dare.likar@siol.net

Arhiv za Junij 2014

Butalci in Višnjani!!

26.06.2014 · 10 komentarjev

Verjetno ste opazili, pa ne le enkrat, da Butalce ali pa Višnjane pogosto kdo uporabi v svojih zapisih. Avtorji jih imajo za nekakšno referenco, za simbol slovenske ljudske neumnosti. Kot bi rekli, takšni so bili, ampak to je že davno, od takrat naprej je pa itak lahko samo bolje. Le kdo bi lahko sedaj nekoga obsodil zato, ker bi poželjivo gledal sosedovo zeljnato glavo, potem pa ga za kazen mlatil po njegovi senci!? Le kdo bi lahko sejal sol, gnojil cerkev da bi zrasla in le koga bi lahko dandanes vsak Cefizelj nategnil!?
Dandanes imamo ljudje toliko informacij, tako zelo smo s svojo inteligenco napredovali, da se kaj takega po našem mnenju ne more dogajati. Zato tudi ni treba in ni mogoče iskati primerjav za bedarije v aktualnih dogodkih, ampak kakšno nespametno zadevo pač povežemo z Butalci. Mislim, tisti so jih pa res biksali.
Te dni velikokrat preberem ali od koga slišim vzporednice tega našega vsakdana, politike ali česarkoli s športom. Predvsem seveda z nogometom. Šport je za to zelo hvaležna tema. Vse se da primerjati. Ravno tako gre za nekakšen izbor, ravno tako gre za razočaranja, za dosežke drugačne od obljubljenih, za slabo taktiko, nesmiselne poteze in vse kar je še takega.
Jaz sicer ponavadi ugovarjam, ker pač imam šport še kar rad in v njem, še posebno v dobrem nogometu, uživam. Ne morem se sprijazniti, da ljudje, ki jim pač to ni dano, »zažigajo« s slabimi vici o tem kako bi dali vsakemu svojo žogo in podobno. Po drugi strani pa moram priznati, da so primerjave zelo smiselne. Le nekaj je zelo očitno. Slabi dosežki, morebitne napake,zgrešene poteze športnikov so (tudi) njihove osebni neuspehi. Zelo očitno doživljajo ob tem težke trenutke. Predvsem pa od njihovih dosežkov ni odvisen moj obstoj, moje življenje. Tega za igralce drugih, manj športnih iger, pač ne morem trditi.
Vendar pa, kakorkoli že. Ob vseh teh primerjavah. Pa naj gre za uboge, neuspešne nogometaše, Višnjane s svojim kozlom ali butaste butalce, sem se te dni jako zamislil.
Zamislil sem se nad nekaterimi članki, tudi blogerskimi, ki dosegajo zelo visok intelektualni nivo. Včasih veliko višji, kot mu jaz s svojo preprostostjo lahko pariram. Analize, ki te pustijo odprtih ust. Če se spozabiš in blekneš vmes kakšen svoj neodrasel komentar, zgleda, kot bi spustil slončka med kristal.
In zelo podobna je te dni tudi retorika politikov. Povečini istih, kot smo jih gledali že vsa leta do zdaj, kakšen vmes pa je tudi nov. Slednji ima zaradi te svoje posebnosti, namreč da je nov, veliko prednost pred starimi frisi. Koliko bo to odločilno, predvsem pa koliko bo to dobro, bomo pa itak videli enkrat kasnje, ko na to ne bomo imeli nobenega vpliva več. Ta njihova retorika nam pravi spet iste floskule. Kako rabimo spremembe, kako je treba vpeljati sistem transparentnosti, odgovornosti, ohraniti socialo, zdravstvo, šolstvo in pokrpati ceste. In kar je še najbolj tragično, že po nekaj dnevih te t.i. kampanje so uspeli s svojim blebetanjem v toliko, da se ljudje že menijo, kateri je boljši, kateri nekoliko slabši, vse bolj pa se izgublja v zraku resnica, da so se že nekajkrat vsi zvrstili pred tistimi mikrofoni in da so imeli že ravno tolikokrat priložnost doseči stvari, ki o njih vedno znova (samo) blebetajo.
Butalci in Višnjani so literarni liki. Dovolj posebni, torej mojstrsko oblikovani, da so ostali zapisani v zavesti ljudi tudi po stoletju in več. Bode pa v oči, da sta avtorja zapisala v te zgodbe največje neumnost, najbolj butaste domislice, kar jih domnevno lahko spravi skupaj človeški um.
Zdaj pa si predstavljajte, da bi Jurčič in Milčinski živela konec 20 ega stoletja. Kaj vse bi počeli Butalci. Višnjane bi pustil malo ob strani, ker se okoli kakšnih sodb te dni ni posebno zdravo meniti. Ali pa če vse skupaj združim kar v »pojem« Slovenci.
Torej, Slovenci bi se nekega dne odcepili od federacije, ki bi zanjo že po par letih večinsko vpili, da je bila z naskokom najboljša država. Ever! Vendar pa, za bodočnost nove se ni bilo bati, saj smo od tastare dedovali tudi del politične elite. Same stare mačke. Slednji pa so imeli smolo, saj se je od nekod pojavil zlobni namrščeni mulc z imenom Cefizelj in jim je pred nosom spizdil cel vlak rorov, zraven pa še demokracijo in notranji mir. Tako jim je zmežljal znanje, da cela leta niso vedeli čigavo je kaj. Ko so se zavedeli, da ni skoraj od nikogar nič več, so ustanovili banko. Ne, dve! Eno slabo in eno dobro. V slabo so deli bufe, ki jih potem niso več imeli, v dobro pa so zaukazali prebivalstvu naj da svoj denar, če ne bo propadel cel svet pa še Slovenija zraven. Spotoma so akademski slikarji kupovali tanke, največje firme pa smo prodali kupcem brez denarja. MI pa še vedno poslušamo iste tipe, ki nas vsa ta leta tako driblajo.
Butalci, Višnjanje … če sem se kdaj spozabil in VAS imel za neumne … jaz osebno se vam iskreno opravičujem .

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Človeku pač ni vseeno

23.06.2014 · 7 komentarjev

Prav fajn možakar je ta naš Matevž. Fajn mislim tako, da ne ve človek povedati kaj slabega o njem. Nikoli nima kakšnih posebnih izpadov, ne rogovili po gostilnah, redno hodi na šiht in ima lepo družino, ki mu pomeni vse na tem svetu. No, tudi svoje delo jemlje zares in nikoli mu ne bi mogel nihče očitati, da je nemaren ali neresen. Včasih pa rad kakšno urico preživi tudi s svojimi prijatelji. Radi ga imamo. Pove sicer bolj malo, vendar pa je vsaka njegova šala ali modra misel, tako kot pravimo pri nas, vredna svojega d’narja.
To pa bi bilo na kratko tudi vse. Kar bi o Matevžu še pravil, bi kaj hitro znalo zgledati kot opis iz bukve kakšnega ruskega klasika, kjer je pisec na celemu kupu strani opisoval kako glavni junak ni ne debel, ne suh, kako ni niti visok niti pretirano pritlikav in potem po sto straneh še vedno ne vemo kakšen tip je, ampak predvsem šele kakšen pač ni. Ja kaj? Naš prijatelj je, tako na kratko in na splošno, čisto fajn dec.

V fabriki je Matevž vseskozi delal za strojem. Bil je sicer med tistimi petindevedesetimi procenti ljudi, ki so bili zase prepričani, da bi v življenju z malo sreče zlahka dosegli bistveno več pa vendar, kar je, pač je! Svoje delo je jemal resno. V očeh marsikoga celo preresno. Tudi ko so šefi na vse pretege priganjali naj poveča količine in naj zaboga malo bolj pohiti, ni mogel iz svoje kože. Za vsak izdelek posebej se je prepričal, da je takšen kot je treba, niti stotinko čez mero ali pod njo. Šefki te njegove lastnosti , kot že rečeno, niso vedno najbolj cenili. Če je prišlo do kakšnega nestrinjanja, jim je vedno požugal s kazalcem: »Boste že videli, ko bodo kdaj vse skupaj poslali nazaj!«
No, kdaj so res poslali nazaj kakšen kontejner, hitenje in priganjanje pa je povzročilo veliko stroškov in zamude. Pa ni nikomur kapnilo, da bi takrat pomislil, da ima naš skrbni delavec morda pa res prav. Kje pa!? Gonili so vse skupaj po starem naprej. Matevž je ostajal druga liga. Ampak, da mu ne bi bilo mar?? Ne, tega pa ni mogel trditi nihče!

Po napornemu šihtu, ki ga je zaradi težkega dela, še bolj pa zaradi tistih reklamacij in ostalih vsakodnevnih pritiskov, dodobra psihofizično zdelal, se je Matevž ustavil v oštariji, med svojimi prijatelji. Ženi je sporočil, da bo zamudil kakšne pol ure in tega mu ni zamerila. Saj ni bilo prav pogosto.
»Ja!« se je sesedel na prazen stol med svoje zbrane kamerade »ja, težak dan je bil!«
Ob tem si je glasno oddahnil in dajal je občutek, da je s pleč odložil najmanj stokilsko breme. Naročili so pijačo in izgledalo je, da bodo dedci prijetno posedeli in pokramljali. Pa je Matevž očitno izbral bolj slab dan za takšen oddih. Ravno takrat je namreč okoli vogala prineslo Vinkota . Komaj se je Matevž ognil, ko je le ta telebnil na stol poleg njega. Videl je še ostale obraze. Vsi so zavili z očmi in dva možakarja sta se tudi kar na hitro poslovila. Pa Vinka to ni zmotilo. Bil je eden tistih dni. Mislim, dec je bil pijan kot krava, kaj naj rečemo drugega. In če zlahka trdimo, da pijanec nikoli ne spada med trezne ljudi, potem lahko to za Vincenca še posebej poudarimo. Tako tečnega in sitnega, tako nesmiselno blebetajočega tipa, kot je on kadar ima svoj žejni dan, ne nosi svet. No, vsaj da bi jaz vedel, ne! In ravno na Matevža se je spravil ta dan. Posebno še potem, ko so drugi jadrno odšli. Pleteničil je nekaj brez repa in glave, marsikaj bi lahko človeka tudi užalilo. Vendar pa, Matevž je Vinkota poznal in je vedel, da so to besede, ki jih iz človeka govori popita pijača. Še najbolj ga je motilo, da je tip silil vanj tako čisto blizu in mu je njegova postana pijanska sapa povzročala slabost.
Zaradi vsega skupaj mu je začelo šumeti v glavi. Vinko mu je neumorno nekaj momljal, utrujen je bil od tistega zmedenega šihta, želel si je čimprej oditi domov na kosilo. In …tisti sakramenski smrad.

Vendar pa, Vinko je dober človek. Le včasih ima takšen dan. Občasno se prekomernim količinam pijači ne zna upreti. Potem ima nekaj dni strašno slabo vest in skoraj ne spravi besede iz sebe. Pa tudi za njegove osebne težave vemo vsi, Matevž pa seveda tudi.
Vse to ga je zadrževalo, da ni pijanega tovariša poslal lepo v tri krasne, ga odrinil stran in na hitro zapustil osiromašeno omizje. Ne, Matevž je prijazen do prijateljev, tudi do takšnih v slabem stanju. Tudi zanje mu je dosti mar!!

Domov je prišel dobro uro kasneje, kot ponavadi. Ker je zamudo že prej prijavil, seveda ni bil deležen pripomb. Pa tudi sicer je bila njegova najdražja prijazno in simpatično bitje. Posebno kadar ga je pričakala smejoča in vesela, kot tisto popoldne. Pogrela mu je kosilo in po kosilu skuhala kavico.
»Sama sva doma nocoj, dragi! Tamala spi pri prijateljici, mulc pa je že odšel v internat!« Njene besede so navihano namigovale na prijeten konec večera. Na Matevža je to vedno delovalo. Pri teh stvareh pa res ni opazil, da nima več dvajset let. Tudi ženkica, posebno tako razpoložena mu je še vedno delovala enako ljubko in privlačno. Prav otročje se je veselil večera in žena se mu je smejala, ko jo je zvečer priganjal naj se vendar že odpravita spat.
Tako nebeški občutek se mu je zdel, ko je prišla za njim med rjuhe. Vsa dišeča in nežna. Njena koža se mu je zdela tako svilena in stisnil jo je v svoj moški objem. Ja, teh nežnosti se ni nikoli naveličal pa čeprav je poznal vse kotičke na njenem telesu in je že slišal vsak njen vzdih. Nikoli ni pomislil, da sta že stokrat enako, na isti način končala v vročem galopu , se enako zvrnila na hrbet in objeta zrla v strop.
Matevž je je s prsti šaril po njenih dišečih laseh. Ob njenem ušesu je čutil prepotene pramene in slišal je , da še vedno pospešeno diha.
»Ti je bilo lepo!? » je tiho vprašal.
»Joj, dragi!« je nežno šepnila in malo ji je šlo na smeh « to si me milijonkrat že vprašal.
»Kaj morem, ljubica!« ji je prijazno odvrnil »mi pač milijonkrat ni bilo vseeno.«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Ena o ljubezni 2.del

15.06.2014 · 6 komentarjev

3.
Pa saj niti ni hotel vedeti kako se imenuje tisto selo bogu za hrbtom. V tistem pustem kamnitem bregu nekje na jugu Kalabrije si je vsak trenutek želel samo tega, da bi lahko vse skupaj čimprej pozabil. Čimprej nekam naslonil glavo, si končno odpočil in zaspal. Vendar ni mogel pozabiti. Že drugo leto zapored ni mogel niti za trenutek pozabiti in mirno zapreti oči.
A imej je njo. Med vsemi groznimi slikami mrtvih, trohnečih. Ko si je čistil z obraza kri pomešano s koščki možganov svojega še pred trenutkom živega kamerada. Vsak trenutek, vsako noč in vsak dan. Vedno, ko je pomislil, da ne bi več smel biti živ. Da nima za kaj biti živ, tako izmučen, uničen, bolan. Tako ušiv, garjav in smrdljiv. Videl je tisti mladi obrazek, tisti smeh in begajoč pogled pred seboj.

Tri dni zapored je že ropotalo. Kot ponavadi v takšnih dneh ni bilo nikogar blizu. Ni bilo nobene oskrbe. Že zdavnaj je použil tiste zadnje koščke vojaškega prepečenca. Podnevi si niso upali nikamor. Ponoči so se pa le nekako odvlekli do vasice in pomolzli kakšno uvelo kozo ali kje izbrskali kakšen sadež, paradižnik ali figo. Shujšan in šibak je črpal moč samo iz tistega nežnega spomina.

»Italja je šla falit. Dezerterji. Nemci mobilizirajo! Prekomorske …« Kot še vedno do zdaj, Francl ni znal prav dobro presoditi, kaj se dogaja, predvsem pa ne, kaj naj bi bilo najbolj prav. Vedel je vse bolj jasno, da njegovo grintavo življenje ni prav dosti vredno v teh časih in da bo le umirajoča, propadajoča številka, ne glede na to za koga se bo postavil v prvo bojno vrsto.

In je hodil. Krvavo ožuljen, blodnjav in nazadnje niti ni zares dobro vedel kako je pristal med tistimi ljudmi. Še nekaj časa je potreboval, da je pripel toliko k sebi, da je ugotovil, da je nekako med svojimi. Govorili so domač jezik in v istem so jim tudi činovniki trobili nekaj o svobodi in svetli bodočnosti. Skoraj dve naslednji leti je med streli in eksplozijami, med trupli in grožnjami, poslušal tiste besede. Vzel jih je za svoje, toliko kolikor se mu je zdelo, da ga vse skupaj vodi bliže doma, bliže nji, ki niti približno ne ve kako živi, ali še čuva zanj tisti begavi, igrivi nasmeh. Le čutil je v svoji duši, da je še vedno tam. Da stoji v belem predpasniku na tistem obronku kjer jo je z vročim poljubom v solzah zapustil tisto pomlad. Nezgrešljiv, poln življenske sile ga je grel ta občutek, kot edino kar še vztraja, da razbolelo telo ne popusti in se ne vda.

Preko polja in tistih zadnjih obronkov je skoraj tekel. Pozabil je tisti dan, da je izmučen in bolan. To je bil tisti dan, ki ga je čakal vsa ta dolga zadnja leta. Vsak dan, vsako uro in vsak trenutek. In kot v tistih tisočkrat enakih sanjah, mu je prišla naproti. Ni se spraševal kako, ni razmišljal o slučaju. Niti ni vedel, da je prihajala zadnje mesece vsak dan na obronek in čakala. Ničesar je ni spraševal. Kako je preživela ta čas. Kaj je bilo s pismi, ki so v začetku še našli pot, potem pa nista vedela drug o drugem ničesar več.

Ko je prišel okoli ovinka, se povzpel preko obronka je stal komaj nekaj metrov pred njo. Ostala je brez sape, s široko odprtimi očmi. Tako lepa, bela, mlada. On utrujen, poln gnojnih razjed, ušiv in uničen. Skoraj kriknila sta, kot eden, in se stisnila v objem, si brisala solze in poljubljala drug drugega po obrazu.

4.
Toni je pripel na kolodvor pozno popoldne. Maruša ga je čakala zmedeno, skoraj s strahom. Po tistem študijskem poletju sta preživela ves možen čas skupaj. Njegove počitnice, njeno študijsko pavzo, novo leto in še kakšen vikend sta ukradla tu in tam. Razdalja, celodnevna vožnja in stroški niso bili ovira, da bi njuna zveza postala , tako kot pravijo, resna, močna, vsekakor posebna. Spoznala sta se s starši drug drugega, delala sta načrte in uživala mladost. Vse drugo kar se jima je zgodilo prej v življenju, se je zazdelo nepomembno. Nič se ni moglo primerjati s srečo, ki sta jo našla preteklo poletje.

»Maruška« je rekel »govoriti morava.
Čutila je, da se mu je glas zatresel. Začutila je tudi da se nji tresejo kolena. Nikoli še ni bil tak. Saj sta imela kakšen problemček. Celo prepir. Ampak danes je bil njen Antonio drug. Prebledela je in čakala, kaj ji bo povedal.

Ko je začel s tem, da ne more več tako, je rahlo kriknila in solze so ji v trenutku privrele na oči.

»Prosim, Maruša, prosim, poslušaj me!« jo je Toni miril, tudi sam na robu solz »naj ti povem!«

Potem je govoril nekaj o razdalji, o času, ki ga nikoli nimata, o novi službi, ki je še sto kilometrov dalj od Slovenije. Govoril je o svoji mladosti. O tem kako bi pri tridesetih še rad doživel stvari, imel prijatelje, videl svet …

Maruša ga ni več slišala. Stala je tam kot slabo narisan vprašaj, se tresla in v njeno še ravnokar polno mlado srce se je naselila neka nepopisna praznota, ki jo je zlovešče hotela posrkati vase. Skozi solze, skozi pekočo meglo je videla samo še svojega črnolasega princa, kako se je vzpenjal nazaj na vlak. Kaj pomeni njegovo na pol prikrito mahanje in tiste geste, ni vedela.

Vedela je le, da se je vse, kar ji je tisti trenutek kaj pomenilo, odpeljalo nekam stran. Tistega večera se pozneje skoraj ni zavedala. Ne kako je prišla v študenta, ne kako in kaj je s kom govorila. Nič. Le tema in tista enaka in vse hujša praznina.

5.
Tisto leto smo z muzikanti igrali Francu in Micki za zlato poroko. Ha, petdeset let je minilo od njune poroke. Lep staž, vsaka čast ljudem, ki dosežejo takšne jubileje. Pa niti ni bil Francelj takrat več čisto rosno mlad. Dobro, trideset let je štel in Marija dve manj. Takrat je bil to že čisto skrajni čas. Po njegovi vrnitvi domov, sta zelo pohitela. Nihče ni imel nič proti in nič ju ni moglo zadržati. Niti mesec dni ni minilo po njegovem prihodu, ko so zvonili na vasi vsi trije zvonovi ob njuni poroki.

In zdaj sta sedela tam, ponovno ozaljšana ob polni mizi, s celo žlahto in znanci. Njunih pet otrok, štiri hčere in sin Franci, vsi s svojimi družinami. Cela četa vnukov je bila zraven in v vozičku se je cmeril že tretji pravnuk. Onadva pa sta sedela tam in se smehljala, vsem in vsemu okoli sebe. Mica se je zasmejala vsaki pripombi, ki jo je kdo izustil in vsem hudomušnim zanimivostim, ki so jih mladi pripravili za njun praznik. In vedno, ampak res vedno je zraven zamahnila z roko. Verjetno polovice, kar so povedali niti ni slišala dobro.

Franc pa je sedel zraven nje. Vsake toliko jo je bežno pogledal, moško spoštljivo, in spet prevzel tisti vzvišeni nadzor nad dogajanjem. S tistim možatim, rahlo navihanim, komaj opaznim nasmeškom je zgledal mogoče komu tako, kot bi kdo rekel, rahlo smešen, rahlo starčevsko hecen.

Samo malo bolje je bilo treba pogledati in v tistih drobnih, temnih očeh, obloženimi s gubami, ki so se vsakič, ko je malo raztegnil usta v nasmeh, v šopkih nabrale okoli ust in oči, videl čisto drug izraz. Meni se je zdel, kot bi pravil neko drugo zgodbo. Ponosno je pravil tisti nasmeh svojo resnico. Ob pogledu na vso mlado potomstvo, na zdravje in veselje, ki je kipelo okoli njega, je dajal vtis, da želi reči: »Meni je ratalo, vi se pa trudite še naprej!«

6.
Antonio je gledal v okno vagona. Ni gledal skozi, le vanj je zrl kot bi buljil v zid, ne vedoč, da ne vidi ničesar. Črna noč,oblačna in zlovešča je po šipi zlivala debele kaplje in zaokrožala turobno sliko pred njim. Ničesar ni videl. Ne tam, ne pred sabo, ne v prihodnosti. Ena, enaka in ista praznina, kot jo je pustil ljubljenemu bitju nekje v Sloveniji.

Ni mogel priklicati tistih besed, tistih pravil, tistih reči. Tistih, ki jih vsi vedo in poznajo. O mladosti, o priložnostih. O tem, da mora poskusiti nove stvari, videti kraje. O tem, da je mlad. O tem, da bosta ostala prijatelja, o tem, o, o , o ….

Ničesar ni mogel spraviti skupaj v svojih mislih. Le pekoč občutek v grlu in dotlej neznana bolečina nekje globje.

»Preklet naj bo takšen svet, ki ima toliko ovir.«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Ena o ljubezni …

11.06.2014 · 4 komentarjev

Zgodba napisana za literarni natečaj. Naslov je bil zelo široko zasnovan. Nekako o starih časih, še bolj o primerjavi med starimi in novimi. Profesorica, ki se je s prispevki ukvarjala in mojo zgodbo tudi uvrstila v ožji izbor, je poudarila, da je iskala prepletanje, navezovanje enih časov in odnosov na druge, primerjave, posledice, vzroke itd. No, to je to:

Ena o ljubezni 1.del

1.
»Marija!« je zašepetal in glas se mu je na koncu zatresel. Zajokal bi kot otrok in spustil cel potok solza, ki se mu je zadnje dni nabiral in ga žgal v grlu in v očeh. Pa se ni smel cmeriti. Možakar, kot je bil. Močan, širokopleč. Še črne brke si je pustil, čeprav niso še hoteli košato zrasti in ga narediti odraslega in resnega moža.
»Marija! Prišel bom nazaj, prmejduš, da bom prišel. Samo nate bom mislil pa karkoli naj se mi zgodi.«
Besede so se vsipale iz fantovih ust. Kot plaz. Kot bi z njimi hotel zavreti vsa čustva, ki so silila na plan.
»Čakala bom, Francl, čakala. Pa naj traja kolikor hoče.« Marija za razliko od mladega moža, ki je moško stiskal zobe in strogo, na videz brezizrazno, gledal predse, ni skrivala svojih solz. Lile so ji po pordelih licih in kapale s trepalnic.
»Čakala bom« je hlipala, ko jo je strastno, skoraj grobo zgrabil okoli pasu in jo stisnil k sebi. Poljubljal ji je obraz in grabil za vitek pas. Hlastajoče je vdihoval njen vabljivi mladi vonj. Še zadnji poljub in objem, ki je ob njem Marija tiho zaječala in Franc se je sunkovito obrnil in brez da bi še karkoli rekel, zdrvel pa strmem pobočju. Ni želel, da ga Marija še vidi v obraz.

Na nabornem mestu je vrvelo mladeži in kričečih brkatih oficirjev. Fantje so bili dobre volje. Nekateri so imeli nageljčke na svojih klobukih. Tu in tam je kateri vrgel svoj klobuk v zrak in zavriskal. Ko so žandarji in oficirji začeli piskati in rjoveti svoje komande, se je vzdušje hitro spremenilo. Kmalu so fantje stali v dveh vrstah in konec je bilo vse dobre volje. Niti obrniti se niso smeli več in pogledati proti svoji vasi.
»Zdaj sem jaz vaša družina, vaš oče in gospodar!« se je drl grd, namrščen oficir v napol razumljenem jeziku! Vsako svojo besedo je podkrepil z udarcem okovane pete ob kamnita tla perona. Kot bi želel povedati, kako huda je njegova izjava in kako hudo nepriporočljivo bi bilo to za kakšen trenutek pozabiti. Francl je stal kot vkopan v prvi vrsti petdeset glave skupine. Ob omembi družine in očeta se je nezavedno namrdnil in sitni napihnjenec je to opazil. Pristopil je tako blizu Francu, da sta se njuna nosova skoraj dotikala. Začutil je njegovo ostro sapo in odrevenelo poslušal grmenje iz njegovega grla: »«A ni gospodu kaj jasno? A gospoda zanima, kaj storimo s takšnimi, ki jim noče biti jasno?«
Komaj opazno je s tresočimi koleni hkrati na drobno odkimaval in prikimaval in sitni oficir je stopil naprej ob skupini.

Potem ko so fante pol ali tričetrt ure preštevali, popisovali in si jih ogledovali kot mlade bikce na sejmu, so jih nagnali, spet kot živino, na vagone. Tudi ti so bili bolj živinski kot kaj drugega. Ob straneh ozka, komaj dobro ped široka zasilno narejena klopca, drugega pa nič. Dvajset ali celo več nabornikov na vsak vagon. Vlak je speljal. Vlak poln mladosti, upanja, strahu in žalosti, vendar pa ne še tistega groznega zavedanja, da pelje polovico duš samo v eno smer.

2.
Hrup v diskoteki študentskega naselja je bil, milo rečeno, ubijajoč. Verjetno bi bilo brez smisla tudi ugotavljati, da že sam lokal ni posebno dobro spadal v samo središče starega, zgodovinskega mesteca v srednji Italiji. Mladino, ki so bili sicer po večini študenti ravno zgodovine, antropologije, etnologije in podobnih humanističnih ved, čeprav v tem času predvsem na študiju jezikov, pa je to še najmanj motilo. Tisto kar nekoga ubija, mu je mučno in neznosno, mlademu človeku, prepolnemu adrenalina in drugih pripadajočih hormonov, daje še dodatno življensko moč. In res, lokal je v pozni nočni uri zatohlega poletnega večera kar brbotal od energije.

Mala omizja so sestavljali, tu fantje s tega faksa, tam punce z drugega. Tu pa tam je bila druščina mešana. Pod obokom, nekako skrite v kotu so se brez presledkov hihitale in vreščale štiri mladenke. Ob dolgem šanku so vse skupaj, vključno z migetajočim, bliskajočim se plesiščem nadzorovali črnolasi pobje, očitno domačini.

Njuna pogleda sta se srečala tako, kot da bi se ves hrup, vse strele in grmenje, kot da bi se vse skupaj za nek majhen trenutek ustavilo. Čeprav manjša, tako ona kot on, sta se iznenada znašla malo nad vsem vrvenjem. Po filmsko, mimo vseh možnih naključij, se je čas za trenutek ustavil, utihnil, umiril in dva pogleda sta se srečala. Dva svetova sta prekrižala svoji tirnici v drobni sekundi. En svet, nikoli vajen avantur in naključnih srečanj, je v podobi še malo prej zvedave, razigrane mladenke skoraj osuplo obstal, na drugi strani prostora pa se je črnolasi fant, domačin, presenečeno spraševal kaj se je zgodilo. In zgodilo se je, obema, nekaj kar se zdi, da še pred kratkim nista zagotovo verjela, da se ljudem sploh dogaja.

»Antonio!«
»Maruša!«

Preostanek večera sta bila skupaj. Njuno je bilo plesišče in njuna je bila noč, temni obok nad mestom in ves šop zvezd. Zdelo se je, da se prav zanju utrinjajo nove. Seveda je res, da je Toni že velikokrat nagovoril in osvojil kakšno študentko in res je tudi, da je Maruša poznala takšne tiče, ki so s svojimi ogljeno črnimi pogledi mehčali kolena mladih punc. Ampak, tako eden kot drug sta čutila. Tokrat je to čisto drugače. Že v naslednjih dneh sta dobila potrditev za svoja občutja. Toni jo je čakal vedno in povsod. In ona je prav tako vsak prosti trenutek stekla v tisti objem.

Maruška je ugotovila, da dokaj solidno govori italijansko in da ni res, da noben Italijan ne govori angleško. Odkrila je, da ni le lahkoživec, ki izza šanka lovi naivna dekleta. Skupaj sta spoznala Peruggio in njene znamenitosti. Skupaj sta odkrivala kulturo. Pravila mu je o svojem domu in svojih ljudeh. Spoznala je njegovo mamo in pastasciutto, ki zanjo ni vedela, da je lahko specialiteta. Spoznala sta tople brežine Tibere, nežno božajoča senčna zavetja starodavnih oljk, metulje in nepomembnost vsega kar se jima je dogajalo prej kot sta se spoznala. In spoznala sta, da je njuno najlepše poletje, ki ga je kdaj rodil kakšen čas.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar