dare.likar@siol.net

Arhiv za Maj 2015

Trikratni dohtarji!!

30.05.2015 · 11 komentarjev

Dve stvari sta mi pri štrajku dohtarjev še posebno pritegnili pozornost. Ena je bila bridka Konradova ugotovitev, da dohtarji delajo za dve plači nekvalificiranega delavca, druga, meni še bolj zanimiva pa, da bo zdravstvo, verjetno torej njihovi sindikati, v naslednjem obdobju poskušalo pridobiti javnost na svojo stran. Ta druga reč mi je v bistvo, ne le jako zanimiva, ampak celo nekako zagonetna, če ne celo skrivnostna.

No, pa pojdimo po vrsti. Spet moram omeniti dejstvo, da večino problemov obravnavam s svoje, bolj ali manj žabje, perspektive. Se pravi od spodaj navzgor. V primeru dohtarjev, zdravstva in okoliških pojavov to pomeni, da po navadi v zgodbo prelijem izkušnje iz čakalnice, včasih hudo obolelega pa ne pretirano dobro obravnavanega bolnika, ki brez poznanstev in zvez ne pride do časa zraven. Včasih sem celo omenjal ostarelega, nemočnega bolnika ali pa takega, ki ni informiran in ne zna zahtevati, terjati stvari, ki mu pripadajo.

Takšna obravnava tako kompleksnih problemov ima svoje dobre in slabe strani. Slabo je že izhodišče samo po sebi, saj nakazuje, da gre za ozek, slej ko prej zelo omejen, kot. Vsekakor pa je, vsaj v mojih očeh, dobro to, da se držim stvari, ki jih poznam in ne blefiram po sferah, kjer sem totalen laik.. Modrejši človek, tak s širšim horizontom, poznavalec, bi mogoče rekel, da glede na svojo omejenost o tem niti nisem kompetenten razpravljati, vendar se tu ne bi ravno strinjal. Vztrajam namreč, da samo pogled z vseh strani, da celo sliko in nobena perspektiva ni za to taisto sliko manj pomembna od druge.

Pa se kljub vsemu vrnimo k bistvu! Dohtarji so pred par dnevi štrajkali. Izpostavili so nekaj svojih težav. Nekateri med njimi so se trudili in naštevali takšne, kot so preobremenjenost, pregorelost, pomanjkanje kadra in podobne reči, vendar je stalno na površje silila predvsem zahteva po večjih plačah. Izhodišče oziroma želje glede slednje so se izoblikovale, tako poenostavljeno, na treh povprečnih plačah v republiki Sloveniji.

No, in kakšno je moje stališče? Najbolje, da kar povem. No, vsaj tisto najpomembnejše preden pridem do tistega obveznega »ampak«! No, niti slučajno ne mislim, da zdravniki pri nas nimajo težav. Ravno nasprotno. Mislim, da imajo vse težave, ki so jih navedli in še kakšno zraven. Verjamem, da so preobremenjeni in verjamem, da so nemotivirani. Verjamem, da jih je marsikje premalo in kar je najpomembnejše, zahteva po plači, ki bi bila trikratnik povprečne plače se mi niti ne zdi ravno nerazumna. Zdravnik se mi zdi časten, vsega spoštovanja vreden poklic. Človek, ki popravi drugemu človeku srce ali možgane, človek, ki je stalno v stiku s smrtjo in najhujšimi poškodbami, človek, ki mora ljudi soočati z najhujšim … ima moje iskreno in brezmejno spoštovanje.

Ampak!!

Nekaj me je pa zelo zbodlo. Nekaj mi je pa kljub vsemu zelo manjkalo. Ne vem kako bi to imenoval. Mogoče avtorefleksija, mogoče samokritika. Ne vem. Vem pa, da bi bilo zelo dobro slišati kaj so oni pripravljeni spremeniti. Dobro bi bilo vedeti, da se gospodje zavedajo, da vsi pa le niso tako zelo preobremenjeni. Da obstaja v njihovih vrstah nekaj arogantnih, na pol kavbojskih šintarjev. Da včasih par ljudi v splošnih ambulantah čaka ure in ure, zvečer pa pri dnevniku slišijo, da ima zdravnik na primarni stopnji manj kot osem minut časa za pacienta. Da je med njimi veliko preveč grozljivo dobro plačanih birokratov in da njihov sistem hrani cel kup starih eminenc, ki blodijo nekje po hodnikih, imajo preveč tresoče roke, da bi operirali, vlečejo pa najvišje tarife im koristijo šestdeset dni dopusta. (medtem ko mladi diplomiranci polnijo spiske na zavodu). Da je marsikatere čakalne vrste krivo to, da strokovnjaki pazijo na svoje delo, svojo pomembnost in nepogrešljivost. Dokler bo katerikoli zdravnik pri diagnozi rak dal pacientu uro čez devetdeset dni, me cela vlakovna kompozicija drobno tiskanih argumentov ne bo prepričala v nasprotno.

Bi se pa še malo ustavil pri tisti konkretni zahtevi okoli plače. Trikratna povprečna colenga mi, ponavljam, ne zveni nerazumna zahteva za dobrega zdravnika. Me je pa zbodla tista definicija okoli zdajšnjega stanja. Strogi sindikalist je jadikoval, da zdaj dohtar dela za dva minimalca. Torej, je poudarjal, dela za dve plači nekvalificiranega delavca. Tu, stari, se pa malo zatakne. Naj ti izdam skrivnost, da je podatek, da minimalca v Sloveniji dobiva 40000 (štirideset tisoč) ljudi, eno navadno sranje. Manjka en nula. Definitivno. In to z nekvalificiranimi delavci ne pride skozi. Minimalca dobivajo tudi še kako kvalificirani, izkušeni, s tridesetletnim stažem, strojni tehniki in marsikatera univerzitetno diplomirana inženirka, ki po sili razmer kelnari za kakšnim šankom. In včasih (nas) takšne minimalkarje v fabriki zberejo in nam pripravijo predavanje. Tam nam povedo tudi, da denar sploh ni med glavnimi motivi za dobro delo. Baje je po vseh raziskavah komaj na sedmem mestu!

In potem ostane še tista zagonetka, kako boste prišli pri ljudstvu na dobro ime. Svetoval bi, da razmislite o teh mojih navedbah. Osebno pri meni pa boste napredovali za eno veliko štengo že s tem, če nas boste nehali futrati s tisto neskončnokrat izrečeno floskulo, da se vse to sranje, vse nazadovanje, vsi padci standardov, da se vse to …

»Pacientu itak ne bo nič poznalo!!!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Živeli klovni!!

24.05.2015 · 2 komentarjev

Pisati blog se mi je vsa ta leta zdelo nekaj zelo lahkega. Tako simbolično bi lahko rekel, da je bilo to celo lažje, kot ne pisati. Težav, dilem, pritlehnosti, zarot in podobnih nemarnosti kar mrgoli okoli nas. Sam sem vedno želel in včasih, hvala bogu, tudi uspel obdelati tudi marsikaj bolj svetlega in prijetnega. Če le malo poskusiš opazovati svet in ljudi okoli sebe, te mora nekaj spodbosti, sprovocirati, te prisiliti, da spraviš možgane v pogon.
Veliko sem razmišljal o tem, kako se večina ljudi odziva na te dražljaje iz okolja. To bi verjetno lahko pomenilo, da sem tuhtal, kako bi se moral obnašati tudi sam. Vzorec, ki se mi je ustvaril, mi nikakor ni všeč. Večinoma gre za princip navijaštva, za princip totalne opredeljenosti. Ljudje se postavijo na nek pol in tam obravnavajo dogajanje. Tudi če to počnejo inteligentno, razmišljujoče, se hitro vidi, da je objektivnost pod velikim vprašajem. Enak dogodek opisujejo, komentirajo, sodijo, čisto drugače, če je protagonist doma na njihovem bregu in diametralno nasprotno, če je le-ta drugačnih barv. Barv, ki pripadajo nasprotnemu taboru.
Včeraj so me prijatelji poklicali, da moram obvezno, na vsak način priti pred neko oštarijo. S kitaro in dobro voljo. Tam so me že čakali s harmoniko, bobni, perilnikom, titovkami, šajkačami, celo eno belo šiptarsko čepico in ostalo šaro. Popili smo rundo ali dve, potem pa kar na ulici pričakali sprevod dveh policijskih avtov, golfa enko in fičaka, ki sta spremljala belega mercedesa. V slednjem so pripeljali samega maršala v beli svečani uniformi, zraven pa je sedela Jovanka. V spremstvu je bilo nekaj policistov in oficirjev. Starejši možje. Strogi in resni. Mi pa smo odšpilali, odpeli, odbobnali par klasik, od Jugoslavije do Čoličeve »druže Tito, mi ti se kunemo«.
Moram priznati, da smo se zabavali. Ma kaj zabavali, nasmejali smo se do solz. Ko sem, tako vmes, ali pa malo pozneje pomislil, da to ni ravno moja »opcija«, namreč to paradiranje z jugoslovanskimi simboli, zvezdami in himničnimi revolucionarnimi pesmimi, sem malo podvomil v svojo načelnost, v svojo držo. Ja, porkaduš, Dare, a imaš sploh kakšno mnenje?
Potem pa sem pogledal okoli sebe, vso to veselo druščino. Neobremenjeni so se mi zdeli in pozitivno so delovali v vsakem trenutku. Dobro, v prid takim prireditvam gre tudi dejstvo, da so imeli v nekem razburkanem obdobju slovenske zgodovine na eni strani res neprimerljivo boljšo muziko, kot na drugi. Mislim, res neprimerljivo. Celo tako drastična je ta razlika, da se najde tudi takšen analitik, ki trdi, da je to odločilo takšen tok zgodovine.
No pa če se vrnem na začetno misel zapisa, ki ima spet dobro možnost, da že pred koncem izgubi in pozabi nit, ki si jo je zamislil na začetku. Gledam to blogovje. Pa, če se sprijaznemo s tem, da blogarija in ostala tvit, forum, in podobna šara, niso ravno najpomembnejša stvar na svetu, lahko spoznamo presenetljivo dejstvo, da tudi v veliko bolj cenjenih medijih zadeva ni dosti bojša oziroma dosti drugačna. Nekateri temu pravijo polariziranost, razdvojenost ali kaj podobnega. Jaz bom poskusil najti izraz do konca zapisa.
Vedno sem poskušal o problemih tega sveta, ki je v mojem primeru sicer, mimogrede, prej majhen kot velik, opisovati skozi ljudi, skozi usode, skozi zgodbe. Zadnje čase sem se vsled vsega tega celo oprijel na videz nesprejemljivega mnenja, da zgodovinska dejstva sploh ne obstajajo. Poleg zgodovinskih bom moral nekako v to modrost vklopiti še to, da aktualna dejstva pa sploh niso nič vredna. Spomnim se besed profesorja zgodovine, ki je dejal nekako takole:«Ko berete časopis, se morate zavedati, da je resnice samo kakih 5 procentov, pa še to odpade večinoma na osmrtnice in včasih vremensko napoved!« In tako sem zares prišel do točke, ko sem tega sranja postal maksimalno sit. Pa ne le sit. Postal sem utrujen. Bolj kot sem utrujen, ko ročno nacepim dva metra drv in pokosim najbolj vratolomno senožet. Pridem na blogovje in ne le, da ne morem nič prispevati k vsebini. Ne, že samo to, da portal preletim in vidim kaj je novega, že to me utrudi in zatre. Ne ljubi se mi več spraševati, kako lahko ljudje s tako ihto zagovarjajo najhujše zlo, ki se je dogajalo, kako lahko vzamejo to celo za glavno vodilo, ki jim daje energijo vedno, vsak dan in v nedogled?! Prebral sem precej naših najboljših piscev, literatov in vsi po vrsti so znali obsoditi slabe stvari. Pa ob tem niso izgubili sebe in svoje hrbtenice. Potem sem dojel zakaj ne spadam v to greznico ravno tako zelo kot bubreg v loj. To moje okolje, virtualno in na žalost prepogosto tudi tisto tadrugo, tapravo, je preplavljeno z osebki, ki so obsedeni s tem kako zelo dobro razmišljajo in kako zelo do amena prav imajo. Seveda to vsebuje tudi neovrgljivo dejstvo kako strašansko retardirano idiotsko krdelo so tisti, ki razmišljajo drugače.
Občudujem in cenim vse maloštevilne blogerske in ostale znance, ki uspejo ostajati to kar so. Poeti, pisci, umetniške duše, ljudje, ki znajo razmišljati mimo tega. Znajo in se trudijo razumeti človeka, čustva, razmišljanje in življenje. Zdijo se mi maksimalno nad vsem tistim kar sem poskusil zaobjeti v ta zapis. Seveda, skupaj z mano, zaradi svojega načina ne morejo biti ravno v središču dogajanja, ampak to v takšnem okolju niti ni tako velika cena.
In tako sem razmišljal včeraj. Zlahka bi nas kdo označil za klovne. Kakšen bolj našpičen bi nas celo bolj grdo okarakteriziral. In če bi pogledal sam sebe, lahko na posnetku ali sliki na kakšnem FB profilu, bi se tudi sam verjetno počutil tako, bolj glumaško in nesofisticirano. Potem pa sem pomislil na ljudi okoli sebe, na nasmejane obraze, na veselo vzdušje in na drugi strani na zamorjene, samovšečne pametnjakoviče, ki gnojijo in morijo vse okoli sebe dan za dnem in v nedogled … vsak klovn se mi je zazdel svetlobno leto bolj pameten od njih!

p.s. aja, »beda« je tisti izraz

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Vsakemu svoje

16.05.2015 · 6 komentarjev

Dan, ko se je Janezu strgalo je bil pa res malo poseben. Pa četudi so ljudje pogosto rekli:

»Enkrat nam bo prišlo do vrha. Enkrat bo narod znorel, boste videli!?« To, da se je zgodilo ravno njemu, je bilo zelo nenavadno. Zelo presenetljivo. Ali pa mogoče ne. Saj pogosto slišimo, da najbolj divja voda dere globoko pod površjem in podobno. Janez je bil na zunaj namreč vedno zelo miren in vse je sprejemal brez upiranja in nepotrebne drame. Takega se spomnimo že zelo dolgo nazaj, kar nekaj desetletij in tak je bil vse do tistega, minulega petka.

Pred desetletji je prišel v fabriko na tipičen način. Tako kot so takrat tja hodili mladi fantje. Kovinarji, orodjarji, špenglerji in šloserji. Direkt iz šol, po navadi štipendirani ravno od te taiste firme in zgledalo je, da je čisto jasno kako bo tekla njihova poklicna pot. Tudi ni bilo najmanjše dileme, da bodo v tovarni dobili delo, primerno njihovi sveže pridobljeni izobrazbi. Ravno tako so pobje, pa tudi kakšna deklica, orodjarka, je bila v tistih letih že vmes, dojemali svoje novo okolje kot nekaj trajnega, nekaj za zelo dolgo vnaprej začrtanega. Niti slučajno niso, tako kot to vidimo danes, že od prvega dne tuhtali, kako jo bodo čim prej, po tem začasnem postanku, popihali nekam na bolje.

Za Janeza je marsikdo rekel, da bi moral še naprej v šole. Res se je fant zlahka učil in dojemal stvari iz knjig. Vendar pa ni niti pomislil, da bi koga poslušal. Odločil se je, da bo po tisti poklicni šoli začel služiti denar in pika. Predvsem pa je imel v glavi tisto naivno, v tistih časih pogosto razpaseno miselnost, da se mu itak ne more nič slabega zgoditi. Da ne more iti nič narobe. Šolan šloser je dobil delo kakršno mu je pripadalo in pika. Včasih je bilo celo očitno, da je mojstrov v neki ekipi že tako dovolj ali preveč pa so novega vseeno vtaknili zraven. To mu je pripadalo in nikomur se ni zdelo, da bi bilo s tem kaj narobe. V tem stilu so tudi potekala prva leta Janezovega dela. Delal je dobro in predvsem vse kar je bilo potrebno. Nič ni kompliciral, če je moral interventno opraviti delo viličarista ali celo kdaj na koncu šihta pomagati pomesti okoli mašin. Glavno mu je bilo, da delo poteka normalno. In vse je tudi teklo tako zelo, zelo normalno.

Zato se je tudi zdelo nekaj neznansko nezaslišanega, ko so se prvič pojavili tisti spiski. Na njih so bila napisana imena tistih, ki bodo premeščeni, degradirani v proizvodnje delavce. Nekaj malega je bilo odpuščanj in nekateri so morali oditi na nekakšno, do takrat neznano, čakanje. Ljudje so to sprejeli panično in neobvladano. Cela skupina žensk se je zbrala pred tisto zastekljeno pisarno. Delavke so vile roke in se držale za glavo. Skoraj vse so bile objokane in prestrašene. Niso vedele, da zadeve niso tako strašne in da ni daleč čas, ko se bo marsikdo veselo smejal, ko se bo našel na spisku za trimesečno čakanje.

Tudi Janez ni mogel verjeti, da bo naslednji dan delavec v proizvodnji. Na isti liniji, ki jo je v teh letih vzel za svojo, jo pedenal in osvojil. In naslednje jutro je moral priti na šiht in se usesti za mašino, ki jo je prej vzdrževal in urejal, da je lahko delavec nemoteno delal tiste enostavne gibe. Pa se ni pritoževal. To ni bil njegov način. Nekateri so se in marsikomu je dolgoročno to tudi koristilo, Janez pa je bil človek, ki je v vsaki situaciji prijel za delo, se počutil žrtev in naivno razmišljal, da se bo itak vse uredilo. Kot, da je fabrika njegova ženska, ki imata z njo sicer malo krizo, mora pa itak slejkoprej pogruntati, da ga ima rada in ga spet vzeti v naročje.

Pa ga ni vzela. Zaradi pritožb in negodovanja njemu podobnih, so delo na stroju, pa čeprav je imel le dva knofa, okarakterizirali, kot strokovno proizvodno operacijo, ki zahteva poklicno izobrazbo. Tako je bil volk sit, koza cela in Janez na tleh. Grizel si je ustnice, ob večerih malo preveč pil in sam sebi lagal, da se bo uprl. Pa se ni. Nekaj časa je tako zamorjen grdo gledal in skoraj nič ni govoril. Potem pa je po svoji navadi začel delati tako, kot je treba in zraven še vse kar bi pogosto morali opraviti drugi. Spet je sedal na viličarje, pomagal tudi kolegu na sosednji mašini. Nekako bi rekel, da so ga spet imeli. Od pete do glave. Niti opazil ni, kako je v svoji osnovi žaljiva sprememba, ko so gospodje ukinili vzdrževanje na liniji z utemelitvijo, da delavci itak znajo sami popravljati svoje stroje. Konec koncev so še nedavno to počeli. In res je Janez po nekajdnevnem negodovanju res začel poleg vsega še nastavljati in popravljati svoj stroj. V bistvu je spet delal svoje delo. Le obravnavan, voden in predvsem plačan je bil kot delavec v proizvodnji. Tako z distance se ni zgodilo nič dramatičnega saj je vse teklo dokaj mirno naprej.

Potem so začeli v fabriko prihajati tujci. Mladi Bolgari, Albanci, Bosanci in še kdo. Včasih so dedci sami sebi laskali:« Nimajo več takih, kot smo mi in morajo uvažati ljudi od drugod!« Pa se je hitro našel kdo, ki je v tisti stavek dodal »takšnih bedakov« in porušil pozitivno misel. Janez je takrat postal, poleg vsega tudi učitelj. Bolgare in Makedonce je učil dela na strojih. Mlajši kolegi niso obvladali Srbskega jezika, ki je bil nekakšno zasilno sredstvo za sporazumevanje. Uvajal jih je v delo, za njimi popravljal napake in niti ni imel časa, da bi se razburjal, da ima s svojim relativno zahtevnim delom, dolgoletnimi izkušnjami in vsemi dodatnimi opravki v bistvu enako urno postavko kot osemnajstletni bolgarski fant, ki je v tistih dneh prvič v življenju videl plehnato tovarno od znotraj.

Ne on ni vprašal nikogar po zdravju. Od nikogar ni zahteval odgovorov. On je požrl grenko reč, ki se mu je nabrala v grlu in po šihtu šel na nekaj pirov. Po vsakem je bolj občutil, kako strašno je življenje nepravično do njega in vse manj to, kako je sam en drek naredil za to, da bi bilo karkoli drugače. Sploh ni dojel simbolike, ko je malo pozneje sedel doma pred tevejem in zaspano pijano z enim očesom gledal teve dnevnik. Na ekranu so se sindikalisti nekih dohtarjev in birokratov prerekali in grozili, ker so jim menda obesili dodatno delo. Šlo je za bizarno, malenkostno zadevo, ki bi vzela nekaj sekund dnevno ampak oni so se znali upreti in zagnati alarm kakšen učinek bo to imelo na njihovo delo in kako zelo mnogo manj časa bodo imeli za paciente in stranke. Stavka, boj, grožnje in srd!

Tisti petek je bil predpraznični dan in v tovarni ni bilo veliko ljudi. Janez pa je moral obvezno priti. Na liniji je bilo nekaj novincev, seveda uvoženih daleč z juga in delo brez njega ne bi moglo teči normalno.

In kaj ga je vrglo s tira, nesrečnega Janeza!?? Skoraj nič, bi marsikdo rekel. Malenkost. Pa čeprav sedaj leži na psihiatriji in bo baje potreboval kar nekaj časa, da se ugliha nazaj. Ja, res malenkost. Stopil je v delavnico. V tisto, kije bila enkrat nekako tudi njegov štibeljc. Glavnega mojstra ni bilo na šihtu, bil pa je njegov mlajši kolega. In ta je sprožil tisto reč. Tisti bes nekje globoko v Janezovi mirni, pohlevni duši, ki je sekundo pozneje s stolom razbil mizo, nekaj šip in nazadnje, prej kot so ga kolegi prijeli, za kabel vlačil po transportni poti računalniški monitor. Ob tem je grčal in tulil, da so bele šlevaste pene brbotale na kotičkih ust.

In s čim ga je tako razkajfal? Janez ga je vprašal za rokavice. Rabil je nov par zaščitnih rokavic,nič drugega. Pa bi lahko uni tip rekel, da nima časa ali kaj drugega, ne pa da mu je odgovoril s tistimi usodnimi besedami.

»To pa že ni moje delo!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

MUDI !!

8.05.2015 · 6 komentarjev

»Mislim, a ti sploh razumeš da se mudi. Zelo mudi!??«

Flavio je bil ta dan spet malo bolj naelektren. Očitno je tudi sam prestal enega od tistih masiranj, ki mu v tem novodobnem sistemu pripadajo. Sicer se takšni načini dela z ljudmi samo imenujejo »novi«, v resnici pa so samo olepšani načini komandiranja, v osnovi ravno takšni, kot jih je uporabljal že marsikateri, pogosto nič kaj simpatičen model iz davnih časov. Gre predvsem za premišljeno komunikacijo, ki upošteva slabosti ljudi in specifike časa.

Če to prenesemo v resnično življenje, potem to pomeni, da šefi izkoriščajo stanje, ko se ljudje bolj bojijo za svoje delo in namesto normalnejših vzvodov za stimuliranje in motiviranje ljudi, uporabljajo primitivno zastraševanje in si s pikolovskim sitnarjenjem utrjujejo vzvišeni položaj.

Na malo višjem nivoju potem lahko poenostavljeno ugotovimo, da je kriza in brezposelnost v veliko primerih nekaj najboljšega kar se delodajalcem lahko zgodi.

»Kam se mudi, spoštovani šef?« je ravno tako sitno odvrnil Marinko. Vedel je, da ni zamudil več kot pol minute, nekateri so se s pavze še vedno vračali, in da se je sitnež pač odločil, da ga bo malo posekiral. »Kam hudiča se mudi?! A ne vidite polnih kišt teh naših strašnih izdelkov. Železja kolikor hočeš.« Marinko se ni niti trudil skriti svoje arogance.

»Ne delaj se norca, Marinko!« je Flavio preteče dvignil prst, presenečen nad neresnostjo podrejenega. »Kaj sploh veš o konkurenčnosti, o boju na trgu in takšnih stvareh?«

Marinka je seveda imelo, da bi tipu zabrusil, da sicer ne ve o teh stvareh prav veliko, on pa sigurno tudi ne. Pa se je zadržal in v mirnejšem tonu nadaljeval:

»Lej, jaz teh stvari ne razumnem prav dobro. Nikakor mi ne grejo v glavo. Včasih, pa niti ne tako davno, sem pol ure koval eno usrano špico, zdaj pa pritisnem na knof in mi kosi letijo v gajbo, da jih prešteti ne moreš sproti. Pa še ni dovolj hitro. Poleg vsega pa se teh izdelkov potem v skladiščih naredi cel kup in šele potem se naši direktorji in komercialisti z mercedesi in kufri podijo okoli in poskušajo vse skupaj prodati. Česar ne uspejo spraviti v denar, peljejo nazaj v topilnico in potem material spet pride k meni. In takrat se mi pa spet mudi kot hudič. In ti pričakuješ, da bom jaz to razumel?«

»Kje ti živiš?« je vzvišeno zavzdihnil Flavio, pri tem pretirano zavil z očmi in zamahnil z roko, in odšel po svoje. Kdo bi se bodel s starim zahojenim kovačem?

Le ta se je pa še kako strinjal s tem zadnjim vprašanjem. Le kje živimo? Kaj je z nami? Kaj je s tem našim delom? Preša mu je seveda v svoji predvideni hitrici že veselo ropotala, ko se je v svojih mislih preselil nekam daleč nazaj. Spomnil se je svojega očeta, njegovega črnega obraza, ki je namrščeno pa vseeno dobrodušno gledal izpod še bolj črnih obrvi. Njegovega kladiva, ki ga je vsak dan vihtel v domači delavnici in njegovih modrosti, ki so mu bile kljub zastarelosti in navidezni neuporabnosti, veliko, veliko bliže kot vse kar so mu trobili zadnja leta. Dan za dnem! Marsikatero pravilo, ki ga je stari takrat brezkompromisno upošteval, se je nanašalo na to kako in koliko se sme pri delu hiteti, kdaj se komu in kam mudi. Takrat stvari niso stihijsko hrumele in pred sabo porivale kupov, ki so se izgubljali na nekih tekočih trakovih. Vsako, še tako nepomembno klamfo je desetkrat obrnil, potežkal, pregledal in nazadnje skorajda ljubeče dal iz rok. Vedel je, da je zadevo skoval tako kot je treba, tako kot zna in tako kot to od njega pričakujejo. Brez nepremišljenega hitenja in priganjanja.

»Pfuj!« je Marinko pljunil v polno gajbo, ki je prekinila njegove spomine. Bogve, kam v svet bo odpotoval moj črni pljunek je pomislil ins s tem malo razvedril.

»Oohol!« je pred kovaško delavnico zadihano kričal Francelj. Bil je vaščan. Mojster je seveda takoj vedel kdo je in nič kaj pretirano ni bil presenečen nad njegovim očitno razburjenim stanjem. Poznal ga je in vedel je, da se mu mudi že od ranega jutra naprej in vsak dan je že črna tema, ko se revež še ne more umiriti.

»Sosed,kaj bo dobrega« je počasi in umirjeno vprašal kovač! V oknu se je zaradi vpitja prikazala glava kovačeve žene in malega Marinka. Mojster jima je nekaj pomignil in žena je pokimala in izginila z okna. Bilo je že pozno popoldne, ognjišče se je že ohladilo in obetal se je lep, topel zgodnje poletni večer.

»To, to! Mudi, Zlomilo! Delavci. Vsi so na njivi. Čakajo!« se je še vedno zadihan,predvsem pa vse hkrati trudil povedati Franc. »Res nujno! Danes! Prosim! Nujno!«

»Ja, za božjo voljo umiri se in sedi. Pojasni mi vendar za kaj gre !« je skoraj vzrojil mojster. Očitno nerad se je Francelj usedel za mizo, zbito iz debelih hrastovih plohov, zglajeno od dolgih let in polno sledi vsega kar se je v preteklosti valjalo po nji. Kakšen kos je bil kdaj očitno prevroč odvržen na debele plohe in tam je bila zarisana oblika klamfe ali obroča. Tu in tam je bila s tintnim svinčnikom zapisana kakšna številka ali celo skica preprostejšega izdelka. Stari je rad rekel, da je na tej mizi vsa administracija kar je potrebuje!

In tako sta se deca, eden ves na trnih, drugi po dolgih urah dela očitno utrujeno umirjen, menila pod košato, osvežilno zeleno, lipovo krošnjo. Kmet je kovaču kazal nekakšen na pol razlomljen železen kos in mu nekaj pojasnjeval. Poslušalec pa ni bil preveč zainteresiran za njegovo paniko. Seveda je vedel kaj je tisto železje in tudi kaj mu je treba storiti. Vendar za delo je imel svoj red in svoj način.

V tistem je skozi vrata prišla gospodinja in na plehnatem pladnju prinesla dve šalici črne kave, četrtinko šnopca in dva štampeljna. Pozdravila je dedca in se vrnila v hišo k otrokom. »Ampak, ampak ..« je še vedno živčno mencal sosed, utrujeni in mirni kovač pa mu ni pustil, da bi nadaljeval. Natočil je vsakemu po eno žganje in na njegovo panično momljanje odgovarjal z ugotovitvami, kako je bila letos lepa pomlad ali pa, da se obeta konec tedna dež.

»Pa posluš, za božjo voljo ….!« je na njegove vremenske ugotovitve pojamral nesrečni kmet. » ja, ja, če je prvi teden sončno in toplo, se sredi mes’ca stemni nebo« ni pustil mojster spremeniti pogovora in obrniti vsega skupaj na tisti strašni problem z zlomljenim kosom. Pa tudi to je samo kovač vedel, da si je pregovor čisto sam ravnokar izmislil.

In tako se je moral tudi nejevoljnež počasi umiriti. Malo je pripomogel tudi domači sadjevček, ki ga je vsakemu še dvakrat nalil. Nazadnje je le še nekako otožno predeval tisto rjasto zlomljeno reč iz roke v roko in proseče gledal starega.

»A potem bi se dalo?!«

Stari se je odkašljal vstal in se ne glede na dramatičnost trenutka, na kratko poslovil. To slovo je bilo takšno, kot so se takrat ljudje poslavljali. Vstal je in odšel. Brez kakšnih odvečnih besed. Malo se je odkašljal, pljunil v koprive in šele, ko je že šel okoli vogala, je mirno rekel: »Če se mudi, če res rabiš … potem bo že tudi jutri v redu!«

In je izginil skozi vrata.

Tako je tuhtal Marinko o nekih preteklih časih. Pa saj ni resno mislil, da bi se kaj od takšnega razmišljanja in načina dela lahko še kdaj vrnilo ali ponovilo. Seveda ne. Vedel pa je, da je tisti kos, ki ga je takrat foter izdelal kmetu,tudi naslednji dan rešil zagato, predvsem pa je preživel in zdržal cel svoj vek. Dokler je Francelj uporabljal voz za prevoz sena, je tisto zdržalo in služilo. In verjetno še zdaj, ko se je voz umaknil traktorju in nakladalki, nekje na šupi v prahu in rji dela drenj kmetu, ki ni vajen zavreči starih stvari. Pri hiši se je vedelo kdo je kaj naredil in mojstra je gospodar prijazno pozdravil, ko ga je srečal sredi vasi.

Marinkova ropotija pa brez imena in identitete, včasih niti ne ve v kaj bo vgrajena, hiti po zelenem transportnem traku. Hehe, tisti pljunek se verjetno že vozi po svetu. Lahko, da bo pristal v kakšnem skladišču. Lahko, da bo prišel nazaj z reklamacijo. Mogoče bo tisti kos, na katerem visi, vgrajen v cenen stroj in bo itak pristal čez par let na smetišču. Bogve? Zdaj hiti! Ogromni vlačilec ga vozi nekje po evropskih avtocestah. Reka vlačilcev, armada, hrumečih pošasti. Vsi se vrtijo v neskončnem krogu in nihče ne vidi konca. Ne vedo niti kakšen je,niti kje točno se nahaja. V glavo imajo vsajeno samo eno in edino misel. Da se tja na vsak način zelo zelo MUDI!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar