dare.likar@siol.net

MALI UPORNIK

6.08.2014 · Brez komentarjev

Že takoj sem čutil tisto nekaj v zraku. Tisto, kako bi rekel, substanco, ki nezgrešljivo daje vedeti, da je čas za nekaj novega. Za odločno potezo. Za spremembo. Za akcijo! V resnici je prišlo vse skupaj do vrha. Gniloba se je nakopičila pred našimi očmi. Prava, v čutila in pore segajoča gniloba. Vedel sem, da tako ne more iti več naprej. Vedel sem tudi, da se drugim godi podobno ali celo enako kot meni. Ljudem se nekaj časa nabirajo stvari in preprosto pride do situacije, ko ne gre več naprej.
Včasih se sprašujemo kje je tista meja, včasih si resnice niti ne priznamo … pa vendar …
Nisem se mogel več obotavljati. Oblekel sem suknjič in se obul. Čemeren in resnoben sem ošinil še enkrat otroke in ženo in zapustil hišo. Niso me ustavljali. Zavedali so se resnice, tako kot sem se je zavedal sam.
Stopil sem na dvorišče. Bilo je sveže in težak zatohel zrak sem začutil v nosnicah. Hladne, vlažne meglice se še niso odvlekle iz temne ulice. Trdno sem stiskal tisto stvar v rokah in šel v smeri, kjer sem vedel, da bom edino tam lahko vse skupaj uredil. Moj korak ni bil posebno odločen. Mehka kolena in drgetanje lic stisnjenih globoko v ovratnik suknje, vse skupaj je izdajalo, da počnem nekaj kar ni del mojega vsakdana. Pred vogalom sem zastal. V glavi so se mi odvrtele dileme, ki sem jim bil v svoji neodločnosti žrtev že mnogokrat. Samo še par korakov, samo še malo ….
Je zločin in je kazen, je Temnikarjeva dilema, naj stopi preko sence, je nekje vozel, ki čaka svoj meč. In je nekje v naši glavi črta, ki jo je treba enkrat prestopiti. Treba je reči »dovolj!«. Stopil sem še par korakov dalje. Izza vogala je zapihalo še hladneje in zmrazilo me je po vsem telesu. Zagledal sem vrata, ki so me po pričakovanju čakala tam. Cela vrsta vrat.
Z gnusom sem pogledal prva, manjša in jih skoraj že odprl. Ne! Sem rekel sam sebi! Ne. Pogledal sem skrivoma levo in desno, dvignil sem pogled navzgor, če kje neopazno opazuje zvedav pogled moje početje. Takrat sem se odločil. Prestopil bom to fazo. Zate gre, sem si rekel! To je tvoj čas!! Sunkovito sem odprl druga vrata. Kar sem počel ni bilo nekaj, kar bi bilo del moje rutine. Šel sem preko. V meni je utripnilo Iztokovo srce. Črtomirjev duh je uporno preplavil moje telo in po žilah mi je zaplala puntarska kri. Roke so se mi tresle in zadrhtela mi je ustnica. Za vrati sem zagledal najbolj ničvreden in gnusa vreden prizor. Nisem več razmišljal. Iztegnil sem tisto reč in takoj zatem je oglušujoče počilo. V isti sekundi sem se obrnil in pospešil korak. Brez oziranja. Stvar je bila zaključena.
Le glavo sem še bolj skril med ramena in gledal v tla. Nikogar nisem želel srečati. V hišo sem vstopil brez besed. Potreboval sem malo miru. Na čelu so se mi nabrale debele, hladne srage in roke so se mi tresle.
Uspelo ti je, sem si govoril in adrenalinsko izčrpanost je začel nadomeščati moški ponos.
»Začelo se je!« sem šepnil. »Danes je tisti dan!«
Pogledal sem na steno. Na koledarju je pisalo: Osemnajsti april!
To je bil dan, ko sem vrečko »organskih« vrgel v navaden smetnjak!

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !