Nadzor

24.05.2014 ob 19:35

Ko je skupinica petih ali šestih inženirčkov spet prišla mimo Marinkove šmitne, je stari samo zavil z očmi. Pač ni mogel več resno jemati tega dogajanja. Tolikokrat se je že nagledal enega, istega in enakega vzdušja, ko nekaj postane čez noč tako pomembno, da je nad vsem, kar je bilo pomembno kdaj prej. Vsekakor pa, to je majstru kakopak šlo najbolj v nos, je daleč bolj važno, kot njegovo delo. Pa naj se še tako strinjajo vsi, od prvega pomembneža do zadnjega pometača, da je slednje kljub vsemu osnova proizvodnje.
Tako je enkrat prišla na vrsto varnost in niti vprašati ali pripomniti ni bilo pametno česarkoli, ko so na stare plehnata zaščite mladeniči obešali nove varnostne mreže ali pa vsaj lepili opozorila. Marinko je še kako dobro vedel, da je to početje potrebno za zadovoljitev nekega pravilnika, standarda ali kakšne podobne reči in da je resnična varnost bolj sekundarnega pomena. Še bolj zagotovo je vedel, da bo pol tistega kmalu po tako imenovani presoji odpadlo ali pa da bo tam kmalu nemarno viselo sedanjemu početju v posmeh.
Drugič je bilo na vrst okolje, ekologija in te stvari. Iznenada je bilo vse podrejeno čistoči in nekakšnemu zavedanju. Ko je Marinko že tretjič v istem dnevu brisal nekaj pik olja pod staro prešo, ni mogel zdržati in je tečnemu Flaviu le rekel, da mu trobi že dve leti o tem, kako pušča hidravlika pa do sedaj ni bilo važno tudi če je vse plavalo na odru. »Če bi se še usral zraven, pred tednom dni ne bi niti opazil, zdaj pa taka znanost!« Flavio je seveda pol preslišal, za ostalo pa je nekako poskušal s svojimi grimasami dati vedeti, da ni niti najmanj primerno sploh pomisliti, da bi ugovarjal novim zahtevam moderne evropske proizvodnje.
In tako kot je v prejšnjih časih razsajal kakšen drug pojav, je v kovačiji v zadnjih dneh vse vibriralo od nekega novega, vzhodnjaško zvenečega sistema, ki je poudarek imel na ničemer drugem, kot na nadzoru. Ja, samo to je še manjkalo do popolne brezhibnosti. Odnosi med ljudmi, motivacija delavcev, minimalci za stare mačke … takšne teme so bile v primerjavi z novimi možnostmi nadzora, milo rečeno, uboge in bedne.
Nasproti ognjišč in črno-zelenih preš, se je najprej, kot očitno najpomembnejša reč, oltar nove doktrine, pojavila ogromna bela tabla. Lepo je bila razdeljena na več rubrik in za vsako je bil določen strokovnjak, ki jo je v nekaj dneh do zadnjega kotička zapolnil z grafi in suhoparnimi statističnimi podatki. Zahvaljujoč moderni programski opremi, so bili vsi ti grafični prikazi seveda zelo raznoliki. Barvno in oblikovno so kar tekmovali med seboj, kateri bo bolj atraktivno nekaj prikazal. Dober rezultat je za piko na i pospremil od srca nasmejani smeško.
In če je Marinko v preteklosti zmajeval nad nesorazmerno pozornostjo nad takšnimi ukrepi v primerjavi s tem koliko se kdo briga za resnične probleme, je tokrat to občutil še veliko močneje. Karkoli se je dogajalo je baje pisalo in se v vseh svojih barvah in oblikah bohotilo na tisti tabli. Flavio je pazil na red in čistočo okoli tega stenčasa, kot mu je starokopitno pravil , kot še na enega delavca in še veliko bolj. Vsakič ko je šel mimo, se je strašnemu »stenčasu« skoraj priklonil. Vsekakor pa je utihnil in povesil pogled, da je zgledal kot severni Korejec, ki gre mimo slike svojega vodje. Pa bi butastega delovodjo še razumel. Bolj ga je presenečalo, da tudi vodilni in celo zunanji partnerji najprej planejo v tiste grafe,jih celo uro ogledujejo, jim zadovoljno prikimavajo in so videti strašno zadovoljni, medtem, ko bi on lahko istočasno za svojim strojem v gatah plesal kazačok in istočasno žlampal vodko, pa tega ne bi nihče niti opazil.
Marinko si je skušal dopovedati, da se bo že umirilo in da fantiči, ki skačejo okoli njega in merijo njegove gibe in cikluse stroja, samo opravljajo svoje delo. Sicer včasih ni mogel razumeti tistega posebnega, nekoliko arogantnega ignoriranja, ki so ga ti strokovnjaki tako dobro obvladali, Kot da ga ni tam. Kot da ni prav ničesar v njemu najbolj poznanem okolju, kar bi sploh bilo mogoče, da o tem karkoli ve! Na kratkem sestanku je celo siknil, da se mu čudno zdi, da si v teh težkih kriznih časih lahko privoščimo, da se cela četa ljudi ukvarja s smeškoti, grafi in stenčasi, ko pa je toliko za postoriti. Pa je bila njegova pripomba preslišana, z nekaterimi pogledi pa tudi dokaj očitno označena kot neprimerna, neumna, človek bi pomislil celo na bogokletnost!
Za piko na i so neko jutro do Marinka in tudi do ostalih kovačev prišli električarji, elektroniki in dva ali trije računalničarji. Marinko je že kar dobro domneval kaj se dogaja. Fantje so od vsakega stroja potegnili kabel in ga speljali do terminalov. Zdaj je šlo pa res za pravi nadzor. Nekaj bo na kakršenkoli način spremljalo delo v kovačiji. Posledično bo lahko nekdo, domnevajmo, da celo sam menedžer Rupert, doma v svojem fotelju spremljal, kdaj se kdo za pet minut ustavi. S CNC stroji niti ni bilo težav. Tam se pač nekaj digitalnega že itak dogaja in je bilo treba samo potegniti kabel.
Na starih geplnih, kot so dedci radi rekli zastarelim strojem je bilo to malo težje. Fantje so morali vgrajevati stikala na stara plehnata vrata ali pa celo na ohišja montirati foto sonde, ki so beležile premikanje delavca.
In ne glede na to, kako sprijaznjen in umirjen je bil običajno naš kovač, ga je tokrat vse skupaj psihično precej zamajalo. Prav tako je bilo z ostalimi. Sicer so deci želeli izgledati čimbolj mirno in flegmatično. Vsem izvajalcem tega strašnega nadzora so sikali in jih zezali z duhovitimi pripombami.
»Kar na rit mi montiraj tisto reč!« je svetoval Lojze mlademu inženirju, ki je deca samo čudno pogledal.
»A bomo dobili kodo, da bomo lahko šli med šihtom scat?« je bleknil nekdo drug.
Vendar pa je bilo kljub navidezni dobrovoljnosti zelo očitno čutiti neko grenkobo v vsaki besedi in v pogledih, ki so si jih izmenjevali zmedeni delavci. Nekaj je bil podobno užaljenosti, ponižanosti in nepravičnosti. Bogve, koliko od tega niti ni bilo povsem mimo, glede na toliko drugih neurejenih stvari.
In Marinko je začel zelo očitno gristi ličnico, srepo bolščati predse in nekaj sikati sam vase. Vsakič, ko se je moral ponovno umakniti, ker je bil ta novi nadzor tako neprimerljivo pomembnejši od tega, da on v miru dela, se je bolj očitno stresel in zaklel. Prav takrat je prišla dvojica inženirjev, sicer simpatična mladenka in novi tehnolog, tisti z na frišno pobrito lobanjo, ki sta očitno imela spet celo goro novih podatkov za Flaviov stenčas. Marinko je še bolj prebledel. Slabo se je počutil in noge so ga komaj še držale. Začutil je, da se mu roke tresejo. Nekako mravljinčasto ga je spreletelo.
»Samo malo se umakni!« mu je mulc v beli halji nič kaj prijazno rekel!
Takrat se je z Marinkom nekaj zgodilo. Planil je pokonci, prijel svojo še ne izdelano razžarjeno klamfo in začel mlatiti. Vmes je še nekajkrat vžgal po plehnatem ohišju sosednjega stroja. Žareči kos je na dolgo ošpičil. Klamfe ni zakrivil ampak je skoval dolgo špico in jo še žarečo z ihtavim, nenavadno močnim gibom zapičil globoko v leseno dno starega vozička.
Ni treba poudarjati, da so se tokrat pa vsi ostali umaknili. Ma kaj umaknili! Nekaj jih je stran od hudega mojstra čisto očitno zbežalo. Drugi so poskušali dajati vtis, da so končali ali da se jim nekam mudi. Kakorkoli že, naenkrat je bilo vse okoli strojev, na transportni poti in celo pred slavnim stenčasom popolnoma prazno. Celo šef Flavio si ni upal iz pisarne. Skozi šipo je prestrašeno opazoval Marinka, ki se je počasi umiril in delal svoje delo naprej.
Čez deset, petnajst minut se je Flavio le skorajžil in stopil do mojstra.
»Kaj je s tabo, madona!?« je vprašal Marinka. Čeprav je bil kovač zares že čisto pomirjen, se je v šefovih besedah še vedno čutilo, da se ga malo boji. Karkoli je že to bilo, staremu, pregovorno neproblematičnemu delavcu res ni bilo podobno.
»Kaj naj bi bilo!?« je narejeno presenečeno odvrnil Marinko in koval svoj kos »Delam! A ne veš? A je crknu nadzor?«
»Kaj pa tisto?« je Flavio pokazal na špico, ki je bila zapičena v zamaščeno desko. Iz nje se je še vedno smrdeče kadilo.
»Aja tisto!?« je nezainteresirano odvrnil Marinko » Nič posebnega. Samo anteno sem montiral!«
»Za Dži pi es!!«

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev na “Nadzor”

  1. miri pravi:

    Dolgo ni bilo Marinka na šihtu. A je marodiral? V tem času so mu okoli kovačije namestili table,kam se mora zateči v primeru nevarnosti,ona pa je prišla s čisto drugega konca.

  2. dare dare pravi:

    Ne,ne, Miri, nič marodiranja. Marinko je še kar zdrav, le vse okoli njega je vse bolj bolno.

  3. mali potrošnik pravi:

    Ja, hudi časi prihajajo vidim, a le za delavce.
    Nadzor pri pridnih in vestnih delavcih pa ni niti potreben. Smiseln bi bil pri tistih, ki za astronomsko plačo gruntajo traparije ter ostale mahinacije kako spraviti v lasten žep čimveč tistega denarja, ki ga delavcem jemljejo. Tak nadzor je potreben, samo kdo ga lahko udejani, ker je SDK bila ukinjena prav zaradi tega, da se bo lahko delil denar tako kot ustreza tistim, ki “morajo” obogateti.

  4. dare dare pravi:

    Nadzor je mogoče tudi zares potreben, a ne takšen, da zamori človeka in vzdušje v skupini, poleg tega pa je v tej zgodbi bolj ali manj sam sebi namen. Potrošnik, hvala za komentar in lp

  5. Emil pravi:

    Dare…tej zgodbi sem se pa zelo nasmejal.Kot da bi jo nekoč,nekje že doživel.

  6. dare dare pravi:

    @Emil, a si prepričan, da ne nastopaš noter?

  7. Emil pravi:

    Ja prepričan sem…da sem se nekje videl.Samo moj nastop je bil za razliko od “tapravih”igralcev bolj slabo plačan.Pa tudi aplavza ob koncu ni bilo :) :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !