dare.likar@siol.net

POMEMBEN

5.08.2014 · Brez komentarjev

Pogosto se mi zdi hecno, ko me kdo sprašuje kaj o moji izobrazbi. Ko povem, kakšne so zadeve, da namreč niso moje štorije o kovačih in proletarskem okolju čisto iz trte izvite, takrat se kdo pogosto odzove nekoliko razočarano in na način, kot bi pričakoval pojasnilo ali pa celo opravičilo, zakaj je tako. Kot bi moral že v isti sapi navesti nekaj strašansko močnih razlogov, da sem ostal tam, kjer sem. Pa če smo pošteni, in jaz se zagotovo trudim pri svojem črkarstvu biti pošten, zadaj ni nobene veličastne zgodbe, nobenih tragičnih situacij, revščine in bojev na požiralnikih ali neslutenih situacij, ki so me zavirale v mojih svetlih namerah postati dohtar ali jurist!!

Preprosto sem v nekem času, zelo drugačnem od tega zdaj, videl svojo čisto ugledno prihodnost kot človek, ki bo delal z rokami. Lahko dodamo tudi primerno količino mladostne lenobe in nenazadnje tudi nikjer ne piše, da bi bil česa bistveno »boljšega« sploh sposoben.
Kaj je boljše in kaj slabše … , tistega pridevnika nisem slučajno del v narekovaje. S svojim nazivom »izprašanega šlosarja« sem namreč dosegel nekaj zelo velikega. Postal sem, prav ste prebrali, postal sem POMEMBEN !!!

Kako je izgledala moja pomembnost pri prvih korakih znotraj plehnate bajte s tipičnim vonjem po mešanici olja, pločevine in izpuhov težkih viličarjev, tega se seveda ne spomnim več čisto v detajle. Zagotovo pa vem, da sem bil za svojo mašino car. Čisto zlahka so mi šefi vsadili v glavo misel, da ne morem manjkati niti en dan, da ni tam zaboga nikogar, ki bi lahko tisto delal namesto mene, mislim, ki bi kaj takega sploh lahko znal!! In kako se mlad naiven mulc odzove na takšno vrsto na novo pridobljene pomembnosti??
Hodil sem v tisto bajturino zjutraj, zvečer, v nedeljo in še za praznik, če si je kdo tako zamislil. Pri tem se mi je smejalo do ušes in le stežka sem spravil svoje smejalo nazaj v prvotni položaj. Prav dobre volje so bili ob mojem početju tudi nekateri izkušeni, starejši kolegi, ki so bili pogosto lahko lepo prosti na račun moje pomembne prisotnosti. Njihove dobre volje takrat nisem in nisem mogel razumeti!!

Dosti pozneje, ko je moja pomembnost še narasla, sem si kdaj pa kdaj že dovolil kakšen pomislek glede svoje nepogrešljivosti. Počasi se mi je začelo zdeti, da bi moj stroj, ki je imel samo dva knofa lahko upravljal tudi kdo drug, le zaposliti bi ga morali moji nadrejeni. Ob takšnih prebliskih sem včasih malo zastal in se zazrl proti širokim vratom, ki so vodila na dvorišče, in prav takrat je pet tonski viličar peljal skoznje mojo robo, da jo naloži na kamion. Sonce je sijalo zunaj in poletno vroče je bilo. Sem razmišljal včeraj, da bi lahko šel malo na Idrijco in bi se fliknil v vodo , pa par pirov, pa kakšne karte …
»Ne, to je treba narediti, se mudi kot hudič in ne tuhtaj neumnosti! Le kdo bo reševal situacijo, če ne ti??«

Ko so nekateri v takšno vrsto pomembnost preveč dvomili, so šefi za ta dvom morali izumiti kakšno zdravilo. Eden med njimi je imel vedno en in isti argument za omahljivce:
»Če ne boš ti, bo pa kdo drug!!! Jih cela vrsta čaka pred fabriko!«
Ker je v tistem času moja pomembnost narasla že na stopnjo neslutene nepogrešljivosti, seveda nisem doumel, da te njegove besede popolnoma rušijo moje poglede na delo v fabriki. Tudi nekako nisem znal ali pa hotel opaziti, da ob mojih prečestih prihodih pred tovarno ni dolgih vrst čakajočih. Prav nasprotno je bilo. Namesto , da bi se cele horde brezposelnih obubožanih delavcev tiščale ob ograji in besno moledovale za tisto mezdo, tam v resnici ni bilo nikogar. Slišali so se le črički, tiho šumenje Idrijce in nekje v daljavi zvoki z vaške veselice, ki se je odvijala, kakopak, brez moje prisotnosti.
Ne, ničesar od tega nisem znal opaziti. Pa saj konec koncev te stvari niti niso bile namenjene meni. Šef je na čakajoče vrste opozarjal nevestne, flegmatične in predvsem, nepomembne ljudi!

Še dosti pozneje, o moji fascinantni stopnji važnosti niti ne bi govoril, pa tudi mašina je imela že celo prgišče knofov, celo dva senzorja in pet zelenih lučk, takrat sem si dovolil še kakšen bolj globok dvom. V tistem času smo imeli šefa, ki je moralo delavcev dvigoval na bolj političen način. Kot kakšen partizanski politkomisar je pristopil s stisnjeno pestjo in nas pozval k akciji.
»Še malo potrpimo, saj bo. Misliti moramo na bodočnost!« in podobne parole so nam takrat poganjale kri po žilah. Na koncu pa je še pobožal naša čutila z nedvoumnim komplimentom.
»Ja, kdo pa bo če ne vi, saj ste pa ja mački!!« je imel navado reči.
Enkrat sem se spozabil in sem si v trenutku šibkosti dovolil pripomniti, da so stari mački utrujeni, mladi mački se pa radi malo gonijo!!
»Saj veš,« sem dodal »tisto, ko vreščijo in cvilijo cele noči!«
Pa se je samo nasmehnil in vzel mojo pripombo kot razmisleka nevredno šalo in jaz v nedeljo nisem niti počival, niti se nisem …

Najvišjo, krvavo rdečo stopnjo pomembnosti pa sem presenetljivo dočakal ravno v zadnjem času. Presenetljivo pravim zato, ker je po mnogih kriterijih delavec v teh časih na najnižjem nivoju , kar jih pomnim. Cena dela, spoštovanje do dela in tudi znanja, vse to so postale tako odvečne in nevažne kategorije, da človek ne ve, kaj bi si mislil.

Moja pomembnost pa je, verjeli ali ne, ravno v tem času dosegla svoj veličastni vrh.
Ko smo v fabriki dobili nekaj dodatnih kratkoročnih naročil, so nas zaradi novonastalih okoliščin seveda zbobnali na izredno pomemben sestanek. Tam so nam posredovali informacije o tem, kako se vse mudi in kako je važno, da poprimemo za delo po vseh naših močeh in še malo bolj. Nihče, saj človek kar težko verjame, ni želel debatirati o denarju. To smo že na izobraževanjih o komunikaciji in o odnosih med ljudmi dobili na znanje, da nikoli in nikdar ni glavni motiv za uspešno delo. Ne, o denarju nismo govorili. Dobili pa smo na naše negodovanje zelo precizen odgovor:
»Sami se odločite! Ali pridete konec tedna na delo ali pa bomo izgubili kupce!!«

»O, Marija madona!« je preletelo moje možgane
To je torej to? Zdaj sem pa res dosegel nekaj! Postal sem odgovoren za tako velikanske stvari. Pomislil sem na visokošolane ekonomiste in druge strokovnjake, ki so v preteklosti iskali nove stranke in skrbeli za odnose z njimi. S službenimi BMW eji so križarili po Evropi in še dlje in nam rihtali biznis. Zdaj pa smo vse to prevzeli mi!! To je to, moj Dare ! To je to!!«

In s svetlim pogledom, vzvišeno in nasmejano sem prišel na šiht!! V soboto!! Popoldne!

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



0 odgovorov ↓

  • Trenutno ni komentarjev...Dodajte komentar..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !