dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2015

K O F E

26.04.2015 · 4 komentarjev

Prireditev v Žireh, posebno literarni del, mi je že vsa leta zelo všeč. https://www.facebook.com/events/466742580139418/471158009697875/ Pa ne samo zato, ker je blizu. Tam res vidiš, da so stvari pripravili in izvedli z veliko dela, veselja in volje. Ja, vsako leto sem se udeležil. Letos je bil »delovni« naslov literarnega natečaja »Skodelica kave« . Jaz sem napisal in poslal zgodbo »Kofe« . In ravno tokrat se mi je datum poklopil z nastopom benda na zabavi. Ravno tokrat, ko je komisija prisodila moji zgodbi prvo mesto:

KOFE
Marinko je bil v fabriki res že veteran. Pravi stari maček. V nekdanji kovačiji, ki ji je, resnici na ljubo, marsikdo še vedno tako rekel. Malo zaradi navade, malo zaradi nekakšne nostalgije in malo zaradi tega, ker je želel biti piker, zbadljiv in z zastarelim imenom izraziti svoje negodovanje. Kovačija lahko postane nekaj drugega, ko se razvije, razširi, ko postanejo prostori svetlejši in delo bolj raznoliko. Lahko bajte dobijo živobarvne fasade z velikimi napisi in pred njimi lahko ozelenimo livado. Na parkirišča parkiramo dragocene plehnate lepotce, ki se zraven njih ne sme parkirati navadne kripe v lasti starega kovača …
Ampak, podobno kot v drugih stvareh v življenju, prave spremembe ne prinesejo novi zidovi. Včasih komajda malo novejša tehnologija, bleščava in okit. Prave spremembe morajo nastati nekje drugje. Morajo se zgoditi v glavah. Novi časi ne pridejo zato, ker se na koledarjih zamenjajo številke. Novi m časom pravijo tako zato, ker med ljudmi zavladajo druga, vsaj v osnovi, v namenu, boljša pravila. In tako stari majstri, fabriki še vedno pravijo kovačija.
O tem je med zasluženo pavzo razmišljal Marinko. Sedel je na klopi ob zelenici, tisti,ki jo je v primernih vremenskih obdobjih zamenjal za svoj legendarni črni čok ob mašini, in si ogledoval svet okoli sebe. Pomlad je že ogrela naravo in svoje četrt ure je lahko posedel zunaj, pod lipo, ki je ravno v tistih dneh dobivala svoje prve, drobne listke, ki so napovedovali, da bodo, kot vsako leto naredili krošnjo košato in dišečo. Celo leto, dolgo zimo in deževne dni so se marsikdaj delavci spomnili na pavze v poletnih dneh.
»Kdaj bomo spet posedeli pod lipo?« je kateri kdaj šaljivo pripomnil, medtem, ko je zunaj pokalo od mraza ali pa je jesenski dež med grmenjem zalival blatne bregove.
Takrat se je mimo komaj slišno, kot bi priplavala po olju, počasi pripeljal a črna dolga limuzina. Rupert! Redko ga je videl zadnje čase. Velikega Ruperta, ki je postal v vseh teh letih takšna veličina, da je bil obisk navadne kovačije zanj nekaj redkega, skorajda premalo pomembnega. Vedel pa je mojster Marinko, da je v zadnjih dneh Rupert dal iz svojih rok nekaj od tiste svoje razkošne moči in oblasti. No, vsaj formalno je vodenje firme predal mlajšemu kolegu, tistemu, ki se je zanj že leta vedelo, da mu bo to enkrat pripadalo. Mladega povzpetnika so gojili in oblikovali leta in leta. In kdor je zdržal Rupertovo oblast, se pravi, kdor je uspel mirno , podrepno, sprijaznjeno odobravati vsako njegovo muho, ta bo stokratno povrnil ljudem vse kar je moral ta leta tiščati v sebi.
Vendar pa te stvari Marinka niso več kaj prida brigale. Naj imajo svojo veličino, si je pogosto mislil. Samega Ruperta pa je skoraj edini med delavci še poznal, tako je to imenoval, kot navadnega človeka. V nekih drugih časih je pač ravno tako hodil po tleh, kot ostali ljudje. Že takrat je bilo čutiti njegov karakter, njegovo sebično naravo, predvsem pa namen in neustavljivo slo, da se povzpne nekam navzgor. Tako kot tudi pozneje, je Marinko, ki sta se z zoprnim grebatorskim kolegom poznala že od otroških let, na njegovo povzpetništvo gledal bolj prizanesljivo, kot večina ostalih. Vedno je imel na zalogi neke modrosti, ki so rade zvenele kot, da Ruperta opravičuje in zagovarja.
»Je pač tak človek! Če ne bo on, bo pa kdo drug! » so bile njegove pripombe, ki so se nad njimi ostali bolj zmrdovali, kot ne!
Njegovo takratno »navadnost« je imel Marinko zapisano po eni njegovih skorajda vsakodnevnih navad. Vsak dan je namreč po šihtu ali še bolj pod večer zavil v vaško gostilno, se naslonil na vedno isti vogal šanka in naročil kavo. Vedno eno in isto naročilo!
»Kofe!« je kratko, odsekano naročil, če ni že prej z natakarico s komaj opaznim prikimavanjem razčistil, da bo pil isto kot druge dni.
Kako se je pozneje vse skupaj dogajalo že počasi prerašča plevel pozabe in zamegljuje nepravičnost selektivnega spomina. Ta včasih razsaja ob vaškemu šanku in blebeta svoje stereotipne neumnosti. Zagotovo pa je nekaj res. Iz tovariša Ruperta je v kratkem času postal gospod, ki ne le, da ni več prihajal med navadne ljudi in v njihovi družbi srebal kavice, zdelo se je, da tudi tiste omenjene hoje po tleh ni več. Zrasel je nad vse in se ne samo odlepil od trdnih tal, kot so jih poznali ostali, ampak je počasi začel živeti v čisto drugem svetu. »V drugi galaksiji« je kdaj kakšen moder gostilniški analitik še bolj pisano ilustriral življenje velikega Ruperta.
Dokler je kovačija živela, nekako napredovala, dokler so ljudje še čutili, da so koristni da je njihovo delo nekako cenjeno, da z dobrim delom in z več dela lahko zaslužijo nekaj več in vsaj formalno napredujejo za kakšen majhen korak, ljudje v tem še niso videli strašnih težav. Skratka, dokler je firma uspevala in so ljudje dobivali plače, se niso prav veliko spotikali ob velikega boss-a in pripadajočo jaro gospodo, ki se je zaredila okoli njega. Tu in tam se je kdo namrdnil ob omembi njegovega imena, kaj več pa ne.
Potem pa so prišli drugi časi. Odnos do dela in znanja teh ljudi je padel pod nekimi novimi trendi in pravili. Pripadnost in stalnost sta postali bolj ovira in znak nesposobnosti, kot kaj drugega. Starejši delavec je postal že po pravilu označen, kot breme, kot manj koristen člen v turbo procesih, ki so lovili čim boljši dnevni izplen. Dohodki ljudi, tudi sposobnih in izkušenih, so se zmanjšali na najnižje, še dopustne vrednosti. Predvsem pa so se poravnali na zloglasni uravnilovki, ki je ljudem poleg tega, da so stalno doživljali strah in stres zaradi negotove zaposlitve, jemala motiv in tisto veselje, ki so ga občutili v drugih časih, ko so prihajali na šiht.
»Kurba debela, prasec tatinski!«so postali takrat gostilniški nazivi za še nedavno spoštovanega gospoda. »Kriminalci, mafija!« je marsikdo dodal, še posebno potem, ko so vsled krize in zaostrenih razmer na dan prihajali podatki o dolgovih, malverzacijah in nekakšnem že vseskozi prisotnem kockanju s firmo in ljudmi v njej. Vendar Rupert pod vsemi temi udarci ni počepni niti za milimeter. Celo nasprotno. Dajal je vtis, da se vse bolj bohoti in cveti.
»Pa kaj je v bistvu dosegel?« je kdaj po svoji stari navadi Marinko prekinil takšno robantenje. Iz ostalih, večinoma mlajših, delavcev se je usulo, kot bi dregnil v osir.
»Poglej plačilno listo, jebemti! Poglej kaj se dogaja okoli tebe! Poglej s kakšnimi avti se vozi in kje stanuje!«
Poleg teh klasičnih očitkov je moral v odgovor na svoje neprevidno in blago mnenje poslušati še o tem kako so mu vsa vrata odprta, kako lahko študira svoje otroke, kako ima boljše dohtarje in še cel kup stvari.
Pa niti ni mogel veliko ugovarjati. Vedel je, da je marsikaj res. Vedel je, da Rupert ne čaka v čakalnici pri zdravniku. Že preventivno ga preskenirajo in pregledajo v najboljših ustanovah, če pa mu že kaj zaškripa, najboljši zdravniki kar tekmujejo, kdo mu bo pomagal in rešil njegove težave. Po drugi strani pa se je Marinko sam pri sebi nasmehnil. Gospod menedžer je bil res dobro oskrbovan pa vendar, imel je preveč kilogramov, težave s sladkorno in holesterolom. Držati se je moral diet in predvsem je v primerjavi s staro kovaško grčo, zgledal, kljub istim letom, star in utrujen. Resda so kovača pogosto bolele kosti in križ ga je izdal vsake toliko, ampak v čakalnicah nikoli ni čakal. Se niti ne spomni, kdaj je bil zadnjič tam.
In otroci? Njegovi naj bi imeli možnosti in odprta vrata!? Vedel je stari mojster, za svoje otroke, da se bodo morali znajti sami, se boriti s težavami in zaprtimi vrati, ampak, če je pomislil na njegovega debelušnega , razvajenega edinčka, ki je baje imel težave z vseh sort razvadami in neumnostmi, Marinko spet ni vedel kaj naj si misli.
Tako je spet pristal na istem. Le kaj je dosegel?«
Vedel je, da je ostal tudi človek isti. Še vedno napet, nesproščen, obseden z oblastjo in kopičenjem vsega. Zagotovo v svojih navideznih uspehih ne najde zadovoljstva ampak hoče več. In v vsem je sam, obkrožen le s kliko prisklednikov, ki niso zmožni iskrenosti in samostojnega razmišljanja.
»Ja,le kaj je zanj drugače, kot takrat, skoraj štirideset let nazaj!? Je zamrmral Marinko sam pri sebi in zamahnil z roko.

*

Tega, da je Rupert spustil vse iz rok, ljudje niso jemali posebno resno. Vedeli so, kako je po navadi s tem. Taki tipi postanejo navidezno nekakšni svetovalci in stranski akterji, v resnici pa še kako vlečejo vse niti še naprej.
Zato je bil Marinko, prav tako čisto svež penzionist, nemalo presenečen, skupaj z ostalimi gosti stare vaške oštarije, ko je Rupert vstopil skozi vrata. Gledal ga je presenečeno in nejeverno, z na pol odprtimi usti. Poleg vsega je še stopil točno do tistega vogala šanka, kot takrat, v nekih čisto drugih časih. Zdaj je Marinko to doživljal že bolj kot nekakšno ponovno doživetje, deja vu v obliki starega znanca, ki je prišel z drugega sveta.
Tedaj ga je prešinilo, radostno in močno ga je spreletelo po celem telesu. Res je! Vse je res! Prav sem imel. Popolnoma ničesar ni spremenil. Vse je ostalo popolnoma isto. V trenutku je je začudenje in odrevenelost zamenjalo čisto iskreno veselje. Pogledal je veličino na drugi strani šanka in dedec mu je uradno zelo na kratko pokimal. In vse manj se mu je zdel visok in močan, čeprav je enako vzvišeno in nedostopno deloval kot takrat. Kot bi sestopil. Kot bi iznenada spet pristal na istih trdnih tleh, kot jih je gazil stari kovač. Le sivi, redki lasje in nekaj kilogramov je bilo vmes. Nič let, nič galaksij, nič ljudi, ki so padali levo in desno odrinjeni z njegovimi komolci.
Marinka je začel stresati smeh. Kot otrok pred strogim učiteljem, ga je z muko zadrževal. Točno je vedel kaj se bo zgodilo. In samo sekundo za tistem se je na glas zakrohotal. Sekundo po tistem, ko je Rupert naročil mladi natakarici, kratko in odsekano:
»Kofe!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

AKROSTIH

14.04.2015 · 3 komentarjev

Akrostih je tista zadeva, saj veste, ko stihokleparski majster napiše pesem in potem vse prve črke verzov ali kitic dajo še eno besedo ali stavek. Še najbolje bi bilo, da vas spomnim na sonetni venec. Saj poznate, kajne? Poet tvoj nov Slovencam venec vije ….in potem vsako prvo začetnico v sonetu po vrsti preberemo in preberemo PRIMICOVI JULJI. Akrostihi, ki o njih mislim pripovedovati seveda ne spadajo v skupino takšnih veličastnih umetnin. Gre za izdelek,kot so hudomušne pesmice,ki jih pogosto izdelajo priložnostni pesnikarji za prijatelje ali sodelavce ob poroki, rojstnem dnevu ali obletnici. Akrostihi potem krasijo darila in vekomaj spominjajo obdarovanca,da mu je takrat skupina prijateljev želela SREČO ZA VSE DNI ali ČIM LAŽJE ZAKONA OKOVE.

Moj znanec je bil vsake toliko žrtev te navade. Za vsak rojstni dan ali podobno traparijo ga je doletelo, da je moral spisati vsebino čestitke. In zmeraj je svoj izdelek oblikoval v akrostihu. Ponavadi mu je šlo lepo od rok.. Lep praznik Oko polno sreče Jutra rosna Zate …… LOJZETU in zadeva je bila rešena. Se je pa kdaj pa kdaj tudi kaj zataknilo. V krizi idej in navdiha me je prijatelj poklical in takrat sva skupaj poskusila stuhtati stvar, da bi bila podobna izdelku ustvarjalca njegovega slovesa.

Tisti dan je pozvonil kmalu po tretji uri. Videlo se mu je, da je po po šihtu in dveh ali treh flašah piva nekoliko podremal in isto je on opazil na meni. Ko sem ga vprašal kaj bi rad,je odgovoril čisto na kratko:”Dorče jih ima petdeset!!” Takoj sem razumel. Razumel sem tudi, da je za zadevo čisto zadnji čas. Prijatelja namreč dobro poznam. Domači niso komentirali mojega odhoda. Po nekaj pomenljivih pogledih pa sem slutil, da je vsem jasno, da spet gre za pomembno stvar.

Sedla sva na ljubi prostorček in prej kot karkoli drugega naročila nekaj kar bi naj naju spravilo malo k sebi. Ne, kave nisva pila. Odločila sva se za pivo.

Ko sva izpraznila steklenki, si obrisala brado in pošteno rignila, sva bila pripravljena . Moj soustvarjalni prijatelj je prevzel iniciativo, raztegnil na mizo kos papirja in se nadenj nagnil s svinčnikom v roki.

“Kako mu je pa ime?”, sem ga pobaral.

“Ja Dorče, saj menda ja veš!?”

Seveda sem vedel, vendar se mi je zdelo, da Dorče ne more biti prav čisto tapravo ime. Posebej pri nekaterih pa je treba biti okoli takšnih malenkosti še posebej previden. Sicer pa tudi drugim nisva nikoli čestitala z njihovimi vzdevki.

“Darko !” je brez najmanjšega dvoma izjavil.

“A si prepričan?”

“Kako pa naj bo drugače?”, me je čudno pogledal.

“Ja,saj imaš kar prav.”,sem se strinjal. Kako naj bo drugače.

Po odpravi te, manjše dileme, je kolega spet prijel v roko pisalo in v stolpcu napisal šest debelih, mastnih črk:

D A R E T U

Ko je izdelal to okostje najine umetnije, se je zmagoslavno dvignil iz svojega ustvarjalskega položaja in si oddahnil: ” Pavza!!”
Kaj pomeni najina pavza je razumela tudi oseba na drugi strani šanka in obnovila istrošeno vsebino najinih čaš. Pavzo sva raztegnila v dve, se menila o vsehsort zadevah, politiki, športu. Tudi nekaj mladenk, ki so se prizibale mimo naju sva predelala v najinih bistroumnih mlinih. Po vsem tem sva se počasi spomnila zakaj sva sploh prišla. Otresla sva z najinima, že rahlo dremavo delujočima glavama in se spoprijela s praznim papirjem.

” Dragi Dorče kaj res minilo je že tol’ko let” je napisal v eni sapi in me zmagoslavno pogledal. Zgledalo je da bo lahko. Potem je prišla črka A. Malo sva pomislila,še malo pomislila, spila eno rundo in spet premišljevala in podpirala težki glavi zdaj z levo zdaj z desno. Potem sva preskočila A. Sva se odločila,da bova z njo opravila na koncu. Modro odločitev sva primerno obeležila s štampeljnom štoka. Z ostalimi črkami sva bila dokaj uspešna. Vseeno pa so nama z vsem piljenjem in predelavami vzele dve ali tri ure. Zunaj se je stemnilo in tudi nama se je na momente nekoliko temnilo. Kljub pozni uri sva bila o tem, da bova končala najino delo trdno prepričana. Povedala sva klapi za šankom, s katero sva se zapletla v polurni razgovor, da imava pomebnejše delo. Dvignila sva se v resen sedeč položaj, si zavihala rokave in nagnila vsak pol krigla hladnega piva. Menda ti nič ne osveži možganov bolj kot malo hladne pijače.

“A!” je rekel kolega.

“Ja, A!” sem mu pritrdil.

In sva tuhtala.

In spet je on, tokrat čisto potiho rekel:”A!”

Jaz sem tokrat samo pokimal.

In spet sva tuhtala.

Takrat je iznenada na široko odprl gobezdalo in razširil pogled. Pričakoval sem veličastno besedno zvezo s pričakovano prvo črko. Prijatelj pa na moje presenečenje ni nič rekel. Odprtino si je pokril z dlanjo, skočil pokonci in odslalomiral proti sekretu. Od tam se ga je potem nekaj minut slišalo. Spuščal je živalske krike.

Ko je prišel nazaj, ga nisem spraševal kaj mu je bilo. Spet sva razmišljala. Enkrat vmes me je malo zmanjkalo . Takrat je navdih preplavil glavo mojega znanca in v hipu me je prebudilo:

“Arabec!!!” je vzkliknil.

Krvavo sem ga pogledal in tudi on je takoj spoznal, da ideja le ni tako dobra. Žar v njegovih očeh prepredenih s tankimi rdečimi žilicami je spet upadel in spet sva se prepustila vse bolj malodušnemu razmišljanju. Po Arabcu je ptišel še Aristokrat, Antibiotik in Ananas vendar Dorčeta nisva nikakor mogla povezati z njimi.

Počasi sva se začela vdajati. Kot je navada pri mnogih vdajajočih se Slovencih sva zraven pila in z gnusom opazovala svet okoli sebe.

Ura je postala pozna in oštir naju je napotil domov. Komaj sva ga pregovorila še za zadnji napitek . Bila sva žejna kot hudič.

Depresivna in na bridko smrt misleča reveža sva odkolovratila proti domu. Vmes sem se ob nekaj spotaknil in telebnil po tleh. Ne vem kako morajo ljudje puščati vseh sort stvari po pločnikih. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ravno malo prej kot naj bi se najina pot ločila me je preplavilo nekaj kot dobra volja in ljubezen do slovenskega ljudskega izročila in zapel sem v tiho noč:

“Al me, al me boš kaj rada imela?”

“Kaaaj ?!”, je poskočil kolega, “kaj si rekel?”

“No, saj ne bom več”, sem ga poskušal pomiriti.

“Ne to, besedilo, na A se začne, na A”, je hitel jecljati.

Obstal sem in volovsko zrl v njegovo navdušenje, on pa se je vsedel na blatni pločnik in nemudoma ,z nekaj težavami sicer, nakracal med ostale verze še nekaj hieroglifov. Obraz se mu je takrat raztegnil v bedasto blaženo podobo. Voščil mi je nekaj kot lahko noč in se v križišču obrnil v smeri proti svojem domu. Tam kjer pot skrene v nekaj deset metrov dolg blagi vzpon do njegovega bivališča, se je ustavil se zravnal in paradno dvignil iztegnjeni kazalec v zrak. Z nenavadno jasnim in močnim glasom se je zadrl:

“Le kdor premaga sam sebe, temu stena prepusti zmago!!!”

In odšla sva spat.

Naslednje jutro je bilo podoba nečesa kar bi v svojem opisovanju najraje kar preskočil. Nikoli namreč nisem bil pristaš literarnih smeri, ki opisujejo najtemnejše strani našega bivanja. Najprej sva,kot po dogovoru, oba zamudila skoraj uro. Do malice sva bila od vsega dela sposobna edino poslušati šefa, ki je nama nekaj trobil okoli redu in podobnih banalnosti. Malicati so šli ostali brez naju. Midva sva se že ob besedi hrana prijela za želodce in z drugo dlanjo pokrila usta, ki so kljub skrbi za higieno vstrajala pri suhem, lepljivem okusu po postanih pomijah. Po deseti uri sva poskušala prijeti za kakšno delo vendar ni bilo uspeha. Stvari so nama padale iz rok in še povečevale najino depresivnost. Potem je prišel trenutek, ki bi se ga običajno bistveno bolj veselila. Bili smo povabljeni, da pro-slavimo tisto nesrečno petdesetletnico, jebem-lijeja…

Vsi so bili tam. Na sredi je bil Dorče in na mizo so prinesli darilo. Sedaj je bil na vrsti moj prijatelj. Na darilo je položil čestitko in v roke prijel list papirja s tistim nesrečnim pesniškim izdelkom. Oboje nama je lično stipkala šefova tajnica. Dorčetu je čestital in se pri tem nekako nasmehnil. Nasmeh je izgledal tako, kot da bi z njim hotel utajiti, da je pravkar stopil na žebelj ali sedel v koprive. Tedaj se je gromko odkašljal in začel:

Dragi Dorče kaj res minilo je že tol’ko let

Al res že srečal te bo Abraham?

Ravnokar ,se zdi,smo tukaj se spoznali

Ej,da nazaj se je vrniti nam!

Trčimo s kozarci zdaj na tvoje zdravje

Uživaj z nami nasmejan.

Sledil je aplavz in vsi so nazdravili. Z največjim veseljem so si vsi začeli točiti domačega vina in se lotili prigrizkov. Le midva s kolegom sva se držala bolj ob strani. Čakala sva samo tiste najzgodnejše ure, ko bova lahko prijazno, brez zamere zapustila prizorišče in odšla domov. Tedaj je pristopil Dorče:

“Dobro sta to sestavila!”, je dobrodušno rekel in pri tem odobravajoče prikimal. Zatem je malo počakal in dodal par besed, ki so zvenele tako kot da hoče poudariti kako je to zelo nepomembno, ” le ena malenkost je ! Izidor sem. !”

Ko je kolega to slišal je spremenil barvo v temno rdečo nianso, ki je običajno ni na paleti človeških odtenkov. Razširil je oči in zgledalo je, da bo počil. Vendar se je zadržal. Se obrnil in jadrno odkorakal skozi vrata. Stopil sem za njim:

“Ja, kako se pa vedeš? Takšne malenkosti ti pa ja ne bo zameril.”,sem ga poskušal pomiriti.

“Kakšna zamera, kakšna malenkost, bik! Ti sploh ne razumeš!” je zasikal:

IZIDOR SPLOH NIMA A

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Napaka

4.04.2015 · 4 komentarjev

Dolgo sta si ogledovala svet pod seboj. Brez besed, brez kakršnegakoli izraza na obrazu, ki bi dajal vedeti ali sta zadovoljna s tem kar vidita. Ali nista morda samo še enkrat več razočarana in malodušna. Nič! Samo nemo sta zrla tja dol. Očitno je bilo, da njima čas ne pomeni veliko. Potrpežljivost je bila njuna, samo navidezna lastnost. Lastnost, ki jo poznajo druga, drugačna bitja. Zanju je bilo to samo normalno, vsakdanje obnašanje. Hitenje, evforija in vsa podobna dramatična stanja niti niso bila vredna njunega nasmeha.

Pa se je sivi gospod po dolgem času brez sleherne besede kljub vsemu rahlo nasmehnil. Preko njegovega modrega obličja se je zarisala sled zadovoljstva.

»Bo, bo!« je rekel potem, ko je nekaj minut tako, mirno zadovoljno obstal. Kratko in jedrnato. Ob tem je prikimal in zopet obstal v svojem mirnem stanju. Njegov tovariš ni odvrnil ničesar. Morda je nalahno, zadovoljno prikimal. Le v kotičkih ust se je prikrito, na videz skoraj zlobno zarežal, se zopet zleknil v svoj položaj in si ogledoval podobe, ki so se razprostirale pod njima.

»Seveda bo!« je pritrdil sivemu gospodu. »V resnici bova kmalu lahko ugotovila, da se ni le vse skupaj zelo dobro uredilo, ampak da celo ni več sledu o neljubem dogodku. Niti v spominu sveta ga ne bo več. Nikjer ne bo več zasvinjanih zapisov in smrdečih obeležij njegovega obstoja. Večna in vsemogočna narava bo prekrila vse in za vedno. In midva bova vedela, da je bila vse skupaj samo velika, nepremišljena napaka.«

Sivi je s svojim modrim sprijaznjenim izrazom brez besed pritrdil kolegu. Preletel je zeleno pokrajino, modre vode, ki so ločevale dele kopnega in rumene peščene planjave, ki so se zlatile vmes. Vse je pritrjevalo ugotovitvam kolega, ki je sicer malokdaj govoril tako lepe in prijazne stvari.

Res ni bilo več prav veliko sledi bednega, zgrešenega projekta. Zelenje je prekrivalo pokrajino v neznansko velikih zaplatah. Nič nenaravnega, nič narejenega ni motilo brezhibne urejenosti. No, morda … sivi je komaj zaznavno namrščil obrv. Ugledal je jato ptic, ki je krožila nad veliko ravnico. Ja, tam narava še ni uspela čisto do konca prekriti vse tiste nesnage. Pa ni več ostalo veliko. Še nedavno nepregledno smetišče je bilo samo še majhna pika, ki jo je v svoje zeleno naročje objemala narava.

S pogledom je ošinil kup kamenja, betonski ostanki kockastih stavb so ležali,kot bi tam svoje igrače razmetal poreden otrok. Debele korenine, srobot in bršljan so jih ovijali in dušili svoj plen. Rja je že davno požrla pločevinaste napise in barvni lišp je bil prekrit s košato zeleno dlanjo.

Najbolj ga je motil hrib na sredini. Imel je razkopan vrh in iz njega je še vedno rahlo kadilo in smrdljive pare so grele vse gostejše veje okoliških dreves. Ostanki neke energije, ki je želela biti močnejša od narave, je še vedno kuhala nekje v globini svoje zadnje atome moči.

»Ja, kmalu ne bo več sledi!« je sivi pritrdil kolegu. Kmalu narava ne bo več vedela, da je bil kdaj tukaj. Le midva bova še imela svojo napako v spominu. Bolje rečeno, jaz bom še vedel, da je tako.Ti si itak največkrat užival, ko je vse skupaj začelo iti navzdol. Ko ga je obsedlo vse tisto. Taka neverjetna nepremagljiva želja po tem, da bi imel! Takšna sla po tem, da bi bil nad drugimi. Tako hud nagon po moči in prevladi!!

»Kar mirno« je cinično odvrnil gospodov kolega. Dobro veš, da sva oba kriva za spodrsljaj. Prvi in edini! In sploh edina stvar, ki je dala pod vprašaj najino nezmotljivost. Sreča, da sva stvari postavila tako hitro na svoje mesto.« Ob teh besedah je spet pokazal nad prelepo podobo pod seboj. Tam je v mirnem jasnem večeru narava legala k počitku, drevesa so se lahno upogibala pod večernim vetrcem, na že rahlo potemnelem modrem nebu so elegantno krožile velike ptice in valovi so plivkali ob peščeno obalo.

»Dobro sva rešila. Oba. Kot sva oba zamočila. Sam veš, da sta ravnovesje in red, ki ju zdaj spet opazujeva najin uspeh in najina skrb. Bova pač vedela za naprej. Saj je bil le trenutek slabosti. Kot je bil tudi za rešitev potreben le trenutek. Niti sto let ni še od takrat, kar sva izgnala to kreaturo iz raja.

Sivi gospod je prikimal, dvignil svojo mogočo roko in stopil med oblake, ki so se zanj razprli.

Njegov rogati prijatelj pa je samo pomigal z repom in se odpravil nekam navzdol.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar