prvih besedah vse skupaj uide iz vajeti in se spremeni v težko razumljivo brbljanje v njegovem jeziku in še dialektu za povrh. Tako med nami, zdi se mi, da dec ni ravno svetovni talent za jezike. Potem pa seveda zraven lahko prištejemo še vse, že stokrat predebatirane specifičnosti, ki so situaciji v prid in škodo. V mislih imam podobnost jezikov in veliko govorcev teh taistih južnih jezikov na vsakem koraku. No in v končni fazi se s sodelavcem meniva po njegovo. Malo zato, ker je pač (tudi) v mojem interesu, da se o stvareh dogovoriva, malo pa verjetno zato, ker imam(o) to prilagajanje vsajeno v gene.

Tako kot devanje samega sebe v nič!!«Boljši« samozaničevalci niti ne opazijo preskoka in znajo bentiti o našem hlapčevstvu najprej zato, ker se podrejamo in gremo prišlekom nasproti in potem v isti sapi, ker jim ne razpremo na široko svojih rok.

Glede stvari, ki zadnje čase, pogosto popolnoma pretirano in brez potrebe, ustvarjajo zdraho med ljudmi, v mislih imam kakopak predvsem muslimanska oblačila, res ne bi bilo pametno kar počez nekaj prepovedati. Še posebno ne, dokler od pete do vrh glave pokritih muslimank, sploh nikjer še ne vidimo. To bi bilo res samo in nič drugega, kot ustvarjanje napetosti in sporov. Vendar pa moram priznati, da tudi tu obstaja druga plat. Mogoče marsikomu ni simpatična , ampak je vredna razmisleka in debate. Obstaja namreč nekakšna recipročnost. Pripravljenost sprejemanja naših navad v arabskih državah, še posebno, seveda, nekaterih, je resnično nekoliko vprašljiva.

Sam sem bil bolj malo v tistem koncu. Skoraj nič. Bil pa sem poleti v Mostarju. Ko sem na mostu srečal črno, nindja alike, pojavo, ki je pri 40 stopinjah capljala za decom v bermudah in majici, pa tudi malo pozneje, ko sem se znašel v preddverju džamije, sem se počutil nekoliko čudno. Rekel bi, da sem občutil nekakšno napetost, skoraj strah. Pa ne seveda strah, da bi mi kdo kaj naredil. Šlo je za to, da sem bil sam previden, da jaz ne bi storil kakšne nesprejemljive poteze. Zelo pomembno se mi je zdelo, da se obnašam tako kot se je tam obnašati treba. Po eni verziji je to spoštovanje do drugačne kulture in drugačnih navad.

Zdaj pa si predstavljajmo »društvo jodlarjev in ljubiteljev kolin« v zakotni gorenjski vasici. In skupino turistov, vključno z nindjami, iz Saudske Arabije, ki po nekem slučaju zaide ravno v to vasico. Fantje jih v svoji razigrani maniri sprejmejo sprva z začudenjem, nekateri med njimi jih obdarijo z neokusnimi pripombami, vsi pa jim radodarno ponujajo sveže klobase. Saj ne trdim, da je njihovo obnašanje hvale vredno, še zdaleč ne. Vem pa tudi, da bi jih do onemoglost valjali po spletu, cajtengih in kontaktnih radijskih oddajah, kot sramoten primer naše nizkotnosti.

Ko tako gledam ta svet, nikoli nimam prav natančnih odgovorov, kaj je in kaj naj bi bilo prav. Imam pa neke občutke. Včasih zanimive, drugič tudi presenetljive. Če se tokrat omejim na konkretno tematiko sprejemanja, mešanja kultur, razumevanja drugačnih navad in podobnega, moram ugotoviti, da sem ravno to, namreč presenečen.

Kultura, ki je sama zelo nedostopna, povzroči (samo) zaničevanje ravno tiste kulture, ki zelo radodarno sprejema.

Zadnje čase beremo in poslušamo o strašnih napovedih. Pretijo nam revščina, vojne, prave kataklizme. Jaz sem še vedno optimist. Konec koncev smo takšne napovedi že poslušali tudi kdaj prej pa smo prišli živi skozi. Ampak če postane bolj gosto me pa skrbi poleg stisk, ki bi se pojavile, še nekaj drugega. Še vedno gledam na prišleke kot na ljudi. Vsesplošno propagando sem čisto odmislil, Ampak ostane pa nekaj zelo pomembnega. Znajo se boriti in znajo braniti svoje. Dokler gre za kulturo, nam ostanejo lepi argumenti. Želimo biti odprti in želimo mirno priti skozi. Kot pri mojem pogovoru z Bosancem. Da se stvari rešijo. In bogami, res bomo v prihodnosti imeli ogromno možnosti biti tolerantni in širokosrčni!!

Ko pa bo treba braniti kaj (še) bolj elementarnega … kdo se bo braniti sploh upal ali znal …

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev na “Tekma”

  1. miri pravi:

    Težko se bomo spremenili.Še “kminca” ali “bokažajfarja” postrani gledamo med nami ,”domorodci”,če seveda ima toliko korajže,da se preseli k nam.

  2. dare dare pravi:

    Še ni toliko časa, ko so na vsaki veselici izbruhnili “medetični” spopadi, med skupinami, ki jih omenjaš!!

  3. anonimneš pravi:

    Kolikor vem, so se medetični spopadi dogajali predvsem zaradi zaužitih maliganov, ki so imeli za posledico pravico do medetičnega osvajanja ženskih src in merjenje mišic med posameznimi skupinami.

  4. dare dare pravi:

    Anonimni, zanimiva teorija. Seveda lahko pride do konfliktov, če iz sosednje vasi pride kakšen samec in se vtika v naše babe! Ne vem točno kaj ima tukaj zraven alkohol. Mogoče ga je moral loputniti kakšen štampelj, da si je upal!!

  5. anonimneš pravi:

    ja, seveda, štampelj ali dva sta morala biti prisotna že zaradi korajže ali pa zaradi treme, ki je bila v glavah nekaterih prepotentnih samcev. V nekaj primerih so se ojunačile kar punce same in z besedami napadle kakega vsiljivca, ki je začel motiti in preganjati njenega izbranca.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !