Uspeh

13.03.2015 ob 11:12

Napisano (in objavljeno) za Idrijske novice.

O osmem marcu sem pa res redko kaj modroval. Večkrat sem popolnoma pozabil na ta datum. Kot bi se mi ne zdel ravno nek pomemben praznik. Nekajkrat sem sicer omenil in opisal dan žena skozi nostalgične opise nekih drugih, skorajda davnih časov. Takrat je bil ta dan po svoje zelo zanimiv. Skoraj bi lahko rekli, da je imel malo komičen pridih. Sam praznik je bil sicer zelo simptomatičen za tiste real socialistične razmere. V bistvu se ga je na ta račun precej pilo, pogosto so tudi zagodli godci in plesalci zasukali pete. Pa za to takrat ni bilo treba posebno veliko. Vsak razlog je bil dober za takšno početje. Morda je edino kakšen zablodeli praznovalec, ki je pozno zvečer s polomljenim šopkom prikolovratil k svoji slavljenki, dal dnevu posebno noto in ga naredil drugačnega od ostalih pomembnih datumov.

Do žensk imam seveda neizmerno veliko spoštovanje. Krasijo ta svet in moje življenje. Kljub temu pa se mi niti slučajno ne zdi posebno logično, da kdo potrebuje poseben dan, da praznuje dejstvo, da je ženskega spola. Če si privoščim biti še malo bolj neprevidno pogumen, bi lahko celo rekel, da se »biti ženska« samo po sebi še ne zdi nek velik dosežek. Poudarjam, samo po sebi!

(Anti)feminizem mi v našem okolju deluje, milo rečeno, nenaraven način razmišljanja. Seveda ne trdim, da ni marsikje po svetu zelo drugače. Pa čeprav tudi za marsikatero kulturo ocenjujemo preveč s svojimi očmi. Vzvišeno, arogantno, napihnjeni od naše svetle civilizacije si dovolimo soditi marsikaj, kar bi bilo čisto zdravo pustiti na miru in prepustiti svojemu toku razvoja in sprememb. Seveda se vse to moje razmišljanje konča, ko je v sistem vključeno, dovoljeno in celo zapovedano nasilje in teror.

Pri nas je, vsaj zakonsko, prepovedano zganjati nasilje nad soljudmi. Se pa moramo vsaj malo ukvarjati z zagotavljanjem enakih možnosti. Eden od takšnih načinov je predpisovanje raznih kvot. Gre za to, da nekdo predpiše koliko žensk mora na primer sedeti v kakšnem nadzornem odboru. Zgolj primer. Tak način mi je zelo sumljiv, vsaj v nekaterih primerih. Nekonstruktiven in nesmiseln. Se pa malo dotika dejstva, ki ga velikokrat zasledim v zvezi z (ne)emancipiranostjo žensk. Gre seveda za to, da so ženske slabše plačane kot moški. Temu ne morem kategorično ugovarjati, saj seveda ne vem kakšne so v resnici možnosti, da pridejo na menedžerske ali politične položaje. Ne predstavljam si pa, da bi v proizvodnji, to bistveno bolje poznam od omenjenega, različno obračunavali žensko in moško delo. Mislim, da bi za isto delo dobila različno plačilo, se pravi imela različne normative in osebne ocene. Je pa seveda mogoče, da obstaja veliko delovnih mest, ki so bolj moška in zaradi težjega dela bolje plačana. Ali so moč in vzdržljivost pravični, pravi kriteriji pa je seveda spet stvar posebne debate.

Tu bi omenil zelo zanimiv odstavek v knjigi B.M.Zupančiča, ki sem jo nedavno prebral. Piše. Po drugi vojni je v ZDA inflacija letno pojedla dva procenta plače. Po dvajsetih letih je kapitalizem zato imel za isto ceno namesto enega, dva delavca. Torej ne samo moža, ampak tudi njegovo ženo. Do takrat v Ameriki niso imeli izraza za vrtec, »working girl« pa je bil slabšalni izraz za punco, ki ne more dobiti moža.

Seveda ne mislim pošiljati žensk (nazaj) za štedilnike in tudi omenjeni avtor je to povedal predvsem v kontekstu kritike kapitalizma, saj je po njegovem tudi ravno taisti kapitalizem vzporedno s temi pojavi spretno, kot v zahrbtno opravičilo, sproduciral feministični boj za (domnevno) osvoboditev žensk.

Ne, nisem mnenja, da bi ženske morale ostati doma in, da naj ne bi bile prisotne v prav vseh porah življenja. Še najbolj tragično se mi zdi, predvsem je bilo tako v preteklosti ali pa je še vedno v nekaterih krajih sveta, ko ženske zaradi okostenelih družbenih norm ne morejo izživeti svojih talentov, svoje ustvarjalnosti .

Imam pa nekaj zelo resnih pomislekov glede tistih zgoraj omenjenih menedžerskih ali celo političnih funkcij! Živimo v svetu in času, ko nam predpisujejo, rišejo, kaj naj bi bil naš uspeh. Po vzoru ameriške družbe in njihovih (ameriških) sanj, je ostati v domačem kraju in imeti svojo družino čisto popolnoma isto, kot biti totalen luzer. Kar meni zgleda še večja katastrofa je, tokrat tudi pri nas, stanje, ko si mlade ženske celo ne upajo imeti otrok. Poleg tega, da nasedajo na to noro propagando, se seveda bojijo za svoje že tako majave službe, prihodnost in seveda finančno zmožnost imeti družino.

In tu bi si dovolil misel, da bi bilo treba resno premisliti in ponastaviti, zresetirati pomen besede uspeh. Ko pogledam greznico v naših političnih krogih, ko pogledam skorumpirano stanje v gospodarstvu, ko pogledam še marsikaj, kar se dogaja in na drugi strani gospo, ki je v življenju uspela roditi, prehraniti in v poštene ljudi vzgojiti svoje otroke in to povrh vsega v srečni, zadovoljni družini. Ne vem kaj mi je, ampak zame sploh ni dileme kaj je v življenju večji uspeh!

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev na “Uspeh”

  1. olna pravi:

    Zdravo, Dare in blog.

    Vse, kar si napisal, lahko v bistvu podpišem (čeprav sovražim besedi “v bistvu” kot mašilo, ki ga uporabljajo tisti, ki nimajo kaj povedati; enkrat sem štela enemu gostu v Studiu City njegova bistva, in jih je bilo v štiriminutnem “govoru” neto 15).

    Seveda pa ne bi bila jaz, Olna, če ne bi imela ene pripombe. Pijansko praznovanje z napol uvelimi nageljni je res že preživeto, čeprav se ga mi, ki imamo, khm, nekaj več kilometrine, radi spomnimo tudi z malo nostalgije. Torej, moja pripomba je, da popivanja, kuševanja in nageljnov res ne rabimo več; nikakor pa ni odveč, da se tega dne spomnimo že iz spoštovanja do tistih žensk, ki so se že v nevarnih časih borile za enakopravnost svojega spola, torej že takrat, ko to še ni bila modna muha. Kot je največkrat danes, ko se pišejo kilometrski članki in vodijo ure in ure diskusij o tem, ali je spolno nadlegovanje, če me kolega v pisarni prime okoli ramen. Če takole pomislim, 13 let sem delala v Beogradu, kjer so ljudje veliko bolj sproščeni kot pri nas, in če bi seštela vse nedolžne objeme po hodnikih, potem sem bila prmejdun vsak dan intenzivno spolno nadlegovana! Če bi biloto v Ameriki, bi s tožbami dobila milijone.

    Čakaj, malo me je zaneslo. Torej, jaz ta dan vidim bolj kot priložnost za spomin na tiste čisto prave borke, ko je šlo šele za žensko volilno pravico. In na vse tiste anonimne, ki so orale ledino s služenjem lastnega denarja, ko je bila to še sramota za celo družino. In na tiste, ki so si upale same izbrati morda revnega moža, čeprav se jih je družina zato odrekla.

    Kvote se mi zdijo vnebovpijoča neumnost. Izbrati je treba najboljšega in ne “spolno ustreznega”. Se pa še kako strinjam, da bi ženske morale dobiti za enako delo enako plačilo in da ne bi smele v službi postati žrtev materinstva, kar se pogosto dogaja.

    Pa še marsikaj se mi zdi, da je treba postoriti, da v družbi ženske ne bodo več zapostavljene oziroma da zaradi svoje ženskosti ne bodo v slabšem položaju. In da se moški zato ne bi počutili ogroženi od njih – ker veste, dragi fantje, eno se pa skozi vsa stoletja ni spremenilo: da je z vami včasih sicer težko, ampak brez vas pa ne gre! :razz:

  2. miri pravi:

    Ti,Dore in tvoji sedanji in bodoči zeti,če se ,seveda zgledujejo po tebi,odžirajo lep zaslužek enemu cvetličarju.Zaradi tebe je lahko ogroženo delovno mesto cvetličarja.Na to pa seveda nisi mislil.

  3. dare dare pravi:

    @Olna, v bistvu, pravzaprav, dejanski, tako bi rekel …itd. itd. so, sevda so mašila, pravilno uporabljena pa tudi nekaj pomenijo in predvsem vplivajo na tok besed, na tekoč jezik. Malo jih kdaj res tudi biksam in kaj večkrat ponovim ampak pazim na to. Če le nisem preveč v afektu in nakladam brez pameti :) Ja, ostalo pa niti ne potrebuje odgovora. Tudi sam ne trdim, da je pa kar vse v redu. Menda ja ne! Lep pozdrav!

  4. dare dare pravi:

    @Miri, to je pa stranski učinek. Ampak, kaj pa vse ostalo kar sem naštel? Ob delo so muzikanti, oštirji pa še za policaje ni dela sredi noči :) !

  5. olna pravi:

    Dare in Miri, stranski učinki so pač neizogibni…ampak o tem se je treba pogovoriti z zdravnikom ali s farmacevtom!

  6. anonimneš pravi:

    Strinjam se z Olno, da kvota žensk ni potrebna, ker bi morali biti v vrhu države samo najboljši, ne glede na spol, temveč po znanju, etičnosti in razumevanju za reševanje širših problemov, ki nastajajo v neki državi. S kvoto žensk so želeli le malo izenačiti visoka prejemanja plač poračunov, dobičkov in dodatkov, ki so še zmeraj v korist moškega spola. Tako lahko glodamo kosti tudi na ženske predstavnice državnih organov, kot je zadnji primer Setnikarjeve.
    Jazbec trdi da je bančna dokapitalizacija poštena, ker to mora govoriti glede na njegovo izjemno plačo, ki pa je pretirano visoka glede na odgovornosti ravnanj njega in ostalih nad ina pod njim, ki so bančno luknjo ustvarili. Morda imajo ti možakarji res večje stroške za dan žena, ko morajo svojim dragim kupiti marsikaj, a ta marsikaj je plačan iz državnega proračuna, ki ga plačuje pošteni neposredni proizvajalec, ki pa je preslabo plačan za svoje delo. Banke niso proizvodna ustanova, zato tudi ni urejeno pravično nagrajevanje po delu, odgovornosti in po efektivnem delu časa, ki ga imajo v službi.
    Za uspeh štejem to, da s svojim delom narediš dobiček, ne pa izgube. Pri tem ni važno ali je to ustvarila ženska ali moški. Ženskam se imamo zahvaliti, da poskušajo narediti kar mislijo da je treba in da je prav. Če to ne uspe, so krivi moški, pri katerih si jemljejo vzgled na raznih področjih.

  7. dare dare pravi:

    @Olna, jaz bom kar ženo vprašal kaj si misli o tem!!

    @Anonimnež, kot sem omenil, imam to o čemer govoriš, za greznico. Nisem pomislil, da so lahko svinjarije načrtno porazdeljeno po spolih, ampak … kdo ve!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !