dare.likar@siol.net

Arhiv za Avgust 2014

Nekega dne pozno poleti …

24.08.2014 · 17 komentarjev

Dejstvo je, da se trenutno počutim zelo neustvarjalen. »Trenutno« je v bistvu malo čudno rečeno, ker to traja že kar nekaj časa in ničesar ne vidim takega, kar bi to lahko v kratkem spremenilo. Včasih se mi zdi, da sem povedal že vse in da lahko kvečjemu še kaj ponovim ali povem enako. Nikakor mi ne pade na pamet kakšen nov način, kako bi se pripovedi lotil. Tudi tistih, ki jih imam v glavi, kar je še nedavno pomenilo, da je samo še stvar urice ali dveh mojega časa, pa bo zgodba tukaj. Zdaj pa ni tako. Ko sedem za tipkovnico, postanem utrujen in vsega sit, že prej kot napišem prvo besedo.
Vedno se, kot je znano, izogibam delati iz tega kakšen problem. Vedno so se mi zdeli smešni osebki, ki so svojo odsotnost s tako nepomembne zadeve, kot je ena mikroskopsko majhna skupinica blogerjev, komaj pikica v velikanskem morju svetovnega spleteničenja, obešali na velik zvon in delali s tega dramo. No, malo drugače je bilo pred leti, ko sta dva kolega zaključila svoje članstvo v vaškem balinarskem klubu. To sta obeležila s piknikom, eden od njiju pa je tudi napisal kratek članek za društveno glasilo »Platntaf«. Članek je na kratko opisal dogodek, zaključil pa ga je takole:« Za nama bo zazijala praznina, ki jo bo le težko zapolniti!« To je vse do zdaj za moje pojme ostala daleč najbolj duhovita zadeva v zgodovini tistega glasila. Še zdaj mi gre na smeh. Če bi tisto fant takrat mislil resno, pa ne dvomim, da bi ga še zdaj imel za bedaka.
Jaz sem se v tistem glasilu utrudil in iztrošil, domnevam predvsem zato, ker sem bil tam sam. Cajteng ni v redu, če ga vedno napiše samo en avtor. Verjetno pa sem se tudi drugače izpel. Ne vem. Vem pa, da sem takrat napisal to:

»Pojdem za nekaj časa« mi je rekel Navdih neki dan.
»Kaj ti je? Si utrujen?« sem bil presenečen. Samo odkimal je čisto na kratko.
»Ti je postalo dolgčas?«
Dajal je vtis, da mu gre moja radovednost jako na živce. Čudno se mi je zdelo, saj ta naš Navdih ni bil kakšne posebno fine sorte. Preprost fant je bil, kmečkega razmišljanja in dobrodušnih navad. Ni se vtikal v njemu nerazumljive umetniške in še manj snobovske kroge. Ni maral niti slišati, da ga kličejo Inspiracija. In sedaj je začel postajati čudak?! Jaz pa sem še silil v njega. »Kaj te muči stari!«, sem ga drezal.
»Te boli tvoja anonimnost. So premajhne črke? Je papir premalo bel?«
Malo je zmajeval z glavo, kot bi tuhtal ali mogoče nimam prav.
»Ne nič takega ni !« je odkimal in se prijazno nasmehnil.
»Samo za nekaj časa grem na dopust in jasno, dobre volje sem zaradi tega. Veseli me tudi to, da se moja odsotnost ne bo poznala kaj prida.«
»Daj ne blebetaj!« sem ga prekinil. »Le kam neki boš šel?«
»V hribe«, je izstrelil. »tam bom pasel drobnico. Regrat bom pripravljal in solato bom sejal. Požagal bom nekaj dreves in popravil bom hlev. Nabral bom jagod in gob, ob večerih pa bom legel v travo in mislil na nič. Vidiš to bom počel!« »Pa je to delo, ki pritiče navdihu?«, sem nejeverno vprašal.
»Še misliti si ne moreš!«, je še rekel potiho in odšel.

No, potem je navdih res počel vse tiste stvari in si tudi malo opomogel. Zame je bila to zelo dobra izkušnja, posebno če pomislim, da v prvem trenutku nisem dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi še kdaj karkoli zmetal skupaj. Ne zgodbe, članka, pesmi, niti pogrebnega govora ali ohcetne rimarije ne. Pa je potem prišel navdih nazaj, rdečeličen in nasmejan, lepo rejen in s svetlimi očmi. S sabo mi je prinesel večino tistega, kar ste nekateri pozneje mojega prebrali. V knjigah, na spletu ali morda slišali celo na kakšnem literarnem večeru. Prinesel mi je nekaj, kar je zelo lepo, prijetno vplivalo na kar nekaj let mojega življenja. Pa ne glede za kakšen nivo pisanja gre v resnici.
Kot me sinoči, se pravi zjutraj, po končani ohceti ni veliko brigala resnična kvalitetna raven naše muzike. Mladoporočena lepotica, ljubko nežno bitje v beli obleki je bilo tako iskreno navdušeno nad uspelo zabavo, nad tem, da smo uspeli animirati od otrok do starcev in vse spraviti na noge in v smeh, da ni bilo ničesar drugega več potrebno dodati. In po tristo ohcetih, dvesto veselicah, desetinah privatnih dogodkov in še česa, bolj ali manj uspelega, ne morem mimo dejstva, da je muzika pomemben del mojega življenja. Četrt stoletja samo s temi istimi godci.
Zdaj pa ne vem, ali sem zašel s teme ali ne!?
No, v glavnem! Želel sem malo pojamrati, malo pomodrovati. Malo omeniti svojo težavo, ki to v bistvu sploh ni. Morda se bo samo zamenjala luna pa bo svet drugačen. Mogoče se bodo za to morali poponoma vsi planeti postaviti v vrsto. Tega ne vem, vem pa, da imam še vedno željo govoriti o dobrih stvareh, o prijaznosti in pravih, globokih čustvih. Da želim iz te greznice, ki nas je v zadnjem času zalila do vratu, še izbrskati tisto najbolj pozitivno. Da se ne želim sprijazniti s tem, da je čisto vse kar se človeku lahko dogaja prepleteno v nekem začaranem krogu izkoriščanja in preračunljivost. Včasih se v tem cirkusu ne znajdem, ne uspe mi izluščiti resnice in vsaj poskusiti spraviti skupaj sporočila.
Takrat morda potrebujem počitek. Kar pa spet zahteva prave korake. Znati je treba znižati utrip, umiriti dihanje, prezračiti prostore in pustiti poletni sapi, da dvigne zavese. Treba se je znati usesti, si zamašiti ušesa in … (vsaj za nekaj časa) … ugasniti luč!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli · mojblogmojejamranje · nostalgija

Zdaj vs včasih

13.08.2014 · 15 komentarjev

Primerjanje nekdanjih časov s sedanjimi me vedno znova ziritira. Ne vem zakaj. Seveda nimam v mislih kakšne žlahtne nostalgije, ampak tisto populistično, jezno, nerealno opisovanje nekega raja, ki smo ga imeli in ki so nam ga ukradli in nam namesto njega zrihtali pekel, ki ga imamo zdaj. Malo seveda pripomore k temu, da sem sprovociran, tudi način , kako nekdo poda svoje trditve. Denimo z opombami, kako je to edina in neovrgljiva resnica in da je vsak, ki misli kakorkoli drugače, nič manj kot psihopat.
Predvsem pa je takšno razmišljanje zelo nesmiselno. Posebno, če je hkrati nerealno. Če zanemari vzroke za tiste spremembe in njihove posledice.
Za takšne vrste nostalgijo imamo pri nas res lepo izhodišče. Jugoslavija. Jaz sem v tisti državi živel polovico svojega življenja. Toliko, da sem v bistvu lahko dojel nekaj stvari. Predvsem pa to, da je bilo na nek način tam v enem obdobju res dokaj lepo živeti. Sicer je večina ljudi imela nižji osebni standard, vendar tudi manjše stroške, manjše pritiske in nekako je bilo čutiti, kot da so kazalci vedno obrnjeni rahlo navzgor. Vendar tako o tem sploh ni možno debatirati. Ko pride na dan zapis v stilu SLO vs YU , je za pričakovati popolnoma negativne ali pa stoprocentno pozitivne komentarje. Slednji imajo nekaj za moje pojme dokaj nerealnih opornih točk. Fame, ki prevladujejo se nekoliko vzročno, posledično prepletajo, zato ne morem čisto po točkah pisati o njih. Pa bom vseeno poskusil.
TAKRAT JE BILO VSE ZASTONJ!! Ne ni bilo. Še celo bencin ni bil v resnici zastonj. V nekem relativno kratkem obdobju je bil bencin primerljivo trikrat cenejši kot je sedaj. Velik del tega izpuhti zaradi velike porabe, ki so jih imeli takratni avtomobili, ampak vseeno. Gorivo je bilo poceni, ampak poceni je bilo tudi v drugih državah. Italijani so sicer hodili tankat k nam pa ne iz Padove in Torina. Hodili so iz Gorice in Udin, ker je bilo pri nas 10% ceneje. Drugače pa je bilo s hrano. Ljudje se sploh ne zavedamo kako zelo dražja je bila v tistih letih hrana. Posebno meso. Koliko manj tega smo(lahko) kupili. Meso smo imeli na mizi samo v nedeljo. Kako do zadnje pedi smo obdelovali vrtove in njive. Vsak, ki je imel možnost je redil živali, kunce, kure, karkoli. Drage so bile obleke in grozljivo draga je bila tehnika. Kakšne nerazumljivo visoke kredite so jemali naši starši za usran barvni televizor ali pralni stroj. Ker smo ravno v poletnem času, velja omeniti poceni letovanja. Pa spet se lahko vprašamo, koliko naših turistov bi bilo tudi dandanes še zadovoljnih s svinjarijo in gužvo v kampu Stella maris.
VSI SMO BILI ENAKI. No, dobro. Recimo, da nikjer niso ljudje vsi enaki. Tudi takrat niso bili. Privilegijev in krivic je kar mrgolelo. Zlahka pa priznam, da v primerjavi z današnjim stanjem ni izgledalo hudo. Manj pompozno so privilegiranci uživali svoj status. Vendar pa je bila neenakost očitna na vsakem koraku. Pozneje, ko sem nekatere stvari sploh dojel, se mi je zdel takratni sistem na nek način celo fascinanten. Zaradi nekaterih zgodb sem ga poimenoval »sistem črnih pik«! Naj najprej povem, da se (tokrat)distanciram od hudih, tragičnih dogodkov v prvem desetletju po drugi vojni. Pozneje pa je šlo zato, da si lahko imel črno piko ali pa ne. Slednjo je lahko človek vlekel še iz preteklosti ali jo celo podedoval. Spremljala pa ga je povsod. Včasih skoraj neopazno. In s črno piko, glej hudiča, nisi dobil gradbenega dovoljenja tako hitro in na šihtu kljub pričakovanju nisi napredoval. Pa čeprav si bil za to samoupravno izbran. Kot tisti Rajko, ki so otroci vedno glasovali naj on gre v kolonijo v Ankaran. Pa je učiteljica kimala »dobro pa Rajko!« Bil je bolehen in še sirota povrh. Potem pa je šel Mirko. Bil je sin občinarja in partijca, Rajko pa je bil ministrant in še na južino je hodil v farovž. On že ni bil enak.
NIHČE NI BIL BREZPOSELN. Tu ne morem veliko ugovarjati. Sicer so obstajali klošarji in reveži tudi takrat, vendar jih je oblast prepovedala, preganjala in skrivala. Predvsem pa jih je bilo zagotovo neznansko veliko manj kot jih je sedaj. Bila pa je tudi brezposelnost v bistvu stvar , ki je bila zapovedana, ukazana. Ko sem prišel sredi osemdesetih v fabriko, so me zaposlili kot vzdrževalca na tekočem traku. Bili smo štirje na enem traku. Na istem delovnem mestu je bil po krizi konec osemdesetih samo eden za dve liniji!!! Tako potratno zaposlovanje (kot tudi »zastonj« šolo, »zastonj« zdravstvo in nizke cene nekih zares osnovnih živil) si je država lahko privoščila zaradi tega, ker je bil notranji sistem, gospodarski in denarni, zelo učinkovito ločen od ostalega sveta. To pomeni, da smo imeli dobre firme, ki so izdelovale dobre izdelke in jih prodajale za dober denar, delavec doma pa je dobival v primerjavi z Evropo beden denar. To se je najbolje videlo, če si šel v tujino. Tja res ni bilo problema oditi, se strinjam, vendar si tam nisi mogel privoščiti kaj prida. O tem bi bilo treba vprašati kakšnega italijanskega gurmana iz tistega časa. Slednji so v tistih letih dobesedno okupirali, posebno za vikende, vse gostilne od Šempetra do Idrije in še dlje in uživali v svojih celovečernih požrtijah. Znan je primer iz idrijskega hotela nanos, ko so jih besni mladci nekaj zmetali na cesto, potem ko so si gizdalini s pršutom očistili čevlje.
BOLJŠI STANDARD. Tu sem vedno malo zmeden. Ljudje nimamo vedno razčiščeno kaj to pomeni. Vsekakor imamo (v svoji lasti) zdaj veliko več hiš, stanovanj, avtov in vsega boga, kot takrat. Zdaj, če je standard to, da si kupiš vse kar ti pade na pamet, potem imaš pa še vedno polno denarnico, potem ne morem veliko ugovarjati. Lahko samo predlagam branje pravljic »lonček kuhaj!« ali »mizica pogrni se!«. Moram pa tu zares še enkrat omeniti, da je vsekakor res zdaj veliko več ljudi, ki so jim ti časi zares obrnili hrbet. Veliko pravih revežev, socialnih problemov, otrok ki nimajo niti osnovnih stvari ipd.
SOLIDARNOST, TOVARIŠTVO Tudi tukaj ne bi napadel kar iz ta prve. Tudi sam imam lepe spomine na čase, ko smo marsikaj naredili tudi zastonj, zanesenjaško in z veseljem. Zaradi druženja in zabave. Delovnih brigad sicer nisem dal skozi, poznam pa kar nekaj zgodb. Tiste iz bolj davne zgodovine bolj spominjajo na vojaško ureditev kot na mladostno zagnanost. Pa vendar, kdor je to doživel kot lep del življenja, nepozabna leta mladost, mu tega ne kanim kvariti. Sem pa poslušal tudi drugačne zgodbe. Možje so mi pravili, da je v nedeljo ob enajstih včasih pripeljal kamion pred cerkev in da so nanj naložili vse, predvsem moške, nad osemnajst let in jih odpeljali na delovišče. To da so koga, ki se je upiral ali izgovarjal, da ima doma košnjo, tudi zbrcali, je bilo nekaj čisto normalnega. Lahko se je končalo tudi tako, da je namesto enodnevne akcije, en mesec drobil kamenje ali delal kaj drugega takega, kar je imelo samo ta, vzgojni namen. Treba pa je priznati, da je bil to čas, ko zelo verjetno ni bilo druge poti do obnove in napredka, kot masovna »prostovoljna« pomoč! Tu je nekaj logike. Ta pa je zelo zvodenela v mojem času. Velike delovne brigade v 70 in 80 ih so bile namenjene poglabljanju tovarištva med mladimi iz cele države. Sam učinek je bil relativno pičel. No, vsaj jaz se po poslušanju mnogoterih zgodb nisem mogel znebiti občutka, da je večina navdušenja posledica tega, da je mladina tam začela seksati in konzumirati alkohol.
Na splošno pa imam na Jugoslavijo, kot sem že omenil, tudi sam lepe spomine. Tudi lepe spomine. Večina jih gre na račun tega, da sem bil takrat mlad. Veliko jih pripisujem temu, da takrat nisem živel pod pritiski, ki jih občutim zdaj, strahom za delovno mesto, prihodnost otrok in takšne stvari. Nekaj velja vedno pripisati selektivnemu spominu, ki poudarja lepe stvari in pozablja slabe. Lahko bi omenili tudi, da je ves razviti svet, po podobnih kriterijih, takrat živel t.i. lepše čase. Pa še kaj bi se našlo. Še najbolj od vsega pa sem prepričan, da robantenje v tem stilu nima posebne teže in ne more pomagati nikomur. Težave, ki jih imamo zdaj, lahko tudi rešujemo samo zdaj. Tudi to nič ne pomaga, če si priznamo, da marsikaj od teh težav tudi izvira iz tistega tako imenovanega raja. Raj, ki po logiki ni mogel dobro končati, dal pa nam je, na veliko žalost, nekaj zelo slabe dediščine. Na eni strani zalego, ki si je s spretnostmi in privilegiji iz preteklosti znala prisvojiti naše dosežke in dosežke naših staršev, na drugi strani pa naivnost, apatičnost, zmanjšano možnost individualnega razmišljanja in posledično kalimerovsko cmeravost namesto stisnjene pesti.

  • Share/Bookmark

Tagi: Politična modrost · nostalgija · v afektu

Dopustniška

10.08.2014 · 7 komentarjev

Tam daleč, za sto litrov bencina daleč stran, kjer listi izginejo z dreves, kamenje preraste livade in kjer senca dobi čisto drugačen pomen. Tam kjer ljudje pridejo na obisk zato ker je v tistih krajih vroče in tam potem skrivajo kožo pred soncem in kupujejo ohladitev za svoje razgreto telo.
Na vsakem vogalu in ob vsakem plotu se stegujejo roke in vabijo napisi na eno od sto variant kako od vsakega iz nepregledne množice ljudi posesati denar.
Od mrkogledih babnic, nezadovoljnih z ureditvijo sveta, mam ki mirijo sitne otroke, oni pa se derejo in nekaj zahtevajo,nečesa nočejo in vse skupaj je čisto narobe, medtem, ko nekje v ozadju foter zavija z očmi in si misli » a za to, hudiča, sta morali iti dve plači?«
Tam kjer se je bogu najbolj srečno usulo iz vsemogočnih rok, kamenje, sončne stene, otoki in kanali, kristalno čista voda kjer lahko šteješ kamenčke na dnu.
Tam kjer se drenja babilonsko govoreča milijonska armada gomazečih bitij. Čofotajočih in kričečih, ležečih in prepraženih in takšnih, ki srebajo pivo. V starodavnih betulah,kjer s sten visijo stare ribiške mreže in v zraku valovi brezplačen wi fi!
Ob robu plaže sedijo sredovečni možakarji s temnimi očali in nič jih ne briga. Ne opazijo tresočih se mrožev in ne zasmojenih nagrbančenih želvjih samic. Tudi ko prideta mimo dve čvrsti mladi ritnici, ki jih loči drobna vrvica in par prsi, ki se potreseta kot ohlajeni puding iz reklame, tip s črnimi špegli nemoteno zre v tri dni stare slovenske novice. Le potiho sam zase zajamra. »O, Marija, Marija!«
Večer zvabi armado z vabilom na idilo. Izpod treh, štirih plasti betona, plehnatih reklam in pisanih ponjav jo izbrska opojni vonj po pečeni ribi in osupljivo ubran spev osmih glasov. Mednje se mešajo tehno ritmi z bližnje terase skupaj z zvoki narave, ki jim uspe priti zraven. Skupaj z večnim vprašanjem, kako glasen bi bil škržat, če bi bil tako velik kot pošten basovski zvočnik.
In potem pride noč. Tista mirna. Saj veste … ko se nebo posuje z zvezdami vse počez, le tu in tam je vmes kakšen mesec … ko se nekaj konča in drugo začne, ko se stvari umirijo in v vonju rožmarina in zrelega paradižnika vzbrstijo na novo.
Ko zaspiš vsak večer na novo mlad! Dalmacija!!

Ljetu je mome kraj

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

ZNANJE

8.08.2014 · 3 komentarjev

Prav zanimivo je, kako lahko postane nepomembna, bolje rečeno bežna misel ali ugotovitev v kratkem času vsesplošno znana in sprejeta resnica. Bogve kdo je to sploh izdavil prvi. No, pa saj tudi ni važno. Kaj hitro so razni akterji v tem našem vsakdanu potuhtali, da zadeva gre na njihov mlin in glej ga zlomka, vsi trobijo to eno in isto reč, kot da je to že od nekdaj znana, neovrgljiva resnica.
Kaj kmalu resnica preraste celo v dejstvo, ki v zvezi z njim ni pametno niti razmišljati o kontraargumentih.
Tako je zadnje čase zelo »in« , če ekonomisti, krivousti špeglarji, predstavniki modrih delodajalcev ali filozofski analitiki razlagajo narodu, da si je svojih težav v največji meri kriv sam, ker v življenju ni poskrbel, da bi si nabral več znanja. Narodu takrat servirajo svetle primere na primer Skandinavcev, ki baje porabijo za izobraževanje nevemkolikokrat več časa in denarja, kot je to primer v Sloveniji. Verjetno je tam gori vsak šofer kamiona za rezervo še pek, vsaka dohtarca pa zna za silo tudi polagati keramične ploščice ali poučevati kitajščino. Nekoliko me je presenetila naša velika umetnica Svetlana, ko je v Bar-u izjavila glede Murinih delavk, »da se revice v življenju niso naučile drugega kot šivati obleke !« Ne, seveda me ni presenetila zato, ker je to provokativna in seveda nekoliko nesramna, predvsem pa zelo nepotrebna izjava. Presenetila me je, ker je vzrok za težave te ogromne množice žensk opisala tako neizvirno. Ja, saj to čivka že vsak, ki mu uspe priti na vrsto !
Sicer umetnico zaradi njenega dela spoštujem. Kolikor to delo seveda poznam. V glavnem se mi je do zdaj karkoli njenega mi je prišlo pred oči, zdelo jako nadpovprečno. Vedno so se mi zdela zanimiva tudi njena trdna načela. Pa naj je šlo v bistvu za karkoli. Nekoliko mi je edino šla včasih v nos njena nerazumljiva napadalnost do povprečnih, to je do velike večine ljudi. Pa saj je ja logično, da ona in njej podobni, brez te raje ne bi mogli biti superiorni. Saj od tega pač po vsej logiki izvira nadpovprečnost. Porkaduš, če jo glede tega razumem!!

Pa se vrnimo k znanju. Osebno moram takšen očitek samokritično in ponižno vsekakor sprejeti. V veliki meri. Imel sem čas, možnost in še vse drugo, da bi vsaj formalno zlezel kakšno stopnjo više . Bil pa sem takrat očitno za to prelen, premalo motiviran (??) in očitno sem si nekatere stvari razlagal drugače. Se pravi, narobe. Niti slučajno pa mi ni jasno kako si ti modreci razlagajo kako bi to moralo v preteklosti potekati v področjih kjer imajo zdaj tako kapitalen in vseobsegajoč problem kot je to v Prekmurju. Predstavljam si, kako so v času pred nekaj desetletji podobno odvratni krivousti špeglarji prav tako napiflani nekih stereotipnih pravil in statističnih podatkov ljudem vbijali v glavo čisto drugačne stvari. Ali jim niso morda trobili, da nastaja svetovna firma, kjer bodo za vse večne čase dobile svoj debel kos belega kruha kot delavke, sodelavke, tovarišice. če se bodo le izšolale v tekstilnih šolah.
No, in punce so šle nasproti teh novih svetlih priložnosti. triletna poklicna šola, vajenška doba, potem pa trideset in več let dela. Vmes družina, otroci, gradnje hiš, krediti, ločitve, bolezni ….in še cela vrsta reči, ki se dogajajo ……. povprečnim, ponavljam, večini ljudi. In nekako se v tem času te tepke, niso vpisovale v tečaje tujih jezikov, niso imele časa za računalništvo, niso se uspele izučiti za zidarke, kleparke, inštruktorice avtošole ali fotomodele. Tepke, ponavljam. Njihova povprečnost, ki seveda včasih poleg drugega vključuje tudi nezavidljiv inteligenčni kvocient je namreč zgražanja vredna zadeva. Nad tem se velja zmrdovati in nanje kazati s prstom. Lahko bi celo rekel, da je ta skupina ljudi stigmatizirana, kar je tudi jako moderno trditi v teh časih. Ampak ne, stigmatizirana je lahko le majhna skupina drugačnih, ne pa večina populacije, ki ima poleg vsega še to smolo, da je povprečna.

»Ja…hm!« je mencal Janez pred uradnico in se prestopal z leve na desno in zmedeno pogledoval okoli sebe. » Ja, hm …brez službe sem ostal!«
»Aha!« poskoči gospa za mizo obloženo s celimi skladovnicami izpolnjenih formularjev in vlog.
»No, gospod Janez, da vidimo!?«
Janez je v trenutku dobil nazaj nekaj malega poguma. Gospa je pač dajala vtis, da njegova situacija pa le ni tako strašna. Kot bi hotela reči, da to bomo pa valjda ja tiktak rešili!
»No, gospod!« strogo in odločno dvigne svoj pogled »da vidimo, kaj pa vi znate!«
»Ja, no ….klamfe kujem! To znam. Moj foter je bil kovač, pa stari oče tudi…To sem se navadil v življenju..!«
Mencal je Janez in nesamozavestno je pogledoval proti babnici, ki je vse bolj zavijala z očmi in odkimavala. Saj se je kdaj že zavedal, da bi takrat lahko potegnil šolo še za kakšno leto. Ampak…bil je mlad, njegovo delo pa cenjeno in solidno plačano. In rajši je rokoval z orodjem kot pa prebiral tiste debele bukve!
»Ne, ne!« , ga je ostro prekinila. »To ni nič! To se je pa ja izkazalo in je vsem jasno, da ni nič!«
Baba ni niti trenila ob teh hladnih besedah. Niti na kraj pameti ji ni padlo, da govori o njegovem življenju, o znanju ki ga je pridobival skozi deset, dvajset let, o stvareh , ki so jih vzgojile generacije…. o tradiciji….
»To ni nič« je še enkrat vsekala in spet vprašujoče pogledala proti skrušenemu decu.
»Ja zidati menda tudi znam. Sem celo bajto skoraj sam postavil …..«
»Kje ste se šolal za zidarja , kakšna potrdila, diplome, vajeniška doba?! A samouk? A kar tako nekaj?« in spet je rdeč svinčnik napravil križ čez velik, pomemben in težak del njegovega življenja. »Še kaj!?«
»Ma ja verjetno, to ne velja. Mislim. Harmoniko igram!?«
»Ste dober ? Skladate? Učite druge?!«
In spet je nemočno gledal kako je ob njegovem pojasnjevanju, da včasih odšpila ohcet ali privatno zabavo pa še to vse manj, ker se ljudje vse manj ženijo pa to, spet je gledal tisti rdeč neusmiljen kuli, ki je potolkel še to zadnjo oazo.
Skozi zmedene možgane so mu kot blisk švigale slike vsega kar je še kdaj naredil s svojimi rokami. Da ima zlate, mu je kdaj rekla žena. Vse je znal postoriti. Zdaj pa se ni mogel spomniti ničesar, kar bi se zdelo vredno vsaj omembe. Misel na svoje hobije je zatrl že v kali. Kakšno pesmico napiše kdaj! Joj, bogvaruj! Čez takšne neumnosti bi šele naredila baba masten križ!! Nič! Nič in manj kot nič.
In prvič v življenju se je ustrašil zase. Zgledalo je brezizhodno. Niti razmišljati ni upal, kaj pomenijo vsi tisti križi. Kaj res ni vse skupaj vredno prav popolnoma nič?
»Veste veliko družino imam!« je zjecljal bogve zakaj in mogoče se niti ni povsem zavedel, da je to sploh bleknil.
»To ima pa itak lahko vsak!« je napol sama pri sebi hladno siknila uradnica. Zložila je Janezovo mapo na kup, mu na kratko pojasnila, da bo odslej v evidenci zavoda in da bo o vsem obveščen.
Medtem ko je Janez odhajal je njegovo mapo dela na polico. Čisto na koncu. Tam so bili tisti najbolj brezupni. Tisti, ki ne znajo … ma prav popolnoma nič!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Ž E L J A

7.08.2014 · Brez komentarjev

V roki sem stiskal plačilno listo. Naši mali šefi so jih nam potalali že takoj po malici, vendar sem jo jaz pustil zaprto vse do pavze. Rad sem namreč združil ritual odpiranja kuverte z opoldanskim kofetom. Tako sem šel proti svojemu otočku, kakor pravimo tistim mizicam kjer posrebamo kapučino in kjer so še do pred nedavnega nekateri sodelavci pokadili cigareto. Vroč napitek sem nekako držal v levici medtem ko sem kuverto z desno roko in s pomočjo zob že spotoma poskušal odpreti.
Prav pred ciljem mi je uspelo odpečatiti prepomemben dokument in v istem trenutku politi malodane celo kavo. V vsej klavrnosti dogajanja pa mi je manjkalo samo še tisto, kar sem zagledal za svojo stružnico. Ja, ne boste verjeli, tam ni bilo ne mize, ne klopi, ne mojih tovarišev, ki so mi ponavadi ta čas delali družbo. “Kaj hudiča!?” sem zarobantil. “Vse so odvlekli ven” mi je pojasnil Francl, ki je slonel med pomičnimi vrati in po šolarsko, napol legalno vlekel svoj čik. ” saj vse piše na oglasni. Pa premestili so te tudi spet!” Če ne bi bila še kar dobra kolega, bi mu verjetno šlo še bolj na smeh. O vsem skupaj si trenutno še nisem vedel kaj misliti. Ni mi bilo še najbolj jasno. Odšel sem tistih par metrov nazaj do oglasne deske. Že tako klavrno kofe iz avtomata je bilo že napol mrzlo. Na hitro sem preletel floskule o reorganizaciji in s tem v zvezi o odstranitvi naših otokov. Na spisku spodaj sem tudi opazil, da res spet grem na drugi konec fabrike. V glavi so se mi vsi ti podatki začeli mešati v neznosno mravljinčasto nelagodje. Saj sem bil pravzaprav vsega vajen, sprememb, omejitev in nepotrebnih ukrepov. Premestili so me pa sploh že pogosto. Včasih sem se rad pošalil, da sem bil v proizvodnji že čisto vse razen čistilke in porodničarja. V tej zmedi nepričakovanih novosti sem ošinil že prej odprto plačilno kuverto. Zagledal sem cifro, ki me je kljub utrjeni proletarski osebnosti neverjetno presenetila.
V glavi sta mi nekontrolirano začela rasti temperatura in pritisk. Prste sem začel nezavedno stiskati in rjava brozga, kolikor je je sploh še ostalo je špricnila po belih obvestilih in lepo izdelanih grafih. Kuverto sem zmečkal in vrgel ob tla, zarenčal sem srbijansko kletvico, brcnil najbljižji smetnjak in se z ihtavim korakom napotil proti šefovi pisarni. Šef proizvodnje je imel svoj štab v zastekljeni kancliji na sredi hale in ko sem koračil v tisti smeri so se mi sodelavci, ki so se vračali s kratke pavze umaknili v špalir. Tudi Francelj je pri vratih ostal brez besed, le skoraj pokajen čik mu je obvisel na ustnici.
V prostor sem planil točno tako, kot je bilo po moji hoji pričakovati. Vrata so s treskom udarila ob steno in se s prav takim pokom odbila nazaj v podboj. Gnida, ki je sedela v svojem naslonjaču je navkljub svoji običajni zgovornosti in visoki drži zlezla sama vase in v svoj naslonjač. Sicer dokaj visok dedec je naenkrat izgledal kot majhen šolarček. “No, No…” je zjecljal in skušal miriti. “Molči sem se zadrl. Kaj misliš, jebemti boga, da sem kurba tukaj notri, da se lahko vsa sodrga spenja po meni.?!”
“Poslušaj, saj se lahko pogovorimo!”
Sklonil sem se nadenj:” S tabo se jaz pogovarjal ne bom!”
Približal sem svoj obraz in verjetno je začutil mojo pobesnelo sapo. Možak je tonil v svojem usnjenem sedalu. Že tako bolj rdečičen, pegast ksiht mu je vse do ušes zalivala temnovijoličasta barva. V očeh sem mu lahko prebral čisto pravo pristno grozo.
“S teboj že ne!, sem ponovil.
“Kje si hodil, ko sem jaz že potil svoj pot v fabriki. V plenice si scal in sekiral svojo mater , kot sekiraš sedaj nas. Da bi te reva vsaj utopila v vedru, baraba sakramenska!! In ti boš sedaj mene premeščal in pometal z mano. Lahko se valjaš v svojem fotelju in matraš ljudi in za to dobiš tri moje plače, pa mi povej kako si prišel sem, baraba. Si šolan mogoče, si bolj pameten, si boljši od nas. Nič od tega, ritoliznik si in podrepnik, sramota za pošten kolektiv. Dobro se zapomni, ” prijel sem presranca za kravateljc ” glej , da urediš zadevo , drugič je ne boš tako gladko unesel !!”
Zravnal sem se in zdelo se mi je, da sem visok preko dveh metrov. Obrnil sem se proti vratom. Na drugi strani šipe so molče in z odprtimi usti stale delavke in nekaj molih kolegov. Prijel sem za kljuko in vrata na široko odprl. Zaloputnil sem z vso močjo. In moči sem imel tisti trenutek zares veliko.

“TRESK”

Zvok, podoben žvenketu stekla ali bogve česa že, mi je bil znano neprijazen. Vsled vsega sem dokaj hitro skočil pokonci. Rutinsko sem opravil s tisto osnovno higijeno in terapijami in po petih minutah sem že sedel v avtu. Nisem imel veliko časa, zamujati pa nisem hotel. Zjutraj se mi je pot zdela zmeraj dolga in mučna čeprav, sem moral prevoziti komaj tri, štiri kilometre. Moja čutila medtem še niso niti približno delovala. Po nekaj minutah sem pripeljal do parkirišča. Zavil sem v prosti boks, v tistem trenutku pa sunkovito zavrl. Pred avtom je bilo nekaj, ne bi vedel točno kaj. Bilo je, milo rečeno, dokaj grdo na pogled. Vzvratno sem parkiral na drugi prostor in šel zadevo pogledat. Bila je krastača. Pa ne le to. Bila je zlata krastača. Hotel sem gnusobo že brcniti in iti naprej na kar se beštija oglasi: “Željo ti izpolnim” reče s krastačasto hripavimm glasom,” ker me nisi povozil”
“Poslušaj ti”, sem nejevoljno rekel”nisem se še v redu zbudil , predvsem pa ne verjamem v zlate krastače. Aja, pa želje so ponavadi tri.”
“Ne, ne” je vztrajala, ” tisto je riba, ne smeš mešati” jaz ti izpolnim eno, pa le hitro povej.!”
Zamahnil sem z roko in se obrnil, da odidem stran od stvora pa še mudilo se mi je na delo. Vseeno pa mi je spotoma spreletelo možgane. Denar? Nee, denar bi me pokvaril pa še prijatelje bi menda izgubil! Zdravje? Ma, za zdravje sem bil vedno mnenja, da moram sam poskrbeti.
“Edino, če bi mogoče….” Sunkovito sem se obrnil. Krastače ni bilo več, prišel pa je s tiste smeri Francelj. Smeje me je vprašal:” Kaj je stari? A že sam s sabo govoriš?”
“Ne, ne”, sem odgovoril, ne da bi v svoji še ne popolni budnosti pomislil, kako bodo zvenele moje besede,” samo zlato kroto sem hotel prositi za malo poguma.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

MALI UPORNIK

6.08.2014 · Brez komentarjev

Že takoj sem čutil tisto nekaj v zraku. Tisto, kako bi rekel, substanco, ki nezgrešljivo daje vedeti, da je čas za nekaj novega. Za odločno potezo. Za spremembo. Za akcijo! V resnici je prišlo vse skupaj do vrha. Gniloba se je nakopičila pred našimi očmi. Prava, v čutila in pore segajoča gniloba. Vedel sem, da tako ne more iti več naprej. Vedel sem tudi, da se drugim godi podobno ali celo enako kot meni. Ljudem se nekaj časa nabirajo stvari in preprosto pride do situacije, ko ne gre več naprej.
Včasih se sprašujemo kje je tista meja, včasih si resnice niti ne priznamo … pa vendar …
Nisem se mogel več obotavljati. Oblekel sem suknjič in se obul. Čemeren in resnoben sem ošinil še enkrat otroke in ženo in zapustil hišo. Niso me ustavljali. Zavedali so se resnice, tako kot sem se je zavedal sam.
Stopil sem na dvorišče. Bilo je sveže in težak zatohel zrak sem začutil v nosnicah. Hladne, vlažne meglice se še niso odvlekle iz temne ulice. Trdno sem stiskal tisto stvar v rokah in šel v smeri, kjer sem vedel, da bom edino tam lahko vse skupaj uredil. Moj korak ni bil posebno odločen. Mehka kolena in drgetanje lic stisnjenih globoko v ovratnik suknje, vse skupaj je izdajalo, da počnem nekaj kar ni del mojega vsakdana. Pred vogalom sem zastal. V glavi so se mi odvrtele dileme, ki sem jim bil v svoji neodločnosti žrtev že mnogokrat. Samo še par korakov, samo še malo ….
Je zločin in je kazen, je Temnikarjeva dilema, naj stopi preko sence, je nekje vozel, ki čaka svoj meč. In je nekje v naši glavi črta, ki jo je treba enkrat prestopiti. Treba je reči »dovolj!«. Stopil sem še par korakov dalje. Izza vogala je zapihalo še hladneje in zmrazilo me je po vsem telesu. Zagledal sem vrata, ki so me po pričakovanju čakala tam. Cela vrsta vrat.
Z gnusom sem pogledal prva, manjša in jih skoraj že odprl. Ne! Sem rekel sam sebi! Ne. Pogledal sem skrivoma levo in desno, dvignil sem pogled navzgor, če kje neopazno opazuje zvedav pogled moje početje. Takrat sem se odločil. Prestopil bom to fazo. Zate gre, sem si rekel! To je tvoj čas!! Sunkovito sem odprl druga vrata. Kar sem počel ni bilo nekaj, kar bi bilo del moje rutine. Šel sem preko. V meni je utripnilo Iztokovo srce. Črtomirjev duh je uporno preplavil moje telo in po žilah mi je zaplala puntarska kri. Roke so se mi tresle in zadrhtela mi je ustnica. Za vrati sem zagledal najbolj ničvreden in gnusa vreden prizor. Nisem več razmišljal. Iztegnil sem tisto reč in takoj zatem je oglušujoče počilo. V isti sekundi sem se obrnil in pospešil korak. Brez oziranja. Stvar je bila zaključena.
Le glavo sem še bolj skril med ramena in gledal v tla. Nikogar nisem želel srečati. V hišo sem vstopil brez besed. Potreboval sem malo miru. Na čelu so se mi nabrale debele, hladne srage in roke so se mi tresle.
Uspelo ti je, sem si govoril in adrenalinsko izčrpanost je začel nadomeščati moški ponos.
»Začelo se je!« sem šepnil. »Danes je tisti dan!«
Pogledal sem na steno. Na koledarju je pisalo: Osemnajsti april!
To je bil dan, ko sem vrečko »organskih« vrgel v navaden smetnjak!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

POMEMBEN

5.08.2014 · Brez komentarjev

Pogosto se mi zdi hecno, ko me kdo sprašuje kaj o moji izobrazbi. Ko povem, kakšne so zadeve, da namreč niso moje štorije o kovačih in proletarskem okolju čisto iz trte izvite, takrat se kdo pogosto odzove nekoliko razočarano in na način, kot bi pričakoval pojasnilo ali pa celo opravičilo, zakaj je tako. Kot bi moral že v isti sapi navesti nekaj strašansko močnih razlogov, da sem ostal tam, kjer sem. Pa če smo pošteni, in jaz se zagotovo trudim pri svojem črkarstvu biti pošten, zadaj ni nobene veličastne zgodbe, nobenih tragičnih situacij, revščine in bojev na požiralnikih ali neslutenih situacij, ki so me zavirale v mojih svetlih namerah postati dohtar ali jurist!!

Preprosto sem v nekem času, zelo drugačnem od tega zdaj, videl svojo čisto ugledno prihodnost kot človek, ki bo delal z rokami. Lahko dodamo tudi primerno količino mladostne lenobe in nenazadnje tudi nikjer ne piše, da bi bil česa bistveno »boljšega« sploh sposoben.
Kaj je boljše in kaj slabše … , tistega pridevnika nisem slučajno del v narekovaje. S svojim nazivom »izprašanega šlosarja« sem namreč dosegel nekaj zelo velikega. Postal sem, prav ste prebrali, postal sem POMEMBEN !!!

Kako je izgledala moja pomembnost pri prvih korakih znotraj plehnate bajte s tipičnim vonjem po mešanici olja, pločevine in izpuhov težkih viličarjev, tega se seveda ne spomnim več čisto v detajle. Zagotovo pa vem, da sem bil za svojo mašino car. Čisto zlahka so mi šefi vsadili v glavo misel, da ne morem manjkati niti en dan, da ni tam zaboga nikogar, ki bi lahko tisto delal namesto mene, mislim, ki bi kaj takega sploh lahko znal!! In kako se mlad naiven mulc odzove na takšno vrsto na novo pridobljene pomembnosti??
Hodil sem v tisto bajturino zjutraj, zvečer, v nedeljo in še za praznik, če si je kdo tako zamislil. Pri tem se mi je smejalo do ušes in le stežka sem spravil svoje smejalo nazaj v prvotni položaj. Prav dobre volje so bili ob mojem početju tudi nekateri izkušeni, starejši kolegi, ki so bili pogosto lahko lepo prosti na račun moje pomembne prisotnosti. Njihove dobre volje takrat nisem in nisem mogel razumeti!!

Dosti pozneje, ko je moja pomembnost še narasla, sem si kdaj pa kdaj že dovolil kakšen pomislek glede svoje nepogrešljivosti. Počasi se mi je začelo zdeti, da bi moj stroj, ki je imel samo dva knofa lahko upravljal tudi kdo drug, le zaposliti bi ga morali moji nadrejeni. Ob takšnih prebliskih sem včasih malo zastal in se zazrl proti širokim vratom, ki so vodila na dvorišče, in prav takrat je pet tonski viličar peljal skoznje mojo robo, da jo naloži na kamion. Sonce je sijalo zunaj in poletno vroče je bilo. Sem razmišljal včeraj, da bi lahko šel malo na Idrijco in bi se fliknil v vodo , pa par pirov, pa kakšne karte …
»Ne, to je treba narediti, se mudi kot hudič in ne tuhtaj neumnosti! Le kdo bo reševal situacijo, če ne ti??«

Ko so nekateri v takšno vrsto pomembnost preveč dvomili, so šefi za ta dvom morali izumiti kakšno zdravilo. Eden med njimi je imel vedno en in isti argument za omahljivce:
»Če ne boš ti, bo pa kdo drug!!! Jih cela vrsta čaka pred fabriko!«
Ker je v tistem času moja pomembnost narasla že na stopnjo neslutene nepogrešljivosti, seveda nisem doumel, da te njegove besede popolnoma rušijo moje poglede na delo v fabriki. Tudi nekako nisem znal ali pa hotel opaziti, da ob mojih prečestih prihodih pred tovarno ni dolgih vrst čakajočih. Prav nasprotno je bilo. Namesto , da bi se cele horde brezposelnih obubožanih delavcev tiščale ob ograji in besno moledovale za tisto mezdo, tam v resnici ni bilo nikogar. Slišali so se le črički, tiho šumenje Idrijce in nekje v daljavi zvoki z vaške veselice, ki se je odvijala, kakopak, brez moje prisotnosti.
Ne, ničesar od tega nisem znal opaziti. Pa saj konec koncev te stvari niti niso bile namenjene meni. Šef je na čakajoče vrste opozarjal nevestne, flegmatične in predvsem, nepomembne ljudi!

Še dosti pozneje, o moji fascinantni stopnji važnosti niti ne bi govoril, pa tudi mašina je imela že celo prgišče knofov, celo dva senzorja in pet zelenih lučk, takrat sem si dovolil še kakšen bolj globok dvom. V tistem času smo imeli šefa, ki je moralo delavcev dvigoval na bolj političen način. Kot kakšen partizanski politkomisar je pristopil s stisnjeno pestjo in nas pozval k akciji.
»Še malo potrpimo, saj bo. Misliti moramo na bodočnost!« in podobne parole so nam takrat poganjale kri po žilah. Na koncu pa je še pobožal naša čutila z nedvoumnim komplimentom.
»Ja, kdo pa bo če ne vi, saj ste pa ja mački!!« je imel navado reči.
Enkrat sem se spozabil in sem si v trenutku šibkosti dovolil pripomniti, da so stari mački utrujeni, mladi mački se pa radi malo gonijo!!
»Saj veš,« sem dodal »tisto, ko vreščijo in cvilijo cele noči!«
Pa se je samo nasmehnil in vzel mojo pripombo kot razmisleka nevredno šalo in jaz v nedeljo nisem niti počival, niti se nisem …

Najvišjo, krvavo rdečo stopnjo pomembnosti pa sem presenetljivo dočakal ravno v zadnjem času. Presenetljivo pravim zato, ker je po mnogih kriterijih delavec v teh časih na najnižjem nivoju , kar jih pomnim. Cena dela, spoštovanje do dela in tudi znanja, vse to so postale tako odvečne in nevažne kategorije, da človek ne ve, kaj bi si mislil.

Moja pomembnost pa je, verjeli ali ne, ravno v tem času dosegla svoj veličastni vrh.
Ko smo v fabriki dobili nekaj dodatnih kratkoročnih naročil, so nas zaradi novonastalih okoliščin seveda zbobnali na izredno pomemben sestanek. Tam so nam posredovali informacije o tem, kako se vse mudi in kako je važno, da poprimemo za delo po vseh naših močeh in še malo bolj. Nihče, saj človek kar težko verjame, ni želel debatirati o denarju. To smo že na izobraževanjih o komunikaciji in o odnosih med ljudmi dobili na znanje, da nikoli in nikdar ni glavni motiv za uspešno delo. Ne, o denarju nismo govorili. Dobili pa smo na naše negodovanje zelo precizen odgovor:
»Sami se odločite! Ali pridete konec tedna na delo ali pa bomo izgubili kupce!!«

»O, Marija madona!« je preletelo moje možgane
To je torej to? Zdaj sem pa res dosegel nekaj! Postal sem odgovoren za tako velikanske stvari. Pomislil sem na visokošolane ekonomiste in druge strokovnjake, ki so v preteklosti iskali nove stranke in skrbeli za odnose z njimi. S službenimi BMW eji so križarili po Evropi in še dlje in nam rihtali biznis. Zdaj pa smo vse to prevzeli mi!! To je to, moj Dare ! To je to!!«

In s svetlim pogledom, vzvišeno in nasmejano sem prišel na šiht!! V soboto!! Popoldne!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

SIROMAK

4.08.2014 · 1 komentar

Siromak je bil v tistem parku vedno čisto sam. Včasih se je samo bežno ustavil pri njem kakšen sprehajalec ali pa so otročaji uganjali okoli njegove klopce svoje neumnosti. Tako na splošno pa lahko mirne duše trdim, da se ga ne spomnim drugače, kot osamljenega, žalostnega možakarja, ki je v tistem parku preživljal svoje dneve. Kot del opreme, kot nekaj vsakdanjega in obveznega je bil ob tisti poti, kjer so ga vsak dan videvali mimoidoči delavci, ki so hodili na svoje šihte, otroci na poti v šolo in ljudje vseh mogočih vrst, starosti in navad.
Kot takega ga ljudje niso gledali grdo. Niso zviška gledali na njegovo stanje. Bil je pač reven. Življenje mu je v nekem obdobju obrnilo hrbet in tudi sam se ni znal, mogel ali hotel vsaj nekoliko boriti proti temu. Potem pa je obstal v svojem času in tak, ne posebno zdrav, mogoče tudi ne posebno bister, ni zmogel popraviti ničesar. Ne, ljudje so ga jemali kot del mestnega utripa. V njem so videli pač človeka, ki se mu je tako zasukalo. Ostal je v življenju brez svojih ljudi, brez dela, brez penzije in podobnih reči. Bolj učeno bi lahko rekli, da je siromak izpadel iz sistema. »Saj ni čudno, da je reven!«

Usedel pa se je tisto sobotno popoldne na klopco poleg njega prijeten, mlad gospod, lepih obraznih potez in milega glasu. Revež je kljub svojim običajno počasnim in neizrazitim reakcijam presenečeno trznil ob neobičajnem obisku. Vendar pa se je gospod namestil samo dobrega pol metra od njega in nič ni dajal vtis, da se mu to zdi kakorkoli posebno ali nenavadno. Še bolj čudno je izgledalo, ko je potegnil iz svoje aktovke v papir zavito žemljo in zagrizel v svoj preprosti obrok.
In če pravimo, da je bilo vse skupaj nekoliko nenavadno, lahko rečemo, da je bilo to, kar je gospod naredil potem, res maksimalno čudno in nevsakdanje. Brez besed je namreč stegnil svoj dišeči sendvič siromaku pred obraz , tako da ga je le ta odlomil polovico in naslednji trenutek sta skupaj in z užitkom malicala. Kdor ju je takrat videl, si zagotovo ni mislil, da se ta dva človeka vidita prvič v življenju.
»Kako je torej s tabo!?« je vprašal mladenič starega dedca, ki je s svojimi redko posejanimi zobmi obdeloval belo skorjo.
Ta je trznil in prej kot je v svojem presenečenju zajel sapo, je že odkimaval, zmajeval in počel vso tisto običajno mimiko, ki je bila vedno del odgovorov na takšna vprašanja. Ljudje so ga ponavadi spraševali po počutju tako iz navade, mogoče vljudnosti ali pa kar tako, da so zamašili kakšen tihoten trenutek. Verjetno njegovih odgovorov marsikdo pogosto niti slišal ni.
Tokrat se mu je zdelo drugače, zato je nekaj časa več lovil zrak in iskal prave besede. Nazadnje je spravil skupaj stavek, ki je zvenel kaj klavrno in čisto drugače od običajnih jamranj, ki jih je kdaj razlagal mimoidočim.
»Tako sam sem!« je hripavo in komaj slišno zastokal in oba sta žvečila svojo malico naprej.
Po nekaj minutah je elegantni gospod vstal, očistil svojo obleko drobtin in si poravnal ovratnik, Obrnil se je proti siromaku, mu stresel roko in ga lahno potrepljal po ramenu:
»Saj bo bolje, saj bo!« je še rekel in odšel po poti proti mestu. Revni prebivalec parka je še nekaj časa brez besed gledal za njim.
»Le kaj bi se lahko spremenilo?« je zabrundal stari klošar in se še bolj zgrbil na svoji klopi.

Prav gotovo je naslednji dan začel z isto mislijo in zaradi tega je še bolj presenečeno pogledal, ko se je na sosednjo klop parkiral moški prav močno podoben njemu. Njegove cunje sicer niso bile tako zdelane in tudi zanemarjen še ni bil tako zelo, a nekaj ga je delalo močno podobnega dosedanjemu edinemu prebivalcu parka. Nekaj v očeh je kazalo, da sta si moška podobna, da je podobna njuna usoda.
Ja, tisti na tadrugi klopi je bil pred nekaj dnevi ob službo. Dobil je tisto knjižico in se podal v park. Postal je revež. Saj moramo razumeti, je godrnjal siromak sam pri sebi, ko je opazoval novega kolega. Nič ni prištedil, gospodariti ni znal in zdaj je brez vsega. Tak je kot sem sam! Vedel je sam pri sebi, da je verjetno njegova pot dosti manj enostavna, kot jo je on zgostil v svojih mislih. Vedel je, da mu je verjetno v nekaj dneh izginil nek vreden svet, nek človek s svojimi čustvi in hotenji je umrl v njem in samo lupina, zgrbljena, zakrčena kreatura je še ostala in molčeča in zamorjena našla prostor na klopi samo malo stran od njega.

Komaj dan pozneje se je slika mestnega parka še bolj spremenila. Ko je siromak dvignil svojo zaspano kocinasto glavo izpod zmečkanih časopisov, se je sprva kar nekoliko ustrašil. Skoraj vse klopi v parku so bile obljudene. Na nekaterih so se celo drenjali po trije reveži. Od kod so se pa ti prikazali, je zmedeno vpraševal okoli sebe.
»Ti so pa delavci!« je dobil pojasnilo od najbližjega. Aja, si je mislil, še eni, ki so izgubili delo in so zdaj ……
»Ne, ne, to so delavci, ki še vedno hodijo na šiht!«
Nič ni bilo kralju mestnega parka več jasno.
In tudi ni kazalo, da bi se mu lahko v bližnji prihodnosti kaj prida zjasnilo. Iz dneva v dan je bila v še nedavno mirnem mestnem parku večje in bolj neznosna zmeda. Klopi je že zdavnaj zmanjkalo. Delavci so zasedli vse do zadnje. Ko je prišla v park taborit skupina penzionerjev, so se morali namestiti pod košate žalujke. Tam so v maniri drevesa nad njimi žalovali za nekimi drugimi časi. Vsake toliko je kakšen betežnež obnemogel in so ga odnesli v hiralnico. Zamenjal ga je kakšen od njegovih potomcev, ki so mu vzeli bajto, ker ni imel s čim plačevati tiste postelje in plenic.
Ko so začeli v park prihajati mojstri, šolani in še pred kratkim ponosni, dostojanstveni ljudje, je začela za pravega prvega siromaka mestnega parka zadeva postajati mučna, nerazumljiva in neznosna. Stvari niso bile več smiselne in nič ni več potekalo po tistih ustaljenih tirih. Ni bilo več ljudi, ki bi na večernem sprehodu pustili revežu jabolko ali kakšen cent drobiža. Ni bilo več mamic s svojimi malčki, ki bi jih s svojim spakovanjem spravljal v smeh. Nikogar ni bilo več, samo, madona, saj smo sami takšni tukaj. Pa toliko nas je !

In planil je neki dan siromak pokonci. Zmanjkovalo mu je zraka in stiskalo ga je pri srcu. Moral je oditi nekam stran od svoje klopi in premisliti vse kar se je dogajalo zadnje čase okoli njega. Prerival se je med nagnetenimi siromaki, prestopal tiste ki so ležali na poteh. Nekateri so nejevoljno godrnjali, ko si je izbojeval pot proti izhodu. Kot da bi po dolgem času priplaval na površje, je na prostem globoko zajel zrak in razširil svoja stara pljuča. In tam je šele debelo pogledal. Zunaj ni bilo nikogar. Madona, saj so vsi notri, je presunjeno zašepetal siromak nekam sam vase. Spraševal se je vseh sort stvari in nelagodno se je počutil. Postalo ga je strah in nekakšen hlad ga je obšel po celem telesu. Takrat pa je mimo njega pripeljala velika črna limuzina. Ustavila se je nasproti njega in odprlo se je zadnje črno zatemnjeno okno. In ugledal je tisti isti mladosten obraz, ki ga je takrat tako prijazno obiskal na njegovem revnem bivališču. Tokrat mu je mladi gospod samo pokroviteljsko pokimal in mu namenil enak ljubezniv nasmeh kot pred časom v parku.

Šele takrat se je siromak spomnil njune kratke debate.

»O porkaduš, takrat sem mu rekel, da sem osamljen! Prepričan sem bil, da se to ne bo nikdar spremenilo!«
Ko so ga zgrabile močne roke plečatih mladcev, ni imel moči, da bi se upiral. Niti ni mogel postrojiti svojih razmršenih misli. Le nekaj mu je bezljalo po glavi:

»Mater, pa mu je res ratalo!« je polglasno šepetal, malo prej kot so ga silaki vrgli nazaj tja, ker je bilo njegovo mesto.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

DARWIN NIMA PRAV ! SPLOH !

3.08.2014 · 1 komentar

Ko je telebnil z vsemi svojimi kilami na trdo zemljo, se mu je zdelo, da so šle k hudiču vse kosti in tudi drugače se mu je zazdelo vse skupaj strašno čudno. Tako čudno, da bi zagotovo skočil panično nazaj pokonci in razjasnil to nevsakdanje stanje. Če bi mogel! Tako pa, zaboga se ni mogel premakniti. In v glavi mu je od silnega treska vse žvrgolelo, slika bohotnega zelenja nad njim pa je poplesavala in le megleno je slutil detajle.

»Ja, krošnja!« mu je za trenutek blagodejno prešinilo možgane. Še sinoči se je lovil z Njo po tistih gornjih vejah. »Ona je taprava!« je skorajda na glas pomislil. Pri tem mu je na obrazu blago zaigral nasmešek in priprl je veke kot v polsnu, ko nas nekaj lepega zaziblje v noč. Z najbolj žametno kosmato samico se je zadnje čase pogosto lovil po najvišjih rogovilah. Še nedavno ji ni smel blizu. Ma kaj blizu, še pomisliti ni smel na tisto najbolj živordečo rit v celem gozdu. Stari kosmati vreščač mu še pred kratkim ni pustil blizu. Ja, pa ga je bil počasi že malo sit, starine smrdljive in prijel ga je enkrat čez pleča. Potem sta se spopadla. No, v bistvu sta le kričala drug na drugega, tisto mikastenje je bilo bolj zaradi protokola. Ha! Mladinci so morali verjeti, da gre to s tem naravnimi izborom pač na tak način. Stari je pač že ob prvem prijemu začutil, da so njegove mišice izgubile tisto mlado moč in da je zdaj mojih pet minut. »Ej, rdečerita Ona, ta je taprava!«

Takrat je otresel z glavo in zbistril svojo pretreseno glavo. »Zakaj sem treščil na zemljo ?« , mu je samoumevno vprašanje spet spreletelo misli. »Še nikoli se mi ni zgodilo!? Sem se vedno ulovil. Z repom sem zagrabil vejo, se zasukal. Ej, sem se zazibal. Da ni kaj z repom!? se je zdrznil nadvse prestrašeno .

Takrat se je končno toliko skorajžil in premaknil svoje ude, da je začutil, da ima še cele tace. Pogledal je kako je z repom. Groza, ki ga je spreletela se ne da opisati z besedami, ki jih pozna njegova vrsta. Obstal je s široko razprtimi očmi in odprtim gobcem. Zahlipal je nekje v sebi, tako kot kdo zajoka, ko v najhujšem šoku skoraj ne pride do sape.

Tam kjer je se je od vedno bohotilo njegovo repato bogastvo, je bila sedaj samo bedna, gladka, najbolj nemogoče gola in totalno brezrepa bela rit.

»Ja, kaj tako strašnega se dogaja samo v črnih morah.!« je iskal vsaj nekaj upanja. Uščipnil se je v svoj trebuh in tam ga je čakala nova strašna slika. Namesto svojega gostega črnega kožuha je na svojih prsih otipal ogabno gladko rožnato reč, ki nikakor ni mogla biti kaj prida. ne za zimo, ne za krošnjo, ne za nič.

Uščipnil se je še močneje in ostra bolečina mu je dala brez milosti vedeti, da ne spi. Zakričal je od bolečine, vendar se je namesto lepega samčevskega uho trgajočega vreščanja, zaslišal beden nepomenljiv zvok.
»Kot pohojena krota!« mu je kruta misel o svojem nepričakovanem strašnem stanju prešinila možgane.

»Moram od tukaj, moram stran!« je panika začela prevladovati njegov samčevski razum. Postavil se je na vse štiri in želel pobegniti in še vedno je čakal kdaj se bo prebudil. Hotel je stran ! Z rokami ni dosegel tal . Tako se je nekako premikal samo po zadnjih dveh. Slabo je videl, čutila so mu otopela. Začutil je nove reči. Vrtoglavico je spoznal prvič tisti trenutek in nov občutek mu je spreletel celotno golo telo. Prvič v življenju ga je zazeblo. In strah je začutil, predvsem veliko strahu.

In premikal se je nekako, kot pijana čaplja stran od velikega drevesa. Tam je zagledal še eno podobno, ravno tako neznansko grdo, bedno bitje. Približal se je nesrečnemu stvoru. Ni vedel kaj bi. Prijel je debelo krepelo in tadrugega lopnil po glavi. Ko je tadrugi , ki je imel tudi glas pohojene krote, presunljivo zakričal in se mu je curek krvi vlil po čelu, sta se za trenutek oba vprašala. Zakaj me je? Zakaj sem ga?

Naš nesrečni grduh je skomignil z rameni. »Pa res!? se je vprašal » zakaj sem ga pa treščil?!
Ni se mogel spomniti pametnega odgovora. Pa ga je lopnil še enkrat. Potem je odracal stran.

»Saj konec koncev!« je nekako momljal sam pri sebi » konec koncev, tak kot sem , kaj pametnega itak ne morem početi na tem svetu!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

SREČA

2.08.2014 · 1 komentar

S tem kaj je to sreča si Marinko ni kaj prida belil glave. Vsaj običajno ne. Že zdavnaj je spoznal tiste resnice iz Kosmačeve Sreče. Človek ima v naših krajih namreč največjo srečo takrat, ko mu gre kaj narobe. Če si zlomi prst, ima srečo da ni šla roka. Če si zlomi roko, ima srečo, da ni bila desna. Če kje kakšnega ubije, je menda spet imel srečo, da ni siromak trpel dolgo časa. Predobro je Marinko poznal ljudi okoli sebe in dobro je vedel, da se ne znajo veseliti preprostih stvari.
Tako, kot že rečeno, se s takšnimi nepomembnimi vprašanji ni pogosto ukvarjal. Nekaj pa ga je to jutro spodbudilo, da je, hote ali nehote, razmišljal prav o tem.
Zjutraj ga je iz postelje namreč vrgla radijska ura. Kmalu po peti uri je zarobantila svojo budnico in prebodla Marinkove speče možgane. Marinko je bil vajen vstajanja in ni potreboval dolgo časa, da je vstal, si pljusknil v obraz dve dlani ledeno hladne osvežitve in pristavil za kavo. Vendar pa so si v fazi zbujanja njegovi možgani včasih vseeno zapomnili kakšno trapasto melodijo, ki se je potem cel dan kar ni mogel znebiti. Ali pa se mu je v misli vsedla kakšna modrost, ki jo je radijski spiker ravno v tistih minutah povedal poslušalcem. Ponavadi je bila le ena iz sklopa misli, ki so se prepletale skozi cel nočni program. In glej vraga, menda so to noč, vsled prihajajočih praznikov mogoče, govorili ravno o sreči.
“In najdite danes sami svojo srečo!”, je bil zadnji stavek, ki ga je uspel radijec do konca povedati preden je Marinkova težka kovaška roka za tisti dan utišala njegov mehki glas. In vendar se je ta modrost, zanjo je Marinko prav dobro vedel, da je ravno toliko osladna in ponarejena, kot modra in lepa, vtisnila v njegovo zavedanje. Poznal je ta občutek in vedel je, da se tega ne bo znebil in da bo to vsaj podzavestno cel dan premleval. Pa kaj!
Odšel je v svojo kovačijo. Kot že toliko sto juter je tudi tokrat zlezel v svoje črne, pred časom morda plave cunje in vajeno poprijel za delo. Okoli svojega dela si v zvezi s srečo ni upal kaj prida razmišljati. Vsaj naglas ne bi hotel o tem. Bi se s fanti verjetno spet sporekli. Čisto sam pri sebi pa si je spet upal priznati, da bi bilo lahko tudi slabše in da je lahko v življenju srečen, da ima delo in to delo, ki ga zna opravljati. In s takšnimi bogokletnimi mislimi je udrihal po razbeljenem profilu.
“Kam si se zatopil”, ga je tako odsotnega zmotil eden mlajših kolegov ” pridi, skuhali smo malo kofeta! “. Marinko je najprej stresel z glavo, kot bi ga presenetili pri dremanju potem pa rade volje stopil v kofetarsko družbo. Je ravno takrat tudi vabljivo zadišalo. Pa ne samo po kavi. Bližal se je pač novoletni čas in fantje so z zraven prinesli dve ali tri flaše “Zgledalo je, da si nekje drugje!”, ga je še enkrat pobaral mlajši kovač in mu ponudil kavico…pa tudi kozarček žganega!” Dvakrat ali trikrat je Marinko odrinil štampeljn potem pa je popustil, saj novo leto tudi ni prav pogosto. Žganje mu je tudi pognalo kri po licih in kaj hitro je postal razpoložen. Takrat je tudi pojasnil fantom svojo zamišljenost.:”O tistem gobezdanju po radiu sem razmišljal”, je rekel. “Saj ne, da bi hotel pogruntati kaj novega, le z glave mi ne gre!” Pa so ostali kaj hitro poprijeli in še sami ugotavljali kaj nam bi lahko naredilo vsakdan bolj srečen.
“Kakšnega jurja naj primaknejo, za božič, pa bo sreča pri hiši”, je planil Ciril in vsi so bruhnili v smeh. Saj ne, da možakar ne bi imel prav, daleč od tega, le tako predvidljiva je bila njegova reakcija. Tip je namreč redko govoril in tuhtal o drugem kot o denarju.
“Sreča je” je korajžno, z dvignjenim prstom pristavil dobro generacijo mlajši Ljubo “če kdaj kakšno babo…., tako po kovaško.”
Starejši so zamahnili s črnimi rokami in po vrsti pravili svoje preproste definicije. Vsaka je bila zanimiva, po svoje. Le tisto, Ljubčetovo so zvrgli, da je celo v tem malo sreče, če ga med šihtom stisne v prešo. Menda bi drugi potem po statistiki živeli nekaj dlje. “Veste povprečje”, je razlagal… pa so ga prekinili. Bil je praznični čas in želeli so ostati pri prazničnih mislih.
In šiht kakršen je bil ta je kaj hitro dočakal svoj konec in možje so se spet preoblačili in odpravljali domov. Nekateri so bili že očitno bolj praznične volje, nekateri bolj zadržani se na ta dan niso posebej ozirali.
Kovači so vsi po vrsti zavili v bližnjo oštarijo. Kvečjemu naš Marinko bi jo znal ubrati mimo, to ni bilo v njegovem stilu. Pa so bili kolegi tokrat dovolj vztrajni in tudi poseben čas je naredil svoje. Seveda tudi dveh, treh kozarčkov ne gre pozabiti. Alkohola Marinko ni bil vajen.
In zasedli so dedci gostilniško mizo in se oprijeli zasluženega litra. Pa še enega in še enega. Že dodobra okrogli Marinko je sprijaznjen v takšen potek dogajanja tudi dal za en liter.
Vprašanje o sreči pa je može spremljalo še naprej. Vsake toliko je kdo spomnil na to. Če je šla mimo kakšna lepotička, so takoj povezali njeno lepoto s srečo, ki ji jo je darovala mati narava. Če je mimo pripeljal spodoben avtomobil, je bil njegov lastnik prav gotovo srečnež brez primere.
In kot naročen je pred gostilniškim oknom takrat parkiral funkcionar Rupert s svojo družino. Na eni strani je izstopila gospa Rupertova in z visoko dvignjenim vohalom odkorakala po opravkih. Pri zadnjih vratih se je iz avta skobacal Rupertov sinek, komaj polnoletni, visoki, k debelušnosti nagnjen fant z otroškim obrazom. Debeli Rupert je ostal za volanom svojega BMW eja. Zgledal je kot velika gmota, ki jo je nekdo zlil na voznikov sedež in vanjo vtaknil kadečo cigaro.
In cel ta prizor so opazovali razpoloženi kovači. In dregnil je Ciril opitega Marinka: “A zdaj si dobil odgovor, ti srečnež? A zdaj vidiš koliko sreče na enem kupu.?
Marinko je samo zamahnil z roko. Ni imel več energije, da bi komentiral zadevo in ni se mu dalo. Le sam pri sebi se je malo zatopil v svoje odsotne misli. “A je to videti srečno? Ta kup špeha? A niso videli, da se z babo sploh pogledala nista, kot da se ne poznata. In mulec? Saj ni sam kriv, pa vseeno. Kje je bil zadnji dve leti. Rupert menda pravi, da se je šolal. Kako potem, da nima nič več kot osnovne? Saj vemo vsi! Odvajati se je moral od tistega hudiča. In zdaj? Zdaj je pa športnik. košarko igra, čeprav je neroden. Menda deluje terapevtsko!”
“Ja, pa je menda le nekako čudno blizu s trenerjem!,” je Ljubo zmotil njegovo že kar glasno razmišljanje.
“Menda ima najraje proste mete, ker se takrat fantje trepljajo po ritkah”, je še dodal in dedci so bruhnili v gromki smeh.
Marinko je poskušal malo zaustaviti njihov grobi humor pa so se le preveč razživeli in počasi je vzel slovo. Bil je že tudi kar pozen večer in njegova glava je postajala vse težja.
Ko je pritaval domov, se je sesedel za mizo in žena mu je postregla z vročo juho. Seveda mu ni zamerila športnega popoldneva, preredko se je zgodilo. Le navihano se mu je smehljala, ko se je smešno trudil, da bi deloval trezno in resno. Pa mu je šlo hudo slabo in tudi nad večerjo je obupal. Še do kopalnice je odkorakal, se za silo umil, se napol slekel in našel pot do postelje. Ko se je zvrnil na ležišče, je k njemu pritekla najmlajša hčerkica in se stisnila k njemu. Ljubeče jo je stisnil k sebi in se skupaj z njo povaljal po postelji. Med otroškim smehom in ženinim glasom, ki se je slišal iz kuhinje je Marinka že počasi zmanjkovalo. Zadnje kar je videl ta dan je bil ženin simpatični prizanesljivi pogled, ko je odnašala otroka iz kamre in spotoma ugašala luč. Marinko je utonil v spanec. Vanj ga je zazibala misel, ki je odgovorila na vsa vprašanja tistega dne. “Ja, ” je prešinilo njegove trudne možgane” Sreča ima drobne ročice in topel pogled!”

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar