Ko je telebnil z vsemi svojimi kilami na trdo zemljo, se mu je zdelo, da so šle k hudiču vse kosti in tudi drugače se mu je zazdelo vse skupaj strašno čudno. Tako čudno, da bi zagotovo skočil panično nazaj pokonci in razjasnil to nevsakdanje stanje. Če bi mogel! Tako pa, zaboga se ni mogel premakniti. In v glavi mu je od silnega treska vse žvrgolelo, slika bohotnega zelenja nad njim pa je poplesavala in le megleno je slutil detajle.

»Ja, krošnja!« mu je za trenutek blagodejno prešinilo možgane. Še sinoči se je lovil z Njo po tistih gornjih vejah. »Ona je taprava!« je skorajda na glas pomislil. Pri tem mu je na obrazu blago zaigral nasmešek in priprl je veke kot v polsnu, ko nas nekaj lepega zaziblje v noč. Z najbolj žametno kosmato samico se je zadnje čase pogosto lovil po najvišjih rogovilah. Še nedavno ji ni smel blizu. Ma kaj blizu, še pomisliti ni smel na tisto najbolj živordečo rit v celem gozdu. Stari kosmati vreščač mu še pred kratkim ni pustil blizu. Ja, pa ga je bil počasi že malo sit, starine smrdljive in prijel ga je enkrat čez pleča. Potem sta se spopadla. No, v bistvu sta le kričala drug na drugega, tisto mikastenje je bilo bolj zaradi protokola. Ha! Mladinci so morali verjeti, da gre to s tem naravnimi izborom pač na tak način. Stari je pač že ob prvem prijemu začutil, da so njegove mišice izgubile tisto mlado moč in da je zdaj mojih pet minut. »Ej, rdečerita Ona, ta je taprava!«

Takrat je otresel z glavo in zbistril svojo pretreseno glavo. »Zakaj sem treščil na zemljo ?« , mu je samoumevno vprašanje spet spreletelo misli. »Še nikoli se mi ni zgodilo!? Sem se vedno ulovil. Z repom sem zagrabil vejo, se zasukal. Ej, sem se zazibal. Da ni kaj z repom!? se je zdrznil nadvse prestrašeno .

Takrat se je končno toliko skorajžil in premaknil svoje ude, da je začutil, da ima še cele tace. Pogledal je kako je z repom. Groza, ki ga je spreletela se ne da opisati z besedami, ki jih pozna njegova vrsta. Obstal je s široko razprtimi očmi in odprtim gobcem. Zahlipal je nekje v sebi, tako kot kdo zajoka, ko v najhujšem šoku skoraj ne pride do sape.

Tam kjer je se je od vedno bohotilo njegovo repato bogastvo, je bila sedaj samo bedna, gladka, najbolj nemogoče gola in totalno brezrepa bela rit.

»Ja, kaj tako strašnega se dogaja samo v črnih morah.!« je iskal vsaj nekaj upanja. Uščipnil se je v svoj trebuh in tam ga je čakala nova strašna slika. Namesto svojega gostega črnega kožuha je na svojih prsih otipal ogabno gladko rožnato reč, ki nikakor ni mogla biti kaj prida. ne za zimo, ne za krošnjo, ne za nič.

Uščipnil se je še močneje in ostra bolečina mu je dala brez milosti vedeti, da ne spi. Zakričal je od bolečine, vendar se je namesto lepega samčevskega uho trgajočega vreščanja, zaslišal beden nepomenljiv zvok.
»Kot pohojena krota!« mu je kruta misel o svojem nepričakovanem strašnem stanju prešinila možgane.

»Moram od tukaj, moram stran!« je panika začela prevladovati njegov samčevski razum. Postavil se je na vse štiri in želel pobegniti in še vedno je čakal kdaj se bo prebudil. Hotel je stran ! Z rokami ni dosegel tal . Tako se je nekako premikal samo po zadnjih dveh. Slabo je videl, čutila so mu otopela. Začutil je nove reči. Vrtoglavico je spoznal prvič tisti trenutek in nov občutek mu je spreletel celotno golo telo. Prvič v življenju ga je zazeblo. In strah je začutil, predvsem veliko strahu.

In premikal se je nekako, kot pijana čaplja stran od velikega drevesa. Tam je zagledal še eno podobno, ravno tako neznansko grdo, bedno bitje. Približal se je nesrečnemu stvoru. Ni vedel kaj bi. Prijel je debelo krepelo in tadrugega lopnil po glavi. Ko je tadrugi , ki je imel tudi glas pohojene krote, presunljivo zakričal in se mu je curek krvi vlil po čelu, sta se za trenutek oba vprašala. Zakaj me je? Zakaj sem ga?

Naš nesrečni grduh je skomignil z rameni. »Pa res!? se je vprašal » zakaj sem ga pa treščil?!
Ni se mogel spomniti pametnega odgovora. Pa ga je lopnil še enkrat. Potem je odracal stran.

»Saj konec koncev!« je nekako momljal sam pri sebi » konec koncev, tak kot sem , kaj pametnega itak ne morem početi na tem svetu!!«

  • Share/Bookmark

En odgovor v “DARWIN NIMA PRAV ! SPLOH !”

  1. miri pravi:

    Ob zadnjem stavku bi se pa res zamislil.

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !