dare.likar@siol.net

SIROMAK

4.08.2014 · 1 komentar

Siromak je bil v tistem parku vedno čisto sam. Včasih se je samo bežno ustavil pri njem kakšen sprehajalec ali pa so otročaji uganjali okoli njegove klopce svoje neumnosti. Tako na splošno pa lahko mirne duše trdim, da se ga ne spomnim drugače, kot osamljenega, žalostnega možakarja, ki je v tistem parku preživljal svoje dneve. Kot del opreme, kot nekaj vsakdanjega in obveznega je bil ob tisti poti, kjer so ga vsak dan videvali mimoidoči delavci, ki so hodili na svoje šihte, otroci na poti v šolo in ljudje vseh mogočih vrst, starosti in navad.
Kot takega ga ljudje niso gledali grdo. Niso zviška gledali na njegovo stanje. Bil je pač reven. Življenje mu je v nekem obdobju obrnilo hrbet in tudi sam se ni znal, mogel ali hotel vsaj nekoliko boriti proti temu. Potem pa je obstal v svojem času in tak, ne posebno zdrav, mogoče tudi ne posebno bister, ni zmogel popraviti ničesar. Ne, ljudje so ga jemali kot del mestnega utripa. V njem so videli pač človeka, ki se mu je tako zasukalo. Ostal je v življenju brez svojih ljudi, brez dela, brez penzije in podobnih reči. Bolj učeno bi lahko rekli, da je siromak izpadel iz sistema. »Saj ni čudno, da je reven!«

Usedel pa se je tisto sobotno popoldne na klopco poleg njega prijeten, mlad gospod, lepih obraznih potez in milega glasu. Revež je kljub svojim običajno počasnim in neizrazitim reakcijam presenečeno trznil ob neobičajnem obisku. Vendar pa se je gospod namestil samo dobrega pol metra od njega in nič ni dajal vtis, da se mu to zdi kakorkoli posebno ali nenavadno. Še bolj čudno je izgledalo, ko je potegnil iz svoje aktovke v papir zavito žemljo in zagrizel v svoj preprosti obrok.
In če pravimo, da je bilo vse skupaj nekoliko nenavadno, lahko rečemo, da je bilo to, kar je gospod naredil potem, res maksimalno čudno in nevsakdanje. Brez besed je namreč stegnil svoj dišeči sendvič siromaku pred obraz , tako da ga je le ta odlomil polovico in naslednji trenutek sta skupaj in z užitkom malicala. Kdor ju je takrat videl, si zagotovo ni mislil, da se ta dva človeka vidita prvič v življenju.
»Kako je torej s tabo!?« je vprašal mladenič starega dedca, ki je s svojimi redko posejanimi zobmi obdeloval belo skorjo.
Ta je trznil in prej kot je v svojem presenečenju zajel sapo, je že odkimaval, zmajeval in počel vso tisto običajno mimiko, ki je bila vedno del odgovorov na takšna vprašanja. Ljudje so ga ponavadi spraševali po počutju tako iz navade, mogoče vljudnosti ali pa kar tako, da so zamašili kakšen tihoten trenutek. Verjetno njegovih odgovorov marsikdo pogosto niti slišal ni.
Tokrat se mu je zdelo drugače, zato je nekaj časa več lovil zrak in iskal prave besede. Nazadnje je spravil skupaj stavek, ki je zvenel kaj klavrno in čisto drugače od običajnih jamranj, ki jih je kdaj razlagal mimoidočim.
»Tako sam sem!« je hripavo in komaj slišno zastokal in oba sta žvečila svojo malico naprej.
Po nekaj minutah je elegantni gospod vstal, očistil svojo obleko drobtin in si poravnal ovratnik, Obrnil se je proti siromaku, mu stresel roko in ga lahno potrepljal po ramenu:
»Saj bo bolje, saj bo!« je še rekel in odšel po poti proti mestu. Revni prebivalec parka je še nekaj časa brez besed gledal za njim.
»Le kaj bi se lahko spremenilo?« je zabrundal stari klošar in se še bolj zgrbil na svoji klopi.

Prav gotovo je naslednji dan začel z isto mislijo in zaradi tega je še bolj presenečeno pogledal, ko se je na sosednjo klop parkiral moški prav močno podoben njemu. Njegove cunje sicer niso bile tako zdelane in tudi zanemarjen še ni bil tako zelo, a nekaj ga je delalo močno podobnega dosedanjemu edinemu prebivalcu parka. Nekaj v očeh je kazalo, da sta si moška podobna, da je podobna njuna usoda.
Ja, tisti na tadrugi klopi je bil pred nekaj dnevi ob službo. Dobil je tisto knjižico in se podal v park. Postal je revež. Saj moramo razumeti, je godrnjal siromak sam pri sebi, ko je opazoval novega kolega. Nič ni prištedil, gospodariti ni znal in zdaj je brez vsega. Tak je kot sem sam! Vedel je sam pri sebi, da je verjetno njegova pot dosti manj enostavna, kot jo je on zgostil v svojih mislih. Vedel je, da mu je verjetno v nekaj dneh izginil nek vreden svet, nek človek s svojimi čustvi in hotenji je umrl v njem in samo lupina, zgrbljena, zakrčena kreatura je še ostala in molčeča in zamorjena našla prostor na klopi samo malo stran od njega.

Komaj dan pozneje se je slika mestnega parka še bolj spremenila. Ko je siromak dvignil svojo zaspano kocinasto glavo izpod zmečkanih časopisov, se je sprva kar nekoliko ustrašil. Skoraj vse klopi v parku so bile obljudene. Na nekaterih so se celo drenjali po trije reveži. Od kod so se pa ti prikazali, je zmedeno vpraševal okoli sebe.
»Ti so pa delavci!« je dobil pojasnilo od najbližjega. Aja, si je mislil, še eni, ki so izgubili delo in so zdaj ……
»Ne, ne, to so delavci, ki še vedno hodijo na šiht!«
Nič ni bilo kralju mestnega parka več jasno.
In tudi ni kazalo, da bi se mu lahko v bližnji prihodnosti kaj prida zjasnilo. Iz dneva v dan je bila v še nedavno mirnem mestnem parku večje in bolj neznosna zmeda. Klopi je že zdavnaj zmanjkalo. Delavci so zasedli vse do zadnje. Ko je prišla v park taborit skupina penzionerjev, so se morali namestiti pod košate žalujke. Tam so v maniri drevesa nad njimi žalovali za nekimi drugimi časi. Vsake toliko je kakšen betežnež obnemogel in so ga odnesli v hiralnico. Zamenjal ga je kakšen od njegovih potomcev, ki so mu vzeli bajto, ker ni imel s čim plačevati tiste postelje in plenic.
Ko so začeli v park prihajati mojstri, šolani in še pred kratkim ponosni, dostojanstveni ljudje, je začela za pravega prvega siromaka mestnega parka zadeva postajati mučna, nerazumljiva in neznosna. Stvari niso bile več smiselne in nič ni več potekalo po tistih ustaljenih tirih. Ni bilo več ljudi, ki bi na večernem sprehodu pustili revežu jabolko ali kakšen cent drobiža. Ni bilo več mamic s svojimi malčki, ki bi jih s svojim spakovanjem spravljal v smeh. Nikogar ni bilo več, samo, madona, saj smo sami takšni tukaj. Pa toliko nas je !

In planil je neki dan siromak pokonci. Zmanjkovalo mu je zraka in stiskalo ga je pri srcu. Moral je oditi nekam stran od svoje klopi in premisliti vse kar se je dogajalo zadnje čase okoli njega. Prerival se je med nagnetenimi siromaki, prestopal tiste ki so ležali na poteh. Nekateri so nejevoljno godrnjali, ko si je izbojeval pot proti izhodu. Kot da bi po dolgem času priplaval na površje, je na prostem globoko zajel zrak in razširil svoja stara pljuča. In tam je šele debelo pogledal. Zunaj ni bilo nikogar. Madona, saj so vsi notri, je presunjeno zašepetal siromak nekam sam vase. Spraševal se je vseh sort stvari in nelagodno se je počutil. Postalo ga je strah in nekakšen hlad ga je obšel po celem telesu. Takrat pa je mimo njega pripeljala velika črna limuzina. Ustavila se je nasproti njega in odprlo se je zadnje črno zatemnjeno okno. In ugledal je tisti isti mladosten obraz, ki ga je takrat tako prijazno obiskal na njegovem revnem bivališču. Tokrat mu je mladi gospod samo pokroviteljsko pokimal in mu namenil enak ljubezniv nasmeh kot pred časom v parku.

Šele takrat se je siromak spomnil njune kratke debate.

»O porkaduš, takrat sem mu rekel, da sem osamljen! Prepričan sem bil, da se to ne bo nikdar spremenilo!«
Ko so ga zgrabile močne roke plečatih mladcev, ni imel moči, da bi se upiral. Niti ni mogel postrojiti svojih razmršenih misli. Le nekaj mu je bezljalo po glavi:

»Mater, pa mu je res ratalo!« je polglasno šepetal, malo prej kot so ga silaki vrgli nazaj tja, ker je bilo njegovo mesto.

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



1 odgovor ↓

  • daredare // 4.08.2014 19:22

    Komentatorjem se opravičujem za ta teden. Avtomatsko objavljam, ostalo bom nadoknadil. Lp , Dare, Trogir, Dalmacija

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !