dare.likar@siol.net

Arhiv za Oktober 2015

Neovrgljivo

24.10.2015 · 2 komentarjev

Baje se svet podira zato, ker smo z dogajanjem vsi seznanjeni. Pa ne glede na to, da nobemna informacija v resnici ni tisto, kar izgleda, tako na prvo oko. Ampak vseeno. Vse gre počasi, ali pa včasih tudi zelo na hitro, v maloro, zaradi te neznanske in vsesplošne povazanosti, obveščenosti in podobnega sranja. Pa naj to zgleda še tako neverjetno, se nam logika začne zelo hitro oblikovati. Od preprostih ugotovitev, da bi arabska ali afriška plemena lahko še naprej mirno živela v svojem okolju, s kamni bi v možnarjih trli oreščke, tu pa tam odrli kakšno antilopo in vse bi teklo naprej. Nomadi bi premagovali tisoče milj od ene do druge oaze in trgovali z živobarvnim blagom in začimbami, včasih menjali par ovc za novo ženo ali opravili kakšno drugo kupčijo. Nekje drugje bi Inuit zamenjal tjulnovo kožo za kantico petroleja in bi bil zadovoljen z opravljenim poslom. In če nehamo biti pokroviteljski in pretirano pametni, zlahka ugotovimo, da bi tudi mi lahko še vedno delali v socialističnih industrijskih gigantih, zganjali iluzorno samoupravljanje, se zgražali nad butastimi sosedi, ki imajo cel kup brezposelnih, kjer delavci redno štrajkajo in kjer se jim še sanja ne o rednih sestankih delavskih skupin, kjer delavci potrjujejo sklepe vodstva. In še vedno bi nam bilo jasno, da imajo takšno neznosno stanje zgolj zato, ker niso tako pridni kot mi in zato, ker so požrešni in hočejo imeti cel kup mark vsakega petnajstega, mi pa le tristo, ker v delu vidimo še marsikaj drugega, ne samo stremenje za materialnimi koristmi.

Ja, vse to bi se lahko dogajalo, če ne bi imeli povezave do vsega, do vsakega kraja, do malodane vsakega človeka. In to je res eno večjih presenečenj za navadnega človeka, kot sem domnevam tudi sam. Internet, socialna omrežja, ves ta napredek je ob nastanku dajal tako neoporečen vtis, da je lahko samo dober. Zdaj jih pa ne bodo mogli več tako biksati. Vse bomo izvedeli. Vse njihove namene, vse načrte bomo prebrali. Razširjali bomo informacije in preprečevali , da bi do ljudi prišle napačne.

Potem pa to. Ljudje smo se izkazali za popolnoma, totalno nesposobne obvladovati vse te novosti. Podobno kot avtomobil z ogromno močjo in veliko končno hitrostjo. Avto sicer švigne kot puščica. Sto na uro drvi že po parih sekundah. Vendar takrat zakonih fizike začenja izgubljati oprijem. Pri dvesto na uro gre takšen projektil v bistvu bolj po zraku, kot po tleh. Majhna nepravilnost na vozni površini, majhna napaka voznika ali pa karkoli nepredvidenega, odstreli avtomobil iz predvidene smeri. Kruto in neusmiljeno se pokaže, da je drvenje s takšno hitrostjo popolnoma nenaravno gibanje človeka, ki je po večini značilnosti še vedno in samo žival na dveh nogah!

In če se vrnemo še enkrat daleč nazaj. V bistvu sploh ni važno koliko daleč. Lahko na primer celo v srednji vek. V zabačeno, od sveta odrezano slovensko vas. V vasi je bil samo en pismen človek. Ljudje so ga poslušali sklonjenih glav, s strahospoštovanjem, občudovanjem in neomajno vero. Še posebno takrat, ko je govoril latinsko. In njihovo mnenje o čemerkoli, kar se godi na svetu, ki se jim še sanjalo ni, kako je velik, je bilo takšno, kot jim ga je pač podal ta učeni mož. Pika. Bogvaruj, da bi kdo pomislil na kaj drugega.

Veliko kasneje smo se znašli v situaciji, ko smo sicer znali pisati. Informacij je bilo okoli nas veliko in niso bile dosegljive samo v latinskem ali kakšnem drugem tujem jeziku. Kaj lahko bi človek pomislil, da bi v tej situaciji človeški um moral zacveteti, dobiti krila. Svet bi moral postati svetlejši, brez ovir in plašnic na očeh. Vendar pa so ljudje dobili drugačne okove. Obrzdali so jih z drugačnimi prijemi. Imenujmo tisto zadevo doktrina. Doktrina je stvar, ki jo določena ideologija, določen sistem goji in neguje, da ljudem ni treba razmišljati o vseh sort rečeh, ampak jim to olajšajo tako, da njihov spekter zmanjšajo za večino barv.

Še kasneje je tudi to orodje zamegljevanja človeškega razuma nekako odpadlo. Prišlo je obdobje, ki tega niti ni potrebovalo. Ljudi je bilo takrat zelo lahko prepričati v karkoli s preprosto trditvijo, da je lahko samo boljše, kot je bilo do takrat. Vznesena naivnost se je kot gripa razširila med prebivalstvom. In za takšno (ne)razmišljanje je bilo tudi kar nekaj priročnih argumentov. Res je šlo namreč dokaj dobro. Skoraj stoodstotna zaposlenost, opazna, čeprav ne velika, rast plač, razcvet mest, gradnje cest in očiten vsesplošen pozitivni trend je za nek, zelo omejen čas opravil z razmišljanjem in tako med drugim omogočil, da si je zalega spretno in zelo učinkovito postlala gnezdeca za poznejše ukrepanje. Ne vem, če so strici takrat zanesljivo načrtovali, kako bodo rihtali razmišljanje ljudi v naslednjih letih, ampak zagotovo so bili prepričani, da bo šlo.

Ker trendi pozneje niso bili niti slučajno več pozitivni, tudi razmišljanje ljudi ni bilo več podobno naivni, zadovoljni vznesenosti. Zalega je verjetno imela kakšen plan B, ampak se je vse odvilo tako presenetljivo mirno, da jim ga ni bilo treba uporabiti. Za umirjanje informacij in resnice željnega življa, so na dan potegnili stare stvari, doktrine in občasno celo latinske pridige. Kot rečeno, presenetljivo, na momente celo fascinantno učinkovito.

In tako traja vse skupaj neprekinjeno še naprej. Informacij vse več, njihova dostopnost vse lažja, razmišljanja pa kot, da bi bilo vse manj.

No, začel sem s tem, da naj bi bila poplava informacij celo glavna odgovorna za krize, vojne in tragično dogajanje po svetu. Članek, ki sem ga bral je namigoval v bistvu na nepremagljivo željo po boljšem življenju, po Eldoradu, ki ga preko svojih telefonov na selfie stickih, s pomočjo omrežij razvajena evropska mladina vsako sekundo razširja po širnem svetu. Ne vem , če je to glavni razlog, vsekakor pa lahko kjerkoli po svet najdete neznansko veliko število ljudi, ki vam bodo brez trohice dvoma trdili, da je bilo veliko bolje v nekem drugem času. Pa čeprav takrat niso ničesar vedeli.

Vsekakor smo zdaj pristali v času, ko se nad pomanjkanjem informacij ne moremo pritoževati. Odpadle so dileme, odpadla je neumnost. Vsako sekundo lahko vse razjasnimo. Kdo je igral v finalu 92, kdo je bil drugi na evroviziji v Zagrebu ali katerega leta se je rodil Janez Janša. Podatki so povsod okoli nas. Švigajo nam mimo glav, preko in skozi nas.

In zalega spet nima skrbi s tem, da bi ljudje preveč razmišljali. Res nenavadno. Jaz sem poskušal neki dan s svojim mnenjem. Napadali so me z vseh strani. Pred nos so mi nosili svoje pametne mobilne naprave in jezno kazali s prstom na slike in dramatične zaipise. »No, poglej! A vidiš kaj je resnica! A ti še ni jasno!?«

Moral sem utihniti. Pa čeprav so bili po večini takšni, ki so zadnjo stvar prebrali za obvezno branje v četrtem razredu. Pestrno ali Solzice! Ampak to so ljudje, ki vedo, imajo informacije in argumente.

Imajo mnenje! Neovrgljivo fejsbuk mnenje!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Obraz

18.10.2015 · Brez komentarjev

Obraz se je zbudil v jutro čemeren. Mrščil je obrvi in streljal okoli sebe s pogledi. Tisti znani pekoči občutek v ustih je bilo razbrati v stisnjenih ustnicah. Tisto jedko, včasih skoraj bolečo, grenko težo, ki stiska grlo in glasilke. Težo, ki jo povzroči težava, ki jo obraz ne zna spustiti na plano. Besede, ki jih ne zna izkričati in psovke, ki ostajajo skrite za to zakrčeno fasado. Včasih tako dolgo stiska obraz svoja usta in grize problem, da na ličnicah stalno poskakuje tista izboklina, ki je ne moremo spregledati. Tako dolgo ga valja po ustih, da že pozabi, kaj je v resnici težava. Kje pa! Že zdavnaj je zbledela in se na pol pozabljena umaknila v ozadje. Ostala je le zamera, od daleč priklicane slutnje in s predsodki pomešane zmedene misli samopomilovanja. Ostalo je le grizenje ličnic in srepo bolščanje v druge, prijazne in mile obraze.

Ko je skočil na ulico in začel svoj dan, zgoden in dolg, siten in beden, je srečal druge obraze. Z njih ni razbral, kaj imajo za sabo. Streljali so svoje poglede in hiteli za nosom, ki jim je pripadal. Nekateri so švigali z očmi, kot da so dneva veseli in da jim je hitrica, ki jo lovijo v veselje. Drugi so hiteli preko cest in po trotoarjih , kot bi obupavali nad tem tempom, kot bi že zamudili svoje cilje in bi samo še upali, da bodo vsaj nekaj še ulovili za rep. Kot bi upali, da zamude ne bodo imele posledic. Da ne bo nek drug obraz, besen in vzvišen kričal zaradi tega na njih. Od blizu , da bi čutil, kako smrdi sapa iz kričečega gobca.

In pribrzel je med vzvišene soobraze! V enako slabem stanju, kot se je odpravil na pot. Z njimi je trčil takoj za vrati. Bili so tam očitno dovolj pred njimi, da so si nadeli svoje službene oblike. Visoko so dvignili svoje obrvi in pomembnost so obesili na svoja nagubana čela. Bili so po svoje trpeči ti obrazi. V nenaravne položaje so napenjali mišice. Druge izglede so morali kazati, kot bi po naravi pripadali lastnikom izza njih. A kaj drugega niso znali in si niso upali privoščiti. Morali so napeti vse sile in igrati naporno vlogo. Naporno zase in za vse utrujene in ponižne okoli njih. Spraševal se je naš obraz ali se znajo zvečer v zavetju svojih zidov spremeniti nazaj sami vase, ali znajo sprostiti ta krč in se udobno razlesti nazaj.

Ali znajo popustiti svoje boleče kite in se odpočiti za jutrišnji dan?

Kot obraz starke, ki kleklja ob oknu in zastane za trenutek . Dogodek na ulici, prepir dveh sitnih obrazov starih sosed zmoti rutino in prsti obstanejo v položaju, ki le možgani v ozadju rutinsko in nezavedno vedo, kako je nastal in kam se mora spet premakniti. In obraz špega med zavesami in pozabi na sebe. Potopi se v dogajanje, mišice popustijo in upadejo. Ne slišijo in ne vidijo tistega kar gledajo, le utrujeno gledajo dogodek, ki je tak kot je bil včeraj in ki ne bo prihodnjič kaj prida drugačen.

In bogve kaj zmoti starikav obraz. Hrup stroja ali lajež potepene živali prekine prepirljivce. Takrat se betežen obraz zave in čisto drug skoči na plano, se otrese in začne delovati. Začne gledati in začne slišati.

Naš obraz pa s svojo grenkobo preživlja svoj dan. Na licih mu utripa izboklina. Sam si ne more pomagati. Ne, tega ne zna. Zvečer leže ravno tak kot se je dvignil pred dnevom ur. Pekoča bolečina je ostala in še zrasla z dnevom. V temo se je pogreznil in zaprl utrujene oči. Spanca mu zavest v ozadju noče poslati.

In bolšči nekam v temo in sprašuje . Sprašuje kako in sprašuje zakaj … in odgovor odmeva nazaj iz ničesar:

»Spet nisi pogledal težavam v obraz!!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Kot sanje

10.10.2015 · 2 komentarjev

Pišem! Besede kar letijo. Vsaka naslednja komaj čaka, da jo spustim izpod prstov. Kot bi nekaj vrelo od silnih navdihov in želje povedati. Vedno vem kaj in nekateri pravijo celo, da vem kako. Da je tekoča ta moja pripoved. Berljiva! Da vleče! Tega ne vem. Čutim le to migetanje, veselje, užitek. In … pišem.

Drugo poglavje!

Ogromno bukev še malo zažagam v sredino drobovja. Oglušujoče, s treskom se zruši v grapo. Bobneče zdrsne še nekaj metrov preko skal in se ustavi malo niže. Tam že čaka s svojimi razkrečenimi udi na mojo ostrino, na moj še ne čisto iztrošeni adrenalin, na moje napete mišice. Polnasmeh! Na videz skoraj vzvišeno pogledam svojo žrtev. Močan in zdrav.

Nov odstavek!

O delavcu, kmetu. O ljudeh, ki jih poznam. O zmedi vseh teh odnosov. Kot film se mi vrti v možganih. Hitro , intenzivno, kot ponoreli kalejdoskop. Težko jih krotim. Težko jih postavljam v vrste in jih v pravem zaporedju spuščam na plano. Junake le stežka obvladujem. Počasi jim dopuščam da se razživijo. Naj povedo svojo zgodbo. Pišem!

Pika in klik!

Žagovina se v curku vsipa izpod brezhibno nabrušene verige. Vsako minuto se od ogromnega debla odvali nov čok in se odkotali do deponije. S cepinom jih poravnam. V čok zabijem zagozdo in pokaže se po svežem dišeča bela sredica. Svoj izdelek zmečem na kup. Takrat se prvič ustavim. Posedim nad potjo in opazujem svoj rezultat.

Spet zamaknem vrstico.

Krivica je vedno pravi motiv. Ljubezen prav tako. Dobrota in zlo! Z roko v roki. Ljudje žrtve. Samega sebe, sočloveka, sistema. Žrtve interesov. Ljudje zanimivi, ljudje nizkotni in takšni, ki so zgodbe sami po sebi. Hodijo po mojih navdihih in jaz z njimi gradim novo stran.

Pišem in delam. Nov dan. Zadovoljen sem z njim. Zadovoljen z zrakom, ki ga diham in večerom, ki prihaja. Utrujenost, tista v mišicah in blagodejna zaspanost, ki se je prikradla v možgane. Kot bi sanjal se mi zdi.

Spet novo poglavje.

Že petič ali šestič. Ne morem pomagati. Tolikokrat sem pritisnil že na tisti gumb. Vedno preklopim tisti zoprni zvok budilke za deset minut. Dremež. Poln volje, energije, poln inspiracije in želje. Poln vsega … a kaj, ko je ura enajst, vse to pa še vedno pod kovtrom. Brez moči, da bi sanje spravilo v življenje.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Živio Prfarci

2.10.2015 · 4 komentarjev

(moj prispevek ob otvoritvi prfarske oz. spodnjeidrijske knjižnice)

»Živijo Prfarci« se mi je zdel tako, nekako preveč preprost, predvsem pa zelo neliteraren naslov za spis. Pa sem ga vseeno obdržal. Najbolje, da vam kar pojasnim, kako je prišlo do tega. S spomini se moram vrniti še kar daleč nazaj. To mi ni posebno težko. Nasprotno. To je nekaj kar, tako kot še marsikdo drug, vedno z veseljem počnem.

Občudovali smo takrat mulci, sredi sedemdesetih let je bilo, prav posebno dogajanje. Nekaj zanesenjakov, pogumnih mladeničev se je takrat ukvarjalo s čisto novo adrenalinsko zadevo. Letali so z zmaji. Sami so si naredili svoje leteče rekvizite. Najprej so trenirali na manjši vzpetini pri Svetiku, kmalu pa so že jadrali s Pečnika in pristajali pri Fari. Tako je nekega dne eden od njih, Mare, priletel nad Faro in v svojem zanosu na majhni višini pomahal in zavpil »Živijo Prfarci«. Takrat je deca in zmaja začelo nevarno zanašati. Letalec se je komaj izognil električni napeljavi in nazadnje s težavo pristal na eni od streh. Od tam so ga po uri čepenja rešili gasilci, njegova letalska kariera pa se je tudi nepreklicno končala.

Ko človek piše o svojem kraju, se največkrat poda v prijeten objem nostalgije. Spomini so kot prijazna bitja, ki znajo pobarvati resnico v lepe barve, jih narediti bolj svetle in nežne. Velikokrat so sicer nekoliko nepošteni pa jim tega nikoli nihče ne zameri. Vedno znova se jim radi prepustimo. Takrat se pogovarjamo o tem kako je bilo takrat boljše in lepše vse, skupaj z medom, mlekom in našo lastno mladostjo.

Tudi sam nisem čisto imun na takšne stvari. In še bolj kot stvari, se rad spomnim oseb, karakterjev, navad, posebnežev. Nekje sem jih poimenoval »vaški modeli«! In cela zgodba o njih je zgodba o tem, da takšnih ni več. Tako je seveda zato, ker so se vtisnili v moj spomin, v neko sliko, ki sem jo skupaj s pripadajočim časom vzel za svojo. In nostalgiki ne maramo, da se nam slike spreminjajo in postavljajo na glavo. Ko so posebni ljudje s te slike odšli, se je nepreklicno končal nek čas, ki je ne glede na pripombe o selektivnosti v našem in mojem spominu, zapisan kot lep.

Nekateri so se iz kraja tudi odselili. Jaz sam sem glede tega nekoliko hecen primer. Premaknil sem se samo nekaj ubogih kilometrov in iz tega naredil celo reč. Za primerjavo se včasih spomnim sovaščana, ki se je pri dobrih dvajsetih odločil, da ne bo več električar na idrijski firmi in da bi raje šel v Avstralijo. Trikrat sem ga še videl od takrat!

Poleg ljudi, posebnih in navadnih pa so tu tudi hiše, ceste, tovarne in podobne reči. Tem sicer ne dajem takšnega pomena, vsaj v smislu žlahtne nostalgije ne. Pa vendar se zna tudi glede na videz kraja starejši krajan spominjati vsega, kot lepšega in boljšega. V srce se mu je vsadila tista podoba. Gruča hiš okoli cerkve v starem delu, nakopičeni prizidki v grapi, razkopan klanec proti Koreji, špalirji razmajanih drvarnic polnih zajcev in kokoši , stari komsum in nad vsem kendova kmetija … naš pisatelj, doktor Felc je imel celo mersko enoto za čas povezano s tem. »Takrat, ko je bila Fara še lepa!« je zapisal nekje!

Pa vendar, če pogledam bolj pragmatično in se izognem romantičnim spominom, je Fara lep kraj. Urejen, negovan, čist. Ni več razkopanih klancev ampak so tam čista, lepa stopnišča. Nastalo je blokovsko naselje in še zdaleč ne poznam več vseh ljudi, ki živijo v njih. Tu so trgovine in tovarne. Slednje kljub težavam in težkim časom, uspevajo ohranjati kraj in dajejo nekaj kruha ljudem.

In če se spomnim pogumnega zmajarja in njegove neprijetnosti. Zanimiva misel me je prešinila ob pisanju. Prav nekje tukaj. Prav na tem mestu smo mulci stali takrat in z odprtimi usti strmeli v dogajanje. Takrat se je tu raztezal kendov travnik. Takoj ob cesti je bil nekaj metrov visok obronek in travnik je bil komaj kakšen meter više od Idrijce. Tako je bil ob povodnji zalit, velikokrat močvirnat, ko je bil pokošen pa smo otroci lahko tam igrali nogomet.

Zdaj pa tukaj stojijo bloki in v njih živijo ljudje. V spodnjem delu je nekaj lokalov in kar je danes najpomembnejše … tukaj, ravno tukaj, danes odpiramo lepo spodnje idrijsko knjižnico.

In kljub neizčrpnim temam okoli žlahtnih, lepih,prijetnih spominov, mi pade na pamet misel. Vsak, čisto vsak čas je lahko lep!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks