dare.likar@siol.net

Nekega dne pozno poleti …

24.08.2014 · 17 komentarjev

Dejstvo je, da se trenutno počutim zelo neustvarjalen. »Trenutno« je v bistvu malo čudno rečeno, ker to traja že kar nekaj časa in ničesar ne vidim takega, kar bi to lahko v kratkem spremenilo. Včasih se mi zdi, da sem povedal že vse in da lahko kvečjemu še kaj ponovim ali povem enako. Nikakor mi ne pade na pamet kakšen nov način, kako bi se pripovedi lotil. Tudi tistih, ki jih imam v glavi, kar je še nedavno pomenilo, da je samo še stvar urice ali dveh mojega časa, pa bo zgodba tukaj. Zdaj pa ni tako. Ko sedem za tipkovnico, postanem utrujen in vsega sit, že prej kot napišem prvo besedo.
Vedno se, kot je znano, izogibam delati iz tega kakšen problem. Vedno so se mi zdeli smešni osebki, ki so svojo odsotnost s tako nepomembne zadeve, kot je ena mikroskopsko majhna skupinica blogerjev, komaj pikica v velikanskem morju svetovnega spleteničenja, obešali na velik zvon in delali s tega dramo. No, malo drugače je bilo pred leti, ko sta dva kolega zaključila svoje članstvo v vaškem balinarskem klubu. To sta obeležila s piknikom, eden od njiju pa je tudi napisal kratek članek za društveno glasilo »Platntaf«. Članek je na kratko opisal dogodek, zaključil pa ga je takole:« Za nama bo zazijala praznina, ki jo bo le težko zapolniti!« To je vse do zdaj za moje pojme ostala daleč najbolj duhovita zadeva v zgodovini tistega glasila. Še zdaj mi gre na smeh. Če bi tisto fant takrat mislil resno, pa ne dvomim, da bi ga še zdaj imel za bedaka.
Jaz sem se v tistem glasilu utrudil in iztrošil, domnevam predvsem zato, ker sem bil tam sam. Cajteng ni v redu, če ga vedno napiše samo en avtor. Verjetno pa sem se tudi drugače izpel. Ne vem. Vem pa, da sem takrat napisal to:

»Pojdem za nekaj časa« mi je rekel Navdih neki dan.
»Kaj ti je? Si utrujen?« sem bil presenečen. Samo odkimal je čisto na kratko.
»Ti je postalo dolgčas?«
Dajal je vtis, da mu gre moja radovednost jako na živce. Čudno se mi je zdelo, saj ta naš Navdih ni bil kakšne posebno fine sorte. Preprost fant je bil, kmečkega razmišljanja in dobrodušnih navad. Ni se vtikal v njemu nerazumljive umetniške in še manj snobovske kroge. Ni maral niti slišati, da ga kličejo Inspiracija. In sedaj je začel postajati čudak?! Jaz pa sem še silil v njega. »Kaj te muči stari!«, sem ga drezal.
»Te boli tvoja anonimnost. So premajhne črke? Je papir premalo bel?«
Malo je zmajeval z glavo, kot bi tuhtal ali mogoče nimam prav.
»Ne nič takega ni !« je odkimal in se prijazno nasmehnil.
»Samo za nekaj časa grem na dopust in jasno, dobre volje sem zaradi tega. Veseli me tudi to, da se moja odsotnost ne bo poznala kaj prida.«
»Daj ne blebetaj!« sem ga prekinil. »Le kam neki boš šel?«
»V hribe«, je izstrelil. »tam bom pasel drobnico. Regrat bom pripravljal in solato bom sejal. Požagal bom nekaj dreves in popravil bom hlev. Nabral bom jagod in gob, ob večerih pa bom legel v travo in mislil na nič. Vidiš to bom počel!« »Pa je to delo, ki pritiče navdihu?«, sem nejeverno vprašal.
»Še misliti si ne moreš!«, je še rekel potiho in odšel.

No, potem je navdih res počel vse tiste stvari in si tudi malo opomogel. Zame je bila to zelo dobra izkušnja, posebno če pomislim, da v prvem trenutku nisem dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi še kdaj karkoli zmetal skupaj. Ne zgodbe, članka, pesmi, niti pogrebnega govora ali ohcetne rimarije ne. Pa je potem prišel navdih nazaj, rdečeličen in nasmejan, lepo rejen in s svetlimi očmi. S sabo mi je prinesel večino tistega, kar ste nekateri pozneje mojega prebrali. V knjigah, na spletu ali morda slišali celo na kakšnem literarnem večeru. Prinesel mi je nekaj, kar je zelo lepo, prijetno vplivalo na kar nekaj let mojega življenja. Pa ne glede za kakšen nivo pisanja gre v resnici.
Kot me sinoči, se pravi zjutraj, po končani ohceti ni veliko brigala resnična kvalitetna raven naše muzike. Mladoporočena lepotica, ljubko nežno bitje v beli obleki je bilo tako iskreno navdušeno nad uspelo zabavo, nad tem, da smo uspeli animirati od otrok do starcev in vse spraviti na noge in v smeh, da ni bilo ničesar drugega več potrebno dodati. In po tristo ohcetih, dvesto veselicah, desetinah privatnih dogodkov in še česa, bolj ali manj uspelega, ne morem mimo dejstva, da je muzika pomemben del mojega življenja. Četrt stoletja samo s temi istimi godci.
Zdaj pa ne vem, ali sem zašel s teme ali ne!?
No, v glavnem! Želel sem malo pojamrati, malo pomodrovati. Malo omeniti svojo težavo, ki to v bistvu sploh ni. Morda se bo samo zamenjala luna pa bo svet drugačen. Mogoče se bodo za to morali poponoma vsi planeti postaviti v vrsto. Tega ne vem, vem pa, da imam še vedno željo govoriti o dobrih stvareh, o prijaznosti in pravih, globokih čustvih. Da želim iz te greznice, ki nas je v zadnjem času zalila do vratu, še izbrskati tisto najbolj pozitivno. Da se ne želim sprijazniti s tem, da je čisto vse kar se človeku lahko dogaja prepleteno v nekem začaranem krogu izkoriščanja in preračunljivost. Včasih se v tem cirkusu ne znajdem, ne uspe mi izluščiti resnice in vsaj poskusiti spraviti skupaj sporočila.
Takrat morda potrebujem počitek. Kar pa spet zahteva prave korake. Znati je treba znižati utrip, umiriti dihanje, prezračiti prostore in pustiti poletni sapi, da dvigne zavese. Treba se je znati usesti, si zamašiti ušesa in … (vsaj za nekaj časa) … ugasniti luč!

  • Share/Bookmark

Kategorije: Moje misli · mojblogmojejamranje · nostalgija



17 odzivov ↓

  • realist // 25.08.2014 10:41

    Dare, hehehe; ali si izračunal koliko žup, krač, šniceljnov, solate, krompirja,krač, čevapčičev, pa potic, fanceljnov, krofov, piškotov si pojedel v vsem tem čas špilov, da ne omenjam še pijač, brez katerih bi bil preveč žejen, pa ne bi mogel muzicirati.
    lp

  • daredare // 25.08.2014 11:23

    No, ravno izračunal nisem. Je pa seveda vedno, ko je ohcet, obletnica, abraham ali karkoli podobnega, tudi pojedina. S pijačo pa se že veliko let ne morem(o) več pohvaliti. Pred dvajsetimi leti smo že preden smo dobro začeli spili dva litra vina, zdaj pa že dolgo ne več. Ostali kakšen kozarček, jaz pa še tisto ne. Pač pa vsi štirje zelo veliko vode. :)

  • realist // 25.08.2014 12:09

    Pred časom mi je rekel en muzkontar, da ima posledice od tistega kamiona čevapčičev, ki jih je pojedel v 25 letih špilanja, ni mi pa omenil koliko špricerjev je tudi precedil skozi svoje ledvice, pa morda tudi čistega vina, pira, žganja in ostalih tekočih dobrin.
    Voda je zakon, četudi so včasih rekli da še za čevelj ni dobra, ker se menda v vodi žabe zaredijo.

  • daredare // 25.08.2014 12:30

    Ja res je bilo včasih pestro. Zdaj pa imam občutek, da še najbolj škodi neprespana noč. S tem imam pa res nekaj težav. Predvsem pa, da ne bi pretiravali, je ratalo tega zelo malo. Samo še senca tistega dogajanja izpred let. Zdaj igrajo samo še Modrijani in kakšen turbo. Ostali pa morajo biti zelo agresivni, se zelo znati ponujati in prodajati. O tem pa mi res nimamo, ma blage veze! Ampak za kakšno koledvo ali pa žur v trikrattri pa smo še dobri! :)

  • miri // 25.08.2014 16:50

    Mislim,da boš ušesa moral še malo “spucati” ko ti bodo vnučki začeli “nakladati”.Pa bomo spet imeli zgodb na pretek.

  • daredare // 25.08.2014 17:34

    Hehe, Miri, mi jih že kar kvalitetno tuhtajo, vsak dan bolj. :)

  • mohor // 26.08.2014 15:13

    Gospod Miro Cerar, Prime minister, Predsednik vlade Republike Slovenije,
    kolega Dare tudi Vam sporoča:

    “Morda se bo samo zamenjala luna pa bo svet drugačen. Mogoče se bodo za to morali poponoma vsi planeti postaviti v vrsto. Tega ne vem, vem pa, da imam še vedno željo govoriti o dobrih stvareh, o prijaznosti in pravih, globokih čustvih. Da želim iz te greznice, ki nas je v zadnjem času zalila do vratu, še izbrskati tisto najbolj pozitivno. Da se ne želim sprijazniti s tem, da je čisto vse kar se človeku lahko dogaja prepleteno v nekem začaranem krogu izkoriščanja in preračunljivost.”

  • mohor // 26.08.2014 15:13

    Aja, pa lep pozdrav!
    Mohor

  • realist // 26.08.2014 15:30

    Mohor, dokler se bodo dogajale tehnične napake kot je bila tista, ko je izpadla točka za obravnavo in iskanje krivcev za bančno luknjo, ki jo je nekdo ukazal črtati s programa vlade, a se ni raziskalo, kdo je to natisnil na papir, tako dolgo bodo še težave. Komu so dali v tisk in kdo je odgovoren za to, da se je tehnična napaka zgodila, pa niso sporočili. Lepo je če človek veruje, a je treba biti tudi malo zadržan, glede na vse korupcije in sile, ki delujejo v smeri, da se nadaljuje tako, kot se je do sedaj.
    lp

  • daredare // 27.08.2014 10:15

    Mohor, lep pozdrav tudi tebi in predvsem hvala za komentar. Un frajer pa ne verjamem, da bo to prebral :) !!

    Realist, omenjena zadeva je samo še ena drobcena kapljica v brezdanji, smrdljivi greznici.

  • realist // 29.08.2014 13:24

    Žalostno, nevzdržno, nehumano, neetično in protipravno je, da razni menežerji naredijo v fabrikah velike izgube, pri takih izgubah pa si celo talajo dobičke zase in za tiste ki jim pomagajo, se pravi da so v te posle vpleteni tudi bankirji. Kdo torej obvladuje vsemu za kar bi morale skrbeti in urejati izvoljene vlade?

  • daredare // 29.08.2014 21:53

    Ja, strici, kdo pa drug?? :)

  • miri // 29.08.2014 22:09

    Sigurno,Dore.Strici.Včasih je bil skoraj na vsaki domačiji kakšen stric,ki je vse postoril v hiši ali okoli nje.Al pa teta.

  • daredare // 30.08.2014 13:07

    Ja, točno! In nihče ni vedel nič o njih, razen tega, da delajo napoto in trošijo kruh. Potem pa, ko so šli, so se pa spraševali zakaj ni nobena rovnca več nasajena, zakaj nihče več ne pripravi semenskega krompirja in zakaj nihče več ne ve kdaj se koza goni!!!

  • ivana // 31.08.2014 14:49

    Je rekel pred časom Darko Tušar, da ima pravico imeti veeeliikooo holesterola, saj je v času špilov pojedel šleper čevapčičev.

  • miri // 31.08.2014 18:39

    Naj dvigne roko tisti,ki je pred 15 leti slišal za besedo “holesterol”.

  • mijau // 7.09.2014 07:26

    Vidiš, Dare, kako dobro je imeti kolege – ko ti zmanjka navdiha, vržeš v eter karkoli, pa dobiš iztočnice za kak nov zapis.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !