dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2015

VEČER

22.03.2015 · 6 komentarjev

(odlomek, oziroma vprašanje … bi vas zanimalo kaj piše v zgodbi, ki ima takšen uvod?)

Mir. Ko izginejo vsi tisti zvoki, ko ne čutim več hudih bolečin, razen tistih, ki sem se jih navadil, kot dihanja in vsega kar se mi dogaja vedno in vsak dan. In takrat, ko se ogrejem. Mogoče kdo misli, da človeka zebe samo pozimi, samo ko zmrznejo luže in se na oknih rišejo tiste figure. Ne, mene zebe vsak dan. Ja, dokler se ne ogrejem, ja! Potem mi je laže.
Potem se mi slike včasih pridružijo toploti in prijetnemu polsnu. Takrat se mi zdi, da bi lahko povedal zgodbo. Pa ne pridem daleč. Komaj kaj spravim skupaj. Komaj staknem konce skupaj, misel z mislijo. Če ni hrupa, če ni preveč ljudi v bližini. Najbolj me pomiri zvok večera. Zvok ki pojenjuje, ki izgublja svoje ostre robove. Takrat, ko se v središču mesta začne redčiti promet, ko ljudje stopajo proti svojim domovom. Takrat, ko se celo zasliši tu in tam, kako pod bližnjim mostom šumi voda ali na oddaljenem dvorišču hripavo zalaja pes. Skoraj blaženo! Ja, takšen je mir, če je to največ, kar si lahko zaželiš.
Stavke in dogodke poskušam kdaj zbrati skupaj. To občutim kot breme, strašno težko breme. Kot skalo na plečih. Ljudje s svojimi obrazi, begajo mimo in zavijajo z očmi. Ne razumejo mojega matranja. Imajo ga za nekaj drugega, nekaj slabega in zgražajo se nad tem. Oni pa blebetajo in poskakujejo skupaj s svojimi mladički in njihovi stavki in njihove zgodbe so kot majhni kamenčki, ki se usipajo vse naokoli. Jaz pa s temi skalami ne pridem nikamor. Če se trudim, če vrtam, še brskam, kvečjemu še prej nagnem glavo in izginem v noč.
Pa niso dnevi vsi enaki. Včasih se vse skupaj za nekaj trenutkov zbistri. Včasih celo začutim sled upanja. Tako kot misel, da se lahko mora konča. Tisto ko se iz polsna, iz še ne čisto zbujenega stanja do konca zaveš in oddahneš, da vse skupaj ni res. Da so to le iluzije, ki je nekakšna kemija povzročila njihovo nekajsekundno bezljanje po še na pol spečih nevronih.
Včasih me obišče prijatelj. No, ne vem če je pravi prijatelj. Ampak v bistvu se mi zdi, da mi je edini podoben. Pa ne sam to. Pravzaprav je edini, ki ga poznam iz tega budnega sveta. Ne vem zakaj pride k meni vsake toliko. Saj se skoraj nič ne meniva. Saj komaj vem kako mu je ime. Frenk. Kako bi se tudi lahko kaj prida menila? Ne moreš se pogovarjati tako kot otročaji in mularija, če so besede tako težke in stavki na meji mogočega. Vendar pa sem pomirjen potem, ko se oglasi. Spet se pomirijo moje slike in spet se nekaj časa ne zaganjam brez smisla in brezplodno v tiste skale. Ne begajo me več ljudje iz iluzij. Ne pomembni plešasti in namrgodeni deci v črnih oblekah, ne strogi nabildani mladci v uniformah in tudi ne tista plavolasa ženska, ki včasih pogleda s svojimi otožnimi zelenimi očmi, ki zbode v nekaj mehkega v moji zmedeni duši. Ampak, to potem mine.
Vprašanja ne motijo več trenutkov. Vprašanja kdo, vprašanja od kod. Do čemu in zakaj niti ne pridem. Vse skupaj se umakne toploti, ki me prevzema in bolečini, ki mineva. Misli se zavrtijo kot steklena zrnca v kalejdoskopu. Zabrišejo sledi misli, ki so samo za kratek čas postajale malo bolj jasne. Starši in mularija, vibriranje in topot, kamenčki in zavijanje z očmi se zapira v svoje domove. Meni neznani svet, ki samo slutnja včasih pravi, da vem nekaj o njem. Pa ne morem niti slutiti več. Tišči me k tlom in ne dovoli niti otresti z glavo in poskusiti. Predaleč je in nedosegljivo, nejasno kot iluzija o obljubljenem kraju in nežnem pogledu, o olajšanju in vzravnani budnost. Pogledu vnaprej.
Vendar sem prešibak. Zebe pa me ne več. Mir prekriva tisti celodnevni hrup. Bolečina se umika blaženosti. Odrinem steklenici, ki mi je pomagala in se prevrnem na desno ramo. Vedno ležim tako. Nikoli na levi. Prisluhnem samo še kako v daljavi prehlajeno zalaja zvesti hišni čuvaj. Med kartoni in starimi cunjami me vzame noč.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Uspeh

13.03.2015 · 7 komentarjev

Napisano (in objavljeno) za Idrijske novice.

O osmem marcu sem pa res redko kaj modroval. Večkrat sem popolnoma pozabil na ta datum. Kot bi se mi ne zdel ravno nek pomemben praznik. Nekajkrat sem sicer omenil in opisal dan žena skozi nostalgične opise nekih drugih, skorajda davnih časov. Takrat je bil ta dan po svoje zelo zanimiv. Skoraj bi lahko rekli, da je imel malo komičen pridih. Sam praznik je bil sicer zelo simptomatičen za tiste real socialistične razmere. V bistvu se ga je na ta račun precej pilo, pogosto so tudi zagodli godci in plesalci zasukali pete. Pa za to takrat ni bilo treba posebno veliko. Vsak razlog je bil dober za takšno početje. Morda je edino kakšen zablodeli praznovalec, ki je pozno zvečer s polomljenim šopkom prikolovratil k svoji slavljenki, dal dnevu posebno noto in ga naredil drugačnega od ostalih pomembnih datumov.

Do žensk imam seveda neizmerno veliko spoštovanje. Krasijo ta svet in moje življenje. Kljub temu pa se mi niti slučajno ne zdi posebno logično, da kdo potrebuje poseben dan, da praznuje dejstvo, da je ženskega spola. Če si privoščim biti še malo bolj neprevidno pogumen, bi lahko celo rekel, da se »biti ženska« samo po sebi še ne zdi nek velik dosežek. Poudarjam, samo po sebi!

(Anti)feminizem mi v našem okolju deluje, milo rečeno, nenaraven način razmišljanja. Seveda ne trdim, da ni marsikje po svetu zelo drugače. Pa čeprav tudi za marsikatero kulturo ocenjujemo preveč s svojimi očmi. Vzvišeno, arogantno, napihnjeni od naše svetle civilizacije si dovolimo soditi marsikaj, kar bi bilo čisto zdravo pustiti na miru in prepustiti svojemu toku razvoja in sprememb. Seveda se vse to moje razmišljanje konča, ko je v sistem vključeno, dovoljeno in celo zapovedano nasilje in teror.

Pri nas je, vsaj zakonsko, prepovedano zganjati nasilje nad soljudmi. Se pa moramo vsaj malo ukvarjati z zagotavljanjem enakih možnosti. Eden od takšnih načinov je predpisovanje raznih kvot. Gre za to, da nekdo predpiše koliko žensk mora na primer sedeti v kakšnem nadzornem odboru. Zgolj primer. Tak način mi je zelo sumljiv, vsaj v nekaterih primerih. Nekonstruktiven in nesmiseln. Se pa malo dotika dejstva, ki ga velikokrat zasledim v zvezi z (ne)emancipiranostjo žensk. Gre seveda za to, da so ženske slabše plačane kot moški. Temu ne morem kategorično ugovarjati, saj seveda ne vem kakšne so v resnici možnosti, da pridejo na menedžerske ali politične položaje. Ne predstavljam si pa, da bi v proizvodnji, to bistveno bolje poznam od omenjenega, različno obračunavali žensko in moško delo. Mislim, da bi za isto delo dobila različno plačilo, se pravi imela različne normative in osebne ocene. Je pa seveda mogoče, da obstaja veliko delovnih mest, ki so bolj moška in zaradi težjega dela bolje plačana. Ali so moč in vzdržljivost pravični, pravi kriteriji pa je seveda spet stvar posebne debate.

Tu bi omenil zelo zanimiv odstavek v knjigi B.M.Zupančiča, ki sem jo nedavno prebral. Piše. Po drugi vojni je v ZDA inflacija letno pojedla dva procenta plače. Po dvajsetih letih je kapitalizem zato imel za isto ceno namesto enega, dva delavca. Torej ne samo moža, ampak tudi njegovo ženo. Do takrat v Ameriki niso imeli izraza za vrtec, »working girl« pa je bil slabšalni izraz za punco, ki ne more dobiti moža.

Seveda ne mislim pošiljati žensk (nazaj) za štedilnike in tudi omenjeni avtor je to povedal predvsem v kontekstu kritike kapitalizma, saj je po njegovem tudi ravno taisti kapitalizem vzporedno s temi pojavi spretno, kot v zahrbtno opravičilo, sproduciral feministični boj za (domnevno) osvoboditev žensk.

Ne, nisem mnenja, da bi ženske morale ostati doma in, da naj ne bi bile prisotne v prav vseh porah življenja. Še najbolj tragično se mi zdi, predvsem je bilo tako v preteklosti ali pa je še vedno v nekaterih krajih sveta, ko ženske zaradi okostenelih družbenih norm ne morejo izživeti svojih talentov, svoje ustvarjalnosti .

Imam pa nekaj zelo resnih pomislekov glede tistih zgoraj omenjenih menedžerskih ali celo političnih funkcij! Živimo v svetu in času, ko nam predpisujejo, rišejo, kaj naj bi bil naš uspeh. Po vzoru ameriške družbe in njihovih (ameriških) sanj, je ostati v domačem kraju in imeti svojo družino čisto popolnoma isto, kot biti totalen luzer. Kar meni zgleda še večja katastrofa je, tokrat tudi pri nas, stanje, ko si mlade ženske celo ne upajo imeti otrok. Poleg tega, da nasedajo na to noro propagando, se seveda bojijo za svoje že tako majave službe, prihodnost in seveda finančno zmožnost imeti družino.

In tu bi si dovolil misel, da bi bilo treba resno premisliti in ponastaviti, zresetirati pomen besede uspeh. Ko pogledam greznico v naših političnih krogih, ko pogledam skorumpirano stanje v gospodarstvu, ko pogledam še marsikaj, kar se dogaja in na drugi strani gospo, ki je v življenju uspela roditi, prehraniti in v poštene ljudi vzgojiti svoje otroke in to povrh vsega v srečni, zadovoljni družini. Ne vem kaj mi je, ampak zame sploh ni dileme kaj je v življenju večji uspeh!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Psi in mačke

4.03.2015 · 2 komentarjev

Zadnje čase sem pa že kar nekajkrat dobil servirano, da »pa nekam bolj poredko kaj napišem«! Sicer me malo jezi, ker nihče ni pred časom nikoli omenil, da sem s svojimi objavami zelo, zelo aktiven, ampak po drugi strani pa zlahka priznam, da sem zadevo malo umiril. Pa ne vem natančno zakaj. Razen tega, seveda, da se mi pogosto ne ljubi ravno »sto na uro«. Drugače pa, na primer, ne morem trditi, da se ravno nič ali malo stvari dogaja okoli mene. Bolj me moti, ko s svojim načinom razmišljanja in pripovedi preprosto ne pridem skozi. Pa ne me razumeti, da jamram zaradi premajhne pozornosti bralcev. Ne gre za to. Gre za nek vsesplošni problem, veliko večji od moje blogerske statistike. Gre za to, da namreč ljudi vse bolj pritegne pretiravanje, skrajno razmišljanje, brezkompromisnost in pripadnost skupini enako mislečih. Pa čeprav to lahko še kako pomeni, da gre v bistvu bolj za »nemisleče« ljudi kot kaj drugega! In če ti ne deluje razmišljanje je to po mojem mnenju še za malenkost slabše, kot če svojega razmišljanja vsakih nekaj dni ne objaviš na spletu.

Je pa seveda tudi res, da so določene stvari, tematike v toliko letih že nekajkrat »prišle okoli«! In vedno sprožijo debato, pritegnejo pozornost. Le jaz nimam več pravega veselja s tem zaletavanjem v zid. Vedno sem se trudil namreč postavljati pod zapise umirjena vprašanja, ki niso želela ravno odkrivati tople vode in belega purflja. Nezanimivo, nevredno odziva.

Tako sem neki dan spet prebral zapis o naši zgodovini, ki je baje razdelila naš narod, ga skregala do amena in ga tudi ne bo nikoli spravila nazaj na svoje. Dvakrat trikrat sem poskusil nekaj dodati pa nisem mogel. Kaj naj povem na vse to. Svetoval bi rad nekaj čisto izven konteksta. Avtorju, komentatorjem, svojemu prijatelju in znancu. Poglej okoli sebe in sam sebi odgovori na vprašanje. »Koga zares tako zelo sovražiš? Do koga si v resnici tako zelo nestrpen!? Koga bi pa prav resnično želel uničiti?« Čisto preprosto vprašanja. In večina bo presenečena nad odgovorom. Sploh ni tako zelo hudo. V bistvu jih ni tako zelo veliko. Prav nič ne bodite presenečeni, če v bistvu nihče ne pride zelo očitno v poštev.

No, mogoče vam gre tu in tam kdo pa res na živce. Zahojeni šef, sitni sosed ali pa kdo tretji, ki je pač malo bolj tečne sorte. Ampak sovraštvo? Mislim, govorim o čustvu, ki nas obrne popolnoma nasproti človeku. Da bi mu želeli najslabše, da bi ga radi zbrisali z obličja zemlje in iz svojega zavedanja. Ugotovimo lahko, da takšnih ljudi ni v resnici tako veliko okoli nas. No, mogoče pride trenutek, ko mislimo drugače, ampak, ko se afekt razkadi, zgledajo težave bistveno manjše od tega.

Torej morate vprašanje zastaviti malo drugače. Mogoče bi se morali vprašati, kdo nam je vsilil mnenje, da smo razdeljeni na polovico mačk in polovico renčečih psov. Hkrati s tem vprašanjem bi morda že ugotavljali, komu takšno dvorišče polno praskajočih mačk in renčečih cuckov, najbolj ugaja in koristi.

Če se malo zamislimo, si moramo priznati, da sami nimamo najboljše osnove za skrajna mnenja. Če se vprašamo na kakšni osnovi smo ga izoblikovali, kaj nas je postavilo na to ali ono stran, pridemo do zanimivih odgovorov. Če se spet obrnemo na zgodovino, se pravi na neko davno vojno, kar je kljub vsemu v teh naših krajih še najlaže, ima po mojih izkušnjah velika večina svoje trdno mnenje utemeljeno z neko strašno konkretno izkušnjo. Seveda ne ravno svojo, pa zato izkušnjo nekega svojega prednika, ki je doživel hude stvari in mu gre vse verjeti, saj je bil celo življenje pravičen in moder človek. Eko! Če potem poskusimo malo pretehtati te argumente, moramo, če smo vsaj malo samokritični, priznati, da je v bistvu trdnih razlogov za sovraštvo bolj malo. Ali ne moremo posploševati dogodkov na celo generacijo ljudi, ali ne moremo nekega dogodka v majhni zakotni vasi posplošiti na celo deželo.

»Vojna je največji zločin!« je v eni svojih knjig napisal Dr. Felc. Idrijska pisateljska in vsakršna legenda. Ob tej kratki pa neznansko globoki misli, sem se večkrat zamislil. Toliko pomena ima, da lahko na nek način pove vse. Lahko se vprašamo, kdo je v tem zločinu storilec. General, ki je ukazal, soldat, ki je ubogal, tisti, ki je pogledal stran, ali vsak, ki je še v mirnem času storil kakršenkoli, pa še tako majhen korak bliže velikemu sporu?

Jaz sem razmišljal, da bi Felcovi ugotovitvi dodal še nekaj. Dejal bi, da je dogajanje, kot je vojna, zloraba. Največja zloraba človeka. Predvsem njegovega uma. Še najbolj seveda najslabšega, kar je v tem umu najti. Posilstvo, ki je zame že itak nerazumljiva vrsta zločina, pusti za sabo zlomljeni duh. In zlorabljen človek ne pride zlepa več na svoje. In na dvorišču, kjer prhajo ihtave mačke in renčijo razdraženi psi, se je to zgodilo očitno za zelo dolgo let in se dogaja še kar naprej. Celo tako globoko so živali padle noter, da verjamejo nekemu gospodarju, da je tako edino prav in druge možnosti ni pa čeprav že dolgo ne vedo več, zakaj so se v pred časom steple.!

Sploh nisem mislil pisati o vojni. Želel sem v bistvu navesti nekaj primerov, kako nekdo misli namesto nas. S pomočjo medijev, religije, ideologije, nas prepriča, da so stvari že jasne. Da je o njih že nekdo drug tuhtal in jih dognal, jih postavil na črnobel ekran in nam jih serviral. Brez sivih tonov, brez majhnih usod, brez okoliščin in slučajev. Za ali proti. Kremplji in čekani!

Zame je življenje, ne glede na to, ali ga postavim daleč v zgodovino, ali pogledam samo okoli sebe, zanimivo in resnično, samo če ga pogledam skozi oči navadnega človeka. Kako ta navadni, mali človek, če hočete, pride v teh okoliščinah skozi. Kako ureja svoje stvari, skratka, kako preživi. Sistemi, ideologije, celo religije se spreminjajo, izginjajo, se kvarijo, gnijejo in izpuhtijo. Vedno pa mora človek zakuriti v peč in si pripraviti kosilo, se obleči in poskrbeti za svoj zarod.

Sicer pa, da skrajšam to pisanje, ki me je izgubilo že kmalu po uvodu … Glede tega, kako trošimo svojo energijo in pamet za brezplodne stvari in dovolimo, da čas beži mimo neizkoriščen, definitivno nismo neka posebna izjema. Ampak smo pa zagotovo med najboljšimi. Pravi material!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli