dare.likar@siol.net

Arhiv za Februar 2015

Urejenost

20.02.2015 · 7 komentarjev

Prav zanimiva se mi je zdela izjava sodelavca neki dan. Verjetno je dec to nekje prebral, pobral na spletu ali kjerkoli, vsekakor se modrosti ni sam izmislil. Kot da bi mi povedal nekaj najbolj vsakdanjega, je prijavil sledeče: »Baje, da je značilno, da se pred velikimi svetovnimi spopadi poveča zanimanje za kuharske recepte!«

Čeprav sem od zanimivega fanta vajen nevsakdanjih pripomb, me je s ta prve imelo, da bi ga nadrl, naj neha kvasiti nesmisle. Seveda se mi je ugotovitev slišala nesmiselna skoraj tako, kot bi mi povedal kaj mu je rekla šlogarica ali kaj je prebral v horoskopu. Potem pa sem malo požlajfal in pomislil, da zadeva pa le ni tako mimo. Seveda če pomislimo konkretno na pojav kuharskih oddaj, ko nam na vsakem teve programu pripravljajo hrano na vse mogoče načine, potem to težko pride skozi. Če pa to malo prenesemo še na razna druga področja in ugotovimo kako nas dobesedno zasipa balast z vseh strani, potem zadeva zgleda malo drugačna.

In ko tako gledamo na probleme tega našega sveta z vidika prenasičenosti z vso šaro, se nam ne le zazdi to s kuharijo nekako sprejemljivo. Še več! Pojavi se še cel kup stvari, ki bi zlahka zašle v podobno, sprva nesmiselno, statistiko.

Lahko vam zagotavljam, da bi s podrobno raziskavo ugotovili, da se pred vsako kataklizmo poveča število lastnikov malih živali, ljudi, ki prakticirajo vegetarijanstvo in podobne posebne prehranske navade, število novih religij in na splošno, število novih variant sprejemljivega obnašanja ljudi .

Takih zadev bi lahko našteli še cel kup. Lahko bi jih nanizali toliko, kolikor bi si v danem trenutku želeli novih zamer in ljudi, ki bi se zgražali nad našo ozkosrčnostjo. Tako da to tudi ni tako zelo potrebno. Vsaka od teh stvari sama po sebi ne more biti strašno pomembna za (ne)obstoj civilizacije. Lahko samo kaže na odklone, na to, kako se prvinski vrednostni sistemi izgubljajo pod ogromno količino brezrepo brezglavih pogruntavščin, ki so poleg vsega po večini še kratkega roka trajanja.

Če hočemo dojeti to dogajanje bolj konkretno, je najbolje, da se »spustimo« na nivo politike in zakonodaje. Zagotavljam vam, čeprav nimam na zalogi nobenega navedka, da lahko kje preberete, da se sistem začne sesuvati sam vase ravno enkrat takrat, ko je že skoraj vse urejeno. Predpis za predpis, nadzor nad nadzornikom, kontrolorja izvajalca, blablabla!

Na zunaj se to, vsaj sam to dojemam tako, kaže v tem, da postane drugotnega pomena kaj in kako narediš, ampak se na tisto tvoje delo obesi cel pušeljc nekih veličin, ki so bistveno pomembnejše in kakopak bolje nagrajene od tebe. Ti strokovnjaki predpisujejo način vklopa stroja, način tvojega sedenja in to, kam imaš med procesom obrnjeno betico, način štetja proizvodov, in beleženja svojih rezultatov. Narišejo ti lepo pot do sekreta in jedilnice. Predvsem pa so zelo začudeni, če na tri metre široki transportni poti hodiš izven začrtanega koridorja. Še bolj jih preseneti, če te v končni fazi to začne delati nervoznega. Če pretiravaš, imaš veliko možnost, da tvoje obnašanje dobi v presojo še peti ali bog ve kateri strokovnjak po vrsti. Lahko celo kakšen iz netehničnih strok. Zato verjetno šef neki dan ni razumel moje reakcije na še eno od mnogih prepovedi. Neki prostorček, ki je bil desetletja moja navada in rutina, mi ni bil več dovoljen. Verjetno je tip čakal, da bom izkozlal ven tiste za situacijo zelo primerne srbske vulgarizme, jaz pa sem samo mirno rekel: “Enkrat bo vse urejeno!”

In v tej smeri vse gre. Včasih ljudje celo dobijo nekaj upanja, da bo to dobro. Poglejmo na primer naše slovenske junake nove dobe. Heroje tranzicije. Še nedavno smo robantili, da se nikomur nič ne zgodi. Jebenti, zdaj tega ne moremo več trditi. Kar nekaj jih v turobnih zaporniških celicah, sicer z boljšim standardom kot ga ima moja dnevna soba in spalnica skupaj, tuhta kaj jim je bilo tega treba. Dobro, nekaj jih zaradi rahlega zdravja še odlaša z odhodom na robijo, ampak vseeno. Stvari se urejajo.

Na žalost pa to ne pomeni, da smo jih ustavili. Dobro, nekateri so se s svojimi lumparijami iztrošili. Njihovemu načinu je potekel rok trajanja. Ampak to na mojo veliko žalost pomeni čisto nekaj drugega. To, da so se samo umaknili nekim drugim, se bojim da še bolj pokvarjenim in zvitim urejevalcem stvari!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Moj(naš)prispevek dnevu kulture

9.02.2015 · 8 komentarjev

RIS na obisku v domu starejših občanov
Glasbeni uvod
Dober dan. Smo člani društva RIS in z vami bomo delili nekaj od vsega kar smo v preteklem letu zapisali v svoje zgodbice in pesmi. Ko sem se lotil pisanja veznega teksta, sem tako kot po navadi, razmišljal kaj naj vzamem za nekakšen kontekst, rdečo nit. Vedno sem namreč to počel na tak način. Potem pa sem pomislil, da bi lahko to delal tudi drugače. Tako da se ne bi navezoval na prispevke članov in bi preprosto povedal, napisal, kar bi mi padlo na pamet. Nekaj misli, naključnih, takšnih, ki se utrnejo ob pogledu skozi okno, ob misli na poezijo, ob spominu na ljudi in dogodke. Pa sem se lotil:
Vedno, ko obiščemo kakšnega od domov, kjer bivajo naši najizkušenejši sokrajani, tisti, ki imajo na zalogi največ in najbolj daljne spomine, se tega na nek način veselimo. Vemo, da bomo imeli pozorno in hvaležno občinstvo, po drugi strani pa se zavedamo, da gre za kritične ljudi, ki si ne dovolijo soliti pameti s floskulami, z leporečenjem o nekih strašno dramatičnih časih in odnosih med ljudmi. Kar vidim kakšnega od gospodov, ki je preživel vojna leta ali hude čase takoj po vojni vihri ali pa gospo, ki je v letih hude stiske in pomanjkanja prehranila svojo pogosto veliko družino in prebrodila težave, ki se o njih marsikomu v teh časih niti ne sanja. Kar vidim, kako takšni ljudje ob naših krizah in dramah zamahnejo z roko, se cinično nasmehnejo in si mislijo svoje.

1.nastop

No vsekakor ima človeška vrsta tudi v teh časih veliko težav. Še največ jih ima sama s sabo, z vrednotami, z vizijami in načrti. Kot bi ljudje izgubili tisti kompas, ki nam pokaže v katero smer se moramo obrniti, kje je sonce, kje toplina, kje so tiste najvrednejše stvari. Pesnik in pisec zgodb, literat, jih včasih zasluti malo drugače kot drugi ljudje. Na nek drug način zna pogledati preko ovir, ki jih pred nas postavlja moderno življenje. Zna si zaželeti, hrepeneti po nekih komaj še tlečih iskricah, ki jih z vseh strani preplavlja in zasipa balast modernih trendov, smeti tega neznosnega hrumenja in norenja za dobrinami, ki so nam zanje neki drugi ljudje pod kožo vbili mnenje, da ne moremo brez njih.
Vendar brez spominov tudi pesnik ne more. Vedno so verzi na nek način stkani iz njih. Vedno zgodba pove nekaj o preteklosti. Včasih iz zgodbe iz nekih davnih časov zaslutimo opomin, včasih grožnjo, zapoved, spet drugič žlahtno spominjanje na neke prave, močne ljudi. Tudi naše, idrijske literatke največ črpajo iz pripovedi svojih prednikov in starejših znancev. Včasih samo iztržejo zgodbo iz čeljusti pozabe, včasih se tako poklonijo svojim materam in očetom, včasih pa se s spomini tudi pozabavajo. Zabavna je tudi v idrijščini napisana zgodbica Slavice Uršič.

2.nastop

Ko pogledamo skozi okno, se nam v teh dneh kaže zimski videz kraja. Poln je hrumenja strojev, rjave brozge in kupov snega, ki med njimi kot gomazeče mravlje hitijo v plašče in šale zaviti ljudje. Vse utripa, vse je obsedeno z nekimi težavami, ki jih je menda prineslo malo čisto navadnega zimskega vremena. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da veliko ljudi šele iz radija in televizije izve, da gre v bistvu za izredne razmere. Za malo snega in za pripadajoči mraz. Niso tako daleč časi, ko je zima upočasnila življenje. Tako, kot velevajo naravni zakoni. Življenje se je malo potuhnilo, ljudje so se zavlekli v domove in pazili, da toplota ni uhajala iz njih. Ali sploh še kje obstaja kakšen tak posebnež, kot je bil možakar, ki je rad rekel, ko ga je na zimo v njegovi mali kajži do vrh vrat zamedlo. Zamahnil je dec z roko in rekel: »Naj kar sneži. Glavno, da se raufnk vidi ven!« Zdaj, v teh časih pa je stvar čisto drugačna. Vse vrvi, vse je tako hitro in vse tako na glas. Le sprašujemo se lahko, ko gledamo to migetanje skozi zavese iz toplega temačnega prostora, tako kot tisti stari otožni glas: »Le kje je pod vsem tem tista moja mala vas?«

3.nastop

Vendar pa, spomini imajo tudi eno zelo dobro, najboljšo lastnost. Nek meni zelo drag pesnik in pevec je v eni svojih pesmi napisal, da je spomin kot čudna lupa, ki slabe stvari pomanjša in nam lepe naredi še lepše in večje. Spominjam se dveh možakarjev, ki sta ob gostilniškem šanku premlevala dogodivščine iz druge svetovne vojne. Nekje v severni Afriki sta preživljala vojno vihro. Pridušala sta se dedca ob kozarcu o tej ali oni dogodivščini, pa kako je bilo fajn tukaj, kako je bilo zanimivo tam. Marička smo ga biksal, sta zadovoljno obujala spomine. Takrat ju je pa le zmotil začudeni oštir:« Kako fajn, kako fajn!? Ja, a ni bila vojna? A ni bilo strašno hudo tam doli!?«
Začudena dedca sta malo umolknila, malo zastala, potem pa je eden od njiju le spregovoril:« Ja, hudo, že hudo!«je rekel » ampak sva pa imela dvajset let!«

4. nastop

Včasih si literati tudi izmislijo junake. Nekateri celo prihodnje junake. Takšni pišejo fantastične zgodbe prihodnjih svetov. Fikcija je izmišljen svet, neobstoječ, v njem nastopajo ljudje, ki niso nikoli zares živeli. Vendar pa je to v večini primerov samo navidezna neresničnost. Kljub vsemu je pisec s pomočjo takšnih prijemov, s pomočjo domišljije in spretnega nizanja besed upodobil življenje, ki si je zanj podobe nabral v preteklosti, v izkušnjah. Mogoče celo podzavestno kdaj samo preoblikuje kakšno še kako resnično osebo iz svojega življenja. Le postavi ga v drugo okolje, mu da drugo ime in posodobi njegove križe in težave. Pa vendar, nenavadno, bolj kot ga gnete in preoblikuje, bolj se zdi, da je to še vedno isti lik. Zloba, sovraštvo, privoščljivost, prijateljstvo, sreča, ljubezen … so stvari, ki so v pesmih, romanih, zgodbah in pripovedkah od nekdaj iste. Nikakor jih ne uspe noben čas posodobiti pa tudi če jih posede v najmodernejši avtomobil. Zato tudi lahko dobivamo sporočila tako iz davnih zgodb, kot iz modernih romanov. Amaterski literati imamo po večini radi otipljive, realistične motive.
O tehnikah in stilih pisanja smo se večinoma podučili podzavestno s pomočjo branja knjig, naše početje pa tudi oblikuje zgolj navdih in želja povedati svojo zgodbo.

5. nastop

Likar Dare ,odlomek iz zgodbe »Čipke, geruš in lep pomladni dan«

Zofi je še predobro vedela, da niso knapi čisto vsi enaki. No, saj njen Jakob verjetno ni bil najslabši, vendar če je malo popil. Madonca! Posebno prvega se je bala kakšen bo prišel pozno zvečer domov in kakšne neumnosti bo zganjal. Takrat mu je pogrevala kosilo dolge ure na robu štedilnika. Pa ni kaj prida koristilo. Če je bil Jakob nažgan, potem že ni nič prav naredila. Ves omotičen in pijano jezen je poskusil tisto reč in zagotovo naredil kraval. Če je bilo večerno kosilo vroče, je babo nadrl, če bi ga rada »ferderbala« s tistim kropom, če pa je ocenil, da je postáno in prehladno, so se iz drugega štuka zaslišale znane besede:
»Krucefiks, baba, a bom te pomije žrl!??«
In v enem in drugem primeru je frčal lonec skozi okno. Zofi je ponavadi še v temi šla v leho po tisti pisker in vedno je upala, da je ostala njena nerodnost skrita očem sosed. To je bilo čisto nesmiselno upanje.

Mici, klekljarica, ki je svoje čipke imela vedno najbolj brezhibno izdelane zato jih je menda tudi v Gorici najlaže prodala in je zanje dobila največ, z decom ni imela takšnih težav. Saj se ga je Cene tudi kdaj nalezel, vendar takrat ni rogovilil. Če se je le dalo, se je neopazno spravil v kamro in spat. Ja, Cene se je svoje žene pač pa malo bal. Zanimivo je bilo, ko so med premetavanjem klekeljnov ženske obdelovale moške, da je človek včasih dobil občutek, da je tista, ki njen zvečer razsajal po bajti, nekoliko bolj s ponosom omenjala svojega knapa, kot pa tista, ki je imela copato. Čeprav je bila strašno žalostna, ker je bil hud, je nekje v njenih besedah zvenelo, da je pa vsaj taprav dec.
In tako je, ravno nasprotno, tista, ki se jo je dec bal, na videz zadovoljno povedala kako ga je ukrotila, nekje med vrsticami pa je bilo jasno slutiti, da bi bilo pa le dobro, če bi vsaj enkrat tudi njen lonec pristal v zeljniku.

Tončka je bila pa še mlajša in njen Franci seveda tudi. In tudi on, ni bil čisto tak kot vsi ostali. Tokrat ga niti ni bilo med degustatorji geruša. Se je pa v tisto dogajanje vtaknil z okna v nadstropju.
»Tončkaaa!« je zaklical.
»Kaj je!?«
»Pridi gor, srajce ne najdem! » se je zaslišalo!
Kako da je ne najde, tam na desni v omari je, kot ponavadi, naj le bolje pogleda, je odgovarjala Tonči in klic se je ponovil še dvakrat ali trikrat, dokler ni odložila klekeljnov in se, hočeš nočeš, odpravila po stopnicah. Ko se je vrnila čez dobre četrt ure, rdečelična in nekako razmršena, jo klekljarski kolegici nista nič spraševali. Minilo je še deset ali petnajst minut in klekeljni so spet nemoteno peli svojo leseno pesem, ko pa Zofi le spregovori:
»A te je? A te je!?«
Obe ženski sta se muzali, Tončka pa je nemoteno delala naprej. Nič je nista priganjali, naj jima odgovori. Odgovor je prišel pričakovano, po dolgi minuti, polglasno. Nekje izmed ženske predanosti in šegavega poštenega ponosa:
» Ja kaj?! Če pa ni dal miru!«

No, tako smo nekako prišli skoraj do konca našega druženja. Bolje bi bilo reči, do konca enega od naših druženj, saj se vsekakor veselimo že naslednjega obiska. Svoje stvari radi delimo z drugimi. Že zdavnaj smo namreč zavrnili tisto staro floskulo, da pišemo samo zase. To nikoli ni res. Pišemo zato, ker nam to paše, predvsem pa to svoje delo radi pokažemo drugim. Če verzi in zgodbe naletijo na dober odziv, če padejo na plodna tla, nam to da zagona za naprej. Potem vemo, da počnemo dobre stvari. Amatersko literarno ustvarjanje se namreč napaja samo iz tega. Iz odziva bralcev in poslušalcev. Največja nagrada za nam podobne ustvarjalce je tu in tam kakšen aplavz, odobravanje in ponovno povabilo.
Prosil bi še gospo Ivanko Gantar, da pove par besed pozdrava in harmonikarja Milana, da nam še eno zaigra.

MUZIKA

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

MARINKO SE PREDSTAVI

2.02.2015 · 8 komentarjev

Že dolgo časa se v meni oglaša želja, da bi se vam ne nek način predstavil. Da ne bi ostajal samo tako vpleten v neke delavske zgodbe, kot fikcijski junaček, ki se mu dogajajo vseh sort čisto navadnih stvari. Takšnih, ki se dogajajo ljudem povsod, širom dežele in še dlje.

No, takšna je stvar. Sem Marinko. Nekje v osebnem dokumentu mi piše Marjan, ampak to z Marinkom se me drži že odkar pomnim. Verjetno zato, ker sem bil vedno slejkoprej prijazen in vljuden fant. Redkokdaj sem dovolil, da mi je zavrela kri. Ja pa se je tudi zgodilo. Največkrat nekontrolirano, včasih tudi takrat ko zares ne bi bilo treba. Kot bi nekako ne imel ničesar vmes. Saj veste kako to zgleda. Lepo prijazno, vljudno, sprijaznjeno in celo pohlevno. In to traja in se nabira in vre in tišči pod pokrovom. Potem pa eksplodira. Ja, ni dobro, vem. Ampak človek ne more prav veliko zaukazati kakšen temperament naj se razvije v njegovi betici.

Ko vam pripovedujem svoje zgodbe, se zelo trudim biti realen. Nikoli ne mislim, da je ravno moja štorija neka velika drama in kot taka pomembna kot hudič. Še zdaleč ne. V bistvu je prav ta zelo navadna reč. Če pogledate malo bolj natančno, zlahka opazite, da se zelo podobna dogaja marsikomu med vami. Marsikomu, ki se je podobno kot jaz znašel v tem času, ki nam je milimeter za milimetrom uhajal z vajeti. Vse manj smo ga obvladali vse do zdaj, ko imam včasih občutek, da niti slučajno več ne spadamo vanj.

S to realnostjo mislim to, da ne želim, da bi se vam vedno zdel le žrtev vsega tega. No, kdaj se človeku res ne zdi pravično vse kar se dogaja in s svojo ignoranco dovoljuje, da se slaboumnost predstavlja kot edina prava pot. Ampak, če pogledamo malo bolj z distance, takrat ko se tisti zgoraj omenjeni afekt ohladi, lahko ugotovimo tudi kaj drugega. Spremenile so se bistvene stvari, mi pa nismo tega zaznali. Vsaj do časa ne. To nam je preprečevala priučena, če ne celo prirojena naivnost, lahkoverno zaupanje v poštenost in vsemogočnost neke velike sile nad nami, ki pa že ne bo dovolila, da pademo v nek paradoks, v neko nerešljivo situacijo. In to smo sposobni verjeti tudi še, ko vsi okoli nas že popadajo ravno zaradi istih pojavov, ki se nam baje nikakor ne morejo pripetiti.

Predvsem pa se zavedam nečesa zelo pomembnega. Ne. Ne mislim, da sem najbolj pameten. To me je namreč kdaj povprašal kakšen Flavio ali njemu podoben tip. Ob tem mi je na nek zelo čuden način pojasnil, da je moj zorni kot zelo ozek, medtem, ko mora on veliko širše videti stvari. In tu bi mu dal prav. Če se ne bi ravno takrat kregala, seveda. Ko se z nekom kregaš, mu pa pač ne moreš dajati prav. Nikakor ne! Ja, pritrdil bi mu v tem, da jaz vidim težave samo s svoje pritlehne perspektive. In ko bi me še vedno začudeno butasto gledal, bi mu povedal tudi to, da je tudi teh nekaj stopinj horizonta pomembnih za celo sliko. Neupoštevanje težav, ki jih vidim izza svoje črne šmitne, ki je v teh časih to samo še simbolično, v resnici pa je nekakšen računalniško voden obdelovalni stroj, onemogoča reševanje celega problema. Pa če se Flavio s svojo domnevno širino na svojo glupo glavo postavi.

Drugače pa res. Stalno imam tudi to v glavi, da so tudi tisti nad mano, tisti nad njimi in še više vpeti v neke procese, da so žrtve pritiskov, da imajo velikokrat samo navidezno in zaukazano moč. In kot takega, Flavia in vse ostale oficirje, ki so samo podaniki drug drugemu, toleriram in celo razumem. Osebno sicer včasih marsikaj težko prenesem, vem pa, ko se ohladim, da bo vedno nekdo takšen tam. Če ne bo Flavio, bo mrbit pa Sergio, Korl ali Anton. In tako si mislim, da bom morda celo debelemu Rupertu enkrat dal priznanje. Rekel bom« Ne glede na vse, ne glede na to kakšne malopridne prijeme si uporabljal in koliko škode si naredil ljudem … si pa speljal zadevo in jo konec koncev ohranil pri življenju!« In ko bo še kimal in odobravajoče tuhtal, da sem na kraju pa le dojel, bom še siknil bolj sam pri sebi »mona pokvarjena« To zadnje bolj za svojo dušo.

Včasih se pogovarjamo s sodelavci. Zadnje čase je to bolj redko. Ni v kontekstu. Socialni, prijateljski, bog varuj omeniti, celo tovariški odnosi so v tej široki perspektivi čisto mimo. Ampak včasih kljub vsemu tudi poklepetamo. In naše debate nimajo več nobenih zaključkov. Niti slabih ne, kaj šele kaj bolj optimističnega. Vse se po navadi konča z nekim vprašanjem. Kaj bo iz vsega tega? Sploh ne vem, le sem tukaj kaj bolj močan, kaj bolj blizu odgovorov, kot sleherni v zasvinjane plave cunje oblečen delavec, kot katerakoli pisarniška šribarica, kot delavci v bolnicah, za volanom kamionov, na gradbiščih in na poljih. Spoh ne vem, če imam kakšno vizijo.

Lahko vam tu in tam povem o sebi kakšno zgodbico. Nekje med vrsticami, ali pa vsaj nekje med uvodom in zadnjo piko, piše kako si predstavljam, da bi bilo prav. Ampak se hkrati zavedam, da veliko tega ne bo šlo skozi. Tista, zgoraj omenjena lahko vernost je usekala mimo. Velike sile ni. Vsaj poštene ne. Treba bo vzeti v roke čisto drugačno orodje od tistih starinskih macol. In pozabiti, vsaj kakšen dan, na to sakramensko utrujenost.

Lahko pa med stavki razberete vsaj to, da sem prijazen dec.

Bod’te mi fajn. Marinko!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar