Strah

15.05.2014 ob 15:42

Včasih je bil strah samo eden. Tak kot so ga do danes ohranile divje živali. Bil je zelo pomemben za preživetje. Ob vsaki nevarnosti je pognal po žilah adrenalin in omogočil hiter pobeg pred grožnjo. Tako zverine, kot tudi butasti, kosmati praljudje strahu niso dojemali kot nekaj slabega in denimo sramotnega ali še kaj podobno neumnega. Seveda se lahko vprašamo tudi koliko od védenja teh bitij je bilo sploh posledica kakršnegakoli dojemanja.
No, človek je tako kot iz vsake stvari tudi iz strahu , vzporedno z višanjem stopnje svoje civiliziranosti, naredil celo znanost. Najbolj nerazumljivo in zagonetno je dejstvo, da je edino človek od vseh bitij poskusil strah premagati. Namesto, da bi ohranil njegovo funkcijo in se z njegovo pomočjo reševal nevarnosti, je vanje začel celo siliti. V skrajni točki so ga zasvojile in nekaterim posameznikom je adrenalinska odvisnost tako zamegli presojo, da v bistvu nimajo prave možnosti preživetja. Silijo vse više in vse hitreje in nazadnje padejo. No, pa o teh »junakih« tokrat nimam namena modrovati.
Bolj me je presenetilo dejstvo, da je iz enega samega enostavnega, čeravno intenzivnega čustva, s pomočjo brezdanje človeške modrosti, nastalo cel kup zvrsti. Saj človek kar verjeti ne more. Tega je celo toliko, de ne bomo mogli niti majhnega delčka podrobno obdelati. Do hipopotomonstrosesquepedaliofobije na primer, ne bomo niti prišli.
Seveda se moramo zaradi tega omejiti na nekaj teh fobij, kot se, mimogrede, strahovom bolj učeno reče. Moram pa spet opozoriti, da strahovi, pa ne glede na to, kako huda emocija je to, nikakor nimajo več nobene dobre oznake. Strah je lahko odraz bolezni, lahko je celo smešen ali pa je v primerih, kot jih bomo omenili mi, znak nizkotnosti in malopridnosti bednega osebka, ki se pač nečesa boji.
Izbral sem si, vsled omejene, še priporočljive dolžine bloga, da se posvetim dvema pojavoma iz skupine strašnih fobij, ki sta nam nekako najbližja. Prva mi pade na pamet ksenofobija. To bi bil v prevodu »strah pred tujci«, razširjeno strah pred ljudmi, ki so »drugačni« od nas. O majhnih vrtičkih in strahu majhnih gospodarjev pred prišleki sem nedavno že pisal. In ravno to se po pravilu obeša človeku, ki se boji prišleka, ki se boji spreminjanja njegovega sveta, kot ga je vajen. Takemu človeku tisti odprti, strpni, torej po tej logiki tudi pogumni, očitajo ozkosrčnost, nasilnost in seveda še vso pripadajočo neumnost. Zaman v tej visoki in civilizirani komunikaciji poskušamo prodreti z argumenti o majhnosti naroda, jezikovni občutljivosti ali pa morda nevarnosti za naša delovna mesta. Širokosrčni, brezmejno modri ljudje, ki običajno s tujci sicer nimajo nobenega opravka, tega ne bi dopustili in bi strašne ksenofobe zaničevalno ožigosali in zatrli.
Še bolj kot ta oblika fobije pa me bega tista, še večkrat omenjana, ki se tiče domnevno zelo razširjene vrste strahu. Sliši na ime »homofobija« ! Sicer ne razumem popolnoma, kdo naj bi se koga bal, ampak v prevodu stvar pomeni strah pred homoseksualci. Kot rečeno mi naziv tega neljubega pojava ni čisto jasen. Menda so se morali pred mnogimi leti istospolni sami bati, oblasti in zakonodaje, ki jih je trpala v zapore ali celo na vislice. Pozneje so jih po železniških postajah in parkih podili in pretepali zdolgočaseni huligani. Res žalosten odnos do skupine ljudi. Prav v redu se mi zdi, da je to stvar preteklosti. V teh časih pa mislim, da gejčkom ni tako hudo, če odmislimo njihove lastne psihične stiske zaradi spolne usmerjenosti. Potem pa, ko problemov ni več ravno veliko, postanejo zdolgočaseni pa oni sami. Takrat začnejo paradirati in zahtevati pozornost. Eno od svojih parad so gospoda zakamuflirali v popevkarski festival. Skoraj vsi detajli, večina nastopajočih in kompletno občinstvo … totalna parada ponosa. Tistih nekaj naivnih pravih glasbenikov, ki so dobro izdelali svoje projekte, lahko samo nemo opazuje, kako cel evropski avditorij tekmuje prav v tem, kdo zmore manj homofobije. Slednje, namreč »zmaga ali pa je Evropa homofobična« je bilo slišati celo vnaprej. In parola je uspela, parada pa tudi.
Tretja fobija, ki je pravzaprav povod za to pisanje pa še nima imena. Pa se mi to zdi prav čudno. Omenjeni kseno in homo – fobi so namreč zelo negativno označena skupina ljudi. Tako zelo na dnu človeških lastnosti so te pritikline, da je človeku sploh težko karkoli o tem povedati brez nevarnosti, da se znajde med njimi.
Nikakor namreč ne moreš nikomur pojasniti, da je razlika med stavkom »vse čefurje bi naložil na vlak in jih z njihovo mularijo vred nagnal enosmerno na Balkan« ali pa tistim »Slovenci smo majhen narod, naše število se manjša, smo brezposelni in vse bolj revni. Dobro bi bilo, da bi naše delo, znanje, prihodnost otrok in podobno država malo zaščitila!«
Ali pa drugi par. Ni isto, če rečeš »Pedrom bi potrgal jajca in njihovim pevkam populil brade« ali pa »homoseksualci me ne motijo, živijo naj svoje življenje in skrbijo za svoje stvari, samo naj ne zahtevajo od mene, da me zanimajo njihovo paradiranje. In naj mi ne zamerijo, če imam rahel odpor do bradatih bab!«
Ampak ne pride skozi. Homo, kseno, fob, baraba ničvredna nizkotna.
In ta tretja fobija me zanima. Strah pred mnenjem. Pred tretjim, drugačnim, umirjenim in argumentiranim mnenjem. Pa ta reč niti imena nima!

  • Share/Bookmark
 

24 komentarjev na “Strah”

  1. miri pravi:

    pa »homoseksualci me ne motijo, živijo naj svoje življenje in skrbijo za svoje stvari, samo naj ne zahtevajo
    da bi jih bilo čimveč!!!

  2. dragica pravi:

    Čestitam Dare, zadel si žebljico na glavico. Moja babica je za strah imela navado reči, da je na sredi votel okrog ga pa nič ni. Vendar je s tem mislila čisto neki drugi strah. S tujci so stvari malo drugačne, odvisno od tega, če so v neki državi časi debelih ali suhih krav, v primeru prvih jih rabimo, da opravijo namesto nas vsa tista dela, ki jih mi nočemo, ko se ti časi končajo, so velikokrat dežurni krivc za naše lastne napake. Krivdo nanje valijo običajno tisti, ki so nas v leta suhih krav s svojim početjem pripeljali.
    Tujci, ki so običajno manjšina v sredini so zelo priročen krivec, za preusmerjanje pozornosti.
    Še nekaj besed o danes zelo “popularni ” homofobiji. V stari Šparti so do homoseksualcev imeli zelo drugačen odnos kot ga imamo danes,stvari so se skozi zgodovino zelo spreminjale; poznamo pregone, grmade, obsodbe,in toleranten odnos do tovrstnih posameznikov, v določenih zelo zaprtih istospolnih skupinah je bil pogost.Zadnje obdobje se tovrstna spolna usmerjenost sprejema kot nekaj, kar posameznik z rojstvom prinese na svet.Parade ponosa in njej podobni dogodki, ki smo jim priča na nas ostale neprizadete opazovalce delujejo precej agresivno, če zopet pobrskam po zgodovini, vedno ko se je končalo neko obdobje preganjanja določene skupine(po narodnosti, verski ali rasni pripadnosti in še kakši drugi) se je ta v svojem okolju vsaj neko obdobje obnašala zelo agresivno.V primerni družbeni klimi je agresivno obnašanje izvenelo, v državah so se ustvarili pogoji za razvoj gospodarstva, znanosti in kulture, kjer temu ni bilo tako, se je nasilje nadaljevalo,le s to razliko, da so včerajšne žrtve, postale novi krvniki.
    Zato imam veliko raje tisti strah moje matere, ki je na sredi votel okrog ga pa nič ni.

  3. Olna pravi:

    Dare, spet si mi enkrat polepšal dan. Tako dobro se že dolgo nisem zabavala ob kakšnem branju! :razz: :razz: :razz:

    Poleg tega seveda, da si mi par stvari (spet!) pobral iz glave. V čem je ta grozna zatiranost gejev, meni tudi ni čisto prav jasno.

    Ampak ko gledam njihove parade in ostale manifestacije, s kosmatimi dedci v roza tangicah vred (in ja, bradata pevka je bila šlag na torti), se mi počasi dozdeva, da bomo mi, staromodni in dolgočasni hetero-državljani, čisto prišli iz mode… :(

  4. mijau pravi:

    Kdaj navadni, trezni, strpni ljudje postanejo ksenofobi, je odvisno od razmerja med lokalno populacijo in prišleki. Najprej številčnega. Ko prišleki presežejo po številu kritično maso, se več ne poskušajo asimilirati, ne sprejemajo ne navad, ne jezika domorodcev. Naslednja stopnja je, da svoje navade in verovanja začnejo vsiljevati domačinom. To se že dogaja v Marseillesu.
    Zato je bolje biti previden in pravočasno zajeziti priseljevanje. Niso samo delovna mesta ogrožena, ogroženi so tudi socialni transferji: otroški dodatki in podobno.

  5. dare dare pravi:

    Hvala za komentarje. Bom odgovoril jutri. Vsem! lp

  6. Nevenka pravi:

    Slovenci so se ob komentiranju zmagovalne pesmi na Evrviziji res izkazali v skrajnem primitivizmu, na koncu so spljuvali še celo Avstrijo, čeprav je dejstvo, da ljudje tam živijo bolje. Menda so komaj čakali, da na nekoga stresejo svoj gnev zaradi lastnih problemov.
    Recimo, da celo življenje poslušam “floskule” važen je človek, pa njegova notranjost, lepoto vidi srce in podobno – ampak slovenska vas tega kljub vsemu nikakor nima namena dojeti. Ker pa pesmi ponavadi sploh ne posluša, ponavadi tudi ne razume za kaj sploh gre. Samo megla jim pade na oči in aubiks. Končno lahko nekam strele letijo. Brez kančka razuma, brez kančka smisla za metaforo, pa čeprav je cel človek metafora, da bi jo ja razumeli. Nekaterim lahko s kladivcem idejo pribijaš, brez uspeha. Zmaj je nekoč napisal: Ej, Bosanče stara slavo, tvrdo srce, tvrda glavo. Danes bi zlahka napisal: Ej, Slovenče…

  7. mijau pravi:

    Prej sem komentiral Daretov tekst, sedaj pa še nekaj na Nevenkin komentar.
    Slovenci povprečno res nismo neke cvetke glede strpnosti, a to je lahko glede na zgodovino našega naroda lahko razumeti. Kljub temu, da sem tudi jaz napisal kakšno kritično pripombo v zvezi z uspehom avstrijskega pevca, se v Nevenkinem izlivu ne najdem. Poslušal sem glasbo in pri sebi delal nekakšno lestvico, katera mi je bolj všeč. Nisem postavljal naše na nezasluženo prvo mesto. Najbolj mi je bila všeč pesem iz Nizozemske, najmanj pa Francozi. Visoko sem postavil še Švedsko, Rumunijo … Tudi naša si je zaslužila višje kot predzadnje mesto.
    Potem je začela kuhinja: svoji svojim in zame in za mnoge simptomatično: dajmo fantu – punci največ točk, da ne bodo govorili, da smo nestrpni. In potem smo tudi Slovenci izpadli pohlevni “bezkičmenjaci”, kot bi rekel Zmaj.

  8. Olna pravi:

    O, zdravo Mijau, lepo, da se spet enkrat bereva. :)

    Včasih se mi ob branju Daretovih tekstov in tvojih komentarjev prikazuje Dare + Mijau = Olna. Ko začneta kakšen stavek, bi ga lahko jaz končala (tako je to tudi pri starih zakonskih parih :) )

    Te debate okoli strpnosti postajajo včasih res prav absurdne. Vsak najmanši znak, da nekdo razmišlja malo drugačo od zapovedane vseobsegajoče strpnosti je že znak, da smo egoistični, zlobni in zaplankani ksenofobi (ali homofobi). Kar si napisal za Marseille, velja že za precej mest z masovnim doseljevanjem, kot so London, Pariz in nekatere skandinavske prestolnice. Tam so že cela predmestja postala male Arabije.

    Nedavno sem prebrala, da v Angliji pravna stroka debatira o tem, ali bi kazalo – sicer zaenkrat samo “delno” in “pogojno” – priznati razsodbe nekakšnih šeriatskih “sodišč”, ki obstajajo v veliki islamski skupnosti v Angliji. Da se ob takšnih vesteh začnemo malo presedati, je pa seveda znak nestrpnosti, a ne.

    Do pred nekaj leti se je govorilo o toleranci do drugačnih, potem pa so zagovorniki gejev začeli zahtevati “sprejemanje” namesto tolerantnosti, ker tolerantnost pomeni samo, da nekoga pač trpiš, ampak ne, lepo prosim, to ne zadostuje, moraš ga sprejeti, ne samo trpeti ga! Poenostavljeno rečeno, ne zadostuje, da smo se z geji pač sprijaznili, ampak moramo biti nad njimi navdušeni in jim brez rezerve priznati čisto vse zahtevane pravice. Ker menda ja nočemo biti ksenofobi!

    Kot je lepo zgoraj napisal Dare, naj nam bo dovoljeno, da nimamo nič proti gejem. Da pa zato ni nujno, da smo očarani nad njihovimi paradami in bradatimi pevkami. In če se nekje tu vmes pojavi homofobija, potem sem pač homofob. Oziroma homofobinja ali homofobka, da bomo še korektni do feministk…o, to je pa že dobra nova, ampak sorodna tema! :D

  9. miri pravi:

    Če bi radi videli slogo pridite k nam.Vsi na kupu z Amerikanci,Ciprčani,Betlehemci,Mandžurci,Korejci živimo v slogi na ozemlju velikosti lučaja kamna.No,kdaj se že spremo,samo ne zaradi narodnosti.

  10. dare dare pravi:

    @Miri, vsaka živa vrsta ima “nagon” po razmnoževanju :) !!

    @Dragica, dobro razmišljanje. To s tujci sem že kdaj opisoval in še kdaj bom. Konkretno v moji delovni sredini so moje izkušnje za malenkost drugačne in z veseljem malo ugovarjam. Predvsem v smislu, dane delajo slabših in tudi ne slabše plačanih del … pa še manjšina (skoraj) niso več! :) lp

  11. dare dare pravi:

    @Olna, to me pa res veseli, če koga spravim v dobro voljo.
    To sem pa tudi sam ugotovil. Kar vidim kako se bodo državljanje zmrdovali enkrat v bodočnosti, ko bo dec, ki bo zgledal kot dec, peljal babo (ki bo tudi zgledala kot baba) pod pazduho skozi mesto. Fuj, prašič sprevrženi!

    @Mijau, to s socialo je pa tudi zgodba zase. Vendar kolikor jaz dojemam to reč, gre za to, da so priseljenci veliko bolj zagnani ali pa celo bolj nadarjeni za to, da izbrskajo vsak evro, ki se ga da izbrskati.

  12. dare dare pravi:

    @Nevenka, glede na reakcije v moji okolici in glede na to kako na splošno razmišljam, bi kljub vsemu stopil malo v bran svojim sonarodnjakom. Veliko bolj kot strašno sovražnost, sem opazil indiferentnost, ignoriranje, zmajevanje z glavo in spraševanje za kaj sploh gre. Predvsem pa se ne strinjam, da bi bili glede te ozkosrčnosti zelo izstopajoči glede na okoliška ljudstva.

    V Idriji smo včasih (pred 30 inveč leti) imeli DŽojota. V resnici mu je bilo ime Mario. Bil je perica v rudniški pralnici. Visok močan dec. Konec tedna pa se je možakar upedenal v bele, tanke hlače, ki se je skoznje videlo žensko perilo, na glavi je imel lasuljo in temna očala. Sprehodil se je skozi Idrijo, pred lokali srebal pijačo in kadil cigarete s pmočjo dolgega ustnika. Pogosto je hodil v Italijo, domnevno prodajat čipke, ki jih je naklekljal, neuradno pa je tam imel tudi druge “posle”. Stranke je /domnevno spet) sprejemal tudi doma. Menda je rekel, da ga pogosto obišče kakšen “srečno” poročen mož. Zgodb o njem je neskončno. Vsekakor se mi zdi, da je šlo glede na majhen kraj, glede na tiste čase in na vse ostalo za izredno pogumnega človeka, ki je živel svojo homoseksualno in travestitsko življenje ne glede na vse. Vendar pa se mi zdi, da v bistvu niti ni imel tako hudih težav. Ko je klekljal z drugimi babami ( :) ) pred prhausom, so ga ostale ženske sprejele, kot očitno eno od njih.
    Zakaj to pišem?
    Mogoče zaradi te zgodbe jemljem svoje ljudi kot, kako naj rečem, ma ne ravno najbolj zategnjene na svetu. lp

  13. dare dare pravi:

    @Miri, škoda, da te noben od komentatorjev ne vpraša od kod vsa ta ljudstva v tako majhnem kraju :) !!

    @Olna, a pravš, da se najdemo v teh mnenjih. To me pa res veseli. Še sreča, da smo blogerji. Če bi bili politiki ali pa kaj podobnega, bi morali lagati, potem bi se vse skupaj zameštralo! :)

  14. dare dare pravi:

    Aja, Nevenka, hotel sem še omeniti”drugačnost” avstrijske pevke (ali pevca) . Ta drugačnost, ki je po tvojem tako zelo NE razumemo, se mi ne zdi posebno iskrena. Zelo očitno je narejena in to premišljeno in očitno tudi učinkovito, ja!

  15. Olna pravi:

    Dare, to v tvojem zadnjem komentarju sem jaz tudi nameravala napisati, pa si me (spet!) prehitel. Vseh tistih nekajkrat po 12 točk gotovo ni bilo namnejnih skladbi, ki je bila čisto povprečna, ampak Conchiti kot potrditev naše širine, odprtosti, svetovljanskosti!

    Pri čemer pa je treba resnici na ljubo priznati, da ima poba (baje je res poba, ena varianta pač) odličen glas! Ampak bi bilo v tem primeru čisto vseeno – tudi če bi pel kot hripava miš, bi mu bil uspeh zagotovljen.

  16. Anonimnež pravi:

    Po moje so tudi glasovali za Conchito samo istospolno usmerjeni tako ženske kot moški in transvestiti…scer pa; Od nekoga sem slišal, da so lezbijke vesele, če je na svetu čimveč gejev, da tako ostane njim več žensk na razpolago..hehehe
    lp

  17. dragica pravi:

    Sprejemanje in toleranca sta cesti, ki vodita vedno v dve smeri, vedno je daj-dam, vedno je potrebno dajati in sprejemati, ker tega ne počnemo vsi in velikokrat tudi težko in hudo. Vendar vse dobro in pozitivno ne pride kar samo od sebe, zahteva trdo delo in vztrajanje, zelo dolgo vztrajanje.

  18. dare dare pravi:

    @Dragica, točno tako. In vedno se na koncu izkaže, da je zadeva čisto enostavna. Treba je samo normalno živeti in ne iz vsake stvari delati celega hudiča! lp

  19. dare dare pravi:

    @Anonimni, dober argument. Vsaka stvar je na koncu tudi za nekaj dobra :) !

  20. Anonimnež pravi:

    Ko premislim je torej tudi obratno, če je veliko gejev, potem ostane več žensk na razpolago tudi normalnim moškim, hehehe!

  21. Olna pravi:

    Anonimnež, previdno pri izražanju. Če rečeš “normalni” moški, to pomeni, da geje smatraš za nenormalne, torej si homofob! :mrgreen:

  22. dare dare pravi:

    To z normalnostjo je itak široka zadeva. Enkrat smo v fabriki imeli predavanje o varnosti pri delu. Varnostni inženir(!!?!) je nekajkrat omenil posebne zahteve za nosečnice. Vsakič, ko je na primer omenil koliko sme dvigniti noseča ženska pa je zraven povedal, koliko več pa lahko tista “tanormalna!”. Ženske so se decu že na glas smejale pa mu še ni kapnilo.

  23. mijau pravi:

    Homofob bi prevedeno v hrvaščino pomenil “ljudomrznik”, po naše torej človekomrzec.
    Najbrž ni vsak moški, ki ne ljubi samo moških, tudi človekomrzec, sploh če priznamo tudi ženske v človeško vrsto.
    Torej bi se tisti, ki mu niso všeč geji, lahko imenoval “gejefob”.

  24. dare dare pravi:

    Čist v redu, ampak kje je tu strah.(fobia?!) A bi morda šlo “gejocvik”?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !