dare.likar@siol.net

Pa ravno med jagre!

23.08.2015 · 3 komentarjev

»Pa ravno med jagre!« mi je prešinilo možgane. Ja , če se človek vsede zraven lovcev, pa niti slučajno ni eden izmed njih, potem je to za njegovo samopodobo slejkoprej dokaj slabo izhodišče. Zagotovo lahko trdim, da se niti z enim stavkom ne bo mogel dostojno vključiti v debato. Z vsako minuto druženja s temi ljudmi se bo počutil manj razumno bitje. No, lahko bo pripomnil, da mu je zjutraj srnjak prečkal cesto, ko se je peljal na šiht ali da je videl lisco, ki je čepela ob cesti. Ja, ampak to bo ubogo. Ma kaj ubogo, bedno in brezupno. Zeleni pobratimi bodo zavijali z očmi in neukega pokroviteljsko poučili o stvareh. Takega srnjaka , ma ne takega, najmanj šestkrat večjega oni vidijo vsak dan. Največkrat že ob prvem svitu. Aja, pa še popoldne dva ali tri.

Tako sem se navadil, da se v takšno družbo ne vključujem , če to ni ravno neizbežno. Pa se je zgodilo ravno prejšnji dan. Bil je eden tistih dni, ko me prešine, da je pa res čas, da obiščem malo moje pri modrem omizju. Odpravil sem se proti svojemu prijaznemu hramu in se vsedel na mesto, ki mi glede na naravni red in ustaljene navade tudi pripada. Pa, viš hudiča, tam ni bilo mojih kompanjonov. Le dva jagra sta sedela v kotu in vehementno obnavljala svoje današnje in tudi bolj stare dogodivščine. Seveda se ne bi bilo več pametno obrniti in oditi drugam pa tudi upanja, da bodo moji le prišli nisem kar takoj opustil. Tako sem se vsedel v neposredno bližino tistih dveh lovcev. Pozdravili smo se in pobarala sta me malo o vsakdanjih stvareh. Lepo manirno in prijazno sta to storila. Vedela sta, da ni ravno vljudno, da vpričo popolnega laika meljeta svoje strokovne reči. Potem smo nekaj še navrgli o aktualnih novicah in podobnem balastu in z vsakim stavkom je bilo bolj čutiti, da možakarja ne moreta več zdržati v teh bednih sferah pogovora. Postopoma ampak brez dileme in kakršnekoli druge možnosti sta preklopila nazaj v svoj zeleni svet. Prvi, ki je bil znan po tem, da vsako leto iztroši ene gojzerje je pripovedoval kaj vse je videl to jutro po okoliškem grmovju. Mislim, to je bilo neverjetno! Dogajanje v gošči je bilo očitno pestro in napeto od prve do zadnje sekunde. Drugi je bil bolj teoretično podkovan jager, ki je zanj vaški cinik, ko smo že ravno pri obuvalih, rekel da ima nasprotno od prejšnjega pohodnika, svoje gojzerje še po dvajsetih letih skoraj kot nove. Ta je na vse gozdne in travniške dogodke imel svojo strokovno repliko. Lahko bi zvedel seveda veliko o bolezni srnjadi, navadah divjih prašičev in gonjenju jelenov pa me ni toliko zanimalo. Na tiho sem zapustil oštarijo in se namenil drugam. Mislim, da gospoda nista opazila.

»Pfej !« sem godrnjal sam pri sebi” teh par zverin, ki kolovratijo po gozdu! Koliko bi vidva šele morala modrovati, če bi vaju spustili za par dni v Kenijo ali kakšno amazonsko džunglo?! Porkaduš, saj ne bi več prišla k sebi! Tu pri nas pa je prav res nek dosežek odpihniti srno na dvajset korakov..benti!«

S temi mislimi sem vstopil v svoje drugo pribežališče. No, prav pogosto nisem obiskoval tistega pajzelca. Betulica velja za nekakšno bolj šofersko postojanko. Tam ob šanku posebno konec tedna visijo tipi, ki po Evropi prevažajo tridesettonske vlačilce. Mislim deci obvladajo zadeve, ki si o njih navaden zapečkarski krajan, kot sem jaz, pri zdravi pameti niti razmišljati ne upa. Mislim, fascinantno! Fantje govorijo po pet , deset tujih jezikov, tekoče. Ne bojijo se prometnih zastojev , ki iz njih nikomur nikakor ne uspe izvleči tvinga ali celo skuterja. Ha, oni takrat z vrha glave na nos pomaknejo svoje rajbanke , pogledajo najprej levi in potem še desni špegu in s čikom v kotičku ustnic hladnokrvno v stilu Clinta Eastwooda ob vsesplošnem občudovanju s spretnim manevrom odpelje svojo dvajsetmetrsko zverino. Saj ne moreš verjet! Suvereno obvladujejo signale in kažipote! V nasprotju z navadnimi bedniki najdejo s svojim občutkom vsako najmanjšo drvarnico, če je treba in s policaji po vseh krajih Evrope so brez problema na ti. Saj takoj vidijo s kakšnimi kerlci imajo opravka.

»Pa cel teden za volanom!« je jamrajoče odkimaval eden od treh takšnih asov. Kot ostali trije je bil že precej utrujen tisti večer. K temu je zagotovo pripomogla vsebina vseh tistih steklenic in štampeljnov, ki so bili v dolgi vrsti razporejeni po šanku. »Cel teden , pa za tak d’nar! ! Pa nobene tople hrane , pa stran od familije! Mislim, ljudje sploh ne razumejo! Pfej!«
Tip je ob bentenju izdatno poplesaval , ogromna denarnica na masivni rumeni verižici ga je tolkla po stegnu in stalno se mi je zdelo, da ga bo snelo iz njegovih kosmatih cokel.
Sledili so dogodki s ceste in velikih mest. To so bile zgodbe o ljudeh in krajih. Poznali so karakter narodov in pokrajin. Bogvaruj, da bi takrat bleknil , kar mi je padlo na pamet, namreč da menda le ne spoznajo toliko vsega na tistih svojih furah, saj morajo le čimprej prišlepati robo do tiste svoje rampe, se tam v treh besedah tistega svojega tujega jezika čimprej zmenijo z vratarjem, ki je najbrž iz Bosne in potem čimprej pripeljejo kamion nazaj. Ne, ne, kaj takega res ne bi bilo modro blekniti.
Malo me je tudi zanimalo, zakaj jamrajo o slabi hrani in ločenem življenju, medtem ko na enega redkih prostih dni pijančujejo v vaški oštariji, premlevajo svoje dogodivščine in robkajo mortadelo, ki jo je eden skočil kupiti v štacuno in potem raztegnil tisti zavitek na šanku.
Ampak te pripombe tudi ne bi zadele v bistvo. Bistva sploh nisem kaj prida razumel. Možje so govorili v svojem višjem jeziku in že sama misel, da bi tudi jaz znal kaj dodati bi bila takoj obsojena na propad!

Ja, spet sem začutil , da sem preprost , neuk , brezupen in sam! S to temno mislijo sem zapustil prostor: Le še del zadnjega stavka: » Mater buh, sem usul gas, pa zamotal na…..!« me je pospremil na sveži zrak!

V tretjem bifeju sem naletel na popolno mrtvilo. No, vsaj sprva je zgledalo tako. deklica za šankom mi tako ali tako ne bi bila kakšna posebna sogovornica. Poleg tega pa je še imela v ušesu slušalke in stalno je nekaj tipkala na telefon. Machiatto , ki mi ga je skuhala je komaj kaj zmotil njeno početje. Pomešal sem tisto žlobudro , da bi jo na hitro izpil in odšel drugam…ali še bolje kar lepo domov. Takrat pa sem opazil, da v separeju v vogalu sedi znanec . Kar takoj sem se odločil, da se mu pridružim. No, saj tip ni bil ne vem kakšen bližnji prijatelj, vendar pa v takšni krizi socialnih odnosov kot je vladala tisti dan ni zgledal tako slaba izbira. Šele ko sem se zvrnil na klopco nasproti njega, sem opazil da ni sam. Seveda mi je bilo malo nerodno, čeprav nista možakarja z ničemer pokazala, da bi jima bil moj prihod odveč. To se je pokazalo šele pozneje.
Mislim, saj ni da bi govoril. Deca sta razpravljala o čebelah. Kot prišlek in seveda kot popoln laik se v zadevo nisem mogel in smel mešati. Da pa bi sama kakorkoli prilagodila besednjak medeno neizobraženega prišleka, ne to jima pa ni padlo na pamet.
Sicer pa čebelam vsaka čast. Imajo res naporne šihte in potem jim gazda še pobere tričetrt prigaranega. Pravzaprav se z njimi na nek način zelo lahko poistovetim. Vendar pa , to so drobna nevpadljiva bitja. Človek bi si mislil, da je zgodba o njih enostavna in kratka, ampak … malo morgen. Daleč od tega. Čebelarjenje je znanost, da si tega laik niti misliti ne more. In če sem se počutil bedak med jagri in morda še večji med šoferji potem za to stanje res težko najdem besede. Ubog in pomilovanja vreden sem se poslovil še preden smo prišli do matice , trotov in tistih reči….

Po glavi mi je ob hitenju v moj matični hram bezljalo samo nekaj:«Kako hudiča so lahko ljudje takšni? Nakladajo v neki latovščini in se delajo pametne. Ali ne opazijo ob sebi človeka, ki pa menda ja tudi ve marsikaj. Ali je človeško , da ga tako zatrejo s svojo specialnostjo??? Banda pokvarjena!

Ko sem vstopil v svojo oštarijo, mi je odleglo in vsa jeza je v trenutku izpuhtela iz moje razgrete glave. Tam so bili kot šopek okoli mize razporejeni moji. Butnil sem se mednje in zlahka so opazili, da sem jih vesel.
Takoj smo navrgli nekaj pomebnih tem, ki so bile bolj po mojem okusu. Že ravno se je razprava nameravala razvneti, ko sem nenadoma pri sosednji mizi opazil blogerskega znanca. Tip piše pesmi in kakšno zanimivo zgodbo tudi kdaj stipka. Kar takoj sem ga povprašal o zadnjih objavah. Potem sva govorila o komentarjih. Moja druščina se v najin pogovor seveda ni mogla vmešavati. Midva pa sva nakladala in premlevala stvari. Pa urednike, pa administratorje sva obdelala in neko babo, ki se stalno krega v debatah. Moji fantje so eden po eden začeli odhajati. Komaj sem uspel koga povprašati kaj je narobe , že sva bila z mojim blogerjam sama. Še tri ure sva premlevala vse okoli najinega hobija in se nazadnje le odpravila domov.

Med vožnjo proti domu pa me je malo zaskrbelo zaradi mojega omizja:
»Le kaj jim je bilo!? Ma, ja saj verjetno ni nič. Verjetno so imeli samo slab dan !

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



3 odzivov ↓

  • miri // 23.08.2015 20:14

    Ti pridi h Far,na Kuncl in poišči našo družbo.Vsak dan druga tema,vsaj mislim,da je ,saj sproti pozabimo kaj smo se včeraj zlagali.
    Za spis pa,5.

  • daredare // 24.08.2015 11:57

    Mi je pravil eden od jutranjih kunclarjev, kofetarjev, da se po oštarijah vse preveč govori o politiki. Je rekel, da včasih pomisli, da niti ne bi šel na Kuncl “če ne bi bilo mus!!” :)

  • miri // 24.08.2015 12:25

    Ta hodi tja od 7-9 ure. Po deveti,tja do desete,so čisto druge teme.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !