dare.likar@siol.net

Arhiv za Julij 2014

Lep pozdrav!

15.07.2014 · 12 komentarjev

Nenavadno, ampak v nasprotju s svojimi, oziroma, tudi svojimi pričakovanji, občutim v tem novem stanju, v kakršnem smo se znašli, upanje in celo malo veselja. Kot da bi se res nekaj zgodilo. Seveda sem še vedno nezaupljiv. Še vedno se namreč celo bolj kot tagrdih in taneumnih, bojim tistih, ki so na videz prijazni in sladkobesedni, pa se v njihovi senci dogaja še več grdobij, kot jih skupaj spravijo oni taprvi. Poleg tega smo sedaj ravno glede temnih, zlobnih sil malo v težavah. Ta gospoda je pa prav zares popolnoma izgubila kompas. Že tako stalno jokavo, kalimerovsko samopomilovanje je v kratkem času nadgradila do popolnoma klovnovske, patetično uboge glume. Celo tako se mi zdi vse skupaj podobno pogrebu, da se sprašujem, kdo bo v kratkem prevzel vlogo tako prepotrebnega negativnega akterja na slovenski politični sceni.
Ampak to ni tako pomembno. Ravnovesje se bo že na nek način vzpostavilo. Vprašanje je le, ali bo končno od polarizacije sil kakšna korist ali bodo vsi skupaj še naprej živeli od in za razdeljenost samo po sebi.
Kot sem omenil, nekaj stvari me navdaja s pozitivnimi čustvi. Najboljši podatek je, da se dve tretjini parlamenta zamenja z novimi facami. Upam, da je končno odslužilo tudi nekaj okostenelih sil v zakulisju, čeprav je popolno suverenost političnih organov seveda iluzorno pričakovati, dokler je denar v drugih žepih.
Kakorkoli že, čeprav baje nimam pravice veliko modrovati, ker se glasovanja nisem udeležil, si zares želim nekaj stvari. Želim si, da bi zavladalo nekaj kar bi bilo podobno redu. Ja, red je edino, na kar lahko upamo. Prišli pa smo celo tako daleč, da nam mora počasi ratati vseeno, kako in v kakšnih barvah bomo prišli do njega. Upajmo, da bodo nove face mogoče znale bolje prestopati polena in kazati zobe.

Ja, res sem rad optimist. Vendar pa sem ta zapis začel z drugimi nameni. Komunikacija na blogih zadnje čase ni po moji meri. Vzdušje na RTV name ne deluje ravno blagodejno. Na Siolu je komunikacija borna, na PW je preprosto ni. Zato si bom dal malo oddiha. Poleg tega itak prihaja dopust. Ta čas bom mogoče objavil nekaj svojih starih, meni najljubših zgodbic in si malo zresetiral mozak.
Upam, da ne boste medtem še tisti, ki me občasno pozdravite, odšli kam daleč stran. Lep pozdrav! Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Volitve!

6.07.2014 · 16 komentarjev

Ja, res, najprej se bom ustavil pri volitvah. Pa ne glede na to, da povsod, v vsaki druščini vse večkrat slišim tisto »samo ne o politiki«!. Pa saj o politiki niti ne morem pretirano razpravljati. Politika je vse preveč sestavljena iz sprenevedanja, manipulacije, prostitucije in trgovine, da bi se jaz na to strašno znanost sploh kaj prida spoznal. Celo tako bi lahko ponižno rekel, da sem za to reč popoln laik.
In kot takega me kljukci tudi nagovarjajo. Mene in še veliko večino drugih okoli mene. Vedno isti, vedno z istimi besedami in vedno enakimi fintami. No, sicer se trudijo stranke in njihovi taglavni frisi, da si nadenejo nove nasmehe in odločne poteze, ki jih potem naprintajo na plakate in jih napopajo na vsa razpoložljiva mesta. Predvsem njihove parole, vodilna gesla za aktualno kampanjo, so zgodba zase. Niti jih ne bom našteval, bom pa omenil eno, ki sem jo zasledil v preteklih dneh in, ki se mi zdi zelo simptomatično za vse bolezni, ki jih v tem uvodu v bistvu omenjam. »Čas je za odločne ljudi!!«
Vau! Kako smo lahko pozabili! Pa tudi če odmislimo, da zdaj kandidirajo (bolj ali manj) isti ljudje. Kako smo lahko to spregledali. Naši oblastniki zaradi te naše napake potem kakopak niso bili odločni. Kar tako nekaj so mencali in se skrivali za napakami drugih. Porkaduš! Prejšnja moja najljubša parola je bila »zmaga je šele začetek!« Tista mi je dala malo upanja, da so se politiki zavedeli neke sicer mogoče majhne, ampak vseeno pomembne stvari. Nikoli mi namreč ni šlo prav dobro v račun dogajanje na dan volitev, takoj po razglasitvi rezultatov. Zmagovalci so takrat odpirali šampanjec, nazdravljali, si čestitali in se režali do ušes kot pečeni mački. Mater, če sem to razumel. Kot ljubitelju športa, si nisem mogel predstavljati, kakšna naj bi bila njihova logika. Kako bi zgledalo, če bi na štart mitinga v Zurichu prišel šprinter in že na štartu zagnal celega hudiča. Paradiral bi po pisti, dvigoval svoje črne glide in se objemal in kušval z ostalimi, ki bi se znašli v bližini. Ne vem, mislim, da bi deca napotili nazaj ali pa mu vsaj poskusili prijazno svetovati, naj pa le, kljub evforičnemu počutju najprej odlaufa tisto svojo progo, potem bomo pa že videli kako in kaj!
Eno in glavno vodilo takšnih gesel je ponavadi obljubljanje sprememb. Čas je za spremembe, ljudje jih zahtevajo, si jih želijo, jih potrebujejo. S tem vodilom politiki vedno znova nastopijo, običajno tako, kot da so to odkrili čisto na novo in da je njihova, sicer že od pamtiveka milijonkrat povedana misel, popolnoma frišno odkritje, začetek novega, boljšega sveta. Pa tudi tu spet bode v oči, poleg iztrošenosti tega blebetanja seveda, tudi to, da o tem govorijo vedno iste face. Takrat se jaz običajno spomnim svojega tasta. Imej je zelo zanimivo navado. Ko sva kdaj kaj delala skupaj, denimo se bodla s kakšnim hlodom ali spravljala seno, se je potem, ko je možu postalo vroče, vsedel v grivo in z malo ciničnim nasmehom, tudi v mojo zabavo rekel: » Dare, to bo treba naslednjič pa drugače!«
No, naslednje leto ni bilo veliko drugače, za kaj takega bi bilo treba imeti kakšno boljše orodje, kakšen stroj. In spet je bilo vroče in težko, pa kljub vsemu vse narejeno. Mogoče je v teh besedah nauk malo skrit, po drugi strani pa niti ne. Možakar je to povedal točno tako, da lahko potegnemo vse vzporednice. Fajn bi bilo kako drugače, možno bi bilo kako drugače, vedel je da ne bo nič drugače … pa še slišalo se je fajn.
Na volitve ne bom šel. Tako sem se odločil (pa ne prvič) in pika. Modreci, ki te stvari obvladajo, so mi že pojasnili neko dognanje, da baje, kdor ne gre glasovati, da svoj glas najslabšemu kandidatu. O tem sem kar nekaj časa razmišljal, prekladal tisti glas iz ene v drugo roko, tehtal, premleval pa nisem mogel pritrditi tej ugotovitvi.
Ko sem si namreč priznal, da ne vem, kateri je tisti, ki mu uspe biti še veliko slabši od ostalih, sem prišel do strašnega rezultata. Jebenti, lahko dam glas pa ravno njemu. Potem bi po tej logiki na nek način dobil od mene dva!!
In nazadnje bo ravno tisti triumfiral v nedeljo zvečer. Na štartni črti!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki · Politična modrost