dare.likar@siol.net

Arhiv za December 2014

Srečno ‘15

30.12.2014 · 9 komentarjev

Ko, se malo zamislimo nad vsem, posebno če je čisto konec decembra, če je zima z vso zgodnjo temačnostjo in hladom napadla naš center za zdolgočaseno malodušnost, če so naši kolektivni dopusti okupirali že dobršen del meseca, pa ne zato, da bi se delavec odpočil, ampak iz veliko manj simpatičnih razlogov, če smo že tako nagnjeni k nekoliko bolj črnogledim analizam, potem se nam lahko za trenutek zazdi, da je leto minilo zelo hitro in da ni bilo vredno, da bi ga poscal garjav pes … Ne, ne, jaz na to kljub vsemu ne maram gledati tako.

Na govorjenje o tem, kako čas hitro mineva, sploh nikoli ne pristajam. Čas seveda drobi svoje minute in leta, kot je njegov red. Vedno pa ostaja za vsak dan, ali pa če jih damo skupaj v inventuro preko tristo hkrati, možnost, da se vprašamo koliko in kaj pametnega smo v tem času naredili in kaj smo lepega doživeli. Debata o teh stvareh mi godi veliko bolj kot že milijon let enake jamrajoče ugotovitve starih klepetulj, kako je hitro šlo vse skupaj mimo.

Vse okoli mene je preplavljeno z željami in čestitkami. Izrekajo, pošiljajo, pišejo in tipkajo mi jih moji, najbližji, manj bližnji, neznani. Z vsega srca mi jih pošiljajo takšni, ki mi bodo že prvi ponedeljek po novem letu brez zadržkov enako kot do sedaj, grenili dneve že od rane jutranje ure naprej. Z vseh strani mi letijo želje za moje zdravje in srečo s strani trgovin, firm, zavarovalnic in spletnih štacun. Vsaka čast, da se zame tako potrudijo.

Jaz nisem poslal nikamor nobene. To sicer ni čisto v redu. Lahko bi naredil izjemo in poslal kakšni stari teti in predvsem materi. Ljudem v njihovih letih klasična voščilnica še vedno pomeni res nekaj lepega. Ampak ne. Niti sms-a, niti fejsbuk objave, niti ničesar. Evo!

Seveda to ne pomeni, da ljudem ne želim sreče in zdravja. Še kako si želim okoli sebe imeti zdrave in zadovoljne ljudi. Čisto normalno. Saj, poleg vsega drugega, se potem tudi sam počutim tako. Energija,ki jo izžarevajo ljudje v okolici je najboljši motiv, da se lotim dela tudi sam.

In načrtov imam polno. Nikoli si sicer ne predpisujem mejnikov, še najmanj takšnih kot je novo leto, ko naj bi začel kakšno stvar čisto na novo, povsem drugače. Potem se mi zdi, je še več možnosti, da se načrti izgubijo za kakšnim šankom, v igranju pasjanse ali popoldanskem dremanju na kavču.

Pa o teh željah ne bom zdaj pisal. Upam, da bom v prihodnosti vzel iz razdrobljene zmešnjave dnevov in minut dovolj časa za to, da bom svoje navdihe v miru in z užitkom stresel na to svojo tipkovnico. Tam bo potem vse. Vse želje in vse misli.
Pa vi!? Ja, vam želim srečno! Kakopak. Pa bodite tu blizu. Dobre družbe ni nikoli preveč! Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

O božiču!

24.12.2014 · 5 komentarjev

O božiču, božičnem večeru, skrivnosti in čarobnosti je relativno zelo lahko pisati. Nekoliko je treba spustiti kriterije za patetičnost, nekoliko se prepustiti čustvom in na široko odpreti vrata nostalgiji, pa gre. Posebno s tem slednjim, torej vračanjem v daljne spomine, se nam ponuja cel kup možnosti. Sicer potem zapisi in mnenja, posebno pri ljudeh, ki jim je zagovarjanje nekih zelo striktno opredeljenih vrednot glavno vodilo v življenju, hitro postanejo namesto opisovanje samega praznika, napadanje vsega kar le ta simbolizira, oziroma ravno nasprotno, omalovaževanje vseh, ki v maketah hlevčka s plastičnim dojenčkom ne vidijo ravno nečesa, kar bi bilo smiselno obravnavati.

Predvsem je treba priznati, da kar mrgoli argumentov, takšnih v prid in takšnih, ki se sprašujejo kakšen smisel ima vse skupaj. Nekatere pozitivne strani takšnih praznikov so seveda zelo očitne. Če se srečajo ta dan cele družine, če se cele vasi ravno zaradi tega dne znajo zbrati, delovati skupaj in usklajeno, če se v ljudeh zbudi dobrodelnost, in so tudi najbolj revni in nemočni deležni vsaj nekaj pozornosti in utehe, potem pozitivnosti ne gre kar tako počez oporekati. Tudi verni, v mislih imam tiste,ki so preprosto verujoči, imajo praznik za nekaj neoporečno lepega. Veselijo se ga, v njem uživajo in doživljajo te dni kot nekaj pomirjujočega, malodane blaženega.

Seveda ob poslušanju teh slavospevov nasprotniki božiča, niti ni treba poudarjati, kako čudno se to sliši, zajemajo sapo in čakajo, da pridejo na vrsto, da lahko natresejo nekaj svojih bolj ali manj upravičenih pomislekov. In tudi teh ni malo. O že omenjenih ovčicah, sledilcih, nerazmišljujočih množicah, ki trumoma hitijo v svetišča in se klanjajo svojim malikom. O komercializaciji, neznanskih kupih navlake, ki s samo idejo praznika pogosto nimajo posebno veliko skupnega. O neupravičenem poudarjanju te, na nek način naše kulture, kot edine dobre, miroljubne, pravične, v primerjavi z vsem zlom, ki pod drugačnimi svetniki razsaja po večini ostalega sveta.

Predvsem pa je takšnih in drugačnih zapisov o božiču zelo veliko. Lep del tega gre pripisati avtorjem, ki preplavljajo ta splet in si ne morejo predstavljati, da jih kakšen dan ne bi bilo zraven. Tudi tematik, ki bi bilo celo zelo priporočljivo, da bi se od njih distancirali, ne pustijo na miru, kako bi potem zaobšli božič. Včasih takšni »pisci« po mnogih letih nakladanja, in vsako leto ima tudi 25. december, kdaj malo nasprotujejo sami sebi, se zaplezajo v argumentih in trditvah ampak nič ne de. Že jutrišnja objava, kjer bodo s svojo univerzalno modrostjo secirali državni praznik, bo povozila kočljiv zapis. Po nekaj dneh pa bo to itak le ta že zelo zastaran.

Meni je zanimivo to, da tudi takšen dogodek, kot je ta praznik, ki poleg vsega obeležuje dogodke pred tisočletji, lahko razdeli ljudi, poleg vsega pa še na skoraj iste skupine, kot karkoli drugega. In niti ne zavedajo se ti borci za in proti, da so smešni, ko očitajo onim tadrugim, da nimajo domišljije. Neki dan sem v drobnem, nepomembnem, lokalnem glasilu ene od političnih smeri, z zanimanjem začel brati članek o idrijski specialiteti, kulinarični posebnosti mojega kraja. Zanimive stvari! Ki pa so se nenavadno hitro sprevrgle v jamranje, obtoževanje in izražanje, ki bi ga pričakoval v politični agitaciji, ne pa v članku o kulinariki. Kako le je neka prejšnja oblast pisala o tem? Kako je neka stranka na oblasti zavirala obuditev te etnološke posebnosti? Kako je neko enoumje v bistvu zaobšlo nekaj tako važnega!!? Vsekakor se je sama jed, ki naj bi bila v štartu glavna oseba v zgodbi, čisto izgubila v balastu, ki niti najbolj sestradanemu klošarju ne bi pasal na krožnik.

In potem sem si rekel: Prav o vsem se da! Če si siten kot grižava rit, potem ni težav. Problem lahko narediš iz česarkoli. Iz jagod, dreka, plastelina ali božiča!

Jaz pa o božiču ne uspem razmišljati na tak način. Tako, da bi zaničeval vse, ki mislijo na drugačen način. Še bolje rečeno, sploh ne čutim nobene potrebe za kaj takšnega.

Pri nas smo razširili in pogrnili mizo. Celo dva stola sem si moral sposoditi. Okoli nje se bomo posedli v velikem številu. Sami fajn. In skuhali bomo dobre jedi. Tudi žlikrofe!

In, če sem odkrit, sem enako pošten kot kakšen drugi dan, enako (ne)veren, enako karkoli drugega. Ampak, takšna dobra družba, družina, hčerka, ki je po pol leta spet med nami, vnuki, dobra volja in dobra hrana se mi zdijo pa res krasni argumenti, da mi je za to kakšen praznik se zdi božič drugim ljudem, maksimalno, popolnoma, do fula vseeno.

Lepe praznike!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Pod razno!

14.12.2014 · 7 komentarjev

Prednovoletnega časa v kovačiji delavci niso doživljali tako kot pred leti. Veselo, pričakujoče. Pa čeprav so takrat delali skoraj do zadnjega dne in za božič nihče niti slišati ni hotel, je v kolektivu vladalo praznično vzdušje. Tu in tam je kateri prinesel liter vina ali pa so si dedci naskrivaj na ognjišču skuhali klobaso od najbolj frišnih kollin. Pogosto so v tistem prednovoletnem času tudi po šihtu šli skupaj loputniti kakšen glaž. Ali pa dva, ni važno.
Zdaj od tega ni ostalo nič. Popolnoma nič. Tu in tam se je okorajžil kakšen pozitivec in poskušal kaj oživiti a je hitro obupal. Nič ni pomagalo. Zaradi groženj, nenehnega nadzora nad takšnim, baje strašno nemarnim, početjem sodelavci niti niso imeli veselja popiti kozarčka vina. Če pa je karkoli, kar ni striktno pasalo v pravilnike in sisteme, prišlo na ušesa Flaviu in njegovemu Šefu, ej takrat šele so bili vsi priča pravi paranoji. Ko je vedno nasmejani mladenič, eden bolj novih v kovačiji, prinesel pol pršuta in so ga kovači med pavzo malo podegustirali, sta naredila tak cirkus, kot bi šlo za teroristični napad. Fantina je moral za sveto obljubiti, da mu v tem življenju kaj takega ne bo več padlo na pamet. Zagotovo pa je že itak izgubil vse veselje do družabnega življenja v fabriki. Za vse večne cajte. Ne bi bil presenečen, če bi zvedel, da je postal vegan! Še najmanj je nucalo, da so Flaviotu vsi povprek dopovedovali, da ni niti malo trpelo niti delo, niti kaj drugega.
Tako so postale zgodbe o tistih drugačnih časih samo še pripovedke, ki so jih med pavzami včasih starejši pravili mladini, tistim, ki živijo zdaj v tem urejenem, pošlihtanem času.
»Hehe« je pravil Lojze »cel sod, plastičen, tak petdesetliterski smo ga zvlekli na podstrešje! Potem smo napeljali cevko in na ponku montirali pipico. Cel teden ni nihče pogruntal kaj se dogaja. Tista cevka zraven pnevmatske, elekrtrične in plinske napeljave itak ni nikomur padla v oči. Flavio je le vsake toliko malo posmrkal,, ko se mu je zazdelo da voha nekaj prepovedanega pa ni ničesar potuhtal!«
»Ja, tako je bilo!«je hitel komentirati drugi mojster. »Srečko je takoj prvi dan izračunal koliko nas je na kakšni izmeni in je naredil na tisti sod črtice. Pomenile naj bi količino, koliko vina pripada prvi pa drugi in tistim parim na nočni izmeni!«
»Ja, ja se spomnim« se je zasmejal Marinko »Se spomnim kako je čukasto gledal drugi dan, ko je že taprva izmena povozila za dva dneva tistih cahnov!«
Pa niso možje uspeli do konca povedati kako se je končala zgodba s sodom. Pa zgodba s klobasami. Pa tista s spontano veselico, ki se je iz majhne zakuske razvila zadnji dan. Sirena je zatulila svojo zoprno vižo in par delavcev, ki so poklepetali med kratkim odmorom, se je razkropilo po svojih delavnih mestih. Red je pač red. Pa ne glede kako se je s kakšno stvarjo težko sprijazniti. No to z alkoholom so ljudje že razumeli. To pač ne gre. Ampak šlo je za nekaj drugega, za nekaj kar je kvarilo zrak in legalo, kot težko breme na pleča teh ljudi. Nekaj česar v bistvu ni prav lahko opisati, vsak od teh ljudi pa je brez kančka dvoma zatrjeval, da je to nekaj takega, zaradi česar nikoli več ne gre z veseljem na šiht tako kot v tistih, nekih drugih časih.
Delo so tokrat končali pol ure prej. Delovni sestanek, je strogo žugal Flavio, ko je točno enaintrideset minut pred zaključkom delovnega dne zaokrožil med šmitnami.
Sledil je običajen sestanek. Marinku se je pogosto zdelo, da bi lahko enega takega posneli in ga imeli za večkratno uporabo. Nekaj floskul o redu in napredku, nekaj pohval in previdnih, drobnih kritik. Potem so prišle na vrsto številke o prodaji in prometu, ki niso šloserjem kaj prida pomenile. V bistvu po dveh treh, šestmestnih cifrah že blage veze niso imeli kaj pomenijo. Poleg vsega pa so bili sestanki sredi kovačije, ki je bila prehrupna celo, ko so stroji stali. Tam je puščala pnevmatika, drugje spet je kakšna hidravlična pumpa spuščala malo preveč hrupa. Pa tudi ura je bila na nek način zelo pomenljiva. Ravno na koncu šihta. Ko je prišlo do tiste rubrike, ki jo ponavadi imenujemo »razno« in naj bi ljudje postavili kakšno vprašanje, je bilo tako še precej manj možnosti, da bi kdo sral s kakšnimi neumnostmi, saj se je vsem mudilo ven iz tiste bajte. Na avtobuse, avte, domov ali kamorkoli.
»A ima kdo kakšno vprašanje?« je pomembno in pokroviteljsko demokratično povprašal direktor. Že s samim tonom je nakazal, da je ta možnost itak samo formalnost in da ne pričakuje zavlačevanja.
»Ja, pa bi res imel!« je na njegovo in na presenečenje vseh. glasno in jasno rekel Marinko. Direktor mu je s presenečeno dvignjenimi obrvmi seveda dal besedo.
»V resnici imam tri vprašanja. Kratka! Upam, da mi boste dovolili povedati do konca.« Vsi so zvedavo prisluhnili. Niso bili vajeni takšnih reči, to da je ravno Marinko stopil pred druge pa tudi ni bila vsakdanja reč. Za trenutek se je zazdelo, da je celo puščanje zraka in cviljenje pump za trenutek malo potihnilo.
»Zanima me naslednje: v mojih, naših očeh se je vzdušje iz nekdaj tovariškega, družabnega, prijaznega, spremenilo v taboriščno. Stalinovsko, je rekel neki dan kolega Lojze. Z vsemi potrebnimi prvinami, vključno s pripadajočimi ovaduhi in podobnimi nizkotnimi rečmi. Seveda se s tem ne boste popolnoma strinjali in tega niti ne pričakujem. Me pa zanima ali ste kaj preiskali, ovrednotili vse te spremembe. Ali imajo pozitivne, oziroma samo pozitivne učinke? Predvsem pa me briga kdaj in kako bomo te nedvomne koristi občutili tudi mi!«
Direktor, Flavio in z njima vsi ostali so še vedno negibno in začudeno poslušali.
»Potem bi vprašal tudi to, glede na vse te pritiske, zasliševanja, kreganja, ali se vam kaj svita, kako bi nas morali ribati šele, če ne bi bili tako v redu delavci?«
»In še to« je nadaljeval razpoloženi kovač pred vsemi ostalimi, ki so očitno pozabili dihati »ko poslušam vse te vaše tako dobronamerne nagovore, podatke, jamranje. Potem ko leta in leta prihajate na te strašne sestanke in poslušamo o krizi, o neizprosnem svetu tam zunaj, o nekonkurenčnosti, o tem kako morate še malo priščipniti tu in malo tam. Ko postaja vse vedno bolj negotovo in črno. A veste kaj me zanima? Zelo! A imate v planu kdaj povedat kaj lepega?«
Ko je stopil stari korak nazaj in je bilo očitno, da je povedal, kar je želel, napeto stanje kar ni hotelo popustiti. Vse skupaj je prekinil direktor, ki se je pomembno odkašljal in pričakovati je bilo izčrpen ali pa kakršenkoli že, odgovor. Gospod pa je le nekajkrat zajel sapo, kot da nima prav nobene besede. Flavio in njegov šef sta stala vsak na eni strani, bleda kot zid. Takrat pa se je direktorju obraz razlegel v nasmeh. Obrnil se je proti Flaviu, ki se je v sekundi zarežal tudi sam. Naenkrat je bilo med ljudmi polno sproščene, dobre volje. »Ja, jebemti, ta Marinko pa pove kakšno tapravo! Mejdun, hudiča!«
»Lepe praznike!« je še zaželel direktor vsem delavcem, ki so se na hitro spokali proti izhodu. Mudilo se jim je. Kakopak!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

KRIVCI

1.12.2014 · 7 komentarjev

Ko se znajdemo v situaciji, ko je vse skupaj podobno navadni, smrdljivi greznici in ni več nobene stvari okoli nas, ki ne bi bila do amena usmrajena, takrat bi človek pričakoval, da bi počasi morali vsi ljudje to opaziti. Pa nekako ni tako. Ljudje, pravi verniki, zagovorniki neke politične opcije ali celo nekaterih konkretnih oseb, akterjev v tej naši realnosti ne popuščajo. Včasih celo vedno bolj robantijo, vse bolj so glasni in vse bolj prepričani v svoj prav, ki se je zanj že nekajkrat pokazalo, da ne zmore ničesar popraviti. Že tolikokrat je prišel vsak prav, levi, desni, mali, sivi, plešasti, star in mlad na vrsto za svojih pet minut, da noben ne bi smel biti več domišljav in kazati na ostale kako so krivi vsega kar je okoli nas slabo.
Pa vendar počnemo vsi povprek ravno to. Stalno iščemo krivce in to na način, ki bi nekomu, ki bi ravno včeraj priletel iz vsemirja dal misliti, da je svet tu pri nas zelo in samo črno bel. Tisti je kriv, mu mater, tadrugi pa je dober kot angelček iz nebes in kot tak žrtev in onemogočen, da bi svojo brezmejno dobroto uporabil za dobrobit slehernega izmed nas.
Tako smo pristali, seveda že stokrat prežvečeno, na delitev med desnimi kalimeroti in nekimi tipi, ki naj bi bili bolj levosučni. Po večini ljudi pri nas sploh nikoli ni brigalo, kaj pomeni levo, kaj desno. Kakšno zvezo ima to z lastnino, organiziranostjo družbe, dela in podobne reči. Čisto zadosti je bilo, da so si gospodje nadeli oznake nekih naših prednikov, ki se jim je taka delitev že enkrat davno zgodila in nič več ni bilo potrebno. Predvsem pa ne, da bi ti gospodje, ki jim je ljudstvo zaupalo mandate, doseglo rezultate in še manj, da bi morali odgovarjati za neuspeh. Kje pa. Dovolj je bila tista oznaka, vsega kar nekako ni najbolj uspelo pa so itak krivi uni tadrugi, barabini pokvarjeni!
In tako, zgleda, mora pač pri nas biti. Nekdo mora biti kriv pa je glavni problem rešen. Kot bi se spomnil enega svojih šefov pred leti, ko sem mu pokazal poškodovano štancno orodje, misleč, da se bova dogovorila kako pristopiti popravilu. On pa je, ne da bi sploh pogledal tisto polomijo, zlovešče izgovoril:« Ti samo povej kateri od decov je bil!«
In tako kot v bistvu nisem nameraval pisati o politiki in iztrošenih temah iz zgodovine, moram na žalost priznati, da nam z aktualnimi problemi ne gre kaj prida bolje. Lepo so nas natrenirali, da je glavno, kdo je kriv in tisti, ki mu je »samo« spodletelo in nima ničesar pokazati, se zlahka skrije za ta razvpiti podatek. Tudi sredstva kako dosegati to stanje so različna. Nekatera prav fascinantna. Včasih zelo podobna reklamam iz tv prodaje. Predvsem pa zelo učinkovita. Kaj je na primer lažje, kot spraviti na slab glas javno upravo in povzročiti zgražanje pri ljudeh. Pokažejo nam butastega uradnika z manšetami do komolcev pa je. Ko nas pozneje opozarjajo, da bodo ravno preobremenjene medicinske sestre, policaji in gasilci ob že tako boren denar, smo sicer malo zmedeni in zmajujemo z glavo v stilu »To že, to že, ampak … so pa oni krivi.«
V gospodarstvu zadnje čase velja, da so krivi sindikalisti. V podporo tej tezi so nam servirali obilo propagande in kontrapropagande prav tako. Za slednjo najbolje služi podatek o visokih plačah šefov sindikatov, ampak meni je bolj zanimiva prav tista prva. Prav reklama za uboge delodajalce, ki jih ravno sindikat zatira, da ne morejo delati tako kot bi bilo treba. In nastopi eden najbolj eminentnih podjetnikov v Sloveniji. Pove par golih dejstev, malo zaničuje zastarelo delovanje sindikalistov in evo. Kdo ne bi verjel gospodu s takšnimi referencami? Nihče takrat ne pomisli, da je takšnih v celi državi komaj nekaj. Kot prstov na roki mogoče. Ne, v tistem trenutku so vsi takšni. Tudi tisti, ki jim morajo delavci ob sprejemu na delo podpisovati bianko odpovedi, ki so pozneje »vnovčene« ob vsaki bolniški, manjku dela ali, bogvaruj, nosečnosti. Delodajalci, ki svojemu delavcu plačajo »odpravnino 500 evrov« ob poškodbi na delu, da ta pri dohtarju reče, da se je poškodoval doma. Tipu, ki uporablja vse mogoče finte, ki nimajo niti sence ničesar podobnega delavskim pravicam. In spet so to nepomebne stvari. Dosti manj važne kot vprašanje »kdo je kriv?!«
In tej zmedi je težko priti do konca. Včasih je najbolje greznico ignorirat. Vendar se pojavi težava. Vse večja je namreč množica, armada ljudi, ki imajo zaradi vsega tega posledice. Revni, brezposelni, uničeni,lačni. In glej hudiča, počasi se kristalizira kdo je tega kriv. Vsakodnevno nam servirajo na radijskih,televizijskih kanalih in časopisnih straneh do obisti žalostne zgodbe hlipajočih otrok, ki bi radi za Miklavža samo malo hrane. Nekateri si želijo službo za mamo, nekateri kos obleke. Dan na dan nas bombardirajo s tem. In kdo se ne bi počutil kriv. Če se je že država eno, po mojem svojih glavnih funkcij, odločila prevaliti na ljudstvo, naj bo to storjeno s pametnim razlogom. Zato, ker smo pač vsega tega sami krivi. In v resnici, če stvari prav obrnemo, jebenti, saj nekako pride skozi. Marsičesa smo krivi. Svoje naivnosti, apatičnosti, lenobe in sprijaznjenosti. Vsega kar je rezultiralo, da od ljudi na položajih ne zahtevamo rezultatov ampak nam je pomembno kdo je na drugi strani tega sranja kriv.
V bistvu lahko kot krivca pokažemo kogarkoli. Na nek način celo upravičeno. Zadnje dni smo priča vse slovenski poroti ob rumeno cajtengski aferi, ki se je na žalost tragično končala. Tudi po tragičnem zaključku, ali pa celo še bolj, ljudstvo na vseh omrežjih kar razganja od silne želje razsojati kdo je krivec in zakaj.
Omenil sem otroke. Tudi lačne in raztrgane. Predvsem pa brez perspektive. Tisti, vidite, pa res niso krivi. In iz tega bi morali izhajati. Veliko jasneje bi videli stvari.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks