dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2015

Strah pred dobrim in zlom

23.09.2015 · 5 komentarjev

Ko razmišljam o kakšni stvari, ki bi rad z njo razčistil, tako na običajen način. Se pravi, da bi se vsedel pred svoj računalnik in napisal dolg, ciničen tekst, me zadnje čase vse prepogosto preveva čuden občutek. Zdi se mi, kot da s svojimi mislimi ne pridem več do nobenega zaključka. Kot da je bilo še nedavno to popolnoma drugače. Spotaknil sem se ob določen problem, ga jezno pobral, malo valjal po roki in ga v pol ure obdelal kot kovač razbeljeno klamfo- Pa zdaj? Zdi se mi, če so bili tisti tako imenovani problemi nekakšni majhni kurji drekci, da zdaj, pa naj se lotim česarkoli, izgleda, kot da sem, kolikor sem dolg in širok, telebnil v globoko greznico. Pa to rešuj, če moreš.

V teh dneh pogosto slišim, da je merilo za to kakšni ljudje smo, to koliko nas je strah! Še Šalehar pri toplovodu je debatiral o tem. Lestvica se potem izdela nekako takole, da je najbolj slab, butast in zahojen tisti, ki se česarkoli boji, najboljši pa je tisti, ki ga ni ničesar strah. Pa nimam namena spet razglabljati o beguncih. Ali pa samo o njih ne. Kako tudi bi, saj ne razumem prav veliko stvari okoli dogajanja. V enem nedavnih zapisov sem zagotovo poudaril samo, da se mora človeku nekdo v pravi stiski smiliti, zaradi človečnosti same. Pa sem se moral zagovarjati še cel teden. Stalno so mi nosili na ogled neko (kontra)propagando. Na svojih telefonih so mi kazali takšne in drugačne posnetke in me razsvetljevali, češ »a zdaj vidiš kaj je res?« Vidite, pa točno res ne vem! Me pa zelo bega, da me ima nekdo za bedaka zaradi tega in da to podkrepi s tako neomajno trdnimi dejstvi, kot da mu jih je pred pol ure povedal goreči grm!

Jaz se v resnici kar nekako bojim nekaterih stvari. Bojim se na primer tega, da nam nihče niti z besedo ne pojasni zakaj do invazije prihaja tako naenkrat, tako masovno, čeprav traja njihova kriza že zelo dolgo časa, in kako da pripotujejo v Nemčijo v komaj nekaj dneh. Ni še tako dolgo kar so k nam prihajali bosanski begunci. Spomnim se posnetkov, ko so begali po grmovju. Ženske starci, izmučeni ljudje, ki so dobesedno nosili drug drugega so nazadnje prikrevsali popolnoma gotovi k nam! Nihče mi ne zna zadovoljivo odgovoriti na, zame najpomembnejše vprašanje, zakaj jih Angela tako širokogrudno vabi k sebi. In nihče ne pove, kako pridejo do številke 631, kolikor tujcev naj bi sprejeli pri nas. Jaz bi lahko do tako eksaktne, neokrogle cifre prišel samo, če bi natančno vedel, koliko bo skupno število vseh, ki jih bomo spustili preko meja … in tako dalje.

Vendar pa moj strah nima vzrokov samo v temnih decih, ki se nam približujejo. V bistvu sem nameraval spregovoriti o nečem drugem. Prava bojazen je v tem, da nimam prav veliko upanja, da bodo oblastniki, mislim tako evropske, kot bog se usmili, tiste bolj naše, vzpostavili nek red. Če bi izdelali pravila, se držali zakonov, izvajali ukrepe, potem bi se moral s tistimi modreci, ki ne vidijo niti najmanjšega, še tako otročjega vzroka za strah, mogoče kar nekako strinjati. Pa nimam posebnega upanja. Nekaj časa sem mislil, da kaos na nekaterih področjih vlada zaradi njihove nesposobnosti in lenobe. Malo morgen. Ta kaos je izdelan. Včasih se mi zdi da zelo načrtno in celo mojstrsko.

Pa ne mislite, da bom zdaj bluzil o napadu ISiSa na nas. Nimam namena. Bil pa sem za konec tedna v Brdih. Prvič sem bil na pravi trgatvi. Kot trgač. Krasen dan. Dobra družba, muzika in super domača hrana. Ko sva se s tistim vinarjem peljala mimo lepega, zelo velikega vinograda, mi je pokazal na veliko skupino ljudi, ki so pulili travo med trtami. Večina je bila že opravljena in grič očiščen, da ne moreš verjet. »Romuni«je rekel. Za evro in pol na uro! O krucefiks. Pred očmi mi je zalavfalo še nekaj stvari. Od agencijskih delavcev, ki jih je v mojem okolju cela armada, do minimalne plače, ukinjanja bolniške, malice, kilometrine in bogve česa še … in spomnim se let po osamosvojitvi. Ja saj se nismo imeli česa bati. Odločali smo se o samih jasnih stvareh. Ko zdaj kakšen pametnjakovič omeni, da smo si to sami izbrali, me še vedno pogreje. Prepričan sem namreč, da smo izbirali kapitalizem, ki je sicer nekoliko zoprna ureditev, vendar pa ne enaka, kot roparska džungla, polna krvoločnih mrhovinarjev. Pred sabo smo videli priložnosti in kot mladi, krepki in spretni delavci se je nismo imeli zakaj bati. Tržno gospodarstvo, ekonomske zakonitosti? Pha, kaj je to v primerjavi z utrujeno , okostenelo Jugo? Nisem vedel, da je mogoče tržne zakonitosti brez zadržkov tako zelo povoziti, da potem, ko zmanjka kuharjev, ki ne želijo več delati v nedeljo ponoči za minimalca, ne dvignemo njihovih plač, ampak razpišemo štipendijo za nesrečen deficitarni poklic. Ko želi kdo delavcu(še) nekaj vzeti, veste kaj naredi? Vam povem. Najprej zažene celo kampanjo, da bodo vzeli bolniško. Slednje seveda, kakopak, ne bodo vzeli. Se bodo pa »trdo« pogajali. In iz teh pogajanj bodo izšli sami zmagovalci. Vinerji sto na uro! Odščipnili bodo sicer dva dneva dopusta in en praznik, ampak, kot bo v mikrofon zadihano hropel sindikalist »ohranili smo bolniško, ohranili smo bolniško!!!!«

Joj, mater, kako sem zašel. Bogve kaj in kako sem želel orisati moj strah. Upam, da se iz vsega izlušči vzorec. Lahko pa povzamem stvar tako:

Za čuda se črnih mož samih po sebi niti ne bojim toliko, kot se vse bolj bojim dobrih ljudi,ki bedijo nad mojim bivanjem. Tistih, ki mi dajejo delo, sindikalistom, ki se borijo za moje pravice, politikom, ki z zakoni preprečujejo nered in krivice …

Za svoj način življenja. Za svoj kraj, svoje ognjišče se niti ne smem bati. To me dela pa res totalnega zarukanca. Bojim se te zmede, kaosa, sramotnega nereda, ki mi zanj pravijo, da ni v njem nič slabega. Multi-ne-kulture, še večjega manipuliranja z delavci in revščine točno na račun nesramno bogatih veličin, ki bi morali ta kaos preprečevati pa ga v svoj prid še spodbujajo.

In bojim se, to pa priznam, da tisti, ki bodo enkrat imeli tega zadosti in bodo prijeli stvari v svoje roke in naredili red, ne bodo iz mojih vrst!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Slovenija, odkod lepote tvoje

7.09.2015 · 2 komentarjev

V teh dneh je ob vseh dogajanjih, ob vrenju v nekaterih krajih, kjer se valijo reke beguncev, ki to so ali pa niso, ob vsesplošni dilemi ali gre za invazijo, napad, okupacijo ali za humanost, človeški odnos, za širino razmišljanja in neškodljivo, celo dobrodošlo multikulturnost, ki prihaja v naše kraje, popolnoma neprimerno sploh omenjati neko sicer zelo pomembno prvino. V mislih imam patriotizem. Občutek pripadnosti narodu. Občutek vrednosti tega naroda in željo po uspehih svojih rojakov in poudarjanje teh dosežkov. V slovarju najdemo tudi zelo lep izraz za človeka, ki čuti in poudarja te stvari. Narodnjak. Tega ne gre mešati z nacionalistom. Slednji gre v svojem mnenju čez meje dobrega okusa in ne samo hvali svoje dobre lastnosti, ampak poudarja predvsem to, da je boljši in več vreden od drugih, kar pa ne more voditi v kaj dobrega.

To o patriotizmu mi je padlo na pamet, no v resnici mi kar pogosto pade na pamet, ob ogledu tekme v košarki. No, tudi včeraj, ko sem, sicer bolj bežno, gledal tisto tragikomedijo v Švici, ko so fantje nesrečno in nespretno izgubili tekmo v meni najbolj priljubljenem športu. Joj, kar vidim, kako me bodo tisti, ki jih nogomet ne zanima, se nanj ne spoznajo in jim sploh okoli tega ni dano razumeti česarkoli, napadli, da je to najbolj glupa reč, kar jih obstaja. Jaz pa lahko dobro tekmo pogledam kadarkoli. Veliko laže kot na primer pogledam kakšen film. Pa če se vrnem h košarki. Navijači so bili videti enkratno. Seveda gre zahvala tudi hrvaškemu režiserju, ki je stalno izbiral lepa dekleta, ki so na tribunah norela v zelenih majicah in z narisanimi trobojnicami na svojih ožarjenih obrazkih. Najbolj pa so me ti občutki obšli, ko so navijači, ki so bili že tako ali tako ugledno številčni, razvili na tribunah gigantsko državno zastavo. Vau!

Nekoliko je pri celi zadevi okoli patriotizma moteča dvoličnost. Slednja je seveda moteča že tako sama po sebi. V navijaškem načinu pa je zelo očitna. V bistvu se obrne iz ene v drugo obliko hitreje kot naokoli obrneš volneno nogavico. Če se še enkrat spomnimo na nogometno tekmo. Samo za primer! Do treh četrtin tekme je bilo domoljubje na visokem nivoju. Kar vibriralo je v zraku. Fantje so vodili, obvladali! Bili so borci in predvsem so bili naši! Potem pa se je obrnilo. Neki švicarski šiptarji in srbijanci so jih premagali in v nekaj minutah so se spremenili v bednike brez primere. Še najbolj od vsega pa je prišla na dan resnica, da je le manjši del ekipe v bistvu slovenski. Po neki logiki je v vseh ekipah, tako pri nas, kot tudi drugje po Evropi, v športih z žogo, vedno veliko igralcev iz jugoslovanskih držav. S to logiko imam v mislih seveda to, da so pač ljudje na Balkanu za te športe najbolj talentirani, imajo v tem največ tradicije in to jih pač bolj zanima, kot Slovence, ki bi raje smučali, se šli gorsko kolesarstvo in plezanje, torej športni individualizem. Skratka, fantje so se v trenutku spremenili v čefurje, ki bi jih bilo treba poslati domov za tekoči trak na tri izmene.

In ko smo že pri košarki, ni nepomemben podatek, kdo je bil naš nasprotnik. Ja, točno naši sosedi Hrvati, so se nam celo tekmo tako dobro upirali, da so nas zasluženo nabrisali. Pa tega ne gre jemati tragično. Kockasti so velesila pa še na domačem parketu so špilali. In če omenjam patriotizem in ga povezujem s športom, lahko ugotovim ravno v tej situaciji zelo zanimive stvari. Naš patriotizem se začne in konča pri športu pa še takrat večinoma le v svetlih trenutkih, naši južni bratranci pa tega premorejo veliko več.

Če se je kdo znašel v začetku avgusta na kakšni dalmatinski veselici ali je, bognedaj, ravno takrat lutal kje okoli Knina ali kaj podobnega, je lahko občutil o čem govorim. Jaz sem v takšno situacijo naletel lani, letos pa je bilo po pripovedovanju nekaterih kvečjemu še huje. Sicer sem šel na prireditev predvsem zaradi muzike. Znana dalmatinska klapa, dobro petje, patetična trpeča besedila. Super. Ampak potem ko se je vse skupaj zlilo s pozno uro, obletnico njihove oluje, srce parajočimi napovedmi pesmi, ki so bile vsaka posebej namenjene junakom, padlim in živim. Vse skupaj je postalo zelo in preveč nabito s temi emocijami in vibracijami. Videl sem celo dojenčka v vozičku, ki je imel svojo oblekico v rdeče belem šahovskem vzorcu. In lahko vam zatrdim, da na odru ni nikomur padlo niti slučajno na pamet, da bi zaigral vmes kakšno italijansko kancono, avstrijsko polko ali kaj podobnega. Bogve, če jim je država za obvezni odstotek domače muzike predpisala kakšno kvoto? To da je bilo vse skupaj na vrhuncu nekoliko moteče, pravim le zato, ker nas je bilo tam zelo velik del takšnih, ki se s tem nismo mogli poistovetiti z dogajanjem, saj smo prišli iz čisto drugih, nekateri zelo oddaljenih krajev. Takšno vzdušje smo zato lahko le opazovali. Seveda ni nikomur padlo na pamet, da bi na dogajanje reagiral kakorkoli negativno. Takšnega bi domorodci jadrno odnesli na pomol in ga fliknili v vodo, če pa bi bil še bradat in bi na glavi imel šajkačo pa bi ga prej še spekli na žaru. Ja, sosedje patriotizem premorejo. In to je dobro, zelo dobro. Sicer se sprašujem od kod jim energija, ki je potrebna za takšno držo, saj imajo tudi oni s svojo državo cel kup problemov. Korupcijo, brezposelnost, cel kup siromakov … po drugi strani pa, verjetno se bodo v neki fazi postavili za svoj način življenja.

In tu nekje smo pri tistem … seveda sem tako kot po navadi zašel, se izgubil in pozabil o čem natančno sem želel pisati, o športu in muziki se mi zdi, da ne, ampak zdi se mi pa tudi, da bi pri vseh težavah, ki jih imamo, zelo potrebovali nekakšen oprimek. Zavedanje, jasno identiteto, občutek, da se imamo za kaj truditi. Za nekaj kar ni samo vprašanje tega, kaj konkretno bom JAZ sam imel danes več od nekoga drugega. Kaj bom JAZ imel od tega ali onega. Nekaj za kar bi se bili pripravljeni izpostaviti in zahtevati tudi od drugih, da se vedejo tako. Da bi znali dopovedati politikom, da so tukaj za to, da delajo za nas in našo državo, dohtarjem, da so tu predvsem zato, da zdravijo, ne da zganjajo skorumpirano politiko, gospodarstvenikom, da se morajo boriti, da doma delajo biznis in se šele potem grejo globalizacijo pa tudi takrat ne le zaradi izgovora, da lahko v kufrih nosijo denar iz države.

Še cel kup je vsega. Oprimka pa nikjer. Sploh ne vem več kaj bi navedel kot izhodišče. V zvezi s športom bi mogoče morali dojeti, da je življenje kljub vsemu (tudi) ekipna disciplina. Pri muziki pa imamo itak kvote, da so radijci prisiljeni predvajati nekaj slovenskih komadov. Pa še so strašni diskriminirani reveži tisti, ki so sicer slovenski avtorji a pojejo angleško. Kar solza se mi utrne ob njihovi stiski. Pa še Avsenik je odšel!! lp

  • Share/Bookmark

Tagi: miks