dare.likar@siol.net

Arhiv za Junij 2015

Kam le čas beži

29.06.2015 · 9 komentarjev

Nikoli ne slišim posebno rad tistega o času. Veste, tistih ugotovitev v stilu »kam le čas beži«, »mimogrede je bilo poletja konec!« »Zdaj zdaj bo treba spet zakuriti v peč« ali »zdi se mi kot da bi bilo včeraj, ko sem imel deset let manj«! Po navadi ugovarjam modrovalcu v stilu, ni važno kaj točno kažeta ura in koledar, ampak kaj si v tem času naredil in kaj doživel. Pa seveda ne pomaga kaj dosti. Nekje sam pri sebi pač tudi vem, da imamo tempo, da nam ga vsiljujejo, da ga ustvarjamo sami in da vse skupaj res daje vtis, da pospešeno bezljajo dnevi mimo nas.

Sam sem rad aktiven. Če mi to, kakopak, uspe. Rad sem zadovoljen z dnevom, ki sem ga preživel in največje zadovoljstvo mi da pogled na nekaj kar je uspešno narejeno, opravljeno. Pred časom sem velikokrat za primer dajal pokošene bregove ali posekane, očiščene strme obronke. Tudi zdaj bi lahko kaj takega omenil in nalepil kakšno sliko, ampak to so seveda samo konkretni primeri, ki so najbolj primerni za ta namen. Resnično in simbolično!

Pred kratkim sem v nekem pogovoru, ne bom rekel intervjuju, spraševalcu na vprašanje, kje se najbolj sprostim in odklopim, brez razmisleka odgovoril: »V gozdu!« No, potem sem moral skoraj malo popravljati stvar, da ne bi izgledalo, da pol življenja pregaram med hlodi in porobki. Pojasnil sem, da včasih grem v gozd delat za eno uro, včasih za štiri, včasih pa se tam tudi samo sprehodim. Kot prvo se mu je čudno zdelo, da kot fabrški, se pravi fizični delavec, za hobi izberem še bolj fizično zahtevno delo, kot drugo pa mogoče celo, da sploh kdo to počne za hobi!

V tistem koncu kjer zdaj žagam hlode, premetavam drva po bregu, jih ročno cepim in nazadnje zložim v skladovnice, tam je prav poseben kraj. Blizu Fare, po drugi strani pa zastrto z vseh strani, pokrito z zeleno zaveso starih smrek in skrito v skalnati grapi. Vendar pa tu in tam pride mimo sprehajalec. Poleg pozdrava kakšen vpraša ali je vroče, drugi ali bo huda zima. Pač prijazni ljudje, ki morajo nekaj reči, tako iz manire.

Neredko pa me kdo povpraša po mojem načinu dela. Ja, a ne bi vprašal nekoga, da bi ti z vitlom potegnil. Pa oni bi prišel s cepilcem. Pa če ti pride par decov pomagat, boš vse skupaj naredil v parih dneh. Ne maram biti neprijazen. Nasveti so seveda dobronamerni. Tako se izgovarjam, da se ne mudi, da sem že dovolj naredil, čeprav bi jim najraje povedal, da nimajo pojma. Dovolil sem si namreč početi nekaj, za kar si sploh nisem zadal roka.

Morda ste opazili, da nam rok, do katerega se mora nekaj zgoditi, vedno in v vsaki zadevi servirajo in to po večkrat na dan. Do kdaj bo padla odločitev o Grčiji, do kdaj bo jasen izvor premoženja sumljivega politika, kdaj bodo obsodili pokvarjenega tajkuna, do kdaj bodo rešili ta ali oni za ljudstvo usoden problem. Roke sicer potem povozijo, preložijo, postavijo nove in verjamem, da veliko ali celo večina ljudi ne opazi, da se stvari v bistvu sploh ne dogajajo. Opazijo tempo, ihto, vehemenco brez primere. Opazijo histerične novinarje, ki v soju reflektorjev zadihano sprašujejo nekaj, še bolj zadihanega in razburjenega predsednika vlade. Opazijo celo reko ultra pomembnih škricev, ki zgarani in blizu obupa zasedajo stole v gigantskih evropskih dvoranah odločanja. Hočeš nočeš opazijo živčno razrvane gospodarstvenike, sindikaliste in teoretike, ki jadikujejo, da je zadnji čas. Zadnji čas, za božjo voljo. In sploh ne opazijo, da stojijo na pokopališču. Da so dohtarji, ki so prišli na pogreb pacienta in se menijo, da se z zdravljenjem tega taistega bolnika strašno mudi.

V tistem kotičku, delčku narave, kjer vsake toliko na tako primitiven način gozdarim pa pogosto srečam še nekoga. Starejši, sicer zelo vitalen in čvrst možakar vedno pove kakšno tehtno, zanimivo prigodo. Sicer hodi tja gor malo delat. Včasih posuje cesto, včasih pogrebe po njivici, včasih pa malo pospravlja po gozdu. Po žledu, polomiji, kot tukaj pravimo, je tega še veliko več. Včasih malo pojamrava, kakšna škoda je nastala, ko gledava mogočne bukve, ki po njih počasi poganjajo bele gobe in jih razjeda čas. Včasih dec še doda, kako tamladih to ne briga kaj dosti. Potem pa greva vsak po svoje in on nadaljuje z delom. Ampak morali bi videti kako to počne. Drva, tudi relativno debela, ki ležijo po tleh ali jih odseka s sekiro, privleče do poti. Tam ima pripravo, ki ji pravimo koza ali kavaleta. Stojalo, kamor položi les in se ga loti. Z ročno žago. Z lokarico. Pred veliko leti je imel slabo izkušnjo z motorko, pravi. »Pa tudi mudi se mi ne nikamor« še doda. In vsakič ko pride, brez težav, brez hitenja in furije nažaga dve gajbi polen, potem počasi preveri, če je za postoriti še kaj drugega in se odpelje v dolino.

Krize srednjih let, kakršnekoli krize sploh, ki bi bila povezana z leti, ne občutim tako. Pa na krize nisem niti slučajno imun. Zlahka se me kakšna loti. Ko sem imel prejšnjo »okroglo«, štirideset let veliko obletnico rojstva, se mi je zdelo predvsem, da sem presenečen. Spomnil sem se prejšnjih časov in ugotovil sem samo to, da sem si štiridesetletnike predstavljal drugače. Kot da sem ohranil večino tiste otroške neumnosti in vseh pripadajočih stvari. Kako bo zdaj, čez dva tedna, ko bom obcahnal nov mejnik, ne vem, ampak občutke imam podobne. Namesto krize pa se mi je »storilo« to razmišljanje.

Nedavno sem nekje, verjetno tukaj na blogih, prebral misel, da je človek edina žival, ki sploh doživlja čas. Torej tudi edina, ki ima s časom lahko probleme. Tudi sam jih seveda imam, vendar sem pa prišel tako daleč, da sem to ugotovil. Kot tudi to, da nam ga tako podivjano gonijo drugi. Nič, večkrat bo treba odklopiti in iti v grmovje. In razmišljam tudi, če mi crkne motorka … ali je sploh treba kupovati novo!?

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Moj junij 1991

20.06.2015 · 6 komentarjev

“Zelo malo stvari v življenju sem napisal, kako naj rečem, po naročilu. Ta je ena izmed njih. Točno za ta čas, za nekakšen zbornik in za objavo v lokalnih novicah me je takratni rezervni oficir, kapetan, prosil naj napišem spis o dogajanju v juniju ‘91. In sem napisal. Ne glede na to, da tega pa res nisem imel nikoli v planu.”

Tisti topli poletni dnevi junija enaindevetdeset so bili preprosto lepi. Posebni in nepozabni. Evforično smo se podali v nekaj popolnoma neznanega. Niti za trenutek se ne spominjam, da bi nas kaj prida zaskrbelo, kaj se lahko izcimi iz tiste naše osamosvojitve, kaj bi lahko bila posledica formalne razglasitve samostojnosti Slovenije. Sama osamosvojitev se nam je takrat zdela nekaj najbolj logičnega, neoporečnega in samoumevnega, da tudi nismo pričakovali, da bi lahko kdorkoli drug razmišljal bistveno drugače.

Vendar pa, po tisti vseslovenski veselici, ko so na trgih in po dvoranah utihnile harmonike in vriskanje razposajenih praznovalcev, se je pokazalo, da je prišel čas za streznitev. Nekaj dni po glavnem prazniku je tudi po moji Fari završalo.

»Pozive talajo!« se je zaslišalo po ulici, po trgovinah in za gostilniškimi šanki. Kurirji krajevne so kar na terenu izročali nekakšno pošto, ki nas je pozivala naj se zglasimo na zbornem mestu. Vseeno pa smo, malo tudi, da ne bi izpadli bojazljivi, zadevo še vedno jemali na pol v šali, brez dramatiziranja in hudih misli. Vse se nam je zdelo vse podobno kot že večkrat v preteklosti, ko smo se zbrali na kakšnih vajah, tako imenovanih manevrih. Še celo kakšna solza v očeh naših mam, žena ali deklet nas je bolj presenečala kot kaj drugega. Ženske pač, smo si mislili.

Ja, vojaških vaj v zadnjih letih utrujene skupne države zares skoraj nihče ni jemal več posebno resno. In tudi tokrat smo ukrepali zelo podobno. To pomeni, da smo najprej poskrbeli za to, da smo na zborno mesto odšli dovolj opremljeni. Se pravi, da smo se založili s tobakom in vsaj eno steklenico pijače. Zelene cunje teritorialne obrambe so imele pregovorno moč, da povzročajo hudo žejo. Tudi na samem zbornem mestu, na kmetiji pri Svetiku za tovarno Rotomatika, smo bili še precej razposajeni, dobrovoljni. Nobene zaskrbljenosti ni bilo opaziti.

Takrat pa smo doživeli spremembo. Dovolj je bil na videz čisto droben detajl. Ko smo dobili orožje, se zaradi tega še nismo veliko obremenjevali. Tistih »rorov« smo bili še kar vajeni. Ampak ko so nam začeli deliti municijo … Ej, to je bila pa druga pesem. Vsi, predvsem mlajši, ki smo šele nekaj let prej zaključili vojaščino, smo imeli v zavesti kako se je rokovalo z ostrim strelivom. Ob t.i. grudobranih, z roko na hrbtu smo sprejemali tistih nekaj nabojev. Včasih so bili slednji celo zaplombirani v platnenih vrečkah. Zdaj pa to. Cele škatlice nabojev so nam fantje delili, milo rečeno, kot žemlje. Ups! Tišina, ki je naenkrat nastala iz tistega še malo prej razposajenega vzdušja, je zgledala, kot bi nam nekdo na glavo zlil gigantski škaf mrzle vode.

»Kaj se dogaja!?« nam je kar naenkrat prešinilo možgane, ki so se težko tako v trenutku nastavili čisto na novo. Kam bomo šli, kaj bomo branili, kaj nam grozi? Vprašanja so se v trenutku postavila čisto na novo.

In tista vprašanja so nam v naslednjih dneh kar veliko bezljala po možganih. Zelo malo je ostalo od tiste radoživosti. O prej omenjeni pregovorni žeji ni bilo niti sledu. Ne, to niso bili isti teritorialci, kot sem jih poznal z večkratnih vojaških vaj, ko smo se, resnici na ljubo, poleg vojaških veščin, velikokrat vežbali v zapravljanju časa in pitju piva. Morebitni šaljivci niti niso več zveneli pristno. Bolj prisiljeno so delovali. Kot bi želel zakriti neko bolj resnično čustvo. Nihče ni želel priznati, da se mu je v misli prikradla majhna senčica strahu. Vendar pa, možje so utihnili. Prvi trije, štirje dnevi so trajali v takšnem vzdušju. Nikoli prej in tudi ne nikoli pozneje nisem preživel toliko ur s prijatelji in znanci, ne da bi spregovorili sploh kakšno besedo.

Poleg navodil oficirjev in informacij, ki so nam jih dajali, nismo imeli stika z domačimi. To je bil še čas malo pred mobilnimi telefoni. Imeli pa smo radio. Ta je bil v tistih dneh tudi nekaj zelo posebnega. Tam smo izvedeli kaj približno se dogaja po Sloveniji. Čeprav je seveda slovenska tiskovna agencija poleg obveščanja obvladala tudi napetim časom pripadajočo propagando, ki ji je bila zaukazana in ki je bila verjetno tudi edina logična v tisti situaciji, smo dobili zelo jasno sporočilo. V nekaterih krajih, nedaleč stran, v naši domovini pač nikjer ni zelo daleč, je v tistih trenutkih tekla kri. Za mojo Slovenijo so se odvijale bitke in umirali so ljudje.

Tudi naši nadrejeni so v tistih trenutkih imeli navodila, besednjak, v skladu s situacijo. Nekateri so celo delovali nekoliko prepolni adrenalina in so bili prepričani, da moramo brezkompromisno napasti. Zgodilo se je že drugo »talanje« . Tokrat ni šlo za patrone ampak »prve povoje«. Še bolj zločesto je bilo navodilo nekako v stilu »mrtve pustiti, ranjenim pomagati«! »O porka madona, me je spreletelo, kaj hudiča se dogaja?«

Ko sem vstal ob četrti uri, da zamenjam stražarja, mi je le ta ves razburjen pokazal proti zahodu. Tam je še vedno rdeče žarelo po silni eksploziji skladišča streliva in eksploziva. Šel je v zrak cilj našega napada in zaenkrat smo povoje lahko vrnili saniteti. Ničesar pa nismo vedeli o vojakih JNA. Dan smo preživeli na nekakšnih položajih in vsak migljaj v grmovju pred mano mi je izgledal, kot da bi zdaj, zdaj pred mene skočil srbski soldat.

Pa se to ni zgodilo. Je pa v dolini tisto dopoldne zatulila sirena. Prvič in za enkrat, hvala bogu, zadnjič v mojem življenju je alarm oznanjal zračni napad. Nismo vedeli kaj morajo in kaj morejo početi naši doma. Žena in tri majhne deklice so me čakale nekje tam spodaj. Jaz pa tukaj, potuhnjen v visoki travi prežim na vsako vejico, ki jo veter zaziblje, meni pa požene mravljince po hrbtu.

Na radiu, ki smo ga poslušali zvečer, je blestel Jelko Kacin. V svoji življenjski, nenadkriljivi vlogi, je jasno in natančno poročal iz kriznega parlamenta v Cankarjevem domu. Njegov hladni monotoni glas je še povečeval dramatičnost dogodkov. Smrtne žrtve, civilne in vojaške. Medvedjek. Šentilj, Rožna dolina. Vmes pa, javljanja iz Cankarja so bila zelo pogosta … nenavadno, kje so našli vso tisto muziko. Iznenada smo imeli Slovenci neizčrpen arhiv slovenskih pesmi. Popevk, narodno zabavnih viž, celo arij in zborovskih pesmi. Sama patriotska, domoljubna glasba, ki je prispevala na svoj premišljen način k vzdušju.

Po tistih nekaj, tihih, turobnih dneh so se stvari umirile. Na Brionih, v nekdanji maršalovi rezidenci, so se neki gospodje dogovorili, da se prekine vse vojaške akcije na ozemlju Slovenije. Dogovor, ki sem zanj že takrat, še bolj pa velikokrat pozneje poslušal, kakšne zakulisne motive je imel. Kakšne strašne kupčije naj bi gospodje tam sklenili. Teorije, ki me takrat niso ganile, zdaj me pa tudi ne zaposlujejo kaj prida.

Me je pa ganilo, da sem lahko šel k svojim. K ženi in malim otrokom, ki so me čakali doma. Tam sem v naslednjih letih zgroženo spremljal dogajanje v ostalih delih razpadle države, najhujše zlo, kar ga lahko počnejo ljudje drugim ljudem. Vojna v Sloveniji je bila baje prvi spopad na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. To kar je sledilo, so stvari, dogodki, ki zanje ne najdem besed. Mrak človeštva, najnižja stopnja bivanja, primitivizma in nizkotnosti. Jaz sem ostal v samostojni Sloveniji. Brez praske. In nikoli, ampak res nikoli se nisem pridruževal debatam, ki so zaničevali odcepitev od Jugoslavije. Kljub temu, da so določeni ljudje, privilegiranci in dobičkarji s to mojo deželico v teh letih delali zelo slabo, sem še vedno prepričan, da je bila to edina prava pot.

In kljub teorijam, sem hvaležen silam, ki so uspele pripeljati stvar do konca na relativno miren način. Veliko mladih ljudi, nedaleč stran, ni imelo te sreče.

Meni je tako ostal spomin. Na tisti dve škatlici nabojev, ki sem jih nazadnje celi vrnil nazaj. Na tisti zavoj za prvo pomoč. Na tistih nekaj dni, ko nismo bili niti žejni, niti zgovorni. In še na kakšno stvar. Še najbolj pa nosim s sabo eno zavedanje: »Da smo bili zelo blizu nečemu veliko hujšemu in ostali zdravi!« In željo nosim s sabo. Ne samo zase. Za moje, za naše male … naj ostane tako. Za vedno!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Moje, tvoje, njihovo

11.06.2015 · 4 komentarjev

Ko se lotim razmišljanja s svojo kmečko pametjo, ki je zanjo veliko vprašanje ali je, oziroma koliko je, zdrava, nimam za prav nobeno resno dilemo dobrega izhodišča. Sleherni resen analitik, pa četudi takšen bolj samozvan, bo zadevo predstavil z argumenti in primeri in nihče se ne bo spuščal v primitivno razmišljanje v smislu, kako si pa jaz predstavljam, da bi bilo prav ali kaj podobnega.

No, tokrat se ne nameravam spet spuščati v zgodovino. Pravzaprav ne nameravam spet modrovati o tem, kako se nima pravega smisla spuščati tja. Nekaj dni nazaj sem nekje na blogih spet popustil in komentiral zapis iz davnih časov pa sem spet popolnoma pogorel. Znani bloger mi je v odgovor napisal (nalepil?) dolgo štreno zanimivih informacij. Zanimivo, da kljub temu, da mi je baje odčital s tem pravo lekcijo, sploh nisem vedel ali o zadevi, ki smo jo obravnavali govori dobro ali slabo, ali je za ali proti. Šele potem, ko sem videl kateri od ostalih so se mu pridružili, mi je bilo malo bolj jasno. Kaže, da sem kljub vsemu uspel v svoji nameri in o nekih časih nimam več pojma, kar bi toplo svetoval vsem svojim rojakom.

No, tokrat sem mislih naplesti nekaj o razprodaji teh, tako imenovanih , naših podjetij! Pred dnevi sem prebral dober blog o tem. Dober se mi je zdel, ker je navedel nekaj primerov oziroma nekaj slabih izkušenj s prodajo naših firm. No, dobro, lahko bi se našel nekdo in na kup spravil spisek takšnih, ki so zaradi prodaje rasle in mogoče prosperirale. Ne vem. V glavnem, to se mi je zdel še kar dober pristop. Večinoma namreč sledim, debati, kjer ena stran (pravijo, da je leva) v nedogled goni svojo, da ne smemo prodajati svoje srebrnine medtem ko druga (menda desna) poje hvalnice privatni lastnini.

Jaz teh stvari nekako ne razumem najbolj. Mogoče bom celo nehal kracati in bom šel v bife na eno lahko laško. Ali pa če se ustavim ravno pri piru. Ne razumem na primer, da obstaja fabrika, ki vari in polni pivo. Vsak dan fascinante količine. Stotine tisoč flaš. In sploh ni skrbi, da teh taistih flaš ne bi prodala. Razen kakšne posamezne, ki se neprevidnemu skladiščniku, ki ga še ni zamenjal robotski viličar, razbije in ta črepinje po francosko zbrca pod paleto. Pa vendar uspe takšni firmi priti v težave. Ma kaj težave. Uspe ji priti v totalen bankrot. Ne le, da mora prodati svojo firmo. Razprodati mora še cel kup nekih podjetij, ki si jih je, seveda spet ne razumem zakaj, nakopičila v letih, ko se ji je nabralo nekaj dobička.

Pa seveda ni pivovarna edini in mogoče tudi ne najboljši primer. Vseeno pa ima veliko teh podjetij skupni imenovalec. Trgovanje. Ni več ravno toliko važno koliko piva zvarijo, koliko kilometrov cest potegnejo, koliko izdelkov naredijo. To je v bistvu v čisto tretjem planu. Treba je z vso to silno količino firm barantati, jih prodajati, kupovati, uničevati in vse podobne reči. Pri tem nima posebnega smisla tuhtati, da fabrike niso samo plehnate barake z nekaj parkirnimi prostori ampak, da so notri tudi ljudje. Tam se najde tudi kakšen luftar ali nerodnež, velika večina pa bi zagotovo zaslužila, da bi kdo pomislil na njih. Ampak to je že spet neka čisto druga zgodba.

Vsled tej, po mojem poimenovanju, ciganski štacuni, se potem vzpostavi tudi poseben sistem lastnine. Pa upam, da dragi Cigani ne bodo užaljeni. Gre pač le za soroden način gospodarskega delovanja. Včasih nam, ponavadi ob večjih zapletih ali aferah, to pokažejo na teveju , tako, grafično. Na sredini napišejo neko ime, v vse štiri vogale pa še štiri druga imena. Ponavadi je večina omenjenih akterjev med seboj požlahtana,kar je samo še dodatna zanimivost. Potem ta imena osmerosmerno povežejo s puščicami in tako na strokoven in zakompliciran način povejo tisto, čemur smo včasih rekli »vse za svojo rit«!

No, vem, da v zadnjih razvpitih primerih gre predvsem za prodajo državnih podjetij, oziroma tistih, kjer ima država velik delež. Tam so nam v svojih grafikah kdaj kazali kakšnega Žigo, Markota, Jankota … fantke, ki bi jih res z velikim veseljem in skrbjo povprašal »sinko zlati, ja od kod si pa ti padu?« , malo manj, pa vseeno, pa kažejo nadzorne in upravne odbore, ki se redijo na teh podjetjih. Slednja se menjujejo in odstopajo. Če pa se komu ljubi in ga zanima, lahko ugotovi, da se ogromno enih in istih imen pojavlja zdaj tukaj, zdaj tam, malo v politiki, pa spet na starem mestu. V morebitnih mrtvih sezonah pa se lahko tolažijo s štirimestnimi nadomestilci. In tako v nedogled.

In še polno je tega. Celo toliko, da imam do vrha poln kufer tega jajcanja. Ampak, ko se lotimo o lastninjenju. O prodaji. Ko se loti kdo čustveno, na pol jokajoče nakladati, kako bomo vse izgubili, kako bo kmalu vse njihovo, kako bomo ostali na svoji zemlji hlapci, se pa kljub vsemu vprašam nekaj pri celi zadevi zelo pomembnega: »Ja, pa menda ja ne bo kdo rekel, da je bilo to do sedaj moje???!« No, jaz nisem imel in nimam takšnega občutka.

Se pa strinjam, spet s kmečko pametjo, da je treba prodajati stvari odgovorno. Tudi kmet mora kdaj prodati kakšno reč. Če mora zetor od bajte, pač mora. Ampak bomo pogledali na tisto evro tabelo, vtipkali letnik in število konjskih moči in v minuti bomo določili primerno ceno. Potem naj kar pride kupec. Saj ne rečem, lahko bo barantal. Malo, do meje še dobrega okusa. Če bo pa šel čez. Če bo dajal v nič njegov stroj, ki je zanj garal kot norec, ga servisiral in pazil nanj, ej stari, bo pa šel čez dvorišče in kmet z vilami za njim. Saj če bo dal traktor na pol zastonj, ga bo cela familija sekirala in morila, da se mu bo kar mešalo. Ja, odgovornost je potrebna pri takšnih stvareh. Prvina, ki zanjo pa prav zares ne vem, kje jo bomo še kaj dobili!?!

In čisto na koncu še moja osebna pripomba. To okoli lastnine, okoli imetja. Porkaduš, saj niti ne morem veliko modrovati o tem. Sam si namreč ničesar takšnega niti približno ne želim. Pa ne me narobe razumeti. Čisto rad bi imel kakšen evro več v žepu. Še rajši imam občutek, da me ne skrbi, kako bom poskrbel za svoje stroške naslednji mesec in še tisti za njim. Ampak! Da bi imel v svoji lasti nekaj takšnega, ogromnega, grdega, ki bi me ogrožalo, mi omejevalo svobodo, ki bi poleg vsega notri delalo kup nesrečnih ljudi, ki bi mislili da je moja vsa krivda in neizmerna moč, jaz bi pa stalno tuhtal, da bi kupil vsega še dvakrat toliko?! Ojoj! No way!

No saj kaj bi že imel. Ampak kvečjemu kakšen hribček … vendar to je iz čisto druge zgodbe. Narodne. Slovenske!!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu