dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2014

Še pomnite?

24.11.2014 · 8 komentarjev

Marinko se je ta večer ustavil v vaški gostilni. Naročil je hladen špricer in nekajkrat globoko vzdihnil. Mladenka za šankom je gotovo pomislila, da je dec od nekod prihitel ali pa da je nosil nekaj težkega. Pa ni bilo nič takega. Mojster Marinko je imel za sabo le še en šiht, še en tak delovni dan, ki ga je spravil ob živce, ga psihično utrudil in potrl. Pa tako velikokrat si je govoril tiste pomirjujoče stvari o tem kako se nobena juha ne poje tako vroča in kako je treba poslušati in ukrepati v stilu »skozi eno noter, skozi drugo ven« in narediti po svoje.
Počasi je prišel do svoje prave sape, se umiril in začel počasi srebati hladno pijačo. Pogledal je po lokalu. Še dva, trije njemu podobni, ki so si po fabriki privoščili hitro osvežitev. Eden se je ravno odpravljal na avtobus. Na hitro je zlil vase še polovico piva, potem nekako rignil in pozdravil hkrati in na pol stekel skozi nihajna vrata. Mudilo se mu je. Ampak žejen pa ni šel domov.
Pri bližnji mizi je Marinko zagledal družbo štirih fantov. Tako mirni in tihi so bili, da jih sprva prav zares ni opazil. Čudna druščina so se mu zdeli. Nič kaj zgovorni, ma kaj zgovorni, sploh se niso nič menili. Celo na pijačo so očitno pozabili in medtem, ko se jim je grela v kozarcih, so tiščali glave v male svetleče ekrane svojih telefonov. Povezani na hišno omrežje in na cel svet.
*
Marinko je v tistem času na šiht odhajal tako, kako bi se reklo,brez odpora. Bil je poln energije, delo ga je veselilo, vsak dan se je česa naučil. Z večino sodelavcev je bil v dobrih odnosih, sitnosti in strogosti starega mojstra pa tudi ni jemal kot nekaj hudo slabega. Toneta, kot mu je bilo ime je spoštoval in celo občudoval je kako je imel porihtane stvari.
»Mojster!« je Marinko pobaral šefa, ko je ta prikorakal mimo » surovcev mi bo zmanjkalo. Še za kakšnih pol ure jih imam.
Tone je samo prikimal, pogledal okoli če je kje viličarist in ponavadi je brez kompliciranja uredil vse potrebno. Brez besed, brez papirjev in tako kot je treba. Včasih se je sam usedel za volan viličarja in se odpeljal do priprave materiala. Tam je naložil kišto željenega materiala in ni minilo pet minut, ko je imel kovač obnovljeno zalogo. Anton pa je samo nekaj zabeležil v svoj zdelani sivi zvezek. Tam notri je bilo čisto vse.
»Malo rjasti so, mojster Tone!« je kdaj Marinko opomnil starega na slabši material. Tone je prijel dva ali tri kose v roke, jih modro potežkal in si jih ogledal z vseh strani. Vrgel jih je nazaj med druge in ob tem je gromko zaropotalo. Slišalo se je, da gre za težke kose železa in še nekaj jeze zraven.
»Francl, kaj si mi podtaknil za eno svinjarijo!?« se je zaslišalo vpitje, ko je dobil magazionerja na interni telefon. Veliko črno slušalko je držal nekako med rameni, medtem, ko je v tisti svoj zvezek med okorno, nečitljivo nakracane stavke, beležil neke opombe, kljukice in tu pa tam kakšen samo njemu poznan znak. Običajno je v takem primeru Marinko moral vzeti žično krtačo in vse skupaj očistiti, Tone pa mu je pisal uro ali dve nekakšnih popravil. Ko je enkrat pobaral Faranceljna, kako »rešujeta« te stvari, mu je ta pojasnil, da ponavadi predlaga Antonu, naj kakšen pob porihta tiste kose, on pa bo dal za pivo po šihtu. In vedno gre skozi.
Pa tudi tisto je Tone pošteno vrnil. Posebno takrat, ko so bili na popoldanski izmeni, so fantje vsaj enkrat v tednu šli na pijačo. Vsi, brez izjeme. In kadar je bil zraven tudi mojster, takrat je obvezno dal za rundo. Pa ne majhno. Bilo jih je kar poštena desetina, za dve polni mizi jih je bilo, pa ni niti slučajno dovolil, da bi kdo drug plačal prvo pijačo. Vedno pa so spili še eno, postali vse bolj zgovorni, korajžni in pametni. Kmalu so blebetali drug čez drugega. Včasih so se skregali in pogosto se je tudi šefu kateri od delavcev skorajžil reči kakšno bolj pikro in žleht. Drugi dan so bili potem kakšno urico malo bolj tiho, do malice pa so na vse skupaj pozabili. V glavnem, nikoli se niso sprli tako zelo, da ne bi po nekaj dneh z največjim veseljem spet skupaj šli pit. Ja, bili so pravi kolektiv.
*
To jutro se je potem, ko je potegnil s kartico pri vratarju in pozneje še na glavnem vhodu, že takoj ob šestih prijavil svoj delovni nalog. Kot pač večino juter, je vedel kaj je njegovo delo. Če mora potegniti s skenerjem čez tisto črtno kodo, pa pač potegne. Čudno se mu zdi le takrat, ko dobi občutek, da je vsa ta večkratna evidenca bistveno pomembnejša od njegovega dela. In to se mu zgodi kar pogosto.
»Flavio, materiala mi bo zmanjkalo!« je pobaral mimoidočega šefa. Ta je, na videz preprosto informacijo sprejel, kot bi se mu podrlo pol sveta. Zavil je z očmi in globoko vzdihnil. Nekaj je sicer tudi sikal, da bi lahko Marinko to omenil že prej pa je to le nekako zamomljal, saj je vedel, da ne sme biti v proizvodnji niti minimalnih zalog. Še včeraj je o tem modroval, ko je Marinko jamral, da ne razume te logike. V svoji tovarni, v svojem regalu ne smeš imet malo železja, je zmajeval in se jezno čudil, Flavio pa mu je le ponavljal tiste bedarije o direktivah, o notranjih in zunanjih presojah o nekem sistemu z japonskim imenom. Vse to Marinka zagotovo ni pomirilo. Niti malo!! »Kot bi mi sosed hodil komandirat kako imam pospravljeno bajto in kaj je žena ta dan vrgla v lonec!« je godrnjal sam vase in, seveda prav tako le sam pri sebi, poslal Flavia k vragu.
V glavnem sitni šef je imel neznansko veliko dela s tistim železjem. Odpreti je moral nalog, dobavnico, naročilnico. Vse skupaj je moral izročiti viličaristu, ki se je sicer imenoval delavec v notranjem transportu in po dobri uri je bila kišta tistih kosov pripravljena za obdelavo. Le še kontrolor Miran je moral pritisniti svoj blagoslov. Pa ga ni! Le njegov močni glas, brezkompromisen in ne ozirajoč se na Flaviove živce, se je zaslišal po kovačiji.
»Flavio, rjasti so!!«
Ne, to res ni bil Flaviotov dan. Kar pot ga je oblil zaradi novega problema. Seveda bi lahko delavec sam očistil tisto reč, tudi sam Marinko bi z veseljem prijel za krtačo in pol ure malo drgnil. To današnje zezanje ga je nerviralo bolj kot vsakdanje priganjanje. Ampak, kje pa, lepo vas prosim. Kje pa živite? Treba je bilo napisati reklamacijski zapisnik, odpraviti kišto na prav tako reklamacijsko skladišče, vzeti iz skladišča zadevo nazaj in izdati dodelavni nalog. To prevažanje in manipulacija je bila večinoma sicer bolj navidezna, za Flavia pa zaradi tega nič manj problematična. Kar pa se je Marinku zdelo najbolj butasto, je bilo dejstvo, da je po vseh teh kolobocijah lepo prijel to isto drat krtačo v roke in spucal rjasto železje. Potem bi se tudi lahko lotil dela pa je bila ura že preveč. Lahko je le še malo pometel in počistil okoli mašine in se šel odjaviti na terminal. Cel kup rubrik je moral vtipkati in skoraj nič izdelanih kosov. Ob pogledu na svoj rezultat je le nekako otožno odkimal in zaključil za ta dan.
Odločil se je, da se bo ustavil v vaškem bifeju. Moral se je pomiriti. Malo je pogledal po fabriki in spet, kot že tolikokrat ugotovil, da ni nikogar, ki bi mu lahko delal družbo. Delovna skupina iz njegovih spominov je bila že zdavnaj razbita. Stalne ekipe niso bile več trend. Po nekih uvoženih teorijah se pač niso obnesle. Nekaj starejših žensk je še delalo na linijah in cel kup agencijskih delavcev z Balkana. In odšel je sam. Le pozdravil je še in popiskal dvakrat s tisto svojo kartico. Nihče ni opazil, da je ob vsakem pisku, čisto na tiho po kovaško zaklel.
*
V gostilni si je hitro ohladil glavo. Le tuhtati ni mogel nehati o celi zadevi. O spremembah. No, vsaj razmišljal je lahko v miru. Ob tem se je spomnil Flaviovega zloveščega navodila, ko si je kdo privoščil kritizirati zakomplicirani sistem, cele ekipe nadzornikov in presojevalcev, tipov ki so na vsak prosti pleh na mašini limali grafe o (ne)uspešnosti delavcev in vse takšne stvari. Takrat je Flavio strogo dvignil prst in rekel nekako: »Ne smete misliti, da je to kar tako nekaj!!« Madona, je ob teh besedah vedno pomislil Marinko, samo še kurjenje čarovnic ali pa vsaj tepežkanja po senci se nam še manjka, če je že misliti prepovedano .
Marinko je naročil še en gemišt. Bil je hladen in svež. Kar rosa se je naredila na kozarcu. Zdaj se je že veliko bolje počutil. Zdelo se mu je, da je skoraj tako kot včasih. No, le družbe ni imel takšne kot takrat.
Fantiči za mizo pa še vedno niso kaj prida spregovorili drug z drugim. Ni jih obsojal, vedli so se tako kot so se pač navadili. Taki časi so, je pomislil. In se je odpravil domov.
»Živio fantje!« je pozdravil mladeniče, ki so ga začudeno pogledali! Še bolj začudeni so bili, ko jih je tik preden je šel skozi vrata narejeno resno vprašal:
»A se spomnite kako je bilo, ko še ni bilo pametnih telefonov!?«
Pojma niso imeli, kaj mu je!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Vse bolj fit!!!

15.11.2014 · 9 komentarjev

Vedno sem se družil z ljudmi, ki so se na stvari spoznali. Na probleme, na rešitve, na preteklost in običajno celo na prihodnost. Tudi sam nisem želel zaostajati za njimi. Stvari sem pomagal analizirati in obdelovati. Če se je le dalo, sem tudi prispeval kakšno čisto svojo verzijo in s tem zavrgel že samo misel, da se prepuščam toku in ne razmišljam s svojo glavo. Seveda, ko zdaj pomislimo na naša pretekla razmišljanja, na naše tedanje razumevanje stvari, prepogosto ugotovimo, da smo marsikje usekali mimo.

To bi moralo po logiki stvari, glede na razvoj naših možganov in predvsem glede na pridobljene izkušnje prispevati k boljši debati, k boljšemu razumevanju stanja in predvsem k boljšemu ukrepanju, učinkoviti akciji. Ampak, glej hudiča, dogaja se ravno nasprotno od tega. Zgleda kot da smo izgubili večji del slovarja. Kot da nam je ostalo čisto malo besed. Tako o vseh pojavih in dogodkih, ne glede na to kako niti slučajno nimajo nobene medsebojne povezave, govorimo ene in iste stvari.
Pa si nikoli ne bi mislil, da lahko o podirajočem se gospodarstvu, skorumpirani politiki, medčloveških odnosih, poplavah in celo vojnah govorimo, kot da gre vedno malodane za eno in isto reč. Skomignemo z rameni, se apatično povlečemo še bolj v svojo lupino in v parih besedah še tako kompleksno situacijo definiramo in spravimo pod streho.

Seveda bi bilo primerno podkrepiti to moje modrovanje s konkretnim primerom. Ampak ravno v tem je problem. Zgledalo bi kot kaos. Kaos sicer sam že dolgo napovedujem. V bistvu se mu približujemo z veliko hitrostjo. To počnemo tako, da svet urejamo. Naj se sliši še tako nelogično, ampak točno to se dogaja. Vse okoli mene postaja tako zelo urejeno, da se mi včasih zdi, da manjka do popolnosti samo še kakšen majhen korak. No, tukaj me znajo kdaj malo presenetiti. Recimo, da si kovač in imaš na mizi pred seboj kladivo in nekaj klešč. Takšno stanje ti deluje tako kot je treba. Leta in leta. Potem pa lepega dne pride ekipa dohtarjev. Tvoj neurejen sistem pridejo uredit. Napišejo cel elaborat, kjer je poleg razpredelnic, varnostnih in tehnoloških navodil, tudi nedvoumno opredeljeno kako moraš imeti svoje pripomočke razporejene po mizi. Kladivo na desni, klešče pa vzporedno z njim na svoji levi. Od najmanjših do največjih. No, pa naj bo! Pripomniš, da si itak imel že vseskozi tako postavljeno orodje, kakopak! Pa te nihče ne šmirkla kaj prida. Kvečjemu te kdo vzvišeno ošine s pogledom in ti da na znanje, da si totalen kekec! In poskusiš biti čimbolj flegma in se ne obremenjevati z vprašanjem s čim vse si cele skupine ljudi služijo denar, medtem ko si ti s svojim s svojim poštenim delom kvečjemu par sto evrsko breme v celi zgodbi, in si misliti svoje. Ampak, kot v tv prodaji … pa to še ni vse!!! Elaborat, navodilo, shema … dobijo svojo učeno nadgradnjo. Neko jutro pride krmežljav tehnolog in z nekim wateršmirresistent pisalom občrta najprej kladivo in potem še ostale pripomočke. Tako je stvar, vsaj do naslednjega presenečenja, popolnoma urejena. Tako neresen pa spet ne moreš biti, da bi klešče postavil na mizo tja, kjer je nedvomno narisana macola. Amen!

In ko govorimo o drugih problemih, se mi zgodbe zdijo tako zelo podobne. V zadnjih dneh največ poslušamo o katastrofalnih poplavah. Ubogi ljudje. Upam, da si bodo opomogli od ujm. Ampak najbolj me fascinira, kako je v bistvu vse urejeno. Poslušal sem nejevoljnega župana, ki je jamral o neočiščenih grabnih. Slednje so želeli ljudje spucati sami. Pa so jim to preprečili pristojni inšpektorji. Ko so nekompetentneži nekako prebrodili to oviro, se je izkazalo, da ne smejo posegati v ekosistem zaradi rib, med marcem in oktobrom pa še zaradi gnezdenja nekega posebnega vrabca in dveh čapelj. Potem je deževalo, ma scalo je kot groza, teden dni skupaj. Brez soglasij in elaboratov je mati narava odplakaknila ribice, vrabca, čapljo, nekaj drvarnic, dve njivi in golfa dvojko nekam v božju mater. Ampak glavno, da je bilo vse po reglcih. Urejeno in tako kot je treba.
Če bi se lotil primerov iz politike, gospodarstva in teh stvari, bi bile stvari še bolj kaotične. Sem hotel reči urejene. Zagotovo bi se izgubil v vsej tej povodnji urejenosti. Urejenosti, ki smo je povrh vsega še vedno pripravljeni kupiti. To farso med politiki, gospodarstveniki, sindikati, javnimi delavci in kaj vem kom še. Farso, kjer se protagonisti vsak na svoj način trudijo kazati svojo iskrenost in do amena dober namen. Sindikalisti s svojimi razmršenimi frizurami in odpetimi srajcami delijo rdeče rutke in piščalke, javni pošiljajo svoja borbena sporočila, čeprav je že vnaprej jasno kakšna bo kupčija. Politiki s svojo iztrošeno taktiko veslajo med čermi in predvsem pazijo na svoj čim bolj dolgotrajen obstoj. Gospodarstveniki so predvsem žrtev. Med vsemi paraziti niso nesposobnost, neetičnost niti najmanj pomembne. Na spletu sem že nekajkrat prebral izjavo eminentnega slovenskega gospodarstvenika, pravega paradnega konja, ki trka na pamet prebivalstva z modrostjo »da sindikalna članarina pobere družini en računalnik na leto!« Bogve kako prav ima dec, ne vem pa zakaj se mi zdi kot svetovno znan filmski zvezdnik, ki posname reklamo za piškote ali orbit čikgumi.

No, seveda sem malo zablodil s svojim nakladanjem. Ja, kdaj pa ne? S čim sem že začel? Aja, že vem. Zmotilo me je, da imamo glede vseh težav tega sveta v bistvu skoraj enako mnenje. Celo tako daleč je to prišlo, da sem začel padati v malodušje zaradi misli, da ne znam ničesar več povedati. Ampak mislim, da je v tem, čeprav vse bolj poenostavljenem razmišljanju vse več resnice:

Ta svet je iztiril. Fliknilo ga je s tečajev. Zglajzal je do amena!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

v gozdu!

8.11.2014 · 17 komentarjev

Pojma nimam zakaj me veseli v gozdu rihtati drva. Poleg vsega pa še na tak bolj primitiven način, brez kakšne hude opreme, vitlov z daljincem, traktorja za osemdeset jurjev ali česa podobnega. Jaz grem v grmovje z motorko, cepinom in čukom. Drevesa razžagam in jih potem na roke premečem do poti. Večinoma jih pozneje kar s prikolico zvozim do bajte. Z njimi se potem ogrevajo tam, kjer sem pred davnimi leti živel, zdaj namreč za toploto svojega doma dobim samo položnico in nimam več te sreče, da bi lahko kuril drva ( ki bi jih poleg vsega še sam pripravil!). Nekaj jih še oddam hčerki ali kakšni nečakinji. Ali pa če slučajno kdo vpraša za manjšo količino polen.
Pa da ne bi kdo mislil, da se v hosti ne matram. Morali bi me videti, ko scepim kakšno kapitalno in se potem usedem moker kot miš v breg in ne vem ali bom še prišel k sebi. Vendar pa po drugi strani, vedno zadeve organiziram tako, da se mi nikamor posebno ne mudi, da me ne priganja noben rok in sploh, da se počutim fraj. In tako se res počutim. Svoboden kot ptiček. Kot tisti, ki mi v resnici delajo družbo in skrbijo za zvočno kuliso.

O gozdu in ostalem delu sem tudi v preteklosti že pisal. (tukaj) Tisti moj nekdanji revir mi je nekako odpadel, oziroma sem odpadel jaz. Zaradi tega sem v februarju, takoj po katastrofalnem žledu poiskal drug primeren kraj. Celo na fejsbuku sem objavil, da bi rad, seveda za primerno ceno, pospravljal polomijo in pripravil kakšen kamion drv. V začetku ni izgledalo preveč obetavno. Nekateri so bili, kot je običajno, ko kakšnega posestnika vprašaš, če lahko stopiš na njegovo sveto zemljo, zelo zadržani. Drugi spet so jamrali okoli varnosti in odgovornosti za mojo morebitno nerodnost. S tega naslova sem tudi opravil nekakšen gostilniški tečaj za motorno žago. Pozneje je bilo ponudb več kot dovolj. Preko glave! Ko so gospodarji dojeli, da bo večino polomljenega, izruvanega drevja vzelo tako ali tako konec, prej kot ga bo kdo spravil iz gozda, bi lahko šel holcat skoraj kamorkoli.

katastrofa

In sem šel. Na enega najlepših krajev tod okoli. Kraj, ki ga je narava sicer dodobra izmaličila, polegla krošnje in postavila korenine pokonci. Na slikcah sicer nisem najbolj uspel pokazati prave razlike med tistim »prej« in stanjem »pozneje«! To slikanje s telefonom in brez znanja ni najbolj primerno za takšne reči. Vendar pa lahko rečem, da so bile razmere res totalno kaotične. Veliko debel in vej, napetih, ukrivljenih, nagnjenih in razcefranih je bilo prava uganka, kako se jih lotiti in obdelati.

zloženo

kupček

In ravno tako lahko trdim, da se res dobro počutim, ko pozneje gledam stvari porihtane, pospravljene. Mogoče je pa to odgovor na tisto dilemo z začetka zapisa. Ali pa na to zakaj sem jih namesto načrtovanih dvajset kubikov v skladovnice zložil (že) petinštirideset. Tudi nekateri prijatelji malo zavijejo z očmi, ko omenim kje sem bil, oziroma kaj sem počel. S kakšnim posebnim zaslužkom ne morem argumentirati tega početja, lahko pa ponovim, kot že večkrat do zdaj. To je zame čisto zdravje. No, mogoče se hrbtenica ne bi čisto strinjala, glava pa zagotovo. Posebno mogoče na koncu štiriurnega gozdnega šihta. Takrat ko odprem radler in grem za deset minut na razgledno točko in uživam v tem:

nagrada

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

BIGBANG

3.11.2014 · 10 komentarjev

Ja, res sem se malo izgubil. Zdelo se mi je kakšen dan, da pojma nimam kaj je sploh še moje razmišljanje. V tej greznici vrednot in vsega, kar je smiselno, da človek zagovarja, sem opazil samo še totalno zmedo. Ničesar nisem več mogel spraviti v znosen okvir. Pa še nedavno sem imel mnenje o vsem. Pravilno, pametno, zanimivo ali pa ravno nasprotno od vsega tega. Zdaj pa nič. V glavi se mi drenja še cel kup zgodb. Neki mali in veliki, pametni in butasti karakterji se kar drenjajo, kdo bi kaj povedal. Drug čez drugega, skoraj kot majhni otroci ali veliki politiki. A tako velikokrat se mi zazdi, da že prva beseda nima smisla in da ni nič kaj veliko upanja, da bi bile tiste, ki bi prišle za njo kaj boljše. Niti razmišljal nisem kaj storiti. Vse skupaj se je izgubilo nekje med pasjanso, avtonetom, zavrnitvijo vabil na fejsbuku in potem končalo na machiatu v bližnjem bifeju. Nikoli nisem želel delati s tega problema, če to sploh je, kakšne velike reči. Me je pa zanimalo, kaj je temu krivo. Čemu v vprašanjih ne vidim izziva. Zakaj ne brskam po kupu odgovorov nanje!? Pojma nimam. Pa sem poskusil iti bolj na začetek.

BIGBANG

Oglušujoče je počilo. Sicer je sama beseda malo smešna saj ni bilo nikogar nikjer, ki bi ga strašni odsekani zvok lahko oglušil. Je pa dvignil pokonci kup nekakšnega prahu. Vse se je zasvetilo in zavrtinčilo v bleščeči spirali. Droben, zadovoljen nasmeh je spremljal dogajanje. Čudovita snov, kamenčki in mali okrogli drobci so se zavrteli v svojem plesu.
Kot majhna vroča lučka se je na sredini prašne meglice iskril največji kos, okoli njega pa so vibrirali rdeči, skoraj žareči pa spet hladno modri in ledeno sivi okruški. Tam nekje blizu sredine se je gizdalinsko vrtel najbolj všečen. Lepo zaokrožen modrozeleni mali dragulj.
Ko je pozorno pogledal, se mu je nasmeh še bolj razlezel po obličju. Površina je valovala in brstela. V modrih vodah so se kuhale nove migetajoče stvari. Kot življenje, kot začetek, kot prihodnost nečesa. Z zanimanjem je opazoval, kako je migetanje dobivalo nove oblike, gomazelo iz nemirnih valov in gostih slanih plitvin. Postavljalo se je na okončine in raslo. Na nogah, na krilih, v oklepih, s plavutmi ali kljuni, z bodicami ali pisanimi kožuhi so ta bitja krasila planet.
In potem se je na eden med njimi postavil na komaj dvoje nog. Bil je zanimiv model. Ne prav lep. Niti pisan, niti posebno lepo oblikovan. Ni znal peti najlepših melodij in ni imel lepega perja, ki bi z njim dvoril svojim samicam. A znal se je skriti in znal je poiskati stvari. Zavetje, toploto in sadež, ki ga je nasitil. Bil je po svoje, kljub čudnemu izgledu in obnašanju, zanimiva stvaritev. Resda se je začel zelo zgodaj delati pametnega, ampak ni mu bilo kaj očitati. Skrbel je za svoje potrebe. Boril se je za hrano in preživetje svoje zalege.
Potem pa se je na lepem postavil v poseben položaj, dvignil kosmato obličje, spustil čisto nov zvok in ubil!
Od takrat ni bilo več jasno za kaj se bori. Postavil se je nad svoje. Kar je prišlo blizu in ogrozilo njegovo z rumenim smrdečim urinom označeno ozemlje, se je utopilo v mlaki lastne krvi. Mladiči in samice, ki so skrbele zanje so iznašli solze in jih zamenjali za smeh.
In vsa igra je počasi izgubila smisel in razum. Začel je lesti na najvišji kup, se basati z mastjo in odevati v krzna drugih bitij. Nase je obešal pisane reči, ki so jih zanj v žuljih, trpljenju in solzah iz globin kopali menda manjvredni člani njegove vrste. Ko so se kdaj drznili vprašati, zakaj tako, čemu na tak način, takrat so padale glave, tekla je kri in kupi trupel so bili odgovor na vse.
Naučil se je prižgati velik ogenj. Znal je sekati in puliti zelenje. Odkril je načine kako umoriti sleherno bitje, celo tako dobro, da jih je cele rodove in vrste odstranil za vedno. Postavil se je nad vse. Celo med svojimi je določil manj pametne, manj lepe in nevredne da bi si z njim delili nebo.
Za svoj obstoj ni izbiral sredstev. Uničeval je vse okoli sebe. Za njim je ostajala puščava in na valovih nekdaj bistrih voda so plavali njegovi odpadki. Smrdelo je po žveplu, gnoju in smrti. In nič ga ni moglo zaustaviti.
Na obrazu je že davno izginil nasmešek. Zamenjal ga je tisti nezadovoljni nakremženi nasmešek otroka, ki ni zadovoljen s svojo pravkar izdelano potičko na peščeni plaži. In kot, da bi jezno dvignil malo rdečo lopatko, je razširil roke. Jasno je bilo, da bo plosknil. Še enkrat!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks