BIGBANG

3.11.2014 ob 10:25

Ja, res sem se malo izgubil. Zdelo se mi je kakšen dan, da pojma nimam kaj je sploh še moje razmišljanje. V tej greznici vrednot in vsega, kar je smiselno, da človek zagovarja, sem opazil samo še totalno zmedo. Ničesar nisem več mogel spraviti v znosen okvir. Pa še nedavno sem imel mnenje o vsem. Pravilno, pametno, zanimivo ali pa ravno nasprotno od vsega tega. Zdaj pa nič. V glavi se mi drenja še cel kup zgodb. Neki mali in veliki, pametni in butasti karakterji se kar drenjajo, kdo bi kaj povedal. Drug čez drugega, skoraj kot majhni otroci ali veliki politiki. A tako velikokrat se mi zazdi, da že prva beseda nima smisla in da ni nič kaj veliko upanja, da bi bile tiste, ki bi prišle za njo kaj boljše. Niti razmišljal nisem kaj storiti. Vse skupaj se je izgubilo nekje med pasjanso, avtonetom, zavrnitvijo vabil na fejsbuku in potem končalo na machiatu v bližnjem bifeju. Nikoli nisem želel delati s tega problema, če to sploh je, kakšne velike reči. Me je pa zanimalo, kaj je temu krivo. Čemu v vprašanjih ne vidim izziva. Zakaj ne brskam po kupu odgovorov nanje!? Pojma nimam. Pa sem poskusil iti bolj na začetek.

BIGBANG

Oglušujoče je počilo. Sicer je sama beseda malo smešna saj ni bilo nikogar nikjer, ki bi ga strašni odsekani zvok lahko oglušil. Je pa dvignil pokonci kup nekakšnega prahu. Vse se je zasvetilo in zavrtinčilo v bleščeči spirali. Droben, zadovoljen nasmeh je spremljal dogajanje. Čudovita snov, kamenčki in mali okrogli drobci so se zavrteli v svojem plesu.
Kot majhna vroča lučka se je na sredini prašne meglice iskril največji kos, okoli njega pa so vibrirali rdeči, skoraj žareči pa spet hladno modri in ledeno sivi okruški. Tam nekje blizu sredine se je gizdalinsko vrtel najbolj všečen. Lepo zaokrožen modrozeleni mali dragulj.
Ko je pozorno pogledal, se mu je nasmeh še bolj razlezel po obličju. Površina je valovala in brstela. V modrih vodah so se kuhale nove migetajoče stvari. Kot življenje, kot začetek, kot prihodnost nečesa. Z zanimanjem je opazoval, kako je migetanje dobivalo nove oblike, gomazelo iz nemirnih valov in gostih slanih plitvin. Postavljalo se je na okončine in raslo. Na nogah, na krilih, v oklepih, s plavutmi ali kljuni, z bodicami ali pisanimi kožuhi so ta bitja krasila planet.
In potem se je na eden med njimi postavil na komaj dvoje nog. Bil je zanimiv model. Ne prav lep. Niti pisan, niti posebno lepo oblikovan. Ni znal peti najlepših melodij in ni imel lepega perja, ki bi z njim dvoril svojim samicam. A znal se je skriti in znal je poiskati stvari. Zavetje, toploto in sadež, ki ga je nasitil. Bil je po svoje, kljub čudnemu izgledu in obnašanju, zanimiva stvaritev. Resda se je začel zelo zgodaj delati pametnega, ampak ni mu bilo kaj očitati. Skrbel je za svoje potrebe. Boril se je za hrano in preživetje svoje zalege.
Potem pa se je na lepem postavil v poseben položaj, dvignil kosmato obličje, spustil čisto nov zvok in ubil!
Od takrat ni bilo več jasno za kaj se bori. Postavil se je nad svoje. Kar je prišlo blizu in ogrozilo njegovo z rumenim smrdečim urinom označeno ozemlje, se je utopilo v mlaki lastne krvi. Mladiči in samice, ki so skrbele zanje so iznašli solze in jih zamenjali za smeh.
In vsa igra je počasi izgubila smisel in razum. Začel je lesti na najvišji kup, se basati z mastjo in odevati v krzna drugih bitij. Nase je obešal pisane reči, ki so jih zanj v žuljih, trpljenju in solzah iz globin kopali menda manjvredni člani njegove vrste. Ko so se kdaj drznili vprašati, zakaj tako, čemu na tak način, takrat so padale glave, tekla je kri in kupi trupel so bili odgovor na vse.
Naučil se je prižgati velik ogenj. Znal je sekati in puliti zelenje. Odkril je načine kako umoriti sleherno bitje, celo tako dobro, da jih je cele rodove in vrste odstranil za vedno. Postavil se je nad vse. Celo med svojimi je določil manj pametne, manj lepe in nevredne da bi si z njim delili nebo.
Za svoj obstoj ni izbiral sredstev. Uničeval je vse okoli sebe. Za njim je ostajala puščava in na valovih nekdaj bistrih voda so plavali njegovi odpadki. Smrdelo je po žveplu, gnoju in smrti. In nič ga ni moglo zaustaviti.
Na obrazu je že davno izginil nasmešek. Zamenjal ga je tisti nezadovoljni nakremženi nasmešek otroka, ki ni zadovoljen s svojo pravkar izdelano potičko na peščeni plaži. In kot, da bi jezno dvignil malo rdečo lopatko, je razširil roke. Jasno je bilo, da bo plosknil. Še enkrat!

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev na “BIGBANG”

  1. miri pravi:

    Dobrodošel nazaj,Dore.

  2. dare dare pravi:

    O, Miri, Hvala. Pa saj nisem bil daleč! :)

  3. Anonimnež pravi:

    Ostane nam tolažba, da se bo (baje) z novim velikim pokom tudi vse to končalo…včasih se mi zdi, da že poteka generalka.

  4. olna pravi:

    Oho, tale anonimnež sem jaz, Olna. Računalnik sem imela v popravilu (čisto je izpustil dušo!), pa mi očitno ni uspela nova prijava.

  5. dare dare pravi:

    Olna, a je kaj počilo, ko je gagnil?

  6. olna pravi:

    Ne, nobenega big banga ni dal od sebe, mrcina je kar poniknil. Je pa bil en srednje velik pok, ko sem si dala duška s par nič damskimi kletvicami. :mrgreen:

  7. dragica pravi:

    Pozdravljen Dare, vesela sem da se zopet oglašaš, sem te kar pogrešala

  8. dare dare pravi:

    O, Dragica, hvala. Upajmo, da je bilo le začasno :) ! lp

  9. mijau pravi:

    Čakaj, čakaj, Dare! Kaj pa tisto z Mojzesom? Pa oni trik s hojo po vodi? Tisto sem nedavno na fejsbuku videl.

  10. dare dare pravi:

    @mijau, ne vem kaj reči na to. Sicer pa, če je bilo na fejsbuku, potem pa že ni bil hudič, da ni res!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !