Spet o nadzoru

2.09.2014 ob 18:02

O nadzoru sem seveda tudi že kdaj razmišljal. Na blogu ali v komentarjih, kjer smo družno premleli mučna dejstva s tega področja. Od tistega nujnega, majhnega nadzora, ki človeka malo žlajfa, da ga ne začne preveč ležerno biksati namesto, da bi delal in imel red, pa vse do najhujših, strašljivih teorij zarot, ki vse po vrsti bazirajo na predpostavki, da nekdo ve za vsak naš korak, ušesa v zidovih slišijo vsako besedo in noben klik ne ostane skrit v naših kištah ampak nekdo po želji razpolaga z njim.
Seveda ja že sama misel, da nas nekdo nadzira, mučna, neprijetna. Nihče nima rad, da je pri vsakodnevnem delu stalno na nišanu. Da nič ne ostane skrito. Pa četudi je to nadzorovanje argumentirano s tem, da drugače ne gre, da moramo uvajati moderne tehnologije. Iskati rezerve in na vse možne načine loviti konkurenco. Predvsem pa ta kontrola ne nastopa tako, sama zase. Je samo del nekega večjega sistema postopkov, operacij, sprememb in kakopak, predvsem izboljšav.
Takšni sistemi imajo nekaj zelo zanimivih lastnosti. Celo imena imajo zelo zanimiva. Od Toyotaway, Vitalife, Gembawalk do bogve česa še. Ko doživljaš takšne stvari že kar precej let opaziš nekaj zelo zanimivega. Novosti se ti zazdijo nenavadno podobne novemu pralnemu prašku na tržišču. Poslušajte reklamo za novi deteržent! Zadeva bo oprala naše srajce, rjuhe in gate tako kot to ni do zdaj uspelo še nikoli nikomur nikjer. V bistvu so bili vsi podobni proizvodi do zdaj, ne samo bedna bleda senca tega novega praška, ampak celo popolnoma totalno zanič. To zdaj je pa tisto pravo, tisto kar nas bo rešilo iz umazanije in črno črne teme.
Ravno tako, kot so dragi reklamni spoti narejeni preudarno, načrtovano, tako da prepričajo, so tudi omenjeni sistemi lansirani z vsemi spremljajočimi informacijami, ki vzpostavijo nekakšno vzdušje, ki se mi zdi podobno tistemu, ko poslanci sprejemajo protikadilski ali protialkoholni zakon. Vsem je namreč jasno, da to ni tema, ki bi bilo modro nastopati proti. V bistvu bi samo bedak podvomil, da lahko še naprej živi tako kot je do zdaj.
Druga stvar, ki spremembe še bolj ščiti, je dejstvo, da jih določena skupina predstavlja in vpeljuje, kot svoj projekt in je vsaka pripomba, še tako nedolžna, direkten napad na njihovo delo, ki je seveda njihov kruh. Za to se je pa ja treba postaviti. V resnici to zgleda tako, da je najbolje, da ti niti na pamet ne pade kritizirati niti nadzora, niti postopkov, niti česarkoli v zvezi s tem. Če bi se postavili prosti spremembam, ki so itak najboljše kar nas je lahko doletelo bi bilo to tako, kot … poleti sem se znašel na neki zelo evforični zabavno glasbeni prireditvi na morju na hrvaškem. Poleg že tako patriotskega vzdušja, polnega rodoljubnih pesmi, šahovskih oblačil in vsega je bil še nekakšen dan zmage. In takrat sem sam pri sebi pomislil, da bi se pojavil tam med njimi ves kosmat, s šajkačo na glavi in na nji kokardo z ravne gore! V trenutku sem si predstavljal ude in glide svojega razčetverjenega trupla, kako se lepo pečejo na roštilju in sem stresel z glavo in zavrnil nesmiselne misli … tako nekako ne bi bilo pametno imeti kakršnih koli pomislekov glede sistema nadzora.
Tako ostaja samo možnost, da sami pri sebi kdaj upamo, da se bo samo enkrat v bodočnosti izkazalo, da je bolje za nas in naše delo, življenje in vse kar spada zraven, če komuniciramo s človeškimi besedami, s pogovorom, ne pa z grafi in razpredelnicami. Naj vam dam primer. Trgovski diskont. Hofer ali LIdl, ni važno. Vse je na svojem mestu, kamere in senzorji delujejo. Potem prideš, ali pa denimo starejši gospod pride do blagajne. Počasi zloži svojo šaro na tekoči trak in ljubka mladenka ga prijazno pozdravi in že v naslednji sekundi super spretno zmeče vse artikle čez skener. Ko je to narejeno se prejšnja prijaznost komaj kaj prikrito spremeni v priganjanje, ki včasih zgleda kot, da bi počasno stranko želeli z vso njegovo robo vred v trenutku zriniti stran od blagajne. Mladenka mora namreč čim prej začeti postopek z novo stranko. Niti slučajno ni časa, da bi iz iztegnjene gubaste dlani pobirala drobiž ali celo pomagala starcu pospraviti makarone in jogurte v vrečko. Seveda ni punca kriva, da je tako. Do sekunde in piska vse njeno delo nadzoruje računalniški program. Kako potem razlike med eno in drugo blagajničarko uporabljajo oziroma kako vplivajo na plače in rangiranje, tega seveda ne vem. In me tudi ne zanima. Sem pa slišal že kar veliko pripomb strank , ki jim takšen odnos ni všeč, nasprotno, zdi se jim (nam?!) celo žaljiv in neprimeren. Mislim pa tudi, da ne obstaja orodje, ki bi merilo to nezadovoljstvo in neprimernost. Tega ni v sistemu. Ostaja samo privoščljiva želja, da bo takšen način dovolj strank odvrnil in da bo v končni fazi sistem hitenja, pritiska na delavke in vsega skupaj prinesel več izgube kot dobička.
In ravno tako je kje drugje. Ostaja samo upanje. Orodja, ki bi to razumno proučil, prisluhnil pripombam, upošteval specifike pač ni. Gate so snežno bele. Sicer imajo lahko že po tretjem pranju nekaj nepredvidenih lukenj, ampak o tem pa niti nimamo namena razpravljati.

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev na “Spet o nadzoru”

  1. Stane Debevec pravi:

    Dobro jutro g. Likar,

    tako je, pri Hofru imam tudi jaz ta občutek. Takoj ko plačam, sem že nezaželjen predmet v trgovini. Sicer mi to niso še nikdar rekli, imam pač tak občutek. In se poskušam čim prej pospravit izpred oči. Ne razumem, ali lastniki ne vedo, kakšen vpliv ima to na stranke? Saj tudi če te ne bi tako priganjali, ne bi prodali nič manj pa tudi vrsta ne bi bila kaj dosti daljša.

    Nekaj nadzora mora biti, doma in v službi, sicer človek postane malomaren. Nismo vsi natančni in pridni in….če nas nihče ne konrolira. Če pa je kontrola le prehuda, pač znoriš…..

    Pozdrav Stane.

  2. miri pravi:

    Jaz sem pod nadzorom od listopada do malega travna.Takrat namreč lipa nima listja,ki ženi sicer zakriva vhod v meni priljubljeno betulo.

  3. realist pravi:

    Hehehe, Miri. Torej nadzor ni popoln. Me pa vseeno zanima, če je kaj drugače ko prideš ob polnoči iz betule domov, ali pa od kje drugje? Hik!!!

  4. realist pravi:

    Dare, nadzor je v glavnem le nad delavci, skoraj vse zaposlene v režijskih službah vidiš med njihovim delovnim časom na raznih lokacijah v privatne namene.
    Se pravi, da imajo prosto po prešernu, kadar se jim zahoče. Volk ni nikoli sit, če ostane koza cela.

  5. dare dare pravi:

    @Stane Debevec, Hofer (Lidl, špar …) so samo en primer. Mogoče najbolj očiten. Ne vem. Seveda bomo na koncu znoreli. Logičen zaključek tega, kar se dogaja! :)

    @Miri, spomnil si me na mojega prjatla, ki ga je žena poklicala, ko je bil pred oštarijo. Ko se je nekaj izmotaval, mu je rekla :”Ne nakladaj, saj te ja vidim!” Dec je malo zastal, potem pa bevsknil:” Jaz že vem kje sem!” :)

    @Realist, saj ob polnoči je pa ja že temno. Pa naj bo listopad ali kolovoz :) !

  6. realist pravi:

    Dare, se strinjam da se ponoči ne vidi, če ni dovolj močna svetilka pred oštarijo, ki jo žena od Miri-ta opazuje in s tem posledično tudi svojega dedca. Vendar pa sem želel vprašati kako reagira njegova najdražja ob polnoči, ko se ji primaje domov, če je trezen ali pa če ni. Miri to seveda ve, ali je morda voljan povedat, ker smo zelo firbčni. Miri, kar korajžno, saj nekaj že vemo o tej zadevi, imamo pa vsak svojo, ki je morda za odtenek drugačna.
    Lp

  7. miri pravi:

    @realist,bi povedal,če bi upal ali pa nosil računalnik v žepu.Tudi tu je kontrola.

  8. mijau pravi:

    Vidite, kako smo krivični! Jamramo zaradi nadzora nad sabo, obenem bi pa radi nadzirali izdajo bančnih posojil, prodajo podjetij, gradnjo TEŠ… in še delo nadzornikov.

  9. realist pravi:

    Mijau, ali se ti še vedno zdi, da ni potreben nadzor nad tem, kam odtekajo veliki soldi iz državnih ustanov, podjetij, tovarn in predvsem iz bank, kjer zavajajo vse,
    kako dobro poslujejo, spotoma pa si delijo še nagrade, božičnice in podobne dobrine zase, zato se izgube le povečujejo, ki pa jih potem vlada ali državni zbor pokrije, brez da bi ugotovili kdo so tisti, ki so za nastale izgube krivi.
    Kar se tiče nadzora za slabo plačane delavce pa samo to, da imajo itak skoraj vse normirano, torej se ve, da morajo narediti toliko in toliko, pri tem je vseeno, če imajo več kratkih pavz ali pa le dve malo daljši.
    V trgovinah je pač tako, da se ne ubadajo s strankami, če ni nujno potrebno, ko so le te že plačale kar so kupile. Skoraj vsakemu se nekam mudi, temu je podrejen
    način prodaje, pa četudi včasih ne bi smelo biti tako.

  10. mijau pravi:

    Realist, tisto je bil sarkazem.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !