dare.likar@siol.net

Zdaj vs včasih

13.08.2014 · 15 komentarjev

Primerjanje nekdanjih časov s sedanjimi me vedno znova ziritira. Ne vem zakaj. Seveda nimam v mislih kakšne žlahtne nostalgije, ampak tisto populistično, jezno, nerealno opisovanje nekega raja, ki smo ga imeli in ki so nam ga ukradli in nam namesto njega zrihtali pekel, ki ga imamo zdaj. Malo seveda pripomore k temu, da sem sprovociran, tudi način , kako nekdo poda svoje trditve. Denimo z opombami, kako je to edina in neovrgljiva resnica in da je vsak, ki misli kakorkoli drugače, nič manj kot psihopat.
Predvsem pa je takšno razmišljanje zelo nesmiselno. Posebno, če je hkrati nerealno. Če zanemari vzroke za tiste spremembe in njihove posledice.
Za takšne vrste nostalgijo imamo pri nas res lepo izhodišče. Jugoslavija. Jaz sem v tisti državi živel polovico svojega življenja. Toliko, da sem v bistvu lahko dojel nekaj stvari. Predvsem pa to, da je bilo na nek način tam v enem obdobju res dokaj lepo živeti. Sicer je večina ljudi imela nižji osebni standard, vendar tudi manjše stroške, manjše pritiske in nekako je bilo čutiti, kot da so kazalci vedno obrnjeni rahlo navzgor. Vendar tako o tem sploh ni možno debatirati. Ko pride na dan zapis v stilu SLO vs YU , je za pričakovati popolnoma negativne ali pa stoprocentno pozitivne komentarje. Slednji imajo nekaj za moje pojme dokaj nerealnih opornih točk. Fame, ki prevladujejo se nekoliko vzročno, posledično prepletajo, zato ne morem čisto po točkah pisati o njih. Pa bom vseeno poskusil.
TAKRAT JE BILO VSE ZASTONJ!! Ne ni bilo. Še celo bencin ni bil v resnici zastonj. V nekem relativno kratkem obdobju je bil bencin primerljivo trikrat cenejši kot je sedaj. Velik del tega izpuhti zaradi velike porabe, ki so jih imeli takratni avtomobili, ampak vseeno. Gorivo je bilo poceni, ampak poceni je bilo tudi v drugih državah. Italijani so sicer hodili tankat k nam pa ne iz Padove in Torina. Hodili so iz Gorice in Udin, ker je bilo pri nas 10% ceneje. Drugače pa je bilo s hrano. Ljudje se sploh ne zavedamo kako zelo dražja je bila v tistih letih hrana. Posebno meso. Koliko manj tega smo(lahko) kupili. Meso smo imeli na mizi samo v nedeljo. Kako do zadnje pedi smo obdelovali vrtove in njive. Vsak, ki je imel možnost je redil živali, kunce, kure, karkoli. Drage so bile obleke in grozljivo draga je bila tehnika. Kakšne nerazumljivo visoke kredite so jemali naši starši za usran barvni televizor ali pralni stroj. Ker smo ravno v poletnem času, velja omeniti poceni letovanja. Pa spet se lahko vprašamo, koliko naših turistov bi bilo tudi dandanes še zadovoljnih s svinjarijo in gužvo v kampu Stella maris.
VSI SMO BILI ENAKI. No, dobro. Recimo, da nikjer niso ljudje vsi enaki. Tudi takrat niso bili. Privilegijev in krivic je kar mrgolelo. Zlahka pa priznam, da v primerjavi z današnjim stanjem ni izgledalo hudo. Manj pompozno so privilegiranci uživali svoj status. Vendar pa je bila neenakost očitna na vsakem koraku. Pozneje, ko sem nekatere stvari sploh dojel, se mi je zdel takratni sistem na nek način celo fascinanten. Zaradi nekaterih zgodb sem ga poimenoval »sistem črnih pik«! Naj najprej povem, da se (tokrat)distanciram od hudih, tragičnih dogodkov v prvem desetletju po drugi vojni. Pozneje pa je šlo zato, da si lahko imel črno piko ali pa ne. Slednjo je lahko človek vlekel še iz preteklosti ali jo celo podedoval. Spremljala pa ga je povsod. Včasih skoraj neopazno. In s črno piko, glej hudiča, nisi dobil gradbenega dovoljenja tako hitro in na šihtu kljub pričakovanju nisi napredoval. Pa čeprav si bil za to samoupravno izbran. Kot tisti Rajko, ki so otroci vedno glasovali naj on gre v kolonijo v Ankaran. Pa je učiteljica kimala »dobro pa Rajko!« Bil je bolehen in še sirota povrh. Potem pa je šel Mirko. Bil je sin občinarja in partijca, Rajko pa je bil ministrant in še na južino je hodil v farovž. On že ni bil enak.
NIHČE NI BIL BREZPOSELN. Tu ne morem veliko ugovarjati. Sicer so obstajali klošarji in reveži tudi takrat, vendar jih je oblast prepovedala, preganjala in skrivala. Predvsem pa jih je bilo zagotovo neznansko veliko manj kot jih je sedaj. Bila pa je tudi brezposelnost v bistvu stvar , ki je bila zapovedana, ukazana. Ko sem prišel sredi osemdesetih v fabriko, so me zaposlili kot vzdrževalca na tekočem traku. Bili smo štirje na enem traku. Na istem delovnem mestu je bil po krizi konec osemdesetih samo eden za dve liniji!!! Tako potratno zaposlovanje (kot tudi »zastonj« šolo, »zastonj« zdravstvo in nizke cene nekih zares osnovnih živil) si je država lahko privoščila zaradi tega, ker je bil notranji sistem, gospodarski in denarni, zelo učinkovito ločen od ostalega sveta. To pomeni, da smo imeli dobre firme, ki so izdelovale dobre izdelke in jih prodajale za dober denar, delavec doma pa je dobival v primerjavi z Evropo beden denar. To se je najbolje videlo, če si šel v tujino. Tja res ni bilo problema oditi, se strinjam, vendar si tam nisi mogel privoščiti kaj prida. O tem bi bilo treba vprašati kakšnega italijanskega gurmana iz tistega časa. Slednji so v tistih letih dobesedno okupirali, posebno za vikende, vse gostilne od Šempetra do Idrije in še dlje in uživali v svojih celovečernih požrtijah. Znan je primer iz idrijskega hotela nanos, ko so jih besni mladci nekaj zmetali na cesto, potem ko so si gizdalini s pršutom očistili čevlje.
BOLJŠI STANDARD. Tu sem vedno malo zmeden. Ljudje nimamo vedno razčiščeno kaj to pomeni. Vsekakor imamo (v svoji lasti) zdaj veliko več hiš, stanovanj, avtov in vsega boga, kot takrat. Zdaj, če je standard to, da si kupiš vse kar ti pade na pamet, potem imaš pa še vedno polno denarnico, potem ne morem veliko ugovarjati. Lahko samo predlagam branje pravljic »lonček kuhaj!« ali »mizica pogrni se!«. Moram pa tu zares še enkrat omeniti, da je vsekakor res zdaj veliko več ljudi, ki so jim ti časi zares obrnili hrbet. Veliko pravih revežev, socialnih problemov, otrok ki nimajo niti osnovnih stvari ipd.
SOLIDARNOST, TOVARIŠTVO Tudi tukaj ne bi napadel kar iz ta prve. Tudi sam imam lepe spomine na čase, ko smo marsikaj naredili tudi zastonj, zanesenjaško in z veseljem. Zaradi druženja in zabave. Delovnih brigad sicer nisem dal skozi, poznam pa kar nekaj zgodb. Tiste iz bolj davne zgodovine bolj spominjajo na vojaško ureditev kot na mladostno zagnanost. Pa vendar, kdor je to doživel kot lep del življenja, nepozabna leta mladost, mu tega ne kanim kvariti. Sem pa poslušal tudi drugačne zgodbe. Možje so mi pravili, da je v nedeljo ob enajstih včasih pripeljal kamion pred cerkev in da so nanj naložili vse, predvsem moške, nad osemnajst let in jih odpeljali na delovišče. To da so koga, ki se je upiral ali izgovarjal, da ima doma košnjo, tudi zbrcali, je bilo nekaj čisto normalnega. Lahko se je končalo tudi tako, da je namesto enodnevne akcije, en mesec drobil kamenje ali delal kaj drugega takega, kar je imelo samo ta, vzgojni namen. Treba pa je priznati, da je bil to čas, ko zelo verjetno ni bilo druge poti do obnove in napredka, kot masovna »prostovoljna« pomoč! Tu je nekaj logike. Ta pa je zelo zvodenela v mojem času. Velike delovne brigade v 70 in 80 ih so bile namenjene poglabljanju tovarištva med mladimi iz cele države. Sam učinek je bil relativno pičel. No, vsaj jaz se po poslušanju mnogoterih zgodb nisem mogel znebiti občutka, da je večina navdušenja posledica tega, da je mladina tam začela seksati in konzumirati alkohol.
Na splošno pa imam na Jugoslavijo, kot sem že omenil, tudi sam lepe spomine. Tudi lepe spomine. Večina jih gre na račun tega, da sem bil takrat mlad. Veliko jih pripisujem temu, da takrat nisem živel pod pritiski, ki jih občutim zdaj, strahom za delovno mesto, prihodnost otrok in takšne stvari. Nekaj velja vedno pripisati selektivnemu spominu, ki poudarja lepe stvari in pozablja slabe. Lahko bi omenili tudi, da je ves razviti svet, po podobnih kriterijih, takrat živel t.i. lepše čase. Pa še kaj bi se našlo. Še najbolj od vsega pa sem prepričan, da robantenje v tem stilu nima posebne teže in ne more pomagati nikomur. Težave, ki jih imamo zdaj, lahko tudi rešujemo samo zdaj. Tudi to nič ne pomaga, če si priznamo, da marsikaj od teh težav tudi izvira iz tistega tako imenovanega raja. Raj, ki po logiki ni mogel dobro končati, dal pa nam je, na veliko žalost, nekaj zelo slabe dediščine. Na eni strani zalego, ki si je s spretnostmi in privilegiji iz preteklosti znala prisvojiti naše dosežke in dosežke naših staršev, na drugi strani pa naivnost, apatičnost, zmanjšano možnost individualnega razmišljanja in posledično kalimerovsko cmeravost namesto stisnjene pesti.

  • Share/Bookmark

Kategorije: Politična modrost · nostalgija · v afektu



15 odzivov ↓

  • realist // 15.08.2014 14:45

    Se strinjam z opisom, dodal bi, da je taka situacija za malverzacije nastala z ukinitvijo SDK. To je bila državna ustanova, ki je kontrolirala vsa finančna dela,
    zato je bilo takrat skoraj nemogoče prikriti kakšna izplačila, ki niso bila v skladu z režimom. Ta urad so ukinili prav zaradi tega, da so lahko začeli bogateti vsi tisti, ki so imeli vajeti v rokah, vključno z njihovimi prijatelji, sorodniki itd. S samostojnostjo se je uredilo tudi to, kar se dogaja od takrat do danes.
    Noben lastnik, ki je postal v neki fabriki, ni nobenemu nič plačal, ne delavcem, ne državi, preprosto si je lastništvo prepisal nase, ker mu je to država dovolila.
    Ves denar, ki ga nismo prejeli za plače, ker je bilo treba fabrike razširiti, povečati, dograditi, je sedaj last tistih menežerjev, direktorjev in ostalih prisklednikov, ki se sedaj šopirijo z lastništvom in aroganco. Vse je pod budnim nadzorom tistih, ki to ladjo peljejo v neznano.

  • daredare // 15.08.2014 17:00

    Ja, menda res. O SDK velikokrat poslušam, zadeve pa ne morem veliko komentirati, ker ne poznam stvari v podrobnosti. Vem pa, da je tudi pozneje, po ukinitvi službe družbenega knjigovodstva vedno obstajalo dovolj zakonov, služb za nadzor in vsega boga, ki bi lahko marsikaj preprečili, če bi se zakonov pač držali. Torej, v normalnem okolju se lahko država razvija normalno tudi brez SDK. Če pa vlada lopovščina je pa pač tako. Hobotnica seže v vse luknje. Menedžerski odkupi, slabi krediti, davčne oaze … in vsi povezani, vsi s prsti v marmeladi. Razen malih ljudi, seveda. Takšni naj pa le poskusijo nekaj dni zamuditi s plačilom nekaj evrov davka, če si upajo! lp

  • realist // 16.08.2014 16:14

    Zadeva je taka; Vsi tisti, ki naj bi nadzirali vse finančne transakcije so vključeni v lumparije in od tega tudi njim pade pod roko ali v denarnico, če ne pa na bančno knjižico v tistih državah kjer upajo da bo varno spravljen. Ta ukinitev SDK je bila načrtna. Kako lahko delijo v bankah dobiček in 13 plače, ko pa so pridelali tako velike izgube predvsem zaradi preveč zaposlenih s previsokimi plačami, saj nihče ne
    odgovarja za njihovo slabo vodenje in rizično delo, ki ga izvajajo na osnovi loterije, to pa so kapitalski trgi. Kdo od nas majhnih jim pa lahko to prepreči?
    Lp

  • dragica // 16.08.2014 20:54

    Takoj sem zato, da se vrne neka inštitucija, ki bi opravljala delo in naloge SDK

  • realist // 17.08.2014 10:18

    Dragica, tudi jaz sem za tvoj predlog

  • miri // 17.08.2014 18:56

    Jaz pa,da se vrne tolar.

  • daredare // 17.08.2014 20:38

    @Dragica, čisto verjamem, da bi bilo to lahko v redu. Kot sem rekel, o tem n evem dovolj, da bi sodil, mi je pa zanimiv tudi

    @Miritov predlog. Tolar nazaj. Pa tud če potem stane kofe na Kunclnu petdeset tolarjev, zdaj je pa samo en evro :) !

  • mohor // 18.08.2014 12:51

    Kar lepo in realno primerjavo si naredil, Dare. Glede tolarjev se pa strinjam, pa četudi bi pir stal 100 tolarjev namesto dveh eurov.

  • daredare // 18.08.2014 18:47

    Al pa magari sto dvajset. :) !! Toliko da si opomoremo potem pa zaokrožimo na stotaka. Tega:

    http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_tolar

  • mijau // 21.08.2014 10:51

    Dare, ker si realist, se v marsičem strinjam s tabo. Le to bi pripomnil, da sem tudi jaz med nostalgičarji. To, da smo težje prišli do avtomobila, je res, a bi vsako nadaljnje leto malo lažje prišli do njega. Na morje smo hodili v hišice podjetja. V isto hišico, kjer je predtem bival moj direktor, sem naslednjič šel jaz. Ni ti hudo, če nečesa nimaš, če enako usodo delijo tvoji sodelavci.
    Na SDK nisi dobil gotovine za plače, če niso bili plačani vsi prispevki. In če so kasnile kdaj plače, so kasnile tudi za vodilne.
    Tudi to je bolje, da so štirje za trakom, kot pa da eden komaj zmore, od njegovega zaslužka pa gre za brezposelne in za gomilo birokratov, ki nimajo drugega dela, kot da si izmišljajo ukrepe, kako bi oglobili rajo.
    Pa da se to preobrne, ni treba v Jugoslavijo.

  • dragica // 21.08.2014 21:54

    SDK, za tiste, ki ne veste kaj je to bilo, s polnim nazivom Služba družbenega knjigovodstva je bila sistem preko katerega je tekel plačilni promet vseh podjetij in s.p., cena plačilnega prometa je bila krepko nižja od sedanjih bančnih provizij, če me spomin ne vara nismo gocorili o procentih ampak o promilih, v sklopu službe je bila tudi davčna inšpekcija, v kateri so delali stari mački, nisi imel pregleda vsako leto, ker se je plačilni promet kontroliral sproti, ampak takrat ko je prišla v podjetje je stvari res temeljito pregledala,tudi kazni so bile,in kakšen stolček se je krepko zamajal, pa tudi plače so morale biti do datuma in vsi prispevki plačani, ne pa tako kot se danes dogaja. Saj so bili tudi takrat lumpi in dolgoprstneži, če so ga našli, so bile kazni kar velike. Kot vsak sistem tudi ta ni bil idealen, plače so bile manjše, vendar tudi cene nižje, ni se pa zgodilo, da zaposleni ne bi dobili plač in da prispevki ne bi bili plačani, kar si danes privoščijo tudi državna podjetja.Pa tudi sankcij ni, ne samo Zavašnik, tudi Časar in še kdo je poniknil v neznano, ker mu to omogoča naša zakonodaja. Saj kurje tatove je zelo lahko loviti, tatove v belih ovratnikih pa precej težje, kako že rečejo Srbi; “Za male kradže se skidajo glave, za velike pa šeširi.Kraja je kraja, čas je že, da se kaj spremeni tudi v naših glavah, če še ni prepozno.

  • daredare // 22.08.2014 18:46

    @Mijau, saj verjetno dobro veš, da ti nimam kaj veliko ugovarjati. To sedanje staje je sranje na celi črti. Za veliko ljudi gledano z materialnega vidika, za vse pa s človeškega, moralnega. In še navzdol gre.

    To s štirimi, ki delajo delo enega,je seveda skrajnost, ki so tudi tisti, ki so najbolj svarili pred brutalnim kapitalizmom, vedeli da tako ne more iti. Ja, res, je pa potem šlo v drugo skrajnost. Seveda pa imaš prav, da je tisto prvo veliko bolje.Celo, zelo fajn je bilo :) !

    Glede teh stvari z nekakšno enakostjo sem pa vedno malo v zadregi. Sploh ne vem kaj naj si mislim, V bistvu imam občutek, da si niti ne želim, da bi bili ljudje vsi enaki. V bistvu mi maksimalno dol visi za vse njihove gradove, kočije in fevde. V rit naj si jih vtaknejo. Treba bi se bilo samo malo dogovoriti o minimalnih kriterijih, o razmerjih, potem pa se lahko zaradi mene utopijo v masti, če jim tako paše. lp

  • daredare // 22.08.2014 18:52

    @Dragica, hvala za pojasnila. Kot sem že rekel same SDK ne morem posebno podrobno komentirati, ker ne poznam stvari. Sem pa še vedno mnenja, da je še večji problem v upoštevanju zakonov. Z drugimi besedami, če bi danes, ko SDK ne obstaja več, bolj upoštevali zakone in tudi etične norme, ne bi prišlo do takšnega barbarskega plenjenja.
    Saj majhen človek, SP denimo, tudi danes ne more poslovati, če nima vsega poravnanega. Po tednu dni ti vse zablokirajo …

    Ali, če zadevo obrnemo. Tudi takrat bi lahko obšli pravila, če bi se vzpostavila skorumpirana mreža, kjer bi drug drugemu gledali skozi prste, on tako bi tudi takrat lahko v ozadju delali lumparije.

    Samo moje mnenje. Vsekakor pa nimam pripomb na dejstvo, da je takrat to veliko bolje delovalo! lp

  • dragica // 23.08.2014 12:21

    Vedno je problem v nadzoru in njegovi učinkovitosti, tistih z dolgimi prsti je vedno približno enak procent, vprašanje je možnosti in tolerance, teh dveh pa je bilo v naši Deželi na sončni strani absolutno preveč

  • mijau // 31.08.2014 11:32

    Dare, ko si omenil, da se je treba dogovoriti o razmerjih, s tem odpadejo tudi jahte in gradovi. Prva, kardinalna napaka je bila, ko so vodilne izločili iz kolektivne pogodbe. Takrat se ni nikjer govorilo, da ne morejo dobiti kadrov za najodgovornejša delovna mesta v podjetjih, pa je bilo razmerje 1 : 5 med čistilko in direktorjem. Pa bi prej čistilka našla delo v tujini kot pa direktor.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !