Psi in mačke

4.03.2015 ob 18:19

Zadnje čase sem pa že kar nekajkrat dobil servirano, da »pa nekam bolj poredko kaj napišem«! Sicer me malo jezi, ker nihče ni pred časom nikoli omenil, da sem s svojimi objavami zelo, zelo aktiven, ampak po drugi strani pa zlahka priznam, da sem zadevo malo umiril. Pa ne vem natančno zakaj. Razen tega, seveda, da se mi pogosto ne ljubi ravno »sto na uro«. Drugače pa, na primer, ne morem trditi, da se ravno nič ali malo stvari dogaja okoli mene. Bolj me moti, ko s svojim načinom razmišljanja in pripovedi preprosto ne pridem skozi. Pa ne me razumeti, da jamram zaradi premajhne pozornosti bralcev. Ne gre za to. Gre za nek vsesplošni problem, veliko večji od moje blogerske statistike. Gre za to, da namreč ljudi vse bolj pritegne pretiravanje, skrajno razmišljanje, brezkompromisnost in pripadnost skupini enako mislečih. Pa čeprav to lahko še kako pomeni, da gre v bistvu bolj za »nemisleče« ljudi kot kaj drugega! In če ti ne deluje razmišljanje je to po mojem mnenju še za malenkost slabše, kot če svojega razmišljanja vsakih nekaj dni ne objaviš na spletu.

Je pa seveda tudi res, da so določene stvari, tematike v toliko letih že nekajkrat »prišle okoli«! In vedno sprožijo debato, pritegnejo pozornost. Le jaz nimam več pravega veselja s tem zaletavanjem v zid. Vedno sem se trudil namreč postavljati pod zapise umirjena vprašanja, ki niso želela ravno odkrivati tople vode in belega purflja. Nezanimivo, nevredno odziva.

Tako sem neki dan spet prebral zapis o naši zgodovini, ki je baje razdelila naš narod, ga skregala do amena in ga tudi ne bo nikoli spravila nazaj na svoje. Dvakrat trikrat sem poskusil nekaj dodati pa nisem mogel. Kaj naj povem na vse to. Svetoval bi rad nekaj čisto izven konteksta. Avtorju, komentatorjem, svojemu prijatelju in znancu. Poglej okoli sebe in sam sebi odgovori na vprašanje. »Koga zares tako zelo sovražiš? Do koga si v resnici tako zelo nestrpen!? Koga bi pa prav resnično želel uničiti?« Čisto preprosto vprašanja. In večina bo presenečena nad odgovorom. Sploh ni tako zelo hudo. V bistvu jih ni tako zelo veliko. Prav nič ne bodite presenečeni, če v bistvu nihče ne pride zelo očitno v poštev.

No, mogoče vam gre tu in tam kdo pa res na živce. Zahojeni šef, sitni sosed ali pa kdo tretji, ki je pač malo bolj tečne sorte. Ampak sovraštvo? Mislim, govorim o čustvu, ki nas obrne popolnoma nasproti človeku. Da bi mu želeli najslabše, da bi ga radi zbrisali z obličja zemlje in iz svojega zavedanja. Ugotovimo lahko, da takšnih ljudi ni v resnici tako veliko okoli nas. No, mogoče pride trenutek, ko mislimo drugače, ampak, ko se afekt razkadi, zgledajo težave bistveno manjše od tega.

Torej morate vprašanje zastaviti malo drugače. Mogoče bi se morali vprašati, kdo nam je vsilil mnenje, da smo razdeljeni na polovico mačk in polovico renčečih psov. Hkrati s tem vprašanjem bi morda že ugotavljali, komu takšno dvorišče polno praskajočih mačk in renčečih cuckov, najbolj ugaja in koristi.

Če se malo zamislimo, si moramo priznati, da sami nimamo najboljše osnove za skrajna mnenja. Če se vprašamo na kakšni osnovi smo ga izoblikovali, kaj nas je postavilo na to ali ono stran, pridemo do zanimivih odgovorov. Če se spet obrnemo na zgodovino, se pravi na neko davno vojno, kar je kljub vsemu v teh naših krajih še najlaže, ima po mojih izkušnjah velika večina svoje trdno mnenje utemeljeno z neko strašno konkretno izkušnjo. Seveda ne ravno svojo, pa zato izkušnjo nekega svojega prednika, ki je doživel hude stvari in mu gre vse verjeti, saj je bil celo življenje pravičen in moder človek. Eko! Če potem poskusimo malo pretehtati te argumente, moramo, če smo vsaj malo samokritični, priznati, da je v bistvu trdnih razlogov za sovraštvo bolj malo. Ali ne moremo posploševati dogodkov na celo generacijo ljudi, ali ne moremo nekega dogodka v majhni zakotni vasi posplošiti na celo deželo.

»Vojna je največji zločin!« je v eni svojih knjig napisal Dr. Felc. Idrijska pisateljska in vsakršna legenda. Ob tej kratki pa neznansko globoki misli, sem se večkrat zamislil. Toliko pomena ima, da lahko na nek način pove vse. Lahko se vprašamo, kdo je v tem zločinu storilec. General, ki je ukazal, soldat, ki je ubogal, tisti, ki je pogledal stran, ali vsak, ki je še v mirnem času storil kakršenkoli, pa še tako majhen korak bliže velikemu sporu?

Jaz sem razmišljal, da bi Felcovi ugotovitvi dodal še nekaj. Dejal bi, da je dogajanje, kot je vojna, zloraba. Največja zloraba človeka. Predvsem njegovega uma. Še najbolj seveda najslabšega, kar je v tem umu najti. Posilstvo, ki je zame že itak nerazumljiva vrsta zločina, pusti za sabo zlomljeni duh. In zlorabljen človek ne pride zlepa več na svoje. In na dvorišču, kjer prhajo ihtave mačke in renčijo razdraženi psi, se je to zgodilo očitno za zelo dolgo let in se dogaja še kar naprej. Celo tako globoko so živali padle noter, da verjamejo nekemu gospodarju, da je tako edino prav in druge možnosti ni pa čeprav že dolgo ne vedo več, zakaj so se v pred časom steple.!

Sploh nisem mislil pisati o vojni. Želel sem v bistvu navesti nekaj primerov, kako nekdo misli namesto nas. S pomočjo medijev, religije, ideologije, nas prepriča, da so stvari že jasne. Da je o njih že nekdo drug tuhtal in jih dognal, jih postavil na črnobel ekran in nam jih serviral. Brez sivih tonov, brez majhnih usod, brez okoliščin in slučajev. Za ali proti. Kremplji in čekani!

Zame je življenje, ne glede na to, ali ga postavim daleč v zgodovino, ali pogledam samo okoli sebe, zanimivo in resnično, samo če ga pogledam skozi oči navadnega človeka. Kako ta navadni, mali človek, če hočete, pride v teh okoliščinah skozi. Kako ureja svoje stvari, skratka, kako preživi. Sistemi, ideologije, celo religije se spreminjajo, izginjajo, se kvarijo, gnijejo in izpuhtijo. Vedno pa mora človek zakuriti v peč in si pripraviti kosilo, se obleči in poskrbeti za svoj zarod.

Sicer pa, da skrajšam to pisanje, ki me je izgubilo že kmalu po uvodu … Glede tega, kako trošimo svojo energijo in pamet za brezplodne stvari in dovolimo, da čas beži mimo neizkoriščen, definitivno nismo neka posebna izjema. Ampak smo pa zagotovo med najboljšimi. Pravi material!

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Psi in mačke”

  1. miri pravi:

    Lepe misli.
    Zanimiv je zadnji stavek predzadnjega odstavka.

  2. dare dare pravi:

    Miri, hvala. trudim se “lepo” misliti, potem pa rata tudi kakšen zanimiv stavek :) !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !