dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2014

Toliko njih!

28.09.2014 · 16 komentarjev

Politika, naša, svetovna, pokvarjena, ena in ista. Gospodarstvo, liberalizem, stremuštvo, neznanske razlike. Kopanje v masti in stradanje. Vojne, nasilje, posiljevanje in rezanje glav. Neskončen, nerazumljivo večen proces. Zgodovina, dejstva zdaj taka, drugič spet obrnjena okoli. Nikoli nič ni bilo in nikoli nič ne bo res. Nikoli in nikdar se človeštvo kot celota popolnoma nič ne nauči. Gluh , slep in invaliden idiot. Posameznik zna zamenjati človeku organe, poslati raketo na Mars in izdelati snov,ki še tisoč let ne bo razpadla v oceanu.
Ljudje, takšni drugačni, vsi enaki. Razmišljujoči ali potegnjeni v tok večine. Izjemni po moči, hitrosti, lepoti ali številu prstov na nogah. Verniki, goreči, borci za vero, verniki do smrti. Verniki zaradi tradicije in vedno pri maši, da stari ne bi gruntov prepisal drugemu sinu. Ljudje zagnani za stvar. Liderji, idealisti, sledilci in ovčice. Ljudje kar tako, v skupinah ali vsak sam zase. Nemočni in ubogi. V svojih beticah ali zares.
Neenakopravni, neenaki, zatirani, privilegirani. Brezpravne ženske, maltretirana deca, grobijani, pijani, zadrogirani, obupani nad življenjem. Geji, lezbače, transseksualci. Narcisi, pozerji, paranoiki z diagnozami iz shizo sfer. Avtistični spekter, hiperaktivci, perverzneži neznanih , neslutenih vrst. Čudaki, posebneži, marginalci iz sence in teme. Tisti, ki zanje ne vemo zares … so to oni ali smo tisto mi!?
Ideologi, razlagalci, analitiki. Pokroviteljski in vzvišeni mojstri teorije. Tvorci novih sistemov in novih svetov. Ciniki, arogantni, sarkastični kritiki. Tipi, ki obvladajo, razumejo sistem in pravila. Filozofi, ki ne dovolijo, da bi jih izbezali iz njihovih boemskih kavarn in zahtevali odgovor in jim podrli odmaknjeni svet. Pesniki, tisti, ki osupnejo s haikujem in pisci nikomur razumljivih modernističnih dram. Slikarji, ki z dušo in akademskim znanjem onesnažijo trimetrsko platno s prgiščem črt. Pet plavih in ena rumena!
Ljubečih in nežnih, naravnih, nepokvarjenih. Tistih, ki delajo svet znosen in lep. Nežni, prijazni, lepi in moji. Tisti, ki se rad k njim vračam in nerad od njih grem. Tisti, ki se zanje bojim in vedno nemirno čakam, da spet pridejo nazaj. Prijazni pogledi, objemi in razumevanje. Vsi, ki ne pašejo v celotno podobo in se zaradi njih sprašujem, kako da stvari sploh lahko peljejo v vedno večji mrak.
Toliko ljudi, toliko stvari, tako veliko vesolje in tako lep jesenski dan.
In potem ti tip reče, da pojma nima o čem bi pisal!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · črkar

KONVERTIT

14.09.2014 · 14 komentarjev

Tako se z Marinkom že kar nekaj časa nisva pogovarjala. Ko je sedel tam pred tisto betulo, mi je bilo v trenutku jasno, da si želi sogovornika. Da je slabe volje. Da ga je nekaj spravilo ob živce. Že itak ni bilo ravno pogosto, še manj vsakdanje, da si je privoščil popivanje, še posebno glede na to, da je bil čisto navaden delovni dan.
»Kaj je, stari!?« sem poskusil biti dobrovoljen in duhovit.
»Ma ja, nič posebnega! Včasih pride tako, da je človek potreben malo oddiha in malo časa, ko lahko izklopi ves ta drek. Tega se nam je pa res začelo malo preveč vsipati na glavo … pa, jebemti, a veš da mi pol ure in eno pivo ne pomaga več, da bi si shladil glavo! Ne vem, ali je z mano kaj drugače kot pred časom ali … «
Potem sva malo ponergala okoli vremena in omenila glavne smešnice iz aktualne politike in splošnega dogajanja v deželi. Malo zdravega cinizma vedno dobro dene. Materiala za takšen pristop pa je tako ali tako na pretek. V teh časih in v teh krajih.
»A veš, ko smo včasih govorili o ljudeh, ki se obračajo po vetru, o takih, ki se vedno znajdejo nekako tako, za svoj prav. In jim, po navadi zelo očitno, ni nič mar kako to doživljajo ljudje okoli njih in kakšno škodo naredijo drugim!?«
»Seveda se tudi spomniš … « si je kar sam odgovoril in nadaljeval »da sam nisem bil pretirano kritičen do teh ljudi. Pa naj smo jih imenovali oportunisti, konvertiti, podrepniki ali pa kar mone, vseeno. Vedno se mi je zdelo, da tako na splošno ne gre za tako strašno slabe ljudi, kot smo robantili. Kaj pa vem, mogoče sem res premehak, ampak vedno sem poskusil videti pri ljudeh prej boljše, kot pa tiste najslabše stvari. Predvsem pa vedno pravim, da so bili tisto neki drugi časi. A veš, mislim tisto, kar smo kdaj šimfali, da so bili eni rdeči, zdaj pa pojejo na koru in podobne reči?!«
Komaj sem deca malo ustavil, naročil za oba novo pijačo, ko je že nadaljeval ta, zanj zelo nenavaden in presenetljivo gostobesedni samogovor.
»Vedno sem bil mnenja, da smo ljudje pač različni. No, saj me je kdo kdaj že ujezil. Recimo kakšen šef. Flavio, na primer. Mislim, ko sem bil mlajši, sem kdaj razmišljal, kako bi bilo dobro kakšnega prasca počakati za vogalom in ga kresniti s špevto po betici. Ali pa, ko je bil kateri od njih že bolj v letih, sem mislil kako bo svet čisto drugačen, ko bo končno odsmradil v penzijo. Pa ni bilo nič. Prišli so drugi in tretji in vedno je bilo enako ali pa smo celo za kakšnega neskončno pokvarjenega pozneje tuhtali, da niti ni bil tako slab. Pa da ne govorim o tistih, ki so potem, ko je razpadla država zamenjali kakšno barvo. So se pač časi spremenili. Včasih je človek lahko borec, včasih pa ne more biti. Vsak že ne. Moja stara soseda skoraj vsak dan gre v cerkev in tam žebra tiste litanije. Verjetno se ji zdi, da je še za nazaj dolžna cel kup očenašev in zdravamarij. Včasih je bila učiteljica in skoraj do konca tudi član partije. Pa so že takrat radi namigovali, da gre včasih nekam v svoje kraje za božič in veliko noč tudi v cerkev, k spovedi in obhajilu. Hehe, a si predstavljaš?«
»No, no, Marinko!« sem nekako pa le prekinil monolog »ampak nekaj bolj konkretnega te je pa le spravilo s tira, a ne!?«
»Ja, tega tipa pa ne morem prebaviti. Ne morem pa pika!«
Ne vem zakaj mi je bilo takoj jasno za koga gre. Ne glede na to, da ni Marinko omenil nobenega imena!
»Pa mi ni nikoli šlo posebno v nos njegovo napredovanje, njegova funkcija, njegova plača! Prav briga me. Edino to pa rad omenim, da je ravno tako kovač, kot sem sam. To pa z veseljem poudarim v kakšni debati. Zakaj je napredoval je zame tudi uganka, ampak očitno so direktorji imeli kriterije, ki jih je znal obrniti sebi v prid. Potuhnjen je zadosti, užaliti človeka mu tudi ni težko, da bi sam sprejel kritiko je pa itak prebutast«
»Lahko pa ti povem kako je bilo na začetku. V kovačijo je prišel komaj nekaj mesecev pred mano. Pa se je vseeno obnašal kot star general, ko sem prišel. Dokler mi niso povedali, sem mislil, da je tam že vsaj deset let. Bil je vzvišen in nadut, predvsem pa mi je ostalo v spominu, da je, posebno na nočnih šihtih, ogromno časa prespal. Mislim, prav neverjeten je bil. Kjerkoli se je ustavil, malo naslonil ali pa vsedel … v parih sekundah je že vlekel dreto. Ali pa je reševal križanko v cajtengu, da so ga vedno morali iskati in prositi, da je prišel pošraufat prešo ali zamenjati zlomljen kos.«
»In ravno tako sva se spoznala tudi midva. Seveda sem bil čisto zelen in nevajen strojev. Pa še cela reč se mi je zdela, ko so me že takoj dali na nočno. Kot mali car sem se počutil na tisti mašini. Dokler ni crknila. Ja, kakopak da je crknila! Nekaj časa sem vklapljaj tisto reč, stikal po ventilih, se trudil z rorom kaj premakniti , potem pa sem moral obupati. No, sem si mislil, saj je kolega tudi na šihtu!! In sem stopil po pomoč. Ves začuden, zmečkan in krmežljav me je gledal kaj bi rad. Saj bi mi samo pokazal, bom že jaz popravil, sem modro kimal. In se ga spomnim, kot bi bilo zdaj. A jaz ti bom hodil, a jaz!? To je ponovil najmanj petkrat in zraven delal frise, kot bi hotel od njega barvni televizor v dar. Pa ni šel, da veš. Nisem ga premaknil. Ni premaknil riti za dvajset metrov in mi dal en usran nasvet. Do jutra je preša stala in dobil sem črno piko na prvi samostojni delovni dan.«
»Dobro Marinko« saj razumem, da te je jezilo vse skupaj, ampak od tistega je trideset let. Pa ja ni ravno danes prišlo vse za tabo?«
»V bistvu nisem nikoli pozabil. Ampak, kot sem že rekel, nisem zamerljiv človek in pogosto sem celo preveč prizanesljiv.. Samo to danes, o porkaduš mater sto mater!!«
Tokrat sem ga samo vprašujoče pogledal. Še bolj radovedno, kot prej!
»Delavnico so nam pripravili v fabriki. A veš tisto reč, malo predavanja, malo slikc in potem so vsi pametni. Že ko sem videl naslov, me je malo potreslo. RED V DELOVNEM PROCESU IN TOVARIŠKI ODNOSI. Ampak to bi še prestal. Potem pa je kot predavatelj prišel pred nas … pfuj … ravno ta drekač!!«
»Takrat me je pa pogrelo. O mater, da me je! Planil sem pokonci in šel proti vratom!«
»A kar ven si šel? Pa te bodo sekirali zaradi tega! Gotovo te bodo! Pa še ure ti bodo manjkale!«
»Ne vem točno. Mogoče pa ne bo nič. Se mi je zdelo, da mu je malo pa le kapnilo za kaj gre. Posebno takrat, prej kot sem oddivjal skozi vrata, takrat ko sem siknil … a jaz, da bom to poslušal, a jaz!!?«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu · črkar

Spet o nadzoru

2.09.2014 · 10 komentarjev

O nadzoru sem seveda tudi že kdaj razmišljal. Na blogu ali v komentarjih, kjer smo družno premleli mučna dejstva s tega področja. Od tistega nujnega, majhnega nadzora, ki človeka malo žlajfa, da ga ne začne preveč ležerno biksati namesto, da bi delal in imel red, pa vse do najhujših, strašljivih teorij zarot, ki vse po vrsti bazirajo na predpostavki, da nekdo ve za vsak naš korak, ušesa v zidovih slišijo vsako besedo in noben klik ne ostane skrit v naših kištah ampak nekdo po želji razpolaga z njim.
Seveda ja že sama misel, da nas nekdo nadzira, mučna, neprijetna. Nihče nima rad, da je pri vsakodnevnem delu stalno na nišanu. Da nič ne ostane skrito. Pa četudi je to nadzorovanje argumentirano s tem, da drugače ne gre, da moramo uvajati moderne tehnologije. Iskati rezerve in na vse možne načine loviti konkurenco. Predvsem pa ta kontrola ne nastopa tako, sama zase. Je samo del nekega večjega sistema postopkov, operacij, sprememb in kakopak, predvsem izboljšav.
Takšni sistemi imajo nekaj zelo zanimivih lastnosti. Celo imena imajo zelo zanimiva. Od Toyotaway, Vitalife, Gembawalk do bogve česa še. Ko doživljaš takšne stvari že kar precej let opaziš nekaj zelo zanimivega. Novosti se ti zazdijo nenavadno podobne novemu pralnemu prašku na tržišču. Poslušajte reklamo za novi deteržent! Zadeva bo oprala naše srajce, rjuhe in gate tako kot to ni do zdaj uspelo še nikoli nikomur nikjer. V bistvu so bili vsi podobni proizvodi do zdaj, ne samo bedna bleda senca tega novega praška, ampak celo popolnoma totalno zanič. To zdaj je pa tisto pravo, tisto kar nas bo rešilo iz umazanije in črno črne teme.
Ravno tako, kot so dragi reklamni spoti narejeni preudarno, načrtovano, tako da prepričajo, so tudi omenjeni sistemi lansirani z vsemi spremljajočimi informacijami, ki vzpostavijo nekakšno vzdušje, ki se mi zdi podobno tistemu, ko poslanci sprejemajo protikadilski ali protialkoholni zakon. Vsem je namreč jasno, da to ni tema, ki bi bilo modro nastopati proti. V bistvu bi samo bedak podvomil, da lahko še naprej živi tako kot je do zdaj.
Druga stvar, ki spremembe še bolj ščiti, je dejstvo, da jih določena skupina predstavlja in vpeljuje, kot svoj projekt in je vsaka pripomba, še tako nedolžna, direkten napad na njihovo delo, ki je seveda njihov kruh. Za to se je pa ja treba postaviti. V resnici to zgleda tako, da je najbolje, da ti niti na pamet ne pade kritizirati niti nadzora, niti postopkov, niti česarkoli v zvezi s tem. Če bi se postavili prosti spremembam, ki so itak najboljše kar nas je lahko doletelo bi bilo to tako, kot … poleti sem se znašel na neki zelo evforični zabavno glasbeni prireditvi na morju na hrvaškem. Poleg že tako patriotskega vzdušja, polnega rodoljubnih pesmi, šahovskih oblačil in vsega je bil še nekakšen dan zmage. In takrat sem sam pri sebi pomislil, da bi se pojavil tam med njimi ves kosmat, s šajkačo na glavi in na nji kokardo z ravne gore! V trenutku sem si predstavljal ude in glide svojega razčetverjenega trupla, kako se lepo pečejo na roštilju in sem stresel z glavo in zavrnil nesmiselne misli … tako nekako ne bi bilo pametno imeti kakršnih koli pomislekov glede sistema nadzora.
Tako ostaja samo možnost, da sami pri sebi kdaj upamo, da se bo samo enkrat v bodočnosti izkazalo, da je bolje za nas in naše delo, življenje in vse kar spada zraven, če komuniciramo s človeškimi besedami, s pogovorom, ne pa z grafi in razpredelnicami. Naj vam dam primer. Trgovski diskont. Hofer ali LIdl, ni važno. Vse je na svojem mestu, kamere in senzorji delujejo. Potem prideš, ali pa denimo starejši gospod pride do blagajne. Počasi zloži svojo šaro na tekoči trak in ljubka mladenka ga prijazno pozdravi in že v naslednji sekundi super spretno zmeče vse artikle čez skener. Ko je to narejeno se prejšnja prijaznost komaj kaj prikrito spremeni v priganjanje, ki včasih zgleda kot, da bi počasno stranko želeli z vso njegovo robo vred v trenutku zriniti stran od blagajne. Mladenka mora namreč čim prej začeti postopek z novo stranko. Niti slučajno ni časa, da bi iz iztegnjene gubaste dlani pobirala drobiž ali celo pomagala starcu pospraviti makarone in jogurte v vrečko. Seveda ni punca kriva, da je tako. Do sekunde in piska vse njeno delo nadzoruje računalniški program. Kako potem razlike med eno in drugo blagajničarko uporabljajo oziroma kako vplivajo na plače in rangiranje, tega seveda ne vem. In me tudi ne zanima. Sem pa slišal že kar veliko pripomb strank , ki jim takšen odnos ni všeč, nasprotno, zdi se jim (nam?!) celo žaljiv in neprimeren. Mislim pa tudi, da ne obstaja orodje, ki bi merilo to nezadovoljstvo in neprimernost. Tega ni v sistemu. Ostaja samo privoščljiva želja, da bo takšen način dovolj strank odvrnil in da bo v končni fazi sistem hitenja, pritiska na delavke in vsega skupaj prinesel več izgube kot dobička.
In ravno tako je kje drugje. Ostaja samo upanje. Orodja, ki bi to razumno proučil, prisluhnil pripombam, upošteval specifike pač ni. Gate so snežno bele. Sicer imajo lahko že po tretjem pranju nekaj nepredvidenih lukenj, ampak o tem pa niti nimamo namena razpravljati.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu