dare.likar@siol.net

Arhiv za Januar 2015

Slab dan!

25.01.2015 · 4 komentarjev

Marinko je kot star maček tistih zaprašenih delavnic, ki je skoraj v vsaki pustil kakšno leto življenja, vedel tudi za marsikatero tako imenovano stranpot ali finto. Vedel je kdaj Flavio opravi svoj jutranji obhod in kdaj se vsede za svojo mizo med svoje spiske in razporede. Včasih je izkoristil tisti njegov mrtvi tek in skočil po kavo. Tisti nadomestek pravega kapučina se mu je zdel kot vez z nekimi normalnimi časi. Da ne omenjamo kako dobro naredi, ko nekaj toplega steče po grlu v hladnem, na pol prebujenem jutru. Še nedolgo nazaj bi si Marinko vzel pet minut pod tistimi stopnicami, kjer je včasih za trenutek pohladil živce in jih postavil nazaj v vrsto. Zadnje čase pa tega ni več počel. Do zadnje sekunde so Flavio in podobni tipi prežali na morebitno odsotnost ali zamudo. Nič ni pomagalo, če je stari razmišljal kako je čudno, da je ena njegova minuta tako strašno pomembna, ko je pa še celo cel šiht tako usrano ničvreden. Drek pa taka logika. Ne glede na to kako pravilna je, ne pride skozi.

Tako je samo skočil po tisti lonček in ga posrebal ob svoji mašini, ne da bi v bistvu zamudil kakšen ciklus, naredil kak komad manj. Pa še ta svoj manever je izpeljal previdno in mimo glavnih transpostnih poti. Najraje je smuknil v sosednjo halo in ob steni, mimo Tonetove skupine, kjer je nekaj žensk čistilo odlitke, ki sta jih dva Bolgara obdelovala na dvoročnih hidravličnih prešah. Včasih je Toneta tudi srečal in sta se pozdravila. Bil je nekaj let mlajši od njega, sicer pa delovodja omenjeni skupinici. Zdel se mu je smešen, ker je iz tega delal celo reč. Njegovo govorjenje bi se nekomu, ki ne pozna zadev, zdelo, kot da gre za briljantno kariero, za pomemben člen v celi firmi. Ja, no, si je mislil Marinko, naj ima veselje. Saj ima še dovolj časa, da mu ga kdo neusmiljeno vzame.

»Tri dneve zapored si šel po kofe izven časa za pavzo! Šef proizvodnje te je videl in tu imam zapisano do minute natančno!!« je Flavio hladno zrecitiral svoj opomin. Trudil se je imeti ton, kot bi nekomu očital zelo hudo dejanje. Pričakoval je tudi takšno reakcijo. Tresoče besede obžalovanja in zatrdno obljubo, da se podobno zlodelo ne more več zgoditi. No, čisto tako potem ni bilo, ampak veliko pa mu Marinko ni ugovarjal. Ko teče beseda o pravilih, o urniku ali o katerikoli točno določeni stvari, niti nima smisla veliko debatirati. To nima nič s smiselnostjo, logiko in učinkom na ljudi. Stvari so določene in se je težko bosti z njimi. Mojster je zoprnemu sitnežu pokimal in skomignil z rameni, kot to narediš, ko pač nekaj priznaš, nekaj celo obžaluješ ali pa preprosto ne veš kaj bi na vse sploh lahko dodal.

Vedel pa je, da stvari niso točno takšne, kot mu jih je Flavio serviral. Pa ne samo to. Tudi to je opazil, da so se mu takšni dogodki že kar nekajkrat zvrstili v zadnjem času. In vedno je bilo vse skupaj malo čudno. Sreča, da je bil čas za malico. Pavza je le pavza pa čeprav ti kakšen kekec pokvari apetit. V menzi je vzel samo mali sendvič in šel nazaj proti kovačiji. Spotoma je zavil še do Tonetove delavnice. Ravno takrat je nastavljal eno od tistih stiskalnic in Marinka je pozdravil, kot da se ne namerava pustiti kaj prida motiti. Ta pa ga je kljub vsemu malo pobaral okoli zdravja, o tisti nesreči v glavnem križišču in o nekem prispevku pri sinočnjih poročilih. Še prej kot je Tone stisnil vijake, sta že debatirala kot stari klekljarici. Na vrsto je prišel še Lojze in njegova bolezen, vreme, ki se zaboga ne porihta in Juventus, ki je izgubil v gosteh.

»A imate vsi komando, da nosite Flaviu podatke o drugih? Ali morate to početi samo eni!?«

Marinko je sredi nepomembnega blebetanja tako nenadoma preklopil na mučno vprašanje, da Tone ni uspel zbrano reagirati.

»Ne mi. Jaz. Vsi, Kaj? … O,porkaduš Marinko!«

Dec se je že vsled tako enostavne finte sesedel, in laže bi petletna punčka utajila ukradeno žlico marmelade, kot pa bi on v tistem trenutku karkoli zanikal.

»Ne misli, da meni paše, da je tako. Ja, vsi imamo takšna navodila. Pa celo tako daleč je prišlo, da si sam na udaru, če o drugih ne veš povedati ničesar. Saj tudi meni gre na živce vse skupaj!«

Nekaj je še omenjal Stalina in gulag in nekaj nesmiselnih stvari, ki bi se z njimi rad malo opravičil ampak Marinko ga ni več želel poslušati. Tako slabo se je počutil. Kam smo prišli, se je spraševal. Saj smo vedno poznali riti, ki so znali druge dajati v nič, tožariti in takšne stvari. Nekateri so tako želeli sami sebe povzdigniti v primerjavi z ovadenimi, nekateri so se hoteli samo prikupiti šefom. Mogoče pa je kdo celo iskreno mislil, da je tako najbolj prav. Ampak, da bi vse skupaj celo vgradili v sistem in naredili iz tega dolžnost!? Kar mrak se je spuščal decu nad njegove misli.

Naslonil se je nekako na paleto in si masiral sence. Vedel je, da bo že nekako. Saj ni konec sveta. No, vsaj ne še. In tudi tisto je poznal o vroči župi in podobne modrosti. Vedel je, da si mora samo shladiti glavo in da si jo bodo enkrat pa že morali skulirati tudi ostali. Menda ja ne bo prvi prav on prekuril svoje živce?

V tistem trenutku je zacvilila sirena. Zoprni zvok je napolnil prostor in dedci so vžigali svoje mašine in zaslišal se je normalni, monotoni zvok proizvodnje. Marinko se je še vedno držal za glavo. Bolečina mu je nabijala pod pokrovom. In ravno takrat se je poleg njega spet narisala Flaviotova pojava. Kako netaktno. Kako neprimerno. Ma ne moreš deca dvakrat na dan, dvakrat v dveh urah ribati zaradi nekega sranja od pol minute.

»In še sloniš tukaj kot stara baba!« je flavio pribil piko na i celi zadevi.

»Goni se u kurac, a ti je jasno!« je presenečenemu šefu zabrusil stari. »A mislite človeka pustiti kakšno uro na miru?! A imate vse drugo pošlihtano?! In še to mi boš pravil kako naj stojim in kam naj se naslonim! Begaj, prjatu in razmisli, kdaj se boš mene lotil spet psihično nadlegovati! in manire se nauči!«

Marinko je dobesedno rjovel nad presenečenim šefom, ki se je rikverc umikal in spreminjal barve. Nazadnje se je obrnil in brez dodatnih besed odcaplajal v svoj prostor. Tam je v naslednjih trenutkih tipkal po telefonu in že po nekaj minutah je odšel na upravo.

Marinko se ni spraševal veliko o tem. Seveda je vedel, da bo to označeno kot nedopustni izpad. Da ga bodo vabili na neke prijazne pogovore, kjer bo odgovarjal na vnaprej odgovorjena vprašanja in dajal prav nekim užaljenim ksihtom.

Ne, Marinko ni razmišljal o teh stvareh. Usedel se je na tisti svoj čok in si spet položil razgreto glavo med dlani. Le kje sem pristal, se je spraševal nekje sam v sebi. Le kako se je to zgodilo. Dno, greznica, usedlina. Pa sem mislil enkrat v nekih časih, da ni vse tako črno. Da imam nek potencial, nekaj znanja, nekaj malega pameti. Luzer. Bednik, nihče! Še klošar, ki v parku rešuje svoj dan tako da nažica za čike in liter, je lahko na nekaj ponosen. Če ne drugega na to, da je poslal sistem tja, kamor sem jaz v afektu poslal šefa. Jaz pa ne vidim ničesar svetlega več. Takšne turobne misli so se drenjale po njegovih razrvanih možganih.

Kaj se je pozneje zgodilo, tega ne vem. Verjetno nič posebnega. Saj takšne stvari se pač unesejo in poglihajo. Vem pa, ko sem ravno takrat prišel mimo in ugledal starega mojstra v tistem stanju, ko je sedel na čoku in z razočarano obupanim pogledom zrl nekam v prazno, kaj mi je padlo na pamet.

Kar prešinila me je. Čeprav nikakor ne smešna pa vseeno na pol komična ugotovitev …

…. Joj kako žalosten kovač!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Operacija

14.01.2015 · 5 komentarjev

Že dolgo je jasno, da je ta svet postal zelo grd. Milo rečeno. Ena velika greznica, ki kar brbota od smradu in gnilobe. Saj človek kar ne bi vedno znova našteval. Ubijanje, klanje, begunci, razbite družine, uničena narava … največkrat zaradi nepotrebnih, primitivnih, nerazumljivih razlogov.

Kako bi morali v bistvu biti veseli, da živimo na tem koncu tega usranega planeta. Saj nekako sem sam že po naravi človek, nagnjen k takšnemu razmišljanju. Prav rad bi, da bi, ko bi potovali na kakšen drug konec, s ponosom narisali na lica barve svoje zastave, kot to kdaj počnejo kakšni skandinavski turisti. Potem bi vsem, kjer bi koga vsaj malo zanimalo, z veseljem in ponosom razlagali od kod smo in kako je tam pri nas vse krasno. No, to z zastavo je malo problematično, saj imamo skoraj enako kot še dvajset drugih držav vključno z Rusijo, ki trenutno … ma, pustimo zdaj to.

Ampak ne, ponosa nad tem, da smo Slovenci in da živimo v lepi, mali deželi sploh ne zaznam več. Še najbliže smo temu, ko ob nekem športnem dosežku rjovemo v gruči enako navdušenih navijačev. Ali pa včasih, ko na lepi, vzvišeni razgledni točki posedim in mi srce zaigra, ko pogledam na krasoto pod seboj. Na bohotno zeleno, brezhibno urejeno in čisto dolino. Ampak, madona. Saj ni moja zasluga. Saj je Tina Maze sama trenirala in izpilila svoj talent, da je zmagala na tekmi. Saj je narava sama tako nagubala površje, ozelenila bregove in v doline speljala reke. Zakaj bi bil potem jaz ponosen na to?

Nekaj mi pravi, da bi morali biti kvečjemu hvaležni za vse, kar nam je kar dano. Na nas pa bi moralo biti ali smo sposobni s tem, kar nam je padlo z neba kaj pametnega narediti. Pa saj je že majhnemu otroku jasno, kako nesmiselno bi se bilo pred nekim puščavskim domorodcem bahati z vsem tem zelenjem in vodami. Posebno še, ker se medtem on v vsej siromašnosti svojega okolja uspe spopadati z življenjem. Mi pa tonemo v apatiji in se smilimo sami sebi.

Včasih sem primerjal našo deželo z vrtom. Takim zelenim, bohotnim, kjer raste karkoli in kjer je vsega dovolj za vse. Pa smo uspeli vse pomendrati. Dovolili smo požrešnim posameznikom, da so se razbohotili in vse uničili, mi smo pa pazili samo na svoje miniaturne gredice kjer sta se drenjala dva korenčka in glavica zelja. Dovolili smo, da so leta in leta uničevali najboljše lehe, še pomagali smo jim popravljati stanje, ko so prišle slabe letine, ne glede na to, da so se oni še vedno redili ob tem. Nismo pa znali začutiti stiske tistih, ki so zaradi tega izgubljali. Prostor v vrtu, delo, življenje in sebe. Nič, dokler se še uspemo drenjati na svoji mali gredici … Oni pa bodo svoje njive povrh vsega še prodali za velik denar.

Včeraj sem prebral knjigo M.Mazzinija Izbrisana. Knjiga mi sicer ni ničesar postavila na glavo. Izbris sem že prej definiral sam pri sebi, da je samo še ena od zelo velikih sramot moje države in delno tudi mene. Mene zato, ker sem v štartu zaradi nekaterih zelo simptomatičnih primerov, imel drugačno mnenje. Dovolil sem si gledati ozko in spregledati, da gre za nedopustno, fašistično izključevanje dela prebivalstva. Pa, ne zaradi tega, ker bi bil prav vsak od 25000 teh ljudi, nesrečna žrtev. Še zdaleč ne. Vendar pa zato, ker se takih stvari preprosto ne počne. Knigo sem vzel v roke zaradi zanimivega razloga, zaradi zelo negativnega mnenja pišoče kolegice, ki je knjigo označila kot totalen Mazzinijev kiks. Že takoj sem pomislil, da gre njena kritika predvsem na račun same tematike, saj nisem verjel, da bi avtor napisal slab roman. (Sicer bi se brez tega povoda tudi sam mogoče izognil knjigi s to tematiko) In imel sem prav. Briljantno napisana bukva. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje kakšno tako na dušek predelal. Napeta zgodba, dober jezik, izdelani, močni karakterji, vse kar spada v dober roman, zraven pa še občutek, ki ga imam pri omenjenemu avtorju vedno, namreč da ga je potegnilo v zgodbo, da ni napisana rokodelsko, tehnično. Skratka, še ena dobra knjiga M.M.

To knjigo sem res želel omeniti, sicer pa anomalije, ki jo obravnava ne bi posebej izpostavljal. Je samo ena od stvari, ki me počasi spravljajo, če že ne v obup pa vsaj v žalost. Občutek, ki bi ga po mojem imel, če bi spet sedel na tisti točki in gledal lepo dolino, ki pa bi se tokrat ne bohotila v vsej svoji lepoti ampak bi se čisto počasi podirala, krušila. Delček za delčkom. In nihče se ne bi postavil v bran. Še topotali bi v množici, obrnjeni vsi v isto smer. In vpili »Mi smo … beeee« Jaz pa bi se tam gori spraševal: »Ja, a nimamo nič srca?!

In ob tej misli sem, hvala bogu, oživel. Slovenija, moja dežela! Svetovni prvak v številu presaditev srca na milijon prebivalcev. Vsaka čast. Tistemu, ki je zaslužen za to stanje in posebej tistemu, ki zna to narediti, zvezati vse žile in živce in speljati do konca cel poseg.
Mogoče nas pa ta lahko reši. Mogoče pa potrebujemo srce!?

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Ni d’narja, d’narja ni!

7.01.2015 · 5 komentarjev

Kar nekaj let je od takrat, ko sva z amerikanskim serviserjem plezala po tristotonski preši in modrovala razne stvari. Kolikor so nama to omogočale jezikovne in še kakšne druge bariere, seveda. Ko sva med pavzami govorila tudi o čem, kar se ni zadevalo neposredno njegovega in mojega dela, se je kar nekajkrat zgodilo, da je tip zaključil misel z jasnim stavkom:«That makes no money!« . V bistvu se mu je zdelo čudno, da bi si želel ukvarjati se s stvarmi, ki od njih ni nekega dobička. Nesmiselno popolnoma. Poleg tega je to povedal s tonom, ki bi ga morebiti tudi sam uporabljal, če bi želel nekaj pojasniti nevednemu delavčku nekje v Burkini Faso ali Mavretaniji. O Amerikanih sicer nisem imel kakšnega hudo občudujočega mnenja, kar se mi še do sedaj ni veliko popravilo, ampak nisem se spuščal v kakšno filozofiranje o smislu in namenu našega bivanja.

Čisto zagotovo ni treba prav vsega na tem svetu gledati skozi denar, skozi dobiček, finančni učinek. Nekatere stvari lahko očistimo teh prvin in včasih spoznamo, da je tako ukvarjanje s kakšno dejavnostjo bolj sproščeno, bolj fajn, bi rekli tako, po domače. Lahko dam za primer denimo (mojo) muziko. V življenju sem pregodel ohceti in veselic, da je bil hudič vesel. Petsto nastopov in še kakšen zraven. Tega sedaj sicer ni več, ker pač ni več ohceti in veselic tudi ne. Tako večkrat kje zašpilamo tako »ad hoc«, spontano, neobvezno. No, včasih je tudi muzika zato (še) bolj na hojladri, ampak se pa šele v tej izvedbi počutim pravi muzikant. Tak, ki uživa v svojem početju. Ki gode, ko se mu zahoče, kolikor in kar mu paše in še kaj bi se našlo. Resda pa bi po drugi strani z veseljem dvakrat trikrat na mesec spravil kakšnega postranskega stotaka v žep in si z njim lajšal obremenitve, ki mi jih povzroča moje bivanje. No, potem bi tu še država s svojimi strogimi organi imela pripombe na moj strašni dobiček, ampak to je že druga zgodba.

Veliko ljudi opravlja tudi prostovoljno in dobrodelno delo. To so ljudje, ki se ob tem plemenitem delu dobro počutijo in si tako, kljub odsotnosti denarnega nadomestila, bogatijo življenje. Pri nas imamo za to dober primer. Gasilce. Cela armada. Na podeželju so malodane cele vasi včlanjene. Ponekod pravijo, da so, posebno fantiči, že ob rojstvu člani gasilcev, potem jih šele nesejo registrirat v farovž. Posebno ob hudih nesrečah večjih razsežnosti smo imeli kdaj pa kdaj občutek, da so gasilci v naši državi sploh edina reč, ki še deluje in je zelo upravičeno na dobrem glasu.

No, pa ni moj glavni namen pisati o prostovoljcih in dobrodelnikih. V bistvu gre za to, da sem se spomnil tistega Amerikanarja in potuhtal, da ga zdaj gledam malo na drugačen način. Malo pa tudi ne. Pa naj pojasnim. Tip je takrat prišel iz najbolj tapravega kapitalizma. Sicer smo tudi pri nas ukinjali prvine bivše socialistične združbe ampak nismo še prav dobro zapluli v kapitalizem. Pa nikar mi ne pravite, da tudi zdaj še nismo. To sam še predobro vem. Sicer nisem kakšen hud teoretik, vendar pa med sabo za silo ločim džunglo, plenjenje in kapitalizem.

No, vendar pa vseeno poskušam zdaj bolj razumeti tistega Jenkija. Tipa so prepričali, da je lahko presrečen, da sme živeti v najboljši državi na svetu, vendar mora za to svojo srečo, ki poleg samega ameriškega pasoša vključuje še sto colsko lcd televizijo in pet supermaketov v radiu treh kilometrov, razumeti, da se mora zelo intenzivno ukvarjati samo s stvarmi, ki delajo denar. To pomeni v tistem koncu najmanj dve službi, ki omogočata že omenjeni LCD, večerni fast food in nedeljski družinski napad na vseh pet omenjenih marketov.

To pravim tudi zato, ker sem tipu postal malo podoben. Začel sem se ukvarjati samo s stvarmi, ki po defoltu prinašajo denar. Pa ne mislite, da sem ne vem kaj obrnil na glavo. V bistvu nič. Povedati želim, da hodim samo na šiht (ne na dva) z drugimi stvarmi pa se skoraj ne ukvarjam več. Muzika, druženje in podobne stvari so, zgleda, šle v pozabo, športati se mi ljubi le tu in tam, torej …

Tu pa sem dobil še eno presenetljivo klofuto. Ko sem se ravno sprijaznil z nesimpatično vrsto sistema, ki hlepi po dobičku in zanemarja duhovno plat bivanja, ubija idealizem in potiska človeško življenje na raven statistike, me je presenetilo ravno bistvo tega taistega sistema.

Spoznal sem, da povrh vsega to sranje ne prinaša denarja. Saj nisem mogel verjet. Ljudje gredo v službe, v tovarne, k malim podjetnikom ali pa sami poskusijo goniti kakšen sp … kar vidim Amerikanca kako prikimava … potem pa šok. »It makes no fucken money« Dobro, ali pa ga dela zelo minimalno malo. Pa se nekdo trudi delati bolje. Nič. Vse ostaja isto. Pa se zanaša na stalnost, lojalnost in takšne reči. Nič. Minimalec. Uravnilovka. Vse povprek! Kapitalizem uvaja cele sisteme. Cele ekipe se ukvarjajo z racionalizacijo, nadzorom in motivacijo ljudi. Oni pa so se v bistvu vsega lotili samo iz tistega Amerikancovega razloga. Vse bi lahko poenostavili. Decu, ki dela več bi potisnili v roke zelen bankovec, tistemu ki dela bolje ravno takšnega. Vsi sistemi, ki so jih za drag denar uvozili, vsi strokovnjaki, ki se pasejo na teh teorijah, vse analize, grafi, statistike, vse bi odpadlo. Ostal bi samo enostaven, kmečko pameten zelen kos papirja, ki bi rešil vse in ki bi, v to niti jaz niti tisti glupi Amer ne dvomiva, tudi kapitalistu prišparal denar.

Tako pa … it makes no money!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks