dare.likar@siol.net

Arhiv za Julij 2015

Inovacija

24.07.2015 · 5 komentarjev

»Inovativnost. Ideje! Napredek!!«

Napisi, opremljeni s sveže natiskanimi podobami mladih, lepih študentk v belih haljah, ki se sklanjajo nad zapletenim načrtom, namrščenih delavcev, ki globoko tuhtajo kako bi drugače in bolje ali pa žareče iskrečo abstraktno sliko, ki že sama po sebi izraža burno in kipeče dogajanje, so delavce pozdravljali in opominjali z vsake oglasne deske. Tudi na strojih so bili nalepljeni in bili so pomemben del fabriškega glasila. Direktorji in šefi so tudi imeli nalogo stalno opozarjati na njihovo vsebino.

Marinko je šel mimo vseh tistih parol, ki so se mu zdele podobne nekim drugim, ki so v davnih, čisto drugačnih časih poudarjale pomembnost, enakost in sploh veličino delavca, zraven pa so še omenile kakšno malenkost okoli varnosti pri delu ali česa podobnega. Ni mogel skriti, da mu gre takšno pretiravanje na živce in zelo izrazito je zavil z očmi prej kot se je lotil svojega rutinskega, nič kaj modernega in še manj inovativnega dela.

»Nič se ne sekiraj« mu je rekel Lojze

»to je samo začasen pojav. Podobno se mi zdi kot cuker!«

Marinko ga je malo začudeno pogledal!

»Kakšen cuker. Kje si našel primerjavo?«

»Ja, če poslušaš tv in radio, prehranske strokovnjake in dohtarje, si zagotovo opazil, da govorijo že dve leti samo o sladkorju. V bistvu je cuker postal najhujši strup, ki ga bašemo vase in si z njim krajšamo življenje!«

Marinko pa še vedno ni razumel!

»Samo to želim reči« je Lojze nadaljeval »da je pač zdaj na vrsti to. Prej je bila najbolj škodljiva maščoba. Še prej so nekaj let trobili samo o holesterolu. Še jasno se spomnim, ko je bilo nastavljanje soncu najbolj koristna reč, ki jo lahko storiš zase ali pa celodnevno žlampanje vode! No, in tako je zdaj s to inovativnostjo. To je zdaj na vrsti in to bomo gonili in s tem pretiravali dokler ne bo prišla na vrsti neka druga stvar, še pomembnejša od te!«

Pa Marinko je dobro vedel, da je inovativnost pomembna reč. Človek, ki dela dolgo časa isto delo, sčasoma potuhta kakšen način, kakšno majhno spremembo, ki mu to delo olajša ali pa omogoči boljši rezultat. Vedel pa je tudi, da sam ni posebno nadarjen za takšne stvari. Že razmišljanje samo mu ni delalo v tej smeri. Če je nekdo, pa čeprav že davno, nekaj izumil, skonstruiral, je stari kovač imel to za gotovo, za izdelano, za dokončno in ni se mu zdelo, da bi on lahko temu nekaj dodal.

»Saj nismo vsi Edisoni!« je rekel Flaviu, ko mu je ta spet nekaj sikal o koristnih tehničnih predlogih. Šef ga je, kakopak, preslišal kot po navadi. S tem pa je tudi za silo zakril očitno dejstvo, da se mu tudi sanja ne, kdo naj bi bil tujec, ki ga kovač omenja.

Najprej je kampanja glede inovativnosti podjetja dobila svojo pričakovano akutno obliko. Seveda so dedci vedeli, da je priganjanje k takšni aktivnosti potekalo zato, ker to prinaša točke potrebne za nek certifikat, standard ali pa preprosto dviguje rating. Ni važno in, predvsem tudi ni nič narobe. Seveda pa je izumiteljstvo tudi vsaj simbolično, v določenih primerih pa tudi konkretno nagrajeno! Tako se ni nihče posebno čudil, ko sta se v najintenzivnejši fazi inovativnosti med stroje podala Flavio in njegov modri tehnolog, ki je po navadi dajal vtis, da mu je že sama prisotnost med črnimi geplni odveč in skoraj izpod časti. Risala sta in merila, se menila, računala. Seveda nista veliko spraševala dedcev za stroji, kako bi jim kakšna sprememba odgovarjala. Nič ni pomagalo, ko so jamrali, da so se vajeni obračati drugače. Niti Lojze ni prišel skozi, ko jima je poskušal dopovedati, da je pač levičar in da se ne more obračati, prijemati obdelovancev in jih skladati v kišto tako, kot sta si zamislila. Nič, onadva sta nekaj zrisala, vzdrževalci so po njuni risbi in navodilih namontirali nekaj ograjic, tekočih trakov in podobnih pritiklin. V naslednjih dneh sta na veliko izračunavala in modrovala. Na vsak način in vedno so številke pokazale pozitiven učinek na proizvodnjo, postopki naj bi bili lažji za delavce in prihranki omembe vredni.

Nekateri so jamrali, da so jim novosti slejkoprej v napoto in predvsem, da ni učinkov, kot se jim jih pripisuje. Pa niso bili slišani. Flavio jih je na kratko odpravil s kakšnim butastim pojasnilom ali pa samo s srepim pogledom, kot bi ga verjetno imel strogi gospodar, ki bi se mu hlapec drznil reči, da ima premastne klobase ali kislo vino.

Seveda je bilo jasno, da sta v tem inovativnem valu poskusila nekaj prispevati v svoj proračun. Seveda kovači niso vedeli natančno in so malo pretiravali, nekaj resnice pa je na vsem zagotovo bilo.

Po tem burnem, hiperaktivnem stadiju je prišel na vrsto drugi z drugačnim pristopom. Flavio je očitno dobil nalogo, da potem, ko bo izumil vse, kar je sploh mogoče, da se mu utrne v možganih,ki jih premore, začne spodbujati tudi podrejene, da začnejo razmišljati. Tudi pri tem je pretiraval čez vse meje. Zelo očitno je bilo, da so mu poleg tega, da je bil že običajno takšen, obljubili, da bo za uspešno agitacijo tudi nekako nagrajen. In če so delavci prej tuhtali kakšen denar lahko dobijo izumitelji, je bilo zdaj v njihovem primeru to točno določeno in jasno. Pet evrov za predlog, ki ne bo upoštevan, nekajkrat več za takšnega,ki se bodo tehnologi z njim ukvarjali in pri večjih projektih določen procent od učinka, ki bi ga izboljšava imela na proizvodnjo.

»A to pomeni, da lahko predlagam karkoli pa dobim pet evrov? Da bi nosili roza čevlje ali, da bi nam harmonikar igral med pavzo?« se je oglasil nasmejani Mirč. Na videz skoraj malo prismuknjen po drugi strani pa zelo vešč,inteligenten, predvsem pa vedno duhovit in prešerno nasmejan fant.

Sitni šef ga je samo grdo pogledal in prav tako dedce, ki so se ob fantovi šaljivi pa niti malo neumestni pripombi hihitali za svojimi mašinami. Neresnosti, da ne bo prenašal je rekel. Posebno ne ob tako pomembni stvari, kot je inovativnost. To je potem v naslednjih dnevih in tednih tolikokrat ponovil in s tem tako pretiraval, da so ga bili vsi siti do vrh glave. Pa ga ni popustilo. Vsako minuto je izkoristil in dregnil kakšnega od kovačev, če je že oddal kakšen predlog, če je že predlagal izboljšavo ali morda dve! In spet so letele pripombe o Edisonu in podobnih tipih. Pa jih ni poslušal. Kakšen Edison, kdorkoli je že to bil!? Tudi Lojzeta je samo čudno pogledal, ko mu je ta pravil o tem, kako je imela njegova preša sprva celo avtomatsko roko in električna vrata, pozneje so vzdrževalci odstranili pritikline, ker so imeli z njimi težave, rezervnih delov pa ni bilo za dobiti več.

»Original izume smo populili stran zdaj bom pa jaz druge stuhtal, ali kaj!?« je upravičeno spraševal stari mojster. Flaviu pa ni prišlo do živega.

Je pa ponosno in s pretiranim odobravanjem pospremil Mirča, ki je pred njegovim nosom ravno v momentu njegovega najbolj gorečega govorjenja, paradno nesel rumeni kartonček, formular za inovacijo v za to namenjen nabiralnik poleg oglasne deske.

Kaj točno je pisalo na tistem listku, kakšen je bil tehnični predlog, tega niso njegovi sodelavci nikoli natančno izvedeli. No, nekaj je pa že moralo biti, saj ga je Flavio kar nekajkrat spraševal okoli zadeve in celo tehnolog je enkrat prišel v delavnico. Mogoče bo pa kaj več od tistih petih evrov, so pomislili delavci.

Se je pa Mirč nekaj dni po tistem še dodatno čudno obnašal. Vseskozi je imel polno dela in opravkov. Po kontejnerjih je nabiral nekakšne dele, konce rjastih cevi in sajaste odkovke. Vsake toliko je izginil za Marinkovo mašino in tam nekaj ropotal. Za staro prešo je bil s črno, plehnato pregrado in zamazano cerado ločen prostor, nekakšna ropotarnica. Tam je bilo nekaj metel, Marinkov čok, kakšen star profil in nekaj malega orodja. Mirč je tam notri s tisto svojo ropotijo nekaj sestavljal. Od začetka, ko je ropotalo in se je občasno posvetil varilni oblok , je kovače še zanimalo kaj počne, potem pa so v svoji vnemi pozabili nanj.

Ni pa nanj pozabil šef in modri tehnolog. Konec tedna je prišel čas, da se pogovorijo bolj konkretno o strašni Mirčevi inovaciji. Tako sta v petek, proti koncu šihta oba prišla v delavnico. Mirču je bilo sprva očitno nerodno, potem pa je le povabil oba deca v tisti umazani prostor. Inženir se je izogibal vogalom in ceradi, da ne bi zamazal svoje snežno bele halje, Flavio pa je strogo in ponosno korakal za njim. Seveda si je štel za uspeh, da se je njegovih podrejenih pa le nekaj prijelo od njegovih besed. Da so le dojeli, kako pomembne stvari so to.

Vendar!

Ko je Mirč odgrnil cerado do konca, ko je luč posvetila v njegovo zasilno delavnico, takrat je v delavnici vse onemelo. Na sredi je stalo neko skrpucalo, brez redu in smisla sestavljeno in čisto minimalno zvarjeno iz zvitih, rjastih, zveriženih in predvsem niti dveh enakih kosov železa. »Kot majhna ranjena kamela« je pomislil Marinko.

»Kaj, kaj, kaj!!!« je zajecljal tehnolog, medtem ko je Flavio vse skupaj opazoval z obrazom podobnim nagniti limoni. Mirč je takrat stopil do svojega skrpucala, nekaj izjavil okoli tega, da mora še malo razmisliti in da mu ni vse čisto uspelo. Nazadnje je prijel za eno od privarjenih cevi in potegnil. V sekundi se je cela konstrukcija žvenketajoče sesedla in od pričakovanega izuma je bilo spet samo kupček odpadnega železja. Tehnolog je takrat že odšel, Flavio pa je prej še nekaj rogovilil okoli neresnosti in zajebavanja. Predvsem pa je nagnal vse skupaj delat.

»Me nič ne briga, če je petnajst do dveh!« se je drl šef. Delavci se zaradi njegove sitnosti niso kaj prida sekirali. Nasprotno, polno smeha je bilo v delavnici tisti dan.

Od takrat je že kar nekaj časa. Bogve, kaj zdaj najbolj škodi škodi zdravju. Sladkor ali špeh? Z izumiteljstvom so vsekakor malo pojenjali v stari kovačiji. Seveda se vsake toliko kakšen mojster spomni kakšne tehnične izboljšave, ki jo po tiho in brez ceremonij izvedejo in z njo malo olajšajo ali pospešijo delo. Inovatorju potem pri plači nakažejo nekaj malega evrov in čas teče naprej.

Flaviove inovacije so tudi po večini, kos za kosom, korak po koraku dedci odstranili. Seveda samo tiste, ki so jih ovirale.

Mirč je seveda moral potrpeti kakšno drobno posledico, ker si je šefa malo privoščil.

»Ampak se je pa splačalo« je običajno navihano nasmejan rekel, kadar se je kdo spomnil na njegovo izumiteljstvo.

»Za predlog sem dobil za dva pira!« je pojasnil » za izvedbo pa najmanj za dve gajbi!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Kaj je s teboj?

13.07.2015 · 9 komentarjev

Ni te tukaj? Kaj je s tabo? Si usahnil? Si se izpel, marija madona, bohvarnesreče? Ali nimaš idej ali si z močmi čisto na tleh?

Le kaj se dogaja’? Gledam ta bel digitalni list papirja in se izogibam besednim zvezam, ki sem jih na teh straneh prebral že gravženkrat. Kriza navdiha, kriza obstoja, kriza dihanja tega skupnega zraka nas, kao pišočih ljudi.

Nimam odgovora. Edini, ki mi pade s taprve, na hitro, na pamet je ta, da me za ta usmrajeni zrak prav en drek briga. Ampak to bi lahko zgledalo, da sem negativno nastrojen, kar pa ni res.

Prav nekakšno veselje občutim, kadar je zunaj lep dan. Topel in svetel, takšen, ki vabi v naravo, k delu ali zabavi. Ki vabi k gibanju, premikanju naših okorelih trupel. In takrat me dobesedno osrečuje, ko opazim, da je manj udeležbe na spletnih modrovališčih, kregalnicah in okoliških mestih. Vem, da so tisti ostali naredili dober izbor!

Nekdo mi je že milijonkrat povedal, da bom umrl, če bom žrl dele živali. Zaradi etike in zdravja, logike in naravnega redu, me bo ravno to ugonobilo. Tako je zapisano. Avtor je naredil piko in vitek, bled in zdrav kot dren šel na cenen vinjak in krigel pira.

In zvem, da je gej, tip, ki si ne želi pod rjuho brhke mladenke ampak kosmatega deca, ravno tako človek. Že tolikokrat so mi to povedali. Pa sem se trudil pojasniti, da jaz to že vem. Da ne razumem popolnoma njegovih želja, ampak jebiga, človek je pa definitivno. Ima osebno izkaznico, davčno številko in, zatiran kot je, zna jamrati in se smiliti sam sebi. Človek pa pika.

Potem nastopijo zgodovinski liki. Dobri in slabi. Črni in beli. Nimajo obrazov, niti imen. Njihovih usod sploh ni. So samo del slabega ali del dobrega sveta. Potolčeni ali slavljeni. Zakopani pod rušo in opljuvani za žegen. Smejoči in žareči na plakatih za junaški filmski spektakel. Moraš sovražiti in, če si božji, jih moraš imeti rad.

In zvrstijo se dnevne novice. Novice, ki so bogve kje dobile ime. Novo in najnovejše, vse pa staro kot mati zemlja. Stavim, da so se o njih že pred velikim pokom prerekali. Treba je biti jezen. Stiskati pesti do belih členkov in jezik do bolečine grizti z zobmi. Treba je očitati in obtoževati. Treba je modrovati in neukih ne pustiti blizu. Treba je biti preprosto hud. Spodviti rep, molče in pohlevno prenašati vse, kar bomo jutri stresali na digitalni list papirja, strah pred pokvarjenimi barabini, uklonjenost in hinavščino, to prihranimo za popoldne.

Verzi, ki to res so! Kraji, ki jih ljudje res opazijo in to žari iz njihovih opisov. Zgodbe, spisi, ki v njih začutiš osebe in čustva, resnično razmišljanje o svetu okoli nas, vse to kapa v to kloako neopazno, brez možnosti. Malo pobrbota, žvepleno in zamolklo. In že ni ničesar več.

In tako vstanem v ta dan. Srce mi zaigra ob pogledu skozi okno. Nič jeze, nič belih členkov, nič očitanja, nobenega materiala za vsaj majhno, skromno tragedijo. Kaj naj storim? Kaj je z menoj?

Nekoč sem napisal spis z naslovom,ki mi ga je predlagal prijatelj. No, niti ne predlagal. V bistvu je trdil, da se vsak dober spis začne tako. »Bil je lep sončen dan!«

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki