dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2015

Teorije

27.11.2015 · 6 komentarjev

Ko je zalavfala tako imenovana »balkanska pot«za begunce oziroma migrante oziroma bog ve točno za koga vse, je bila nekaj dni to neznansko vroča tema. Skoraj ni bilo drugih novic in tudi na splošno so tekli pogovori v glavnem o tem. Med sodelavci na šihtu, med branjevkami na tržnici, starkami na poti k maši, mladinci med odmori na gimnaziji in vinskimi konzumenti ob šankih.

Meni pa se že nekaj časa zdi pri takšnih zadevah zelo zanimivo, razmisleka in komentarja vredno obdobje, ki nastopi potem. Kot bi, če se vrnemo k aktualni, begunski krizi, iznenada stvari našle svoje mesto, kot bi bilo kar naenkrat dovolj prostovoljcev, hrane, zatočišč, policajev in raznih vrst žice, se je vse skupaj v zelo kratkem času popolnoma umirilo.

Le še nekaj najbolj vztrajnih desničarjev še objavlja svojo napadalno propagando in tudi njihovi antipodi, ki so reko ljudi sprejeli vzhičeno in so na vsake zadržke gledali z gnusom in začudenjem, počasi izgubljajo moč svojega glasu.

Poleg tega, da se mi to stanje, kot rečeno zdi zanimivo, je v tem mirnejšem ozračju tudi laže razmišljati o situaciji. Laže je postaviš kakšno vprašanje in iščeš možne odgovore. Nikoli nisem bil avtor teorij zarot. Večinoma so se mi tipi, ki so izdelovali te teorije kar po tekočem traku, zdeli nekoliko komični. Nekoliko sem svoje mnenje spremenil potem, ko sem dojel, da je že sama inflacija teh strašnih teorij, nekakšna zarota sama po sebi. S poplavo teh hipotez, neverjetnih, fantastičnih, otročjih, se počasi odvrne pozornost resnega bralca in navidezno zmanjša pomen tistih stvari, ki so med vso to navlako pa celo resnične. Naslednje, kar mi je nekoliko spremenilo pogled na te t.i. teorije, pa je bilo, ko sem med temi teoretiki srečal enega pa res zelo dobrega. Ne skeptik za vsako ceno, ne človek, ki dramatizira zaradi vsake stvari, ampak dejstva analizira, jih argumentira in izdela verzijo, da ti vsaj sprva pa res ni nič jasno.

Predvsem me pri celem dogajanju, tako kot že od vsega začetka, bega preprosto vprašanje. Zakaj je Evropa (Angelca?!) tako na široko odprla vrata? Zakaj smo odprli meje na vse stežaje. Seveda se kot prvo ponuja ljudem zgodbe o humanosti, solidarnosti in dobroti. Seveda se strinjamo, da to ne pride skozi. Če se že strinjamo, da je svet že zdavnaj postal trgovina, potem za Evropo oziroma zahodni svet to velja še veliko bolj, kot za druge kraje. Ne, dobrosrčnost ni odločilni element. Niti toliko, da bi se trudil to posebej argumetnirati.

Zakaj torej »smo« v Evropo povabili pol milijona ljudi? Druga verzija, ki se stalno nekako pojavlja je ta, da se Evropa stara, in, predvsem Nemčija, rabi nove sile, mlado kri. No, ta vsaj pri meni tudi pade že v štartu. Že če si predstavljam evropsko gospodarstvo, ko navadno fabriko, ta teorija pade. Kje so časi, ko so zaposlovali ljudi kar tako, na pamet. Pa nimam v mislih zvez in kuvert. Ne, tudi za najbolj navadnega fizikalčka, se že leta šefi dodobra pozanimajo, kakšna so njegova priporočila. Kako pogosto je menjaval firme. Zakaj je pustil prejšnje delo. Sprašujejo nas, če ga poznamo. Če pije ali če je prepirljiv. Ja, tako je že na najnižjem nivoju, še manj pa si predstavljam resnega menedžerja, ki bi potreboval, denimo, sto delavcev. Ali bi to potrebo res reševal tako, da bi odprl vrata fabrike in objavil, da naj pridejo na delo neki ljudje? Ni važno. Samo da niso stari in da imajo normalno število okončin! Malo morgen. Lahko bi sicer namigoval, da bi Nemci lahko v primeru, če bi res šlo za delavno silo, izboljšali pogoje za normalno ekonomsko imigracijo in zaposlovali Poljake, Slovake, Ukrajince. Takšne z dokumenti in normalnimi referencami. Ampak, ne. Bom ostal kar pri »malo morgen!«

In potem sem prišel do tega, da sem moral sam »izdelati« neko razumno razlago. Edina sprejemljiva se mi je zdela ta, da je Angela, oziroma tisti, kijih babnica predstavlja, ocenila, da se navala teh ljudi ne moremo ubraniti. Preprosto ne bo mogoče čisto zatesniti prehodov. Vsled tega je sprejela sklep, da jih bo vnaprej določeno število sprejela. Tako bo dosegla, po enostavnih pravilih selekcije, da se bo zgodilo manj slabo od slabega in bodo v Evropo prišli pripadniki srednjega sloja, relativno izobraženi, predvsem pa takšni, ki bodo imeli nekaj denarja. Poleg tega bo seveda sama izpadla lepa in dobra, ko si bo pripisala vse tisto okoli humanosti in podobnih prvin, kar sem (malo morgen varianta) zavrgel že v prejšnjih odstavkih.

V zadnjih dneh, po predlogih okoli mini Schengena, se mi izrisuje še ena možnost. Ta sicer nekoliko negira dvome okoli tega, da gre za delavno silo. Obstaja namreč verjetna možnost, da se želi unija v resnici zmanjševati, potegniti nazaj iz periferije svojo proizvodnjo in jo zagnati doma.

Za piko na i mora seveda omeniti teorijo mojega dežurnega konspirologa, ki sem ga omenil malo prej. Njegovo mnenje je, da je spustila Angela v Evropo pol milijona ljudi zato, da se bo s pomočjo njih branila pred islamom, oziroma pred radikalnimi islamisti, posebno isisom. Argumentov ima možakar več. Potek pojasnjuje tako: Migranti, ki jih bodo (oziroma jih že) vračali nazaj, ker so domnevno pripadniki drugih narodov (Albanci, Afričani), so v resnici ljudje, ki jih bodo na poti nazaj na jug opremili in na hitro izurili in vrnili v Sirijo. V svojem boju bodo imeli več motivov. Eden bo ta, da jih čaka po njihovi zmagoviti vojni lepše življenje na severu, drugi pa ta, da je tam že njihova družina.Menda prizkušeno in praviloma zelo uspešno mnogokrat v zgodovini!

No, še kaj bi se našlo, ostaja pa tudi vprašanje, kako in zakaj je po nekaj dneh vse skupaj tako mirno. Kot bi naše zanimanje mediji zdaj vključili, ga pustili nekaj dni v pogonu, potem pa preprosto izključili in ga preusmerili drugam. Ali ima še kdo takšen občutek?

Zagotovo je iz tega, kljub vsemu zame ne ravno vsakdanjega pisanja, jasno, da nimam prav veliko pojma kaj se na tem svetu v resnici dogaja. Še vedno pa ostajam na tem, da so ti ljudje, vsaj večji del teh ljudi, žrtve. Za dejstvom, da so zapustili svoje domove, svoje kraje, nekateri svoje ljudi, je lahko samo stiska. Pa tudi to, da so žrtve interesov ljudi, ki so jih vključili v nekaj, kar zagotovo ni samo posledica neke trenutne krizne situacije. Je posledica premišljene dolgoročne kupčije, projekta, polnega groženj in kupčkanja z usodami ogromnega števila navadnih oziroma v njihovem slovarju, nepomembnih ljudi. In mi tukaj … nepomembni skupaj z njimi.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

DOMA

17.11.2015 · 7 komentarjev

Nekoč, davno tega, sem tukaj objavil zapis z naslovom »zapečkar«. Tam sem se nekako opisal, kot človeka, ki ima rad svoj dom in ne čuti potrebe tavati vsepovprek po svetu in okolici. Napačno sem bil od marsikoga razumljen, kot tip, ki je dobesedno rad doma, tako med štirimi stenami. To nikakor ni res. Prav zares zdržim v stanovanju zelo malo časa. Malo več kot bi zdržal pod vodo.

Mi pa zadnje čase pada na pamet neka druga vrsta zapečkarstva. Takšna, ki je meni osebno dosti bliže od tistega svetovljanstva za vsako ceno, od globalnega razmišljanja, od želje po multikulturnem okolju, od sprejemanja vsega tujega in drugačnega, ker naj bi bila to pač edina in sploh zelo dobra možnost.

Pa me ne smete razumeti, kot da dajem v nič svetovljanstvo, kozmopolitizem. Nikakor ne. To so zadeve, ki so v domeni največjih intelektov in človeške odprtosti. Pri globalizmu,ki ga omenjam gre za grabežljivo osvajanje, za uzurpiranje planeta, za nadzor nad navadnimi ljudmi in koncentriranje moči. Lahko bi pa tudi kar ponovil svojo definicijo izpred let, ko je bila beseda »globalno« svetla in neoporečna in samo čudaki so si drznili kaj slabega povedati o tem. Definiral sem jo po kmečko. »Več d’narja v manj žepov!« Eko!

Vsake vrste lokal patriotizem je že po samem svojem pomenu nekaj negativnega. Gre za ozkosrčnost, za zaprtost, za nesprejemanje. Če se neprevidno označiš kot nekaj tako ubogega, moraš tudi vedno znova zagotavljati, da to ne pomeni, da si nacionalist, fašist ali kaj takšnega, nikakršnega.

Vendar pa se mi je velikokrat v teh časih zazdelo, da bi bilo dobro, če bi se lahko potegnil malo nazaj, v svoj dom. Da bi bilo pošteno, da bi me razbremenili krivd, pritiskov, dolgov, ki jih imam do celega sveta zato, ker sem pač njegov del. Ne po svoji izbiri ali celo proti njej! Kolikokrat so mi že očitali, da sem nekonkurenčen, da je moje delo predrago. Delavec v globalnem trgu je cenejši in konkurenčnejši. Ne glede na to, da to pomeni otroško, suženjsko delo, delo v smrtno nevarnih pogojih, delo z neznansko strupenimi snovmi. Za ljudi in okolje. Za to konkurenčnost ljudje trpijo in umirajo. Razumem nekaj od te logike. Ko kupim majico s kratkimi za štiri evre, sem del tega dogajanja. Dramatično povedano je nekaj tiste krvi tudi na mojih rokah.

Ko se nekje na svetu vname morija, vojna in groza, takrat od bolj ali manj mladih aktivistov ali teoretikov polnih idealizma, po navadi idealizma, ki deluje samo na domačem kavču, na suhem in toplem, v objemu varnega doma, zelo hitro izvem, kako sem vse skupaj zanetil tudi sam. S tem ko sem podpiral neko politično opcijo, dopustil da smo del vojaške alianse, ki razsaja v nekih meni neznanih krajih. Tam pobija ljudi in podira hiše. In bog ve s čim še.

Ko se država upogne pod bremeni dolgov, bremeni starih grehov, malverzacij in gospodarskega kriminala, takrat jadrno gospodje izračunajo kolikšen del tega dolga je mojega. Z vsem lahko opravijo, z odgovornostjo, ki je ni pa bi morala biti, z nesposobnostjo, s pravili in zakoni. O etiki in morali niti ne bi izgubljali časa. Vse to se da povoziti, spregledati, ignorirati. Dolg pa ostane. Sreča, da so tukaj moja ramena. Bomo to pač zvalili nanje, pa bo.

Zadnje čase smo priča dogajanju, ki ga pogosto ne moremo imenovati drugače kot kaos. Neobvladljivo preseljevanje armade ljudi z vojnih področij, terorizem, vojne razmere v evropskih državah, grožnje, strah, razkol med ljudmi, ki se postavljajo eni na stran skrajno levičarskih pridigarjev, drugi pritegnejo fašističnim geslom in zahtevajo popolnoma nasprotne stvari. Povsod po medijih, predvsem spletnih, dobesedno mrgoli mnenj bolj ali manj pametnih teoretikov, polno je temno črnih napovedi, ki niti malo več ne dvomijo v konec sveta. In, ja, uganili ste. Spet sem to ravno jaz zakuhal!

Mislim, da sem bil vedno sposoben empatije. Vedno si znam zelo plastično predstavljati grozote in trpljenje ljudi se me zelo dotakne. Poskušam se tudi čim bolje naučiti stvari premisliti, počasi in ne na prvo žogo, dopustiti argumentom, da se oblikujejo. Tako se trudim, da ne nasedam propagandi, ki me zasipa z vseh strani. Vedno sem mnenja, da nobena slika na tem svetu ni črno bela. Vedno ima cel spekter barv. Vedno prej, kot nekaj ali nekoga napadem z vsemi rori, razmišljam kakšne so sploh druge, boljše možnosti. Ja, res poskušam misliti na tak način.

In ko poslušam o razlogih, o moji krivdi, o ideologijah, ki so že skozi stoletja ustvarjale platformo za tako krut in neurejen svet, predvsem pa to, kako sem sam s svojo, sicer neprostovoljno, pripadnostjo nekemu svetu, vse skupaj zakrivil, takrat se želim s tega velemesta pobegniti spet na vas. V grmovje, v zapeček, stisniti glavo med ramena in plitvo dihati. Tam bi mi bilo končno čisto vseeno kako zveni zapečkarstvo, zavračanje globalnega, nezanimanje za multikulturnost, nekomu tako zelo pametnejšemu od mene. Prav vseeno bi mi bilo, če bi me imeli za zabačenega butlja, ki ne vidi čez prvi hrib. Še vedno pa bi tudi vedel, da nisem želel nikoli nikomur ne od blizu in ne od daleč, slabega. Nikoli nisem želel, da bi ljudje kje trpeli, da bi jih preganjali z domov, jih trpinčili zaradi nacionalnosti, rase, vere, spola ali česa petega. Še naprej bi želel, zdaj slabo, zdaj slabše, živeti od svojega dela … in imeti čisto vest!!

V teh dneh je bilo na socialnih omrežjih zelo in, če si svoj profil prekril z barvami francoske zastave. Jaz sem poiskal idrijski grb in ga želel ob pripadajočem komentarju seveda, ponucati v ta namen. Pa veste kaj se je zgodilo? Sploh nisem znal tega narediti. Sprva me je malo jezilo in malo sram me je bilo. Potem pa mi je kapnilo, da je mogoče to dober začetek.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Meso

5.11.2015 · 11 komentarjev

Bogve kdaj davno sem se že odločil, da se z vegetarijanci in njihovimi sorodno prepričanimi derivati ne bom prerekal. In se res ne prerekam kaj prida. Včasih kaj pripomnim, izpadem totalen kmetavz in to je to. Tudi ob zadnjem izbruhu mesne problematike nisem takoj skočil in tudi nisem imel namena sploh reagirati, ampak … evo me tukaj. Moram povedati nekaj stvari.

Ne bom šel ravno do kamene dobe, čeprav bi imelo tudi to svoj smisel, ampak bom povedal kaj mislim o vsem okoli mesa čisto iz svojih izkušenj. Slednje so me skozi življenje prepričale, da sem nekakšen vsejed. Poleg mesa zelo rad jem tudi krompir, riž, kruh, zelene, rjave, rumene in oranžne rastline oziroma njihove dele. Ko je kdaj med kakšnimi prazniki miza več dni skupaj zelo obložena, si velikokrat zaželim zelenjavne mineštre ali pa samo sklede radiča, okisanega tako, s krompirjem in česnom. Je pa veliko bolj izrazita želja po določenih prehranskih artiklih v obratni situaciji. Če se zgodi, da je nekaj dni prehrana, takšna, bolj vegetarska, takrat se mi pred očmi začnejo prikazovati šniceljni, kremenateljci, krače in polpeti. Tako približno, kot tistemu sestradanemu levčku v Madagaskarju1 . Tako sem tudi za svoj najpomembnejši argument za svoje vsejedstvo imel dejstvo, da mi meso pač diši. Nasprotno, denimo, kravi nikoli ne boš ustregel z zrezkom, ne naravnim, ne dunajskim ali pariškim, celo če bi ga sam Jamie skuhal, bi ciki niti malo ne dišal.

Pri vegijih me je največkrat odbijala njihova agresivnost. Ne le, da niso želeli niti slučajno debatirati o mojem omenjenem argumentu, sploh o nobenem argumentu po navadi niso želeli debatirati. Običajno so hoteli čez noč obrniti vse skupaj na glavo, prepovedati meso in mesnice, zapreti čevapčinice, hleve, krave spustiti v divjino in posejati solato po celi deželi. To me je jezilo kot hudič, Pa ne le zato, ker je tak pristop nespameten in bi z malo bolj umirjenim in postopnim dosegli več sprememb, kot že te do zdaj dosežene niso kar tako, jezilo me je zato, ker sem v bistvu marsikateri trditvi pristašev vegetarijanstva z lahkoto pritrdil, oni pa tega niso ali niso hoteli zaznati!

Tako sem se še kako strinjal, da je treba poskrbeti za najvišjo možno stopnjo humanosti v klavnicah in hlevih. To pomeni prosta reja, čim manj transporta v slabih pogojih in omamljanje živali pred zakolom. Tukaj po navadi aktivisti začnejo ropotati o izživljanju, celo naslajanju surovežev v mesnih obratih. Tako poderejo vsako sled zdravega razmišljanja, vse skupaj podkrepijo z video in foto dokazi, kjer pokažejo nekaj delikventov iz Rusije ali kitajske in vse skupaj posplošijo na cel svet. Devetindevetdeset procentov ljudi, ki v teh obratih delajo profesionalno in po pravilih nima v primerjavi s tem nobenih možnosti. Skupaj z dejstvom, da v klavnici nikoli in nikdar ne bo lepo. Vedno bo krvavo in nasilno. Pa če se postavimo na glavo vsi skupaj ali vsak posebej.

Kakopak se strinjam z njimi tudi glede zdravstvenih vidikov. Saj za to tudi ni treba biti strašen znanstvenik. Vsak, ki se prekomerno pa še več dni zapored baše s kolinami, klobasami, krvavicami in podobnimi dobrotami, sam začuti, kako se mu organizem od tega utrudi in kako potrebuje malo čiščenja. Vendar se tudi tukaj gospodje ne zadovoljijo s strpnim in prijaznim pristopom. Ne, gremo na nož! Stvar je po njihovem preprosta. Pri nas petina ljudi umre za rakom na črevesju. Tega bomo kar pripisali mesni prehrani. Brez možnosti ugovora. Za neovrgljiv dokaz bomo navedli še statistiko iz Burkine Faso. Ostrmeli bomo nad podatkom, da tam, seveda zaradi drugačne prehrane, skoraj nihče ne umre zaradi tega. Kako se lahko s takšnimi neusmiljeno jasnimi dokazi sploh kakorkoli bodemo? Če bomo navedli nekaj postranskih podatkov, na primer to, da je pri nas življenjska doba desetletja daljša, kot v tistih krajih, da večina ljudi zboli v zrelejših letih in da bi kakšen Burkinec potemtakem morda tudi uspel zboleti, če bi vztrajal na planetu še nekaj let, stavim da to ne bo deležno nikakršne pozornosti!

Strinjati se moram delno tudi okoli onesnaževanja zaradi intenzivne živinoreje. Baje samo od prdenja kravic in metana, ki se tako sprošča nastane nekaj lukenj v ubogem ozonu. Tu ne morem kar zamahniti z roko. Vem pa, da se da marsikaj storiti. Tako npr. Skandinavci s pomočjo plinov iz gnojnih jam pridobivajo elektriko ali vsaj ogrevajo farme. Poleg tega pa sem prepričan tudi, da hrumeči traktorji, ki bi obdelovali svet prekrit z njivami za vegetarijansko prehrano ne bi zelo, zelo blagodejno vplivali na naše ozračje.

Potem je tu še ena vrsta humanosti. In tudi tej ne morem stoprocentno nasprotovati. Gre za to, da se ljudem živali smilijo zaradi psihičnega trpljenja. Govorijo o kravicah , ki so depresivne in kokoših, ki so žrtve hudega stresa, ker ne morejo skakati za kobilicami, ampak na omejenem prostoru zobljejo vsak dan isto mešanico krmil. Saj pravi, marsikaj ni v redu, čeprav po drugi strani nisem prepričan, da je kuri s tistim vozličkom namesto možganov res težko sprejeti novo realnost. Ne vem. Vem pa, da gre to živaloljubje vse pogosteje v takšne skrajnosti, da me je več kot le groza. Bitja z vsemi čustvi in značaji pogosto zavzemajo mesta družinskih članov ali so očitno celo pomembnejši od njih.

No, vsekakor imamo tukaj cel kup stvari, ki se o njih da debatirati. Vendar običajno ne gre. Vedno se konča enako. Kar ne morem se znebiti slike zagrizenega vegetarijanca, ki je histerično in z gnusom opisoval našo krvoličnost in žretje mesa. »In potem tisto gnije v vašem črevesju!« je ilustriral svoje izvajanje. Najbolj od vsega me jezi, da ga nisem mogel vprašati ali njemu solata v riti še enkrat zacveti! Ni šlo. Vmes je bil ekran in debel zid.

Moram pa o mesu napisati še nekaj. Tudi to bo dalo vsaj delno prav vegijem. Mesa, se strinjam, jemo zelo veliko in pogosto mnogo preveč. Temu pa ni krivo samo tisto iz uvoda, namreč da nam meso diši. Gre še vsaj za dva vzroka. Eden je, da je meso, vsaj tisto industrijsko, postalo zelo poceni. Verjamem, da so celo tisti, ki so prepričani, da je bilo »včasih« vse skoraj zastonj, opazili, da je tako. Spomnim se še tistih sindikalnih svinjskih polovic, ki smo jih kupovali v fabrikah in jih odplačevali potem še pol leta. Za malo močnejši kos smo lepo odšteli eno plačico. Danes lahko z eno povprečno plačo, kdor jo ima seveda, izpraznimo cel manjši svinjak in odženemo pujske domov.

Drugi, enako važen vzrok večje potrošnje je dejstvo, da jedi iz mesa lahko pripravimo zelo hitro, da nam ne jemljejo časa, ki ga kakopak ni. Malo zacvrči, malo posolimo in že lahko dobroto fliknemo na krožnik. Čorbe, od ričeta do jote in še vse ostalo pa le zahteva človeka v kuhinji kakšno uro več. Že davna zgodovina je čas, ko smo pravo meso dobili na krožnik samo v nedeljo, pršut samo za praznik ali silvestrovanje, domačo salamo je mat narezala samo ob košnji. Tako davna pa ta zgodovina spet ni, da se je ne bi spomnil. In spomnim se tudi, da so bile takrat stvari bolj dobre. Bile so specialitete, ki si se je veselil. Zdaj je vse to brez vrednosti in na dosegu roke. Ceneno in vsakdanje.

In ravno s tem bi zaključil. S stvarjo, ki sicer lahko zgleda, da ne paše zraven zapisa, ampak ima v bistvu vezo z vsemi gornjimi odstavki. Z vzroki, posledicami, količinami in cenenostjo. Rekel bi, da so nas v zadnjem času z marsičem nategnili, ampak z mesom so nas pa tudi. Maksimalno. Kot se spomnim tistih nedeljskih pečenk, se spomnim tudi malo poznejših časov, ko sem se že sam šel družinskega ekonoma. Kaj je takrat pomenil kos svinjskih pleč ali kaj pomeni enak kos danes. Ko danes vržemo tak komad v ponev, srečni da smo za kilo dali samo 3, 99 €, se od njega ulije voda, meso skoči skupaj, in vsega skupaj je bistveno manj kot se je to zgodilo pred leti. Še hujše je s t.i. suhimi mesninami. Že na oko so porozne, nafilane s slano vodo in kemikalijami, ki to vodo vežejo nase. Sploh se ne sprašujemo, kako je »suha« mesnina lahko enako draga, kot sveža. Poskusite obesiti kračo v ravfenk. Videli boste, da bo v treh dneh izgubila malodane polovico teže. O okusu niti ne bi govoril. Od nekdanje domače suhe šunke, je ta sluzasta gobasta reč ohranila samo slanost. Potem je tu še namočeno mleto meso in dobesedno napihnjeni piščanci. Itd. itd. itd.

Ja, več vidikov. Veliko in preveč. Sploh ne vem kako zaključiti. Lahko vam povem, da bom v decembru zagotovo predelal nekaj mesa. Pa WHO gor ali dol. Poskusil se bom čimbolj približati tistemu naravnemu in tradicionalnemu. Kupil bom večjega prašiča, čimbolj domačega in ga obdelal tako kot znam, brez kemičnih dodatkov in bližnjic. Za tolažbo morebitnim mimoidočim vegetarjem, bom zraven pečenic pripravil še velik lonec zelja. Samo kaj, jebemti, ko ga bom stenstal na zabeli!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks