Zmagau!!!

29.05.2014 ob 21:44

Ko sem pred mesecem dni odtrgal papir z oglasne deske sindikata in si z razpisa za nekakšen literarni natečaj prepisal naslov kamor sem pozneje poslal eno od svojih zgodb, si nisem mislil, da bo to imelo ravno takšne posledice. Vendar pa, ravno to se je zgodilo. Kot sem na samem sedežu slovenskih sindikatov povedal, končno so moje zgodbe prišle nekam, kjer bi moralo biti njihovo pravo mesto. V samo srce boja za delavske pravice.
Pred dobrim tednom sem dobil sms od prijazne, kot sem pozneje ugotovil tudi zelo simpatične, mlade, gospodične, kjer me je obvestila, da je moja zgodba izbrana za najboljšo sindikalno zgodbo leta. Wau!!!
Na Zsss so me res lepo sprejeli. Bil sem deležen odobravanja, aplavzov in nazadnje sva z novinarjem delavske enotnosti opalila še en intervju. Mislim, res, mega!!!

Iz mini ciklusa je komisija izbrala to:

TEKMA

Občasni »prijateljski« sestanki z mojim glavnim menedžerjem so se mi kar še dogajali. Pač sva se vsake toliko časa dobila in rekla kakšno o tekočih rečeh.

Včasih on malo dvigne glas, drugič se malo repenčim sam in lepo normalno stvari tečejo naprej in nič se ne spremeni.
Kljub vsemu pa je bil včerajšnji dogodek malo poseben. Z velikim bossom sva namreč skupaj gledala tekmo. Očitno se mu je stožilo po nekih davnih občutkih in doživetjih in me je poklical. Če imam čas seveda. Ob devetih zvečer. Sprva nisem znal prav dobro reagirati, potem pa sva se dogovorila. Malo mi je šlo sicer v nos, da bi fusbal spremljala v njegovi kancelariji in to ob vseh dobrih oštarijah z velikimi platni in kot evro paleta velikimi plazmami. Slednje je bilo pravzaprav nepotrebna skrb, saj me je takoj ob vstopu v sicer znano pisarno na steni pozdravil nov najsodobnejši teve aparat z več kot metrsko diagonalo.
Prijazno, čisto malo cinično, sem ga pozdravil in s komaj opazno kretnjo mi je ponudil stol. Zleknil sem se v udobno pisarniško sedalo, ki pa je poleg njegovega usnjenega prestola vseeno izgledal kot trinožnik za molžo.
Na mizi je imel odprto steklenico dragega viskija in v vedru ledu so se, očitno posebno zame, hladile tri steklenice alko frei piva. Nenavadno pozorno.
Ja, treba je reči, kljub najinemu nenavadnemu prijateljstvu in na momente celo iskrenemu odnosu, se je po popolnoma vsakem tudi najdrobnejšem detajlu videlo, da gre za dva zelo različna, po vseh dimenzijah zelo različna osebka. Kar samo od sebe bi človeku padlo na pamet, da gre za enega velikega in enega dokaj majhnega tipa.

Vendar, tokrat je bilo modrovanje čisto odveč. Odprl sem pivo in on si je v kozarček natočil za prst rumene pijače. Vanjo je fliknil še dve kocki ledu in tekma se je začela.

Igra je bila spektakel. Pravi festival znanja in moči, tempa in boja do zadnjega atoma energije. Tako kot se za finale tudi spodobi. Tista poldruga ura je mimogrede minila in že so se fantje ene barve ob huronskem navdušenju svojih navijačev v neskončni radosti objemali in slavili svoj uspeh, drugi popolnoma potolčeni pa so se utapljali v solzah zaradi poraza.

»A veš kaj mi ni jasno?« sem takrat prekinil najino sicer zelo pozorno opazovanje dogajanja.
»Ni mi jasno, da so ti pobje, ki so prišli tako daleč, ki so premagali toliko ovir, tolikokrat navdušil, da so vseeno poraženci. Kot bi bilo vse od prej zaman. Kvalifikacije, četrtfinale, polfinale, vse!!
Kot bi bili vsi razen tistih, ki so danes zmagali, popolnoma ničvredni, porkaduš! Poglej ti na primer našo ubogo Slovenijo! Kdaj so že naši izpadli, pa ni bilo takšne katastrofe! Kaj meniš ti o tem!?«
Menedžer je kot po navadi ob takšnih neznosno preprostih dilemah najprej zavil z očmi, potem pa mi kot otroku pojasnil:
»Vidiš, Dare, Slovenija je v tem pa tako, kako bi rekel, čisto majhna!«

Tako sva še naprej gledala slavje nogometašev in kmalu so začeli deliti medalje najboljšim.
Takrat pa sem spet začel:
»A veš, da me vse to malo spominja na naju?!«
Ničesar ni rekel, le opazil sem s kotičkom očesa, da je malo zastrigel z ušesi:
»Poglej kako je to! Enkrat davno sva se lotila teh kvalifikacij. Vsaj na videz sva imela enake možnosti. In sva šla v spopad. Kmalu je postalo jasno, da imaš veliko več šans kot jih imam jaz. Resda si znal marsikaj narediti tudi s pametjo, vendar, resnici na ljubo, znal si tudi udariti pod pas, ko ni noben sodnik gledal in znal si simulirati in se delati Francoza, ko ti je bilo to v korist. Predvsem pa si že zdavnaj pogruntal, da je pot do uspeha možna samo tako, da ti ni prav veliko mar, kako to vpliva na ljudi okoli tebe. »

V tej fazi je moje razmišljanje že postalo tisto znano samogovorniško modrovanje, ki večinoma ni niti malo všeč človeku, ki ga mu namenjam. Če bi pogledal preko ramena, bi to kakopak tudi sam opazil. Moj pomembni prijatelj je namreč s srepim pogledom in z na pol odprtimi usti, tako kot, da ne uspe nikakor spraviti iz sebe česarkoli, kar bi ustavilo moje blebetanje.

»No, vidiš« sem nadaljeval »takrat enkrat si začel postajati velik. Jaz sem ostal pa ravno tako majhen kot sem bil prej. Če pogledam malo podrobneje, se mi včasih zazdi, da sem se celo malo manjšal zadnja leta. Ni bilo treba prav dosti, da sem izpadel iz igre. In nihče ne ve več zame. Nič ne bo ostalo za mano razen shojenih čevljev, nikomur ne bom mogel zapustiti ničesar in sploh se ne bo vedelo za tiste kvalifikacije izpred mnogih let.

O ti si pa zrasel, ti si pa šel v naslednji krog. In naslednji in še in še. In postal si velik, velikanski.
Zdaj pa si predstavljaj, kako boš prišel v finale! In tam boš, slej ko prej je tako z vsakim, enkrat podlegel
Resda bo za tabo ostal velik kup. Gradovi in palače in v njih bodo visele zlate niti s stropov. In ves ta kup ti bodo pobrali. Pa ne le to, še zagemblali in posnifali ga bodo tvoji priskledni fičfiriči.

Vidiš tako bo potem s tem finalom. Jaz bom majhen, ti pa velik … … luzer!

  • Share/Bookmark
 

17 komentarjev na “Zmagau!!!”

  1. dare dare pravi:

    Avtor druge slikce je novinar DE M. Begič.

  2. mijau pravi:

    A veš, da mi je ta tvoj šef kar malo simpatičen. Izgleda da mora biti tak, da ne gleda ravno, koga bo izkoristil, če hoče nekaj doseči, saj se bori z drugimi, enako pokvarjenimi.
    Tebe je poklical, bodisi, ker mu nisi rival, tistih, ki mu v rit lezejo, pa ne mara, bodisi nima več nobenega drugega prijatelja.

  3. Anita pravi:

    Čestitke!

  4. miri pravi:

    S to zgodbo si si pa zaslužil prvo mesto.In verjetno dobil idejo za nadaljevanje.Bravo
    (kaj piše na prvi sliki? Hranilnica ali hiralnica,nimam očal.)

  5. Perova pravi:

    Čestitam

  6. vanja pravi:

    čestitke

  7. ANA BALANTIČ pravi:

    Ja, Dare, kaj naj rečem, res si FACA na kvadrat in pošteno si si zaslužil nagrado. A je koga tam zgoraj ob zgodbi kaj požgečkalo pod pasom? Čestitam!

  8. dare dare pravi:

    @Mijau, dobro si se lotil psihološkega profila šefa. :)
    A veš, da ne vem kako shaja s prijatelji. Jaz ga v glavnem ne obravnavam kot osebno dobrega ali slabega človeka. Samo kot pojav. Kot takšnega, kakršen v teh razmerah, odnosih ipd. skoraj mora bit. :)

    Sicer pa nikoli ne pišem o sebi, svoji firmi, svojih sodelavcih ali šefih. Vsaka podobnost je zgolj in samo popolno naključje!!!!

  9. dare dare pravi:

    @Anita, hvala!!!

    @Jožica, hvala tudi tebi!

    In tebi @ Vanja tudi!!!

  10. dare dare pravi:

    @Miri, hvala! Ne vem kako je s hiralnico. Sem pa opazoval to bajto slovenskih sindikatov. Zdi se mi ogromna. Kar nekaj nadstropij, dolgi hodniki in zelo veliko pisarn. Ne vem kako in s kom so zasedene. Lahko da je v bajti še kdo drug, ne samo sindikalisti. Sem pa z veseljem ugotovil, da ni opaziti “preseravanja” z razkošjem. Je kar zelo preprosto vse skupaj. Posebno če primerjamo s kakšnim ministrstvom, banko ali zavarovalnico, kjer je ponavadi vse v marmorju, steklu, senzorjih, kamerah in električnih drsnih vratih. To me je pa kar malo razveselilo.

  11. dare dare pravi:

    @Ana, pojma nimam. Bolj ali manj sem mnenja, da nisem sposoben izdelati tako velikega ogledala, da bi se človek, ki ne zmore samokritike celega videl not!! :)

  12. Olna pravi:

    Dare, seveda čestitke tudi od mene. In hvala v imenu vseh majhnih luzerjev, ki jih je poln ta naš svet.

    Aja, tisto mi je všeč, “Sicer pa nikoli ne pišem o sebi, svoji firmi, svojih sodelavcih ali šefih. Vsaka podobnost je zgolj in samo popolno naključje!!!!” Razmišljam, ali se kdo od njih kdaj popraska po glavi, ko se mu kakšna podobnost zdi preveč naključna… :D

  13. Anonimnež pravi:

    Dare pa reč de ni za zapisat kar te daje ži daug cajta….tut če kirkrat rečeš de nje….nu ja se dabiš tut zlata, srebarna in bronasta čipka za tvuoje zgodbe…kar tut ni kar tak………..jel de…….sej si risauc…
    vladimir

  14. Vinko pravi:

    Dare, moje iskrene čestitke za tvoj res izreden dosežek v slovenskem merilu.
    lp

  15. dare dare pravi:

    @Olna, kot pravim … redkokdaj. No, mogoče se kdo malo popraska, kaj več pa ne. Da bi se zamislil ali kaj podobnega. :)

    @Vladimir, seveda. Vsaka nagrada je veliko vredna. Ampak je pa (zame) 200 € bolj praktična nagrada kot čipka. :)

    @Vinko, hvala tudi tebi. Lp

  16. Anonimnež pravi:

    Čestitam !!!
    Odlično potrdilo. Vzpodbuda za naprej.

    Irena

  17. dare dare pravi:

    @Irena, hvala. se bomo trudili :) ! lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !