dare.likar@siol.net

Človeku pač ni vseeno

23.06.2014 · 7 komentarjev

Prav fajn možakar je ta naš Matevž. Fajn mislim tako, da ne ve človek povedati kaj slabega o njem. Nikoli nima kakšnih posebnih izpadov, ne rogovili po gostilnah, redno hodi na šiht in ima lepo družino, ki mu pomeni vse na tem svetu. No, tudi svoje delo jemlje zares in nikoli mu ne bi mogel nihče očitati, da je nemaren ali neresen. Včasih pa rad kakšno urico preživi tudi s svojimi prijatelji. Radi ga imamo. Pove sicer bolj malo, vendar pa je vsaka njegova šala ali modra misel, tako kot pravimo pri nas, vredna svojega d’narja.
To pa bi bilo na kratko tudi vse. Kar bi o Matevžu še pravil, bi kaj hitro znalo zgledati kot opis iz bukve kakšnega ruskega klasika, kjer je pisec na celemu kupu strani opisoval kako glavni junak ni ne debel, ne suh, kako ni niti visok niti pretirano pritlikav in potem po sto straneh še vedno ne vemo kakšen tip je, ampak predvsem šele kakšen pač ni. Ja kaj? Naš prijatelj je, tako na kratko in na splošno, čisto fajn dec.

V fabriki je Matevž vseskozi delal za strojem. Bil je sicer med tistimi petindevedesetimi procenti ljudi, ki so bili zase prepričani, da bi v življenju z malo sreče zlahka dosegli bistveno več pa vendar, kar je, pač je! Svoje delo je jemal resno. V očeh marsikoga celo preresno. Tudi ko so šefi na vse pretege priganjali naj poveča količine in naj zaboga malo bolj pohiti, ni mogel iz svoje kože. Za vsak izdelek posebej se je prepričal, da je takšen kot je treba, niti stotinko čez mero ali pod njo. Šefki te njegove lastnosti , kot že rečeno, niso vedno najbolj cenili. Če je prišlo do kakšnega nestrinjanja, jim je vedno požugal s kazalcem: »Boste že videli, ko bodo kdaj vse skupaj poslali nazaj!«
No, kdaj so res poslali nazaj kakšen kontejner, hitenje in priganjanje pa je povzročilo veliko stroškov in zamude. Pa ni nikomur kapnilo, da bi takrat pomislil, da ima naš skrbni delavec morda pa res prav. Kje pa!? Gonili so vse skupaj po starem naprej. Matevž je ostajal druga liga. Ampak, da mu ne bi bilo mar?? Ne, tega pa ni mogel trditi nihče!

Po napornemu šihtu, ki ga je zaradi težkega dela, še bolj pa zaradi tistih reklamacij in ostalih vsakodnevnih pritiskov, dodobra psihofizično zdelal, se je Matevž ustavil v oštariji, med svojimi prijatelji. Ženi je sporočil, da bo zamudil kakšne pol ure in tega mu ni zamerila. Saj ni bilo prav pogosto.
»Ja!« se je sesedel na prazen stol med svoje zbrane kamerade »ja, težak dan je bil!«
Ob tem si je glasno oddahnil in dajal je občutek, da je s pleč odložil najmanj stokilsko breme. Naročili so pijačo in izgledalo je, da bodo dedci prijetno posedeli in pokramljali. Pa je Matevž očitno izbral bolj slab dan za takšen oddih. Ravno takrat je namreč okoli vogala prineslo Vinkota . Komaj se je Matevž ognil, ko je le ta telebnil na stol poleg njega. Videl je še ostale obraze. Vsi so zavili z očmi in dva možakarja sta se tudi kar na hitro poslovila. Pa Vinka to ni zmotilo. Bil je eden tistih dni. Mislim, dec je bil pijan kot krava, kaj naj rečemo drugega. In če zlahka trdimo, da pijanec nikoli ne spada med trezne ljudi, potem lahko to za Vincenca še posebej poudarimo. Tako tečnega in sitnega, tako nesmiselno blebetajočega tipa, kot je on kadar ima svoj žejni dan, ne nosi svet. No, vsaj da bi jaz vedel, ne! In ravno na Matevža se je spravil ta dan. Posebno še potem, ko so drugi jadrno odšli. Pleteničil je nekaj brez repa in glave, marsikaj bi lahko človeka tudi užalilo. Vendar pa, Matevž je Vinkota poznal in je vedel, da so to besede, ki jih iz človeka govori popita pijača. Še najbolj ga je motilo, da je tip silil vanj tako čisto blizu in mu je njegova postana pijanska sapa povzročala slabost.
Zaradi vsega skupaj mu je začelo šumeti v glavi. Vinko mu je neumorno nekaj momljal, utrujen je bil od tistega zmedenega šihta, želel si je čimprej oditi domov na kosilo. In …tisti sakramenski smrad.

Vendar pa, Vinko je dober človek. Le včasih ima takšen dan. Občasno se prekomernim količinam pijači ne zna upreti. Potem ima nekaj dni strašno slabo vest in skoraj ne spravi besede iz sebe. Pa tudi za njegove osebne težave vemo vsi, Matevž pa seveda tudi.
Vse to ga je zadrževalo, da ni pijanega tovariša poslal lepo v tri krasne, ga odrinil stran in na hitro zapustil osiromašeno omizje. Ne, Matevž je prijazen do prijateljev, tudi do takšnih v slabem stanju. Tudi zanje mu je dosti mar!!

Domov je prišel dobro uro kasneje, kot ponavadi. Ker je zamudo že prej prijavil, seveda ni bil deležen pripomb. Pa tudi sicer je bila njegova najdražja prijazno in simpatično bitje. Posebno kadar ga je pričakala smejoča in vesela, kot tisto popoldne. Pogrela mu je kosilo in po kosilu skuhala kavico.
»Sama sva doma nocoj, dragi! Tamala spi pri prijateljici, mulc pa je že odšel v internat!« Njene besede so navihano namigovale na prijeten konec večera. Na Matevža je to vedno delovalo. Pri teh stvareh pa res ni opazil, da nima več dvajset let. Tudi ženkica, posebno tako razpoložena mu je še vedno delovala enako ljubko in privlačno. Prav otročje se je veselil večera in žena se mu je smejala, ko jo je zvečer priganjal naj se vendar že odpravita spat.
Tako nebeški občutek se mu je zdel, ko je prišla za njim med rjuhe. Vsa dišeča in nežna. Njena koža se mu je zdela tako svilena in stisnil jo je v svoj moški objem. Ja, teh nežnosti se ni nikoli naveličal pa čeprav je poznal vse kotičke na njenem telesu in je že slišal vsak njen vzdih. Nikoli ni pomislil, da sta že stokrat enako, na isti način končala v vročem galopu , se enako zvrnila na hrbet in objeta zrla v strop.
Matevž je je s prsti šaril po njenih dišečih laseh. Ob njenem ušesu je čutil prepotene pramene in slišal je , da še vedno pospešeno diha.
»Ti je bilo lepo!? » je tiho vprašal.
»Joj, dragi!« je nežno šepnila in malo ji je šlo na smeh « to si me milijonkrat že vprašal.
»Kaj morem, ljubica!« ji je prijazno odvrnil »mi pač milijonkrat ni bilo vseeno.«

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



7 odzivov ↓

  • miri // 23.06.2014 21:46

    Z moje strani:5
    Dobra konkurenca Kresniku.

  • daredare // 23.06.2014 22:17

    O, hvala. Zdaj prebiram knjigo enega od nominirancev, ki sem zanj po radiu zvedel, da živi pr Far. Davorin Lenko! gre za pisanje, ki je po marsičem meni nedosegljivo, zelo filozofsko, pa vseeno tekoče in zanimivo. Se pa kot ponavadi malo matram z branjem in ljubiteljem realistične literature ne priporočam :) !

  • daredare // 23.06.2014 22:17

    Aja, pa Kresnik se podeljuje za roman!! :)

  • daredare // 23.06.2014 23:46

    No, pravkar sem prebral novico, da je ravno on dobil nagrado. Čestitke!!!

  • Olna // 24.06.2014 13:44

    Dare, kako ti uspe vedno znova narediti kratko, pa komplet zaokroženo zgodbo z vsem, kar zraven spada? Torej, od mene si ti dobil nagrado. :)

    Kot običajno me pri tebi vedno najbolj navdušijo takšne “mimogrede” pripombe, ki pa znotraj sebe imajo še eno celo novo zgodbo, ki jo spet nekako poznam…recimo tisto “opis iz bukve kakšnega ruskega klasika” – sem spet videla pred seboj sebe (in svoje sošolce) ko smo v gimnaziji zavijali z očmi nad ruskimi klasiki, ki so bili tako iemnovano “obvezno čtivo”. Torej zame je bilo obvezno čtivo eden od zanesljivih načinov, da se srednješolcu literatura priskuti…(Čeprav moram resnici na ljubo povedati, da sem marsikaterega takrat osovraženega avtorja pozneje prav vzljubila, ampak takrat prostovoljno, in v tem je bistvena razlika!)

    Pa še dve reklamaciji imam:

    1. “…petindevedesetimi procenti ljudi, ki so zase prepričani, da bi v življenju z malo sreče zlahka dosegli bistveno več…”
    - Kakšnih petindevetdeset, lepo te prosim ??? Takih je najmanj 99,99% !!!

    2.”…da pijanec nikoli ne spada med trezne ljudi…”

    O, yes. Pa trezen med pijane še manj! Se spominjam, da sem bila včasih že na pol omotična samo od hlapov, ki so jih oddajali! Da vsega ostalega ne omenjam…

    Skratka, tvoj zapis mi je spet enkrat polepšal dan. To nam delaj! :)

  • daredare // 24.06.2014 20:37

    @Olna, hvala. Me pa prav zanima kakšen tip, ki spada med tistih 0,01 %. To mora biti pa res poseben model!!

    :)

  • mijau // 30.06.2014 09:36

    No, jaz sem že eden od 0,01%, ki sem že s polno mero sreče dosegel, kar sem dosegel, in ne vem, kako bi lahko več.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !