dare.likar@siol.net

SREČA

2.08.2014 · 1 komentar

S tem kaj je to sreča si Marinko ni kaj prida belil glave. Vsaj običajno ne. Že zdavnaj je spoznal tiste resnice iz Kosmačeve Sreče. Človek ima v naših krajih namreč največjo srečo takrat, ko mu gre kaj narobe. Če si zlomi prst, ima srečo da ni šla roka. Če si zlomi roko, ima srečo, da ni bila desna. Če kje kakšnega ubije, je menda spet imel srečo, da ni siromak trpel dolgo časa. Predobro je Marinko poznal ljudi okoli sebe in dobro je vedel, da se ne znajo veseliti preprostih stvari.
Tako, kot že rečeno, se s takšnimi nepomembnimi vprašanji ni pogosto ukvarjal. Nekaj pa ga je to jutro spodbudilo, da je, hote ali nehote, razmišljal prav o tem.
Zjutraj ga je iz postelje namreč vrgla radijska ura. Kmalu po peti uri je zarobantila svojo budnico in prebodla Marinkove speče možgane. Marinko je bil vajen vstajanja in ni potreboval dolgo časa, da je vstal, si pljusknil v obraz dve dlani ledeno hladne osvežitve in pristavil za kavo. Vendar pa so si v fazi zbujanja njegovi možgani včasih vseeno zapomnili kakšno trapasto melodijo, ki se je potem cel dan kar ni mogel znebiti. Ali pa se mu je v misli vsedla kakšna modrost, ki jo je radijski spiker ravno v tistih minutah povedal poslušalcem. Ponavadi je bila le ena iz sklopa misli, ki so se prepletale skozi cel nočni program. In glej vraga, menda so to noč, vsled prihajajočih praznikov mogoče, govorili ravno o sreči.
“In najdite danes sami svojo srečo!”, je bil zadnji stavek, ki ga je uspel radijec do konca povedati preden je Marinkova težka kovaška roka za tisti dan utišala njegov mehki glas. In vendar se je ta modrost, zanjo je Marinko prav dobro vedel, da je ravno toliko osladna in ponarejena, kot modra in lepa, vtisnila v njegovo zavedanje. Poznal je ta občutek in vedel je, da se tega ne bo znebil in da bo to vsaj podzavestno cel dan premleval. Pa kaj!
Odšel je v svojo kovačijo. Kot že toliko sto juter je tudi tokrat zlezel v svoje črne, pred časom morda plave cunje in vajeno poprijel za delo. Okoli svojega dela si v zvezi s srečo ni upal kaj prida razmišljati. Vsaj naglas ne bi hotel o tem. Bi se s fanti verjetno spet sporekli. Čisto sam pri sebi pa si je spet upal priznati, da bi bilo lahko tudi slabše in da je lahko v življenju srečen, da ima delo in to delo, ki ga zna opravljati. In s takšnimi bogokletnimi mislimi je udrihal po razbeljenem profilu.
“Kam si se zatopil”, ga je tako odsotnega zmotil eden mlajših kolegov ” pridi, skuhali smo malo kofeta! “. Marinko je najprej stresel z glavo, kot bi ga presenetili pri dremanju potem pa rade volje stopil v kofetarsko družbo. Je ravno takrat tudi vabljivo zadišalo. Pa ne samo po kavi. Bližal se je pač novoletni čas in fantje so z zraven prinesli dve ali tri flaše “Zgledalo je, da si nekje drugje!”, ga je še enkrat pobaral mlajši kovač in mu ponudil kavico…pa tudi kozarček žganega!” Dvakrat ali trikrat je Marinko odrinil štampeljn potem pa je popustil, saj novo leto tudi ni prav pogosto. Žganje mu je tudi pognalo kri po licih in kaj hitro je postal razpoložen. Takrat je tudi pojasnil fantom svojo zamišljenost.:”O tistem gobezdanju po radiu sem razmišljal”, je rekel. “Saj ne, da bi hotel pogruntati kaj novega, le z glave mi ne gre!” Pa so ostali kaj hitro poprijeli in še sami ugotavljali kaj nam bi lahko naredilo vsakdan bolj srečen.
“Kakšnega jurja naj primaknejo, za božič, pa bo sreča pri hiši”, je planil Ciril in vsi so bruhnili v smeh. Saj ne, da možakar ne bi imel prav, daleč od tega, le tako predvidljiva je bila njegova reakcija. Tip je namreč redko govoril in tuhtal o drugem kot o denarju.
“Sreča je” je korajžno, z dvignjenim prstom pristavil dobro generacijo mlajši Ljubo “če kdaj kakšno babo…., tako po kovaško.”
Starejši so zamahnili s črnimi rokami in po vrsti pravili svoje preproste definicije. Vsaka je bila zanimiva, po svoje. Le tisto, Ljubčetovo so zvrgli, da je celo v tem malo sreče, če ga med šihtom stisne v prešo. Menda bi drugi potem po statistiki živeli nekaj dlje. “Veste povprečje”, je razlagal… pa so ga prekinili. Bil je praznični čas in želeli so ostati pri prazničnih mislih.
In šiht kakršen je bil ta je kaj hitro dočakal svoj konec in možje so se spet preoblačili in odpravljali domov. Nekateri so bili že očitno bolj praznične volje, nekateri bolj zadržani se na ta dan niso posebej ozirali.
Kovači so vsi po vrsti zavili v bližnjo oštarijo. Kvečjemu naš Marinko bi jo znal ubrati mimo, to ni bilo v njegovem stilu. Pa so bili kolegi tokrat dovolj vztrajni in tudi poseben čas je naredil svoje. Seveda tudi dveh, treh kozarčkov ne gre pozabiti. Alkohola Marinko ni bil vajen.
In zasedli so dedci gostilniško mizo in se oprijeli zasluženega litra. Pa še enega in še enega. Že dodobra okrogli Marinko je sprijaznjen v takšen potek dogajanja tudi dal za en liter.
Vprašanje o sreči pa je može spremljalo še naprej. Vsake toliko je kdo spomnil na to. Če je šla mimo kakšna lepotička, so takoj povezali njeno lepoto s srečo, ki ji jo je darovala mati narava. Če je mimo pripeljal spodoben avtomobil, je bil njegov lastnik prav gotovo srečnež brez primere.
In kot naročen je pred gostilniškim oknom takrat parkiral funkcionar Rupert s svojo družino. Na eni strani je izstopila gospa Rupertova in z visoko dvignjenim vohalom odkorakala po opravkih. Pri zadnjih vratih se je iz avta skobacal Rupertov sinek, komaj polnoletni, visoki, k debelušnosti nagnjen fant z otroškim obrazom. Debeli Rupert je ostal za volanom svojega BMW eja. Zgledal je kot velika gmota, ki jo je nekdo zlil na voznikov sedež in vanjo vtaknil kadečo cigaro.
In cel ta prizor so opazovali razpoloženi kovači. In dregnil je Ciril opitega Marinka: “A zdaj si dobil odgovor, ti srečnež? A zdaj vidiš koliko sreče na enem kupu.?
Marinko je samo zamahnil z roko. Ni imel več energije, da bi komentiral zadevo in ni se mu dalo. Le sam pri sebi se je malo zatopil v svoje odsotne misli. “A je to videti srečno? Ta kup špeha? A niso videli, da se z babo sploh pogledala nista, kot da se ne poznata. In mulec? Saj ni sam kriv, pa vseeno. Kje je bil zadnji dve leti. Rupert menda pravi, da se je šolal. Kako potem, da nima nič več kot osnovne? Saj vemo vsi! Odvajati se je moral od tistega hudiča. In zdaj? Zdaj je pa športnik. košarko igra, čeprav je neroden. Menda deluje terapevtsko!”
“Ja, pa je menda le nekako čudno blizu s trenerjem!,” je Ljubo zmotil njegovo že kar glasno razmišljanje.
“Menda ima najraje proste mete, ker se takrat fantje trepljajo po ritkah”, je še dodal in dedci so bruhnili v gromki smeh.
Marinko je poskušal malo zaustaviti njihov grobi humor pa so se le preveč razživeli in počasi je vzel slovo. Bil je že tudi kar pozen večer in njegova glava je postajala vse težja.
Ko je pritaval domov, se je sesedel za mizo in žena mu je postregla z vročo juho. Seveda mu ni zamerila športnega popoldneva, preredko se je zgodilo. Le navihano se mu je smehljala, ko se je smešno trudil, da bi deloval trezno in resno. Pa mu je šlo hudo slabo in tudi nad večerjo je obupal. Še do kopalnice je odkorakal, se za silo umil, se napol slekel in našel pot do postelje. Ko se je zvrnil na ležišče, je k njemu pritekla najmlajša hčerkica in se stisnila k njemu. Ljubeče jo je stisnil k sebi in se skupaj z njo povaljal po postelji. Med otroškim smehom in ženinim glasom, ki se je slišal iz kuhinje je Marinka že počasi zmanjkovalo. Zadnje kar je videl ta dan je bil ženin simpatični prizanesljivi pogled, ko je odnašala otroka iz kamre in spotoma ugašala luč. Marinko je utonil v spanec. Vanj ga je zazibala misel, ki je odgovorila na vsa vprašanja tistega dne. “Ja, ” je prešinilo njegove trudne možgane” Sreča ima drobne ročice in topel pogled!”

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



1 odgovor ↓

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !