dare.likar@siol.net

Arhiv za December 2015

Mala božična

26.12.2015 · 7 komentarjev

Starejša kot je bila, bolj se ji je vsako leto zdelo, da božični čas pride kar tako, iznenada. Ni bilo več tiste postopnosti, tako kot v mladih, še bolj v otroških letih, ko so se skrivnostno, skoraj čarobno bližali prazniki. No, nekaj je k temu prispevalo tudi to, da je bilo zunaj še konec decembra vse zeleno in da je termometer kazal čez dan deset stopinj ali več. Niti celi šopi reklam, prospektov in ostale navlake, ki je silila iz natlačenih nabiralnikov, ki je ljudi zasipala in nadlegovala na vsakem koraku, niti stotine uvoženih božičnih popevk ni moglo ustvariti vzdušja, kot ga je nosila v svojem spominu.
Pa takrat ni vedela kakšno bogastvo ima tista toplina, tista temačna tiha ulica in zasnežena pot do vhodnih vrat, komaj nekaj luči, ki so vse skupaj osvetljevale in tiha pesem iz bližnje cerkve, ki je skupaj z vsem življenjem utihnila in se umirila že veliko pred polnočjo. Nobenega hrumenja, nobenega trgovanja s čustvi ljudi, nikjer bobnenja iz zvočnikov in v rdeče oblečenih debeluhov. Samo mir. Tiste vrste mir, ki se naseli v dušo, v notranjost. Takrat ko se človek ustavi, obsedi in občuti vsak trenutek.
Vseeno pa ji je bil božič, pa čeprav tako zelo drugačen kot tisti iz njenih nostalgičnih misli, pri srcu. Bolj prav bi bilo verjetno, če bi rekli, da je imela do tega dneva spoštovanje. Prav mogoče, da je vsaj v prazničnih dneh razmišljala o prazniku tudi s kančkom pobožnosti, prav zelo pa ne. Bila je tiste vrste vernik, ki je prepričan, da je pošteno življenje in to, da nikomur ne želi slabega čisto dovolj. Če je kje vsemogočni, bo to že upošteval. Nekaj od njenega odnosa pa je bila tudi čisto običajna navada. Pri njenih letih pa ljudje svojih navad ne spreminjajo več.
Pospravila je, enako kot lani in vsa leta prej, tisti kot in z mizice umaknila vazo in star radio, ki ga tako ali tako ni prav pogosto vklapljala. Pospravila je prtiček in stekleno kroglo, ki ji jo je pred leti kupil mož na izletu v Benetkah. Iz spalnice je prinesla desko, jo postavila na mizico in nanjo razporedila tisto malo mahu, ki ga je že pred štirinajstimi dnevi napraskala na skali v parku. Nanj je postavila lesen hlevček in nekaj figuric, v kot pa majhno umetno smrekico. Zbledele in tu pa tam okrušene okraske je razporedila po vejah in na koncu prižgala nekaj lučk. Vse tako kot vedno. Tako kot je želela in nič drugače.
V pečici je že dišal kos mesa in na plošči je počasi brbotala juhica. Vsake toliko je stopila in pomešala jed. Drobno se je nasmehnila, ko je pomislila na njegovo sitnost. Vedno je bilo malo narobe. Nekaj premalo, nekaj preveč. Preslano, prevroče, premehko, pretrdo, premastno. Pa je že davno dojela, da je Francelj le po navadi malo siten in da mu vse paše kar postavi na mizo. Pa pobu ravno tako.
Le še darila je morala postaviti pod jaslice. Za njega je bilo darilo vedno enako. Cela šteka cigaret in nekaj parov nogavic. In nikoli ni pozabil med smehom pripomniti . »A da me bo prej pobralo?!« Pa saj ni bilo tako važno. Tobak bi kupil tako ali tako, brez kalcet pa tudi ni mogel. Objel je takrat ženo potem pa zasedel svoj prostor za mizo. Božična večerja pa čeprav preslana ali kako drugače ne čisto popolna, mu je dišala iz kuhinje.
Fantu je pripravila večji paket. Prav tako po večini praktične reči. Kaj od obleke, zobno krtačko, pozneje že kremo za britje in takšne zadeve. Ohranila pa je še zanimivo navado. Vedno je zraven dodala avtomobilček. Dirkalni avtek, ki se ga je že čisto majhen tako veselil. Pozneje ko je postal že velik fant, so se zaradi obvezne igračke zabavali in vedno znova nasmejali. Tudi pozneje, ko je že sam vozil avto, posebno takrat, ko je imel tudi sam hiter in enako živo rdeč avtomobil. Ja, vseskozi je ljubil hitrost. Za volanom, poleti tudi z motorjem, je užival v brzenju skozi ovinke. Blizu pa tudi bolj daleč po svetu.
Postavila je večerjo na mizo. Ni pripravila veliko tistega. Človek v njenih letih nima več pravega teka, nima več pravega žara, pravega veselja. Večina vsega je ostala in postala navada. In njen boj, njen upor. Vstala je in stopila do okna. Komaj zaznavno je razmaknila zavese in z enim očesom pogledala dogajanje na ulici. Dogajanje, ki to sploh ni bilo, je bilo pisano in načičkano, glasno in nepotrebno. Ljudje, ki so gomazeli sem in tja, niso dajali vtisa, da sploh opažajo ves okit in hrup. Zrli so predse in turobnih pogledov hiteli svojim pomembnim opravkom naproti.
»Ja, spat bom odšla!« je polglasno sama pri sebi rekla. Božič je. Sploh ne šteje več koliko jih je bilo od takrat, ko je odkašljal na oni svet. Ko ni priznala, da ji ne gre, da ne zna, da ne zmore v tem tako na glavo obrnjenem svetu. Svetu, ki se je podrl in razletel, kot se je tisto motorno kolo v zadnjem delu tovornjaka. V spomin in opomin je bilo zapisano na majhni marmornati plošči vdelani v skalo v tistem ovinku.
Odstopicala je proti sobi. Drobni koraki in drobna, kot solza, ki ji ni dovolila iz drobnega, zdavnaj posušenega očesa, nekam odgnana misel.
»Sama na širnem svetu. Vsem božičem navkljub.«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Majčkena zgodbica

15.12.2015 · 4 komentarjev

Moje zgodbe so pa res nekaj kar pogrešam. Bog ve kam so odšle. Včasih se mi zdi, da so čisto nekje tukaj blizu, niti stene ni vmes, niti dolgih minut. Lahko se samo sprašujem zakaj ne iztegnem roke in posežem po njih.

Ne vem ali je bilo kdaj kaj prida drugače, ali je res v tem obdobju tako zelo veliko več dogajanja, ali je res vse tako zelo bolj dinamično, razrvano in dramatično, kot je bilo kdajkoli prej. Ali se niso morda znalci medijskih spinov, barantanja s človeškim razmišljanjem in prodaje človeških duš, samo še toliko bolje naučili svojega bednega posla.

Ko včasih pomislim na ljudi in okolje, ki so mi pred časom dajali in mi še vedno dajejo, navdihe, se zlepa ne morem odločiti, da bi se ukvarjal z njimi. Niti predstavljati si ne morem, da bi te drobne, majhne usodice postavil na tehtnico nasproti vsem dogodkom, ki že senca njihove megalomanskosti prevaga moje delavčke, butaste male šefe in naduvane inženirčke, ki se smukajo med hrumečimi plehnatimi mašinami.

Nedavno je nekje na spletu, na svojem profilu, znana novinarka objavila zelo zanimiv in zelo pomenljiv zapis. Nekaj kratkih suhoparnih podatkov. V bistvu je šlo samo za par številk. Na eni strani je bilo navedeno število 300000 ljudi pod pragom revščine, kot druga skrajnost pa strašni podatek, da v naši ljubi deželici nosi burko 12 žensk. Brez posebnega komentarja, brez dodatkov, je sporočilo zapisanega kristalno jasno. Če ni, se pa samo vprašajmo, s čim so nas v zadnjem času uspeli veliko bolj animirati in pritegniti k modrovanju, žolčni razpravi, totalnemu prepiru!?

In tako se nam dogaja vsak dan. Vse manj sploh uspemo pomisliti, kaj je v resnici naš problem. Udobno in brez odpora sprejemamo informacije, ki nam čim bolj univerzalno pojasnjujejo kako in kaj. To se mi zdi podobno, ko če bi mi v bajti spuščal ventil, jaz pa ne bi imel orodja, ki bi z njim težavo odpravil. Slučajno pa bi ravno takrat v TV prodaji tekel polurni oglas, kjer bi na raznih primerih, podkrepljenimi s patetičnimi izjavami prič, kazali kako s kompletom cenenega kitajskega kvazi orodja popravimo karkoli na tem svetu. In tako namesto navadnih cevnih klešč prinesemo v bajto tisto šaro. Nazadnje moramo pa še poklicati mojstra, da stvar uredi. Kaj in kdo je v našem vsakdanjem življenju mojster, ki bi kaj začel urejati, tega pa še ne vem.

Mojstri, ki pa so to predvsem sami zase, se nasprotno od pričakovanj, ravno na račun takšnega razmišljanja ljudstva, lepo brez težav šlepajo skozi svojo kariero. Imamo nekaj kraljevskih primerov. Cela mojstrska četa, če pogledamo za vsa leta nazaj, torej odkar obstajamo kot država, seveda vegetira na osnovi ideologije. Umetno narejen konflikt, ki smo ga prevzeli brez upiranja in dvomov. Ne glede na to, da smo že ne vem katera generacija po tisti, ki je krivico in zlo doživela. Sem pa zadnje čase nekajkrat imel občutek, da se je ta ideološka delitev v nekem delu tudi iztrošila. Ampak ni zadrege. Kdor obvlada vzorec, se v enačbi znajde tudi z drugimi spremenljivkami.

Zelo simptomatičen mi je na primer model, ki uspeva biti zraven in dokaj odločilno mešati štrene z zelo zanimivim argumentom. Penzionistom se je že ničkolikokrat prikupil s trditvijo, da je zaslužen za to, da jim penzije v zadnjem času niso nominalno padale. Potem tukaj omenimo še bedo od nekakšnega regresa, ki se je zanje domnevno boril kot razjarjen lev in eko! Leta in leta se v posmeh demokraciji in volilnemu telesu tip redi pri koritu. Kot da nihče v tem času ne bi opazil, da je ta nominalno nezmanjšan dohodek pred leti zadošćal za dom starih, zdaj pa marsikdo nima niti za pol meseca in ostalo polovico dodajajo otroci. Če obstajajo seveda in če imajo zaposlitev oziroma denar. V nasprotnem primeru za ta denar poskrbi država in v zameno čez par let zarubi hišo ali grunt. Nihče tudi ne opazi, da ljudje, ki so oddelali celo delavno dobo in niti niso imeli slabe službe, dobivajo odločbe za pokojnine, ki jim privabijo bridke solze na oči. Zneski komaj še presegajo štiri stotake.

Pa nisem niti mislil izpostaviti določenega mojstra. Gre samo za vzorec. Vzorec, po katerem nas zelo zanimajo, nas zelo razburijo in nam v pogon poženejo vse še žive možganske celice, samo problemi, ki nam jih spretno lansirajo, potem, seveda, ko jih naredijo dovolj dramatične, ko jih obdelajo z (vseh) skrajnih strani.

Jaz pa kljub vsemu pogrešam svoje male zgodbice. Kljub vsemu živim v ozki dolini, v majhnem kraju, ki mi je pri srcu bolj kot ostali kraji vsenaokrog. Pa saj one niso šle nikamor daleč. Čez dobro uro, denimo, bom šel oddelat eno od njih. Bog ve, kaj se bo zgodilo. Morda se bom zgražal nad kakšnim bedakom, morda bom sam kakšno butasto ukrenil. Mogoče se bo izkazalo, da je nekdo presenetljivo dobrega srca ali pa, nasprotno, da je skriti hinavec. Morda mi bo pognalo vročo kri po žilah, ko bo veliko več vredno, da nekdo nariše graf o statistiki mojega šihta, kot pa dejansko delo, ko človeku pade otipljiv izdelek iz rok. Mogoče bom dobil turoben navdih, ko se mi bo zazdelo, da gre vse skupaj k hudiču ali pa me bo radostno obšlo, da vse pa le ni tako zelo zanič.

Kakorkoli že, utrujen bom zvečer pogledal okoli sebe. Opazil bom dramo, tragične izraze na razburjenih frisih, neznansko usodne poteze in odločitve največjih in najpametnejših.

Moja zgodbica pa bo ostala tam. Kot droben grahek, ki ga izbirčen otrok valja z enega na drug rob krožnika. In jaz bom gledal … zdaj tragične frise, zdaj svoj mali drobceni dan.

In ne pridem do prve pike. Nepomembno! Do amena!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Tekma

1.12.2015 · 5 komentarjev

V tekmovanju v odprtosti, v človeški širini, v razumevanju drugih in podobnih disciplinah sem vse manj prepričan, da bi se dobro uvrstil. Ko gledam, poslušam in berem to prepucavanje v medijih, seveda predvsem na spletu, se ne počutim več stoprocentno tak. Nekateri so očitno potegnili daleč naprej. Cinično, odkrito posmehljivo so me prehiteli po desni. Zdaj se zgražajo nad zahojenim in zadrtim prebivalstvom moje dežele, ki nikakor ne dojema, da je vsak pomislek, vsak najmanjši strah, vsak odpor v zvezi s spreminjanjem našega okolja, prihajanjem novih kultur in navad, da je vse to ne le narobe ampak zavržno, ubogo in gnusno početje.

Vsekakor se strinjam, da prepovedi, ograje, omejitve niso dobra stvar. Še bolj vsekakor pa se strinjam, da tudi vzpostavitev stanja, ko ljudje ne bi smeli več niti pomisliti, pa naj to poskušajo početi še tako artikulirano in kulturno, da so ogroženi, da se bojijo posledic sprememb in da bi bilo treba glede svoje tako imenovane odprtosti vsaj malo potegniti ročno zavoro, nikakor ni dobra stvar, In tudi ne poštena.

Če je nekaj zaplankanosti, ozkosrčnosti, nekaj foušljivosti in še kakšne podobno nemarne lastnosti del nas, del naše tradicije, naših genov, celo naše »kulture«, ne trdim, da smo lahko na to ponosni. Nikakor ne. Se mi pa zdi nekako čudno, če me z vseh strani bombardirajo neki veleumi, da bi morali naši ljudje, od mestne mladine pa do pobožnih vaških mamc, čez noč spremeniti to svojo zahojenost v širokosrčnost in sprejeti neko drugo, boga mi, da ne manj starokopitno kulturo z vso ikonografijo, koreografijo, kostumografijo in ideologijo vred.

Sam zase kljub temu, da v tekmovanju očitno ne bi mogel biti favorit, menim, da sem dokaj znosno odprt. Včasih sem celo napadan, kritiziran. Denimo takrat, ko na šihtu debatiram z Ekremom. Agencijski delavec, kakopak musliman, Bosanec, ne obvlada ravno zgledno slovenščine. Pa čeprav že dolgo časa dela v teh krajih. Včasih se trudi, vendar mu že po prvih besedah vse skupaj uide iz vajeti in se spremeni v težko razumljivo brbljanje v njegovem jeziku in še dialektu za povrh. Tako med nami, zdi se mi, da dec ni ravno svetovni talent za jezike. Potem pa seveda zraven lahko prištejemo še vse, že stokrat predebatirane specifičnosti, ki so situaciji v prid in škodo. V mislih imam podobnost jezikov in veliko govorcev teh taistih južnih jezikov na vsakem koraku. No in v končni fazi se s sodelavcem meniva po njegovo. Malo zato, ker je pač (tudi) v mojem interesu, da se o stvareh dogovoriva, malo pa verjetno zato, ker imam(o) to prilagajanje vsajeno v gene.

Tako kot devanje samega sebe v nič!!«Boljši« samozaničevalci niti ne opazijo preskoka in znajo bentiti o našem hlapčevstvu najprej zato, ker se podrejamo in gremo prišlekom nasproti in potem v isti sapi, ker jim ne razpremo na široko svojih rok.

Glede stvari, ki zadnje čase, pogosto popolnoma pretirano in brez potrebe, ustvarjajo zdraho med ljudmi, v mislih imam kakopak predvsem muslimanska oblačila, res ne bi bilo pametno kar počez nekaj prepovedati. Še posebno ne, dokler od pete do vrh glave pokritih muslimank, sploh nikjer še ne vidimo. To bi bilo res samo in nič drugega, kot ustvarjanje napetosti in sporov. Vendar pa moram priznati, da tudi tu obstaja druga plat. Mogoče marsikomu ni simpatična , ampak je vredna razmisleka in debate. Obstaja namreč nekakšna recipročnost. Pripravljenost sprejemanja naših navad v arabskih državah, še posebno, seveda, nekaterih, je resnično nekoliko vprašljiva.

Sam sem bil bolj malo v tistem koncu. Skoraj nič. Bil pa sem poleti v Mostarju. Ko sem na mostu srečal črno, nindja alike, pojavo, ki je pri 40 stopinjah capljala za decom v bermudah in majici, pa tudi malo pozneje, ko sem se znašel v preddverju džamije, sem se počutil nekoliko čudno. Rekel bi, da sem občutil nekakšno napetost, skoraj strah. Pa ne seveda strah, da bi mi kdo kaj naredil. Šlo je za to, da sem bil sam previden, da jaz ne bi storil kakšne nesprejemljive poteze. Zelo pomembno se mi je zdelo, da se obnašam tako kot se je tam obnašati treba. Po eni verziji je to spoštovanje do drugačne kulture in drugačnih navad.

Zdaj pa si predstavljajmo »društvo jodlarjev in ljubiteljev kolin« v zakotni gorenjski vasici. In skupino turistov, vključno z nindjami, iz Saudske Arabije, ki po nekem slučaju zaide ravno v to vasico. Fantje jih v svoji razigrani maniri sprejmejo sprva z začudenjem, nekateri med njimi jih obdarijo z neokusnimi pripombami, vsi pa jim radodarno ponujajo sveže klobase. Saj ne trdim, da je njihovo obnašanje hvale vredno, še zdaleč ne. Vem pa tudi, da bi jih do onemoglost valjali po spletu, cajtengih in kontaktnih radijskih oddajah, kot sramoten primer naše nizkotnosti.

Ko tako gledam ta svet, nikoli nimam prav natančnih odgovorov, kaj je in kaj naj bi bilo prav. Imam pa neke občutke. Včasih zanimive, drugič tudi presenetljive. Če se tokrat omejim na konkretno tematiko sprejemanja, mešanja kultur, razumevanja drugačnih navad in podobnega, moram ugotoviti, da sem ravno to, namreč presenečen.

Kultura, ki je sama zelo nedostopna, povzroči (samo) zaničevanje ravno tiste kulture, ki zelo radodarno sprejema.

Zadnje čase beremo in poslušamo o strašnih napovedih. Pretijo nam revščina, vojne, prave kataklizme. Jaz sem še vedno optimist. Konec koncev smo takšne napovedi že poslušali tudi kdaj prej pa smo prišli živi skozi. Ampak če postane bolj gosto me pa skrbi poleg stisk, ki bi se pojavile, še nekaj drugega. Še vedno gledam na prišleke kot na ljudi. Vsesplošno propagando sem čisto odmislil, Ampak ostane pa nekaj zelo pomembnega. Znajo se boriti in znajo braniti svoje. Dokler gre za kulturo, nam ostanejo lepi argumenti. Želimo biti odprti in želimo mirno priti skozi. Kot pri mojem pogovoru z Bosancem. Da se stvari rešijo. In bogami, res bomo v prihodnosti imeli ogromno možnosti biti tolerantni in širokosrčni!!

Ko pa bo treba braniti kaj (še) bolj elementarnega … kdo se bo braniti sploh upal ali znal …

  • Share/Bookmark

Tagi: miks