dare.likar@siol.net

Arhiv za Avgust 2015

Begunci

25.08.2015 · 10 komentarjev

V bistvu mora biti malo čudno ali pa vsaj nenavadno, da se s svojim blogom malodane izogibam najbolj aktualnim dogodkom. Mogoče je to ravno nasprotno od tistega, kar je mišljeno, da naj bi tukaj počel. Me je pa od tega odvrnilo ravno to taisto početje samozvanih analitikov in internetnih »kolumnistov«, ki skočijo na vsako kost in to vedno že prvi trenutek po dogodku. Ob vsakem dogodku, vsaki nesreči so tam prvi, njihov tekst pa poleg poročanja o neljubih zadevah obvezno vsebuje še analizo in nekakšno sporočilo, ki namiguje, da so itak vedeli, da se to mora zgoditi. Vedno, brez izjeme, na svojih profilih prvi nalepijo osmrtnice in jih opremijo z osebno prizadetostjo. Če gre za pevca, zraven dodajo njegov hit, če je igralec pa najbolj znan insert …. No, mislim, da niti ni treba nadaljevati.

Zadnje čase se v Evropi dogaja velikanska tragedija beguncev iz Sirije in ostalih držav v tistem koncu. O tem ne le, da nisem nameraval pisati takoj na prvo žogo, o tem celo sploh nisem nameraval modrovati. Še najbolj zaradi tega, ker mi preveč stvari okoli tega strašnega dogajanja ni jasnih. Marsičesa ne vem, o marsičem si celo mnenja ne morem ustvariti.

Se, pa naletel na nekaj zapisov, mnenj, debat ljudi, ki jim je jasno prav vse. Ne le presenečen, dobesedno zgrožen sem bil nad mnenji, nad vehemenco, nad takšnim pomanjkanjem empatije. Nenavadno. Pa do forumov sploh nisem prišel.

Slike, ki nam jih zadnje dni predvajajo v medijih, so seveda iste zame, kot za omenjene ljudi iz forumov in fejsbuka, vendar pa so oni videli v teh podobah po večini nekaj čisto drugega. Zlobne, napadalne teroriste. Ljudi, ki so izkoristili neljubo situacijo doma zato, da nas pridejo okrasti in nam uničiti naš način življenja. Izjava modrega gospoda, da »kdor ne brani svoje domovine, ni vreden da pride v mojo« je požela dolgo štreno odobravanja.

Pa, da ne bo pomote. Nisem brez vsakega zadržka navdušen nad sprejemanjem beguncev. V bistvu se ravno tako, kot ti odločni nasprotniki, vsega skupaj nekoliko bojim. Sprašujem se, kam lahko vse skupaj vodi. Če bo, na primer, naša država nekako absorbirala to, določeno kvoto kakor se to že kruto sliši, ali ne bo sledil nov, še večji val. Ali ne bomo že čez kratek čas urejali, da k prebežnikom pridejo še družine. Ali ob vseh brezposelnih, revnih, uničenih ljudeh sploh zmoremo pomagati drugim?!

Vendar pa mi nikakor ne gre z ust, ko gledam te ljudi, ta boj za golo preživetje, trpljenje in grozo, da bi jih za karkoli obtoževal. Ti ljudje so žrtve. Preprosto žrtve. Lahko, da se bo zraven prišlepal kakšen procent nepridipravov z drugačnimi nameni ampak to je druga zgodba. Vsekakor pa gre za tragedijo, kot sem omenil že malo prej. In niso žrtve lastne nesposobnosti, lastne nepripravljenosti spopasti se z zlom. So talci interesov. Takšnih, ki jih praviloma nihče natančno ne pozna in ki se šele čez desetletja, ko se odprejo arhivi, oziroma, ko večine to ne briga več, pokaže za kaj je šlo.

Čeprav priznavam, da nisem sposoben dojeti teh interesov, predvsem ne tako dobro, da bi jih razlagal drugim, so nekatere stvari dokaj prozorne in enostavne. Najenostavnejša in zagotovo ne povsem zgrešena trditev bi bila, da ljudje z Arabije in Afrike prihajajo po svoje. Ljudje prihajajo iz držav, ki so jih te države v prejšnjih stoletjih izropale in jim uničile prihodnost. Desetine generacij in sedaj je po sili razmer zrasla tista, ki prihaja po davek. Arogantno in napihnjeno obnašanje razvitega dela sveta, da je vse svoje bogastvo pridelal s svojo vzvišeno pametjo in pridnostjo ne pride več skozi.

Ampak, kot sem rekel, to je malo preširok aspekt. Tako kot vse drugo v teh časih, so tudi interesi bolj kratkoročni in hitro spremenljivi. Niti ne bom brskal, ampak bom kar na pamet trdil, da so Amerikanci npr. napadli Srbijo zaradi precej manjših ,čeprav ne majhnih razlogov. Da so Irak iz države spremenili v razsuto, uničeno puščavo zaradi izmišljenih razlogov. Da se podijo po Afganistanu že dolgo vrsto let itd. itd. Zdaj pa po nemajhnem delu sveta hara dobro oborožena banda plačancev, ki podira vse pred seboj. Ljudem režejo glave ali jih nabijajo na križ, zgodovinske spomenike razstreljujejo in zažigajo hiše. Kje so tukaj čigavi interesi pa seveda ne vem. Od domneve, da je vse skupaj itak produkt teh razvitih, zahodnih sil, do tega, da pač tam nimajo interesa, do strašne variante, da nekomu ustreza, da Evropa, kot zelo razvit kos sveta, umira (še) malo hitreje.

Ne bom več tuhtal. Itak se vse bolj zapletam. Bi pa nekaj povedal ljudem, ki se brez zadržkov in razmisleka sovražno in agresivno postavijo proti nesrečnikom. Razumem vaš strah. Dogajanje ni dobro. Ampak svetoval bi vam tudi, da se zelo bojite naraščajočih nacionalizmov, fašizma in nasilja. Tudi to ni dobro. Nikoli in nikjer. In empatija, ki sem jo omenil? Poglejte posnetke. Poglejte dnevnik. Majhen deček, ko ga v gužvi in nasilnem posredovanju ločijo od matere. Otrok histerično vrešči, mama se sesede od obupa … vem, da ne morete pomagati. Ja, vem. Ampak takšni ljudje se vam morajo smiliti. Morajo! Če ne, gospoda, ste sami definitivno ena velika težava!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Pa ravno med jagre!

23.08.2015 · 3 komentarjev

»Pa ravno med jagre!« mi je prešinilo možgane. Ja , če se človek vsede zraven lovcev, pa niti slučajno ni eden izmed njih, potem je to za njegovo samopodobo slejkoprej dokaj slabo izhodišče. Zagotovo lahko trdim, da se niti z enim stavkom ne bo mogel dostojno vključiti v debato. Z vsako minuto druženja s temi ljudmi se bo počutil manj razumno bitje. No, lahko bo pripomnil, da mu je zjutraj srnjak prečkal cesto, ko se je peljal na šiht ali da je videl lisco, ki je čepela ob cesti. Ja, ampak to bo ubogo. Ma kaj ubogo, bedno in brezupno. Zeleni pobratimi bodo zavijali z očmi in neukega pokroviteljsko poučili o stvareh. Takega srnjaka , ma ne takega, najmanj šestkrat večjega oni vidijo vsak dan. Največkrat že ob prvem svitu. Aja, pa še popoldne dva ali tri.

Tako sem se navadil, da se v takšno družbo ne vključujem , če to ni ravno neizbežno. Pa se je zgodilo ravno prejšnji dan. Bil je eden tistih dni, ko me prešine, da je pa res čas, da obiščem malo moje pri modrem omizju. Odpravil sem se proti svojemu prijaznemu hramu in se vsedel na mesto, ki mi glede na naravni red in ustaljene navade tudi pripada. Pa, viš hudiča, tam ni bilo mojih kompanjonov. Le dva jagra sta sedela v kotu in vehementno obnavljala svoje današnje in tudi bolj stare dogodivščine. Seveda se ne bi bilo več pametno obrniti in oditi drugam pa tudi upanja, da bodo moji le prišli nisem kar takoj opustil. Tako sem se vsedel v neposredno bližino tistih dveh lovcev. Pozdravili smo se in pobarala sta me malo o vsakdanjih stvareh. Lepo manirno in prijazno sta to storila. Vedela sta, da ni ravno vljudno, da vpričo popolnega laika meljeta svoje strokovne reči. Potem smo nekaj še navrgli o aktualnih novicah in podobnem balastu in z vsakim stavkom je bilo bolj čutiti, da možakarja ne moreta več zdržati v teh bednih sferah pogovora. Postopoma ampak brez dileme in kakršnekoli druge možnosti sta preklopila nazaj v svoj zeleni svet. Prvi, ki je bil znan po tem, da vsako leto iztroši ene gojzerje je pripovedoval kaj vse je videl to jutro po okoliškem grmovju. Mislim, to je bilo neverjetno! Dogajanje v gošči je bilo očitno pestro in napeto od prve do zadnje sekunde. Drugi je bil bolj teoretično podkovan jager, ki je zanj vaški cinik, ko smo že ravno pri obuvalih, rekel da ima nasprotno od prejšnjega pohodnika, svoje gojzerje še po dvajsetih letih skoraj kot nove. Ta je na vse gozdne in travniške dogodke imel svojo strokovno repliko. Lahko bi zvedel seveda veliko o bolezni srnjadi, navadah divjih prašičev in gonjenju jelenov pa me ni toliko zanimalo. Na tiho sem zapustil oštarijo in se namenil drugam. Mislim, da gospoda nista opazila.

»Pfej !« sem godrnjal sam pri sebi” teh par zverin, ki kolovratijo po gozdu! Koliko bi vidva šele morala modrovati, če bi vaju spustili za par dni v Kenijo ali kakšno amazonsko džunglo?! Porkaduš, saj ne bi več prišla k sebi! Tu pri nas pa je prav res nek dosežek odpihniti srno na dvajset korakov..benti!«

S temi mislimi sem vstopil v svoje drugo pribežališče. No, prav pogosto nisem obiskoval tistega pajzelca. Betulica velja za nekakšno bolj šofersko postojanko. Tam ob šanku posebno konec tedna visijo tipi, ki po Evropi prevažajo tridesettonske vlačilce. Mislim deci obvladajo zadeve, ki si o njih navaden zapečkarski krajan, kot sem jaz, pri zdravi pameti niti razmišljati ne upa. Mislim, fascinantno! Fantje govorijo po pet , deset tujih jezikov, tekoče. Ne bojijo se prometnih zastojev , ki iz njih nikomur nikakor ne uspe izvleči tvinga ali celo skuterja. Ha, oni takrat z vrha glave na nos pomaknejo svoje rajbanke , pogledajo najprej levi in potem še desni špegu in s čikom v kotičku ustnic hladnokrvno v stilu Clinta Eastwooda ob vsesplošnem občudovanju s spretnim manevrom odpelje svojo dvajsetmetrsko zverino. Saj ne moreš verjet! Suvereno obvladujejo signale in kažipote! V nasprotju z navadnimi bedniki najdejo s svojim občutkom vsako najmanjšo drvarnico, če je treba in s policaji po vseh krajih Evrope so brez problema na ti. Saj takoj vidijo s kakšnimi kerlci imajo opravka.

»Pa cel teden za volanom!« je jamrajoče odkimaval eden od treh takšnih asov. Kot ostali trije je bil že precej utrujen tisti večer. K temu je zagotovo pripomogla vsebina vseh tistih steklenic in štampeljnov, ki so bili v dolgi vrsti razporejeni po šanku. »Cel teden , pa za tak d’nar! ! Pa nobene tople hrane , pa stran od familije! Mislim, ljudje sploh ne razumejo! Pfej!«
Tip je ob bentenju izdatno poplesaval , ogromna denarnica na masivni rumeni verižici ga je tolkla po stegnu in stalno se mi je zdelo, da ga bo snelo iz njegovih kosmatih cokel.
Sledili so dogodki s ceste in velikih mest. To so bile zgodbe o ljudeh in krajih. Poznali so karakter narodov in pokrajin. Bogvaruj, da bi takrat bleknil , kar mi je padlo na pamet, namreč da menda le ne spoznajo toliko vsega na tistih svojih furah, saj morajo le čimprej prišlepati robo do tiste svoje rampe, se tam v treh besedah tistega svojega tujega jezika čimprej zmenijo z vratarjem, ki je najbrž iz Bosne in potem čimprej pripeljejo kamion nazaj. Ne, ne, kaj takega res ne bi bilo modro blekniti.
Malo me je tudi zanimalo, zakaj jamrajo o slabi hrani in ločenem življenju, medtem ko na enega redkih prostih dni pijančujejo v vaški oštariji, premlevajo svoje dogodivščine in robkajo mortadelo, ki jo je eden skočil kupiti v štacuno in potem raztegnil tisti zavitek na šanku.
Ampak te pripombe tudi ne bi zadele v bistvo. Bistva sploh nisem kaj prida razumel. Možje so govorili v svojem višjem jeziku in že sama misel, da bi tudi jaz znal kaj dodati bi bila takoj obsojena na propad!

Ja, spet sem začutil , da sem preprost , neuk , brezupen in sam! S to temno mislijo sem zapustil prostor: Le še del zadnjega stavka: » Mater buh, sem usul gas, pa zamotal na…..!« me je pospremil na sveži zrak!

V tretjem bifeju sem naletel na popolno mrtvilo. No, vsaj sprva je zgledalo tako. deklica za šankom mi tako ali tako ne bi bila kakšna posebna sogovornica. Poleg tega pa je še imela v ušesu slušalke in stalno je nekaj tipkala na telefon. Machiatto , ki mi ga je skuhala je komaj kaj zmotil njeno početje. Pomešal sem tisto žlobudro , da bi jo na hitro izpil in odšel drugam…ali še bolje kar lepo domov. Takrat pa sem opazil, da v separeju v vogalu sedi znanec . Kar takoj sem se odločil, da se mu pridružim. No, saj tip ni bil ne vem kakšen bližnji prijatelj, vendar pa v takšni krizi socialnih odnosov kot je vladala tisti dan ni zgledal tako slaba izbira. Šele ko sem se zvrnil na klopco nasproti njega, sem opazil da ni sam. Seveda mi je bilo malo nerodno, čeprav nista možakarja z ničemer pokazala, da bi jima bil moj prihod odveč. To se je pokazalo šele pozneje.
Mislim, saj ni da bi govoril. Deca sta razpravljala o čebelah. Kot prišlek in seveda kot popoln laik se v zadevo nisem mogel in smel mešati. Da pa bi sama kakorkoli prilagodila besednjak medeno neizobraženega prišleka, ne to jima pa ni padlo na pamet.
Sicer pa čebelam vsaka čast. Imajo res naporne šihte in potem jim gazda še pobere tričetrt prigaranega. Pravzaprav se z njimi na nek način zelo lahko poistovetim. Vendar pa , to so drobna nevpadljiva bitja. Človek bi si mislil, da je zgodba o njih enostavna in kratka, ampak … malo morgen. Daleč od tega. Čebelarjenje je znanost, da si tega laik niti misliti ne more. In če sem se počutil bedak med jagri in morda še večji med šoferji potem za to stanje res težko najdem besede. Ubog in pomilovanja vreden sem se poslovil še preden smo prišli do matice , trotov in tistih reči….

Po glavi mi je ob hitenju v moj matični hram bezljalo samo nekaj:«Kako hudiča so lahko ljudje takšni? Nakladajo v neki latovščini in se delajo pametne. Ali ne opazijo ob sebi človeka, ki pa menda ja tudi ve marsikaj. Ali je človeško , da ga tako zatrejo s svojo specialnostjo??? Banda pokvarjena!

Ko sem vstopil v svojo oštarijo, mi je odleglo in vsa jeza je v trenutku izpuhtela iz moje razgrete glave. Tam so bili kot šopek okoli mize razporejeni moji. Butnil sem se mednje in zlahka so opazili, da sem jih vesel.
Takoj smo navrgli nekaj pomebnih tem, ki so bile bolj po mojem okusu. Že ravno se je razprava nameravala razvneti, ko sem nenadoma pri sosednji mizi opazil blogerskega znanca. Tip piše pesmi in kakšno zanimivo zgodbo tudi kdaj stipka. Kar takoj sem ga povprašal o zadnjih objavah. Potem sva govorila o komentarjih. Moja druščina se v najin pogovor seveda ni mogla vmešavati. Midva pa sva nakladala in premlevala stvari. Pa urednike, pa administratorje sva obdelala in neko babo, ki se stalno krega v debatah. Moji fantje so eden po eden začeli odhajati. Komaj sem uspel koga povprašati kaj je narobe , že sva bila z mojim blogerjam sama. Še tri ure sva premlevala vse okoli najinega hobija in se nazadnje le odpravila domov.

Med vožnjo proti domu pa me je malo zaskrbelo zaradi mojega omizja:
»Le kaj jim je bilo!? Ma, ja saj verjetno ni nič. Verjetno so imeli samo slab dan !

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Atonija

12.08.2015 · 2 komentarjev

Najbolj važna stvar v politiki je, da zelo veliko govoriš, hkrati pa razviješ spretnost, da karkoli poveš, lahko že naslednji trenutek ali pa čez nekaj let zanikaš, oziroma trdiš, da si želel s tem povedati nekaj čisto drugega.

Če pišeš enostavne, življenjske zgodbice, pa se že v štartu in potem seveda vse do zadnje pike trudiš biti kolikor toliko realen, dogajanje pa vplesti v nek smiseln okvir. Vse skupaj mora ali pa naj bi imelo na koncu nek razplet, nek izid, ki bi nosil s seboj sporočilo, nauk.

Zato me je tudi še kar presenetilo, ko sem bil na nekem literarnem večeru predstavljen kot bloger,ki piše večinoma o politiki. Mater, sem se kar ustrašil te definicije. Stalno sem bil namreč prepričan dve stvari. Kot prvo, da sem literat, kot druga pa, da se na politiko niti slučajno ne spoznam. Toliko, da bi lahko pisal o njej pa sploh ne!

Zato sem tudi malo pobrskal po zgodovini svojega pisanja in moral priznati, da sem se res pogosto loteval problemov, ki so bili v osnovi, na videz, politični. Le, da sem jih obdeloval s čisto drugačnimi orodji. Če bi se navezal na prvi stavek na začetku, bi zlahka ugotovil, da sem to počel predvsem popolnoma narobe.

Predvsem lahko v vsakem takšnem, t.j. mojem, sestavku najdemo zelo veliko mero čisto navadne naivnosti, nekakšne misli, da se mora enkrat nekako vse poglihati, vse urediti, vse priti nazaj na svoje mesto. Dobro, gledano to zelo, zelo na široko je slednje lahko tudi res. Denimo, da se greznica lahko še dolgo polni, potem pa bo ena spodobna kataklizma vse uredila in drek se bo razpršil in razletel po vsemirju.

Ampak tako ne moremo modrovati o problemih. Ali pa vsaj ne moremo tega imenovati analiziranje in še manj si laskati, da s tem kaj rešujemo. Ni nam pa treba imeti zaradi tega slabih občutkov ali celo vesti. Tudi nihče drug namreč težav ne rešuje. In celo profesionalni, visoko kvalitetni analitiki nikoli več ničesar ne napovedujejo. Vedno nam pri raznih omizjih, odmevih, dnevnikih natrosijo nekaj možnosti, nekaj variant in nikoli nobenega dejstva. Rešitev ni na spregled.

Če imamo ljudi bolne, nesrečne, lačne, izgubljene, če imamo brezposelne, zbankrotirane,begunce, ranjene in uničene … Nihče teh zadev ne rešuje. Nihče, razen nekaj nemočnih čudakov, tega niti ne želi. Z vsemi temi problemi, ki takoj, ko številke postanejo tri ali več-mestne, izgubijo imena in usode, ti najbolj poklicani samo še barantajo in trgujejo. Vsako od teh številk premetavajo po rokah, kot da je ravnokar pečena, še prevroča žemljica. Malo jo potežkajo, malo jo vržejo z leve v desno, z desne v levo in ji potem, malo prej kot jo odvržejo v določeno košaro, določijo dnevno ceno.

Mogoče je še nekako lahko razumeti, da so neke inflacije, nekakšni primankljaji, določeni dolgovi kljub svojemu negativnemu predznaku do neke mere potrebna, koristna postavka. Kot takšni gonijo svet naprej. Dokler ne presežejo vseh zdravih mej seveda. Potem mogoče ni težko razumeti, posebno ne nekomu, ki ima stalen, če že ne dobro pa vsaj redno plačan šiht, da je brezposelnost do neke stopnje koristna za gospodarstvo. Tukaj naj kar takoj omenim, da gospodarstveniki ne upoštevajo teorije in podpirajo tudi zelo veliko brezposelnost. Trideset ali več odstotno. To jim zagotavlja poceni delovno silo, oziroma stanje, ko lahko ljudem trobijo, da je minimalna plača in topla malica božji dar in niti slučajno najmanjši , najbolj usran minimum, ki ga sme normalen človek ponuditi nekomu, ki zanj pošteno dela.

Zelo zanimiva je tudi akcija, sprožena s strani naše dobrohotne levice, ki naj bi odpisovala najrevnejšim dolgove. O bog se usmili. Za denar, ki ga upniki itak nikoli ne bi mogli dobiti, ker ga pač ni, so v proračunu gospodje zagotovili milijon evrov. Se pravi, dolgov, ki itak ne bi bili poravnani nikoli, ne bodo brisali ampak jih bodo oni (država – mi) povrnili upnikom. Hkrati so iz stoevrskega bufa naredili takšno znanost, da so morali po celi državi v centrih zaposlovati nove ljudi, ustanavljati komisije in agencije in bogve kaj še. Da ne govorimo o kolobocijah, ki jih mora imeti vsak dolžnik, o formularjih in formalnostih in to kljub temu, da imajo omenjeni centri čisto vse podatke že v svojih računalnikih. In še kakšnega dodatnega zraven. In ne poskušajte z iniciativo, ki bi zagovarjala enostavnejši postopek, recimo da bi preprosto zmečkali tistih nekaj položnic. Ne bo prišlo skozi!!

Potem pa pridemo tudi do stvari, ki jih je (še) teže ali nemogoče razumeti. Težko je dojeti, da ima na primer naše zdravje svojo dnevno ceno. Ali pa, da skrajšam, kar življenja ljudi. Iz nekih držav v Afriki in Arabiji k nam in v sosednje trumoma bežijo nesrečniki, ki se jim je tam doli podrl svet. In glej hudiča, vsi tisti, ki niso podlegli na poti skozi viharje in valove, v trenutku v naši svetli, demokratični civilizaciji postanejo trgovski artikel. Napredne sile bi jih sprejele z odprtimi rokami, jim dale državljanstvo, službo in stanovanje. Kako pa drugače, vas prosim? Sicer nekje v nenapisanem drobnem tisku jasno piše, da to velja samo, če bodo črni prišleki čim dlje stran od mene in moje gostoljubnosti. Bolj konzervativni bi seveda zaprli meje in zgradili zid. Nihče pa v bistvu ne bi ničesar reševal. Niti priznal svojega dela krivde. Le trgoval bi. In to če se le da, samo s svojim blebetanjem.

Poleg vseh teh pomembnih, življenjsko važnih, včasih usodnih problemov pa imajo blebetači na razpolago še eno vrsto težav. To so takšne, ki za nekaj časa, pogosto nezanemarljivo dolgo, povozijo vse resnične težave in služijo kot kulisa, kot zaklon pred njimi. Zadeva deluje tako, da tisti čas, ko ljudi futrajo s tem, lahko v ozadju počnejo nemarnosti in bedarije po mili volji.

Takšna je na primer naša strašna arbitraža. Razsojanje o meji, ki se nikoli ne bo spremenila, kreganje za vodo, ki nikoli ne bo spremenila lastnika in brcanje v meglo, ki se zaradi tega zagotovo ne bo nič prej razkadila. Kreganje, ki to niti ni, saj vpije v rog vsak v svoji dolini, je v bistvu tekmovanje, kdo bo izpadel večji frajer oziroma manjši bedak. To se seveda spet da lepo pretvoriti v evre ali pa vsaj v volilne glasove, ki pa itak pozneje prinašajo predvsem denar. Pri tem početju moram sosede pohvaliti. S svojo retoriko in aroganco delujejo bistveno bolj mojstrsko, kot konkurenca na tej strani spornih potočkov.

Seveda bi lahko še našteval. Seveda bi lahko tudi bolj poglobljeno obdelal kakšno stvar. Ampak, kot sem omenil zgoraj, ne gre. Se ne spoznam. In nimam niti veselja nad znanostjo, ki proučuje kako prodajati ljudi, usode, naravo in življenje nasploh, ne glede na žrtve, ki ob tem početju padajo levo in desno in se marsikateri ne pobere in ne vstane nazaj.

Prijatelj me je nedavno, ko sem imel spet štirinajstdnevi premor med pisanjem, povprašal, če sem se morda izpel. Bogve, če ne res, sem pomislil! Ampak potem sem ugotovil, da niti ne. Sem človek treh akordov. No, mogoče zraven spustim še en blagodejni mol. Ampak poznam malo not. Nekatere harmonije pri meni preprosto ne pridejo skozi.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Pesem

1.08.2015 · 2 komentarjev

Pesem ima neko posebno lastnost.
Berem jih vsak dan. Ljudje pišejo o ljubezni,
o sovraštvu, o tragediji in iluzijah.
Pa mi ni čisto jasno kje je pravi vzrok.
Kje je tisto kar iz misli dela poezijo?
Potem pa sem nenadoma ugotovil.
Čisto iznenada se mi je posvetilo.
Pesem ima čisto posebno lastnost.
Gledal sem te tisti večer.
Toplo je bilo in kulisa … eh ja … pa naj bo izpeto in iztrošeno,
Tam je bil tisti sončni zahod.
In ti si bila tam,tako vsakdanja, navadna, tako takšna kot druge dni.
Se pravi, lepa in posebna.
In tako …
Pesem!
Takrat se mi je posvetilo.
Pesem ima neko posebno lastnost.
Pesem nastane samo, če si jo zaželiš!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks