ZNANJE

8.08.2014

Prav zanimivo je, kako lahko postane nepomembna, bolje rečeno bežna misel ali ugotovitev v kratkem času vsesplošno znana in sprejeta resnica. Bogve kdo je to sploh izdavil prvi. No, pa saj tudi ni važno. Kaj hitro so razni akterji v tem našem vsakdanu potuhtali, da zadeva gre na njihov mlin in glej ga zlomka, vsi trobijo to eno in isto reč, kot da je to že od nekdaj znana, neovrgljiva resnica.
Kaj kmalu resnica preraste celo v dejstvo, ki v zvezi z njim ni pametno niti razmišljati o kontraargumentih.
Tako je zadnje čase zelo »in« , če ekonomisti, krivousti špeglarji, predstavniki modrih delodajalcev ali filozofski analitiki razlagajo narodu, da si je svojih težav v največji meri kriv sam, ker v življenju ni poskrbel, da bi si nabral več znanja. Narodu takrat servirajo svetle primere na primer Skandinavcev, ki baje porabijo za izobraževanje nevemkolikokrat več časa in denarja, kot je to primer v Sloveniji. Verjetno je tam gori vsak šofer kamiona za rezervo še pek, vsaka dohtarca pa zna za silo tudi polagati keramične ploščice ali poučevati kitajščino. Nekoliko me je presenetila naša velika umetnica Svetlana, ko je v Bar-u izjavila glede Murinih delavk, »da se revice v življenju niso naučile drugega kot šivati obleke !« Ne, seveda me ni presenetila zato, ker je to provokativna in seveda nekoliko nesramna, predvsem pa zelo nepotrebna izjava. Presenetila me je, ker je vzrok za težave te ogromne množice žensk opisala tako neizvirno. Ja, saj to čivka že vsak, ki mu uspe priti na vrsto !
Sicer umetnico zaradi njenega dela spoštujem. Kolikor to delo seveda poznam. V glavnem se mi je do zdaj karkoli njenega mi je prišlo pred oči, zdelo jako nadpovprečno. Vedno so se mi zdela zanimiva tudi njena trdna načela. Pa naj je šlo v bistvu za karkoli. Nekoliko mi je edino šla včasih v nos njena nerazumljiva napadalnost do povprečnih, to je do velike večine ljudi. Pa saj je ja logično, da ona in njej podobni, brez te raje ne bi mogli biti superiorni. Saj od tega pač po vsej logiki izvira nadpovprečnost. Porkaduš, če jo glede tega razumem!!

Pa se vrnimo k znanju. Osebno moram takšen očitek samokritično in ponižno vsekakor sprejeti. V veliki meri. Imel sem čas, možnost in še vse drugo, da bi vsaj formalno zlezel kakšno stopnjo više . Bil pa sem takrat očitno za to prelen, premalo motiviran (??) in očitno sem si nekatere stvari razlagal drugače. Se pravi, narobe. Niti slučajno pa mi ni jasno kako si ti modreci razlagajo kako bi to moralo v preteklosti potekati v področjih kjer imajo zdaj tako kapitalen in vseobsegajoč problem kot je to v Prekmurju. Predstavljam si, kako so v času pred nekaj desetletji podobno odvratni krivousti špeglarji prav tako napiflani nekih stereotipnih pravil in statističnih podatkov ljudem vbijali v glavo čisto drugačne stvari. Ali jim niso morda trobili, da nastaja svetovna firma, kjer bodo za vse večne čase dobile svoj debel kos belega kruha kot delavke, sodelavke, tovarišice. če se bodo le izšolale v tekstilnih šolah.
No, in punce so šle nasproti teh novih svetlih priložnosti. triletna poklicna šola, vajenška doba, potem pa trideset in več let dela. Vmes družina, otroci, gradnje hiš, krediti, ločitve, bolezni ….in še cela vrsta reči, ki se dogajajo ……. povprečnim, ponavljam, večini ljudi. In nekako se v tem času te tepke, niso vpisovale v tečaje tujih jezikov, niso imele časa za računalništvo, niso se uspele izučiti za zidarke, kleparke, inštruktorice avtošole ali fotomodele. Tepke, ponavljam. Njihova povprečnost, ki seveda včasih poleg drugega vključuje tudi nezavidljiv inteligenčni kvocient je namreč zgražanja vredna zadeva. Nad tem se velja zmrdovati in nanje kazati s prstom. Lahko bi celo rekel, da je ta skupina ljudi stigmatizirana, kar je tudi jako moderno trditi v teh časih. Ampak ne, stigmatizirana je lahko le majhna skupina drugačnih, ne pa večina populacije, ki ima poleg vsega še to smolo, da je povprečna.

»Ja…hm!« je mencal Janez pred uradnico in se prestopal z leve na desno in zmedeno pogledoval okoli sebe. » Ja, hm …brez službe sem ostal!«
»Aha!« poskoči gospa za mizo obloženo s celimi skladovnicami izpolnjenih formularjev in vlog.
»No, gospod Janez, da vidimo!?«
Janez je v trenutku dobil nazaj nekaj malega poguma. Gospa je pač dajala vtis, da njegova situacija pa le ni tako strašna. Kot bi hotela reči, da to bomo pa valjda ja tiktak rešili!
»No, gospod!« strogo in odločno dvigne svoj pogled »da vidimo, kaj pa vi znate!«
»Ja, no ….klamfe kujem! To znam. Moj foter je bil kovač, pa stari oče tudi…To sem se navadil v življenju..!«
Mencal je Janez in nesamozavestno je pogledoval proti babnici, ki je vse bolj zavijala z očmi in odkimavala. Saj se je kdaj že zavedal, da bi takrat lahko potegnil šolo še za kakšno leto. Ampak…bil je mlad, njegovo delo pa cenjeno in solidno plačano. In rajši je rokoval z orodjem kot pa prebiral tiste debele bukve!
»Ne, ne!« , ga je ostro prekinila. »To ni nič! To se je pa ja izkazalo in je vsem jasno, da ni nič!«
Baba ni niti trenila ob teh hladnih besedah. Niti na kraj pameti ji ni padlo, da govori o njegovem življenju, o znanju ki ga je pridobival skozi deset, dvajset let, o stvareh , ki so jih vzgojile generacije…. o tradiciji….
»To ni nič« je še enkrat vsekala in spet vprašujoče pogledala proti skrušenemu decu.
»Ja zidati menda tudi znam. Sem celo bajto skoraj sam postavil …..«
»Kje ste se šolal za zidarja , kakšna potrdila, diplome, vajeniška doba?! A samouk? A kar tako nekaj?« in spet je rdeč svinčnik napravil križ čez velik, pomemben in težak del njegovega življenja. »Še kaj!?«
»Ma ja verjetno, to ne velja. Mislim. Harmoniko igram!?«
»Ste dober ? Skladate? Učite druge?!«
In spet je nemočno gledal kako je ob njegovem pojasnjevanju, da včasih odšpila ohcet ali privatno zabavo pa še to vse manj, ker se ljudje vse manj ženijo pa to, spet je gledal tisti rdeč neusmiljen kuli, ki je potolkel še to zadnjo oazo.
Skozi zmedene možgane so mu kot blisk švigale slike vsega kar je še kdaj naredil s svojimi rokami. Da ima zlate, mu je kdaj rekla žena. Vse je znal postoriti. Zdaj pa se ni mogel spomniti ničesar, kar bi se zdelo vredno vsaj omembe. Misel na svoje hobije je zatrl že v kali. Kakšno pesmico napiše kdaj! Joj, bogvaruj! Čez takšne neumnosti bi šele naredila baba masten križ!! Nič! Nič in manj kot nič.
In prvič v življenju se je ustrašil zase. Zgledalo je brezizhodno. Niti razmišljati ni upal, kaj pomenijo vsi tisti križi. Kaj res ni vse skupaj vredno prav popolnoma nič?
»Veste veliko družino imam!« je zjecljal bogve zakaj in mogoče se niti ni povsem zavedel, da je to sploh bleknil.
»To ima pa itak lahko vsak!« je napol sama pri sebi hladno siknila uradnica. Zložila je Janezovo mapo na kup, mu na kratko pojasnila, da bo odslej v evidenci zavoda in da bo o vsem obveščen.
Medtem ko je Janez odhajal je njegovo mapo dela na polico. Čisto na koncu. Tam so bili tisti najbolj brezupni. Tisti, ki ne znajo … ma prav popolnoma nič!

  • Share/Bookmark

3 odgovorov v “ZNANJE”

  1. dragica pravi:

    O znanju in sposobnostih nas večine državljanov te sončne dežele prevelikokrat sodijo tisti, ki imajo “papir”, ki naj bi dokazoval njihovo znanje, pa je največkrat le “papir”, ki pa daje tem posameznikom moč s katero posegajo v naša življenja, ter odločajo o preveč stvareh. Saj bi lahko še razpredala v nedogled, pa je naš največji pesnik Prešeren že zdavnaj napisal, “da naj le čevlje sodi le kopitar”, in mislim, oprostite, ker si nekaj takega dovolim, bil že zadnji čas za to. Pa malo manj tistih tudi ne bi škodilo, ki imajo “papir” in več tistih z znanjem s papirjem ali brez. Pa srečno vsem skupaj.

  2. Stane Debevec pravi:

    Dober dan g. Likar,

    kot da bi moral človek biti doktor v vseh znanostih, da bi mu potem lahko poiskali službo…

    Če bi bile stvari normalne, se bi gospa vsedla z brezposelnim, rekla: “Pa poglejva, kaj imamo…..” in bi prerešetala prosta dela. In izbrala nekaj primernega. Saj ne neredi en človek v službi vse sam, še pri gradnji hiše ne more, je enostavno preveč dela za enega.

    V resnici pa v Sloveniji nimamo dovolj delovnih mest (ne dela). Tudi če se včasih bere, da rabijo te ali te, nikoli ne piše koliko, za koliko časa in kakšno plačo bodo imeli. Še vedno menim, da bi morali imeti pri nas javna dela. Tako da bi se vsak lahko vsaj začasno zaposlil, dokler ne najde kaj boljšega.

    Kaj pa delovno mesto evropskega komisarja? Mislim, da sta sedaj na voljo eno ali dve mesti v evropskem parlamentu ali tam nekje…..

    Pozdrav,

    Stane Debevec.

  3. daredare pravi:

    Dragica, Stane, hvala za vajine misli. Ne bom na dolgo odgovarjal. V minulem tednu sem bil malo odsoten. Moje objave so bile vnaprej nastavljene, zato se nisem oglašal. V bodoče temu ne bo več tako :) ! LP

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !