dare.likar@siol.net

Arhiv za Maj 2014

Zmagau!!!

29.05.2014 · 17 komentarjev

Ko sem pred mesecem dni odtrgal papir z oglasne deske sindikata in si z razpisa za nekakšen literarni natečaj prepisal naslov kamor sem pozneje poslal eno od svojih zgodb, si nisem mislil, da bo to imelo ravno takšne posledice. Vendar pa, ravno to se je zgodilo. Kot sem na samem sedežu slovenskih sindikatov povedal, končno so moje zgodbe prišle nekam, kjer bi moralo biti njihovo pravo mesto. V samo srce boja za delavske pravice.
Pred dobrim tednom sem dobil sms od prijazne, kot sem pozneje ugotovil tudi zelo simpatične, mlade, gospodične, kjer me je obvestila, da je moja zgodba izbrana za najboljšo sindikalno zgodbo leta. Wau!!!
Na Zsss so me res lepo sprejeli. Bil sem deležen odobravanja, aplavzov in nazadnje sva z novinarjem delavske enotnosti opalila še en intervju. Mislim, res, mega!!!

Iz mini ciklusa je komisija izbrala to:

TEKMA

Občasni »prijateljski« sestanki z mojim glavnim menedžerjem so se mi kar še dogajali. Pač sva se vsake toliko časa dobila in rekla kakšno o tekočih rečeh.

Včasih on malo dvigne glas, drugič se malo repenčim sam in lepo normalno stvari tečejo naprej in nič se ne spremeni.
Kljub vsemu pa je bil včerajšnji dogodek malo poseben. Z velikim bossom sva namreč skupaj gledala tekmo. Očitno se mu je stožilo po nekih davnih občutkih in doživetjih in me je poklical. Če imam čas seveda. Ob devetih zvečer. Sprva nisem znal prav dobro reagirati, potem pa sva se dogovorila. Malo mi je šlo sicer v nos, da bi fusbal spremljala v njegovi kancelariji in to ob vseh dobrih oštarijah z velikimi platni in kot evro paleta velikimi plazmami. Slednje je bilo pravzaprav nepotrebna skrb, saj me je takoj ob vstopu v sicer znano pisarno na steni pozdravil nov najsodobnejši teve aparat z več kot metrsko diagonalo.
Prijazno, čisto malo cinično, sem ga pozdravil in s komaj opazno kretnjo mi je ponudil stol. Zleknil sem se v udobno pisarniško sedalo, ki pa je poleg njegovega usnjenega prestola vseeno izgledal kot trinožnik za molžo.
Na mizi je imel odprto steklenico dragega viskija in v vedru ledu so se, očitno posebno zame, hladile tri steklenice alko frei piva. Nenavadno pozorno.
Ja, treba je reči, kljub najinemu nenavadnemu prijateljstvu in na momente celo iskrenemu odnosu, se je po popolnoma vsakem tudi najdrobnejšem detajlu videlo, da gre za dva zelo različna, po vseh dimenzijah zelo različna osebka. Kar samo od sebe bi človeku padlo na pamet, da gre za enega velikega in enega dokaj majhnega tipa.

Vendar, tokrat je bilo modrovanje čisto odveč. Odprl sem pivo in on si je v kozarček natočil za prst rumene pijače. Vanjo je fliknil še dve kocki ledu in tekma se je začela.

Igra je bila spektakel. Pravi festival znanja in moči, tempa in boja do zadnjega atoma energije. Tako kot se za finale tudi spodobi. Tista poldruga ura je mimogrede minila in že so se fantje ene barve ob huronskem navdušenju svojih navijačev v neskončni radosti objemali in slavili svoj uspeh, drugi popolnoma potolčeni pa so se utapljali v solzah zaradi poraza.

»A veš kaj mi ni jasno?« sem takrat prekinil najino sicer zelo pozorno opazovanje dogajanja.
»Ni mi jasno, da so ti pobje, ki so prišli tako daleč, ki so premagali toliko ovir, tolikokrat navdušil, da so vseeno poraženci. Kot bi bilo vse od prej zaman. Kvalifikacije, četrtfinale, polfinale, vse!!
Kot bi bili vsi razen tistih, ki so danes zmagali, popolnoma ničvredni, porkaduš! Poglej ti na primer našo ubogo Slovenijo! Kdaj so že naši izpadli, pa ni bilo takšne katastrofe! Kaj meniš ti o tem!?«
Menedžer je kot po navadi ob takšnih neznosno preprostih dilemah najprej zavil z očmi, potem pa mi kot otroku pojasnil:
»Vidiš, Dare, Slovenija je v tem pa tako, kako bi rekel, čisto majhna!«

Tako sva še naprej gledala slavje nogometašev in kmalu so začeli deliti medalje najboljšim.
Takrat pa sem spet začel:
»A veš, da me vse to malo spominja na naju?!«
Ničesar ni rekel, le opazil sem s kotičkom očesa, da je malo zastrigel z ušesi:
»Poglej kako je to! Enkrat davno sva se lotila teh kvalifikacij. Vsaj na videz sva imela enake možnosti. In sva šla v spopad. Kmalu je postalo jasno, da imaš veliko več šans kot jih imam jaz. Resda si znal marsikaj narediti tudi s pametjo, vendar, resnici na ljubo, znal si tudi udariti pod pas, ko ni noben sodnik gledal in znal si simulirati in se delati Francoza, ko ti je bilo to v korist. Predvsem pa si že zdavnaj pogruntal, da je pot do uspeha možna samo tako, da ti ni prav veliko mar, kako to vpliva na ljudi okoli tebe. »

V tej fazi je moje razmišljanje že postalo tisto znano samogovorniško modrovanje, ki večinoma ni niti malo všeč človeku, ki ga mu namenjam. Če bi pogledal preko ramena, bi to kakopak tudi sam opazil. Moj pomembni prijatelj je namreč s srepim pogledom in z na pol odprtimi usti, tako kot, da ne uspe nikakor spraviti iz sebe česarkoli, kar bi ustavilo moje blebetanje.

»No, vidiš« sem nadaljeval »takrat enkrat si začel postajati velik. Jaz sem ostal pa ravno tako majhen kot sem bil prej. Če pogledam malo podrobneje, se mi včasih zazdi, da sem se celo malo manjšal zadnja leta. Ni bilo treba prav dosti, da sem izpadel iz igre. In nihče ne ve več zame. Nič ne bo ostalo za mano razen shojenih čevljev, nikomur ne bom mogel zapustiti ničesar in sploh se ne bo vedelo za tiste kvalifikacije izpred mnogih let.

O ti si pa zrasel, ti si pa šel v naslednji krog. In naslednji in še in še. In postal si velik, velikanski.
Zdaj pa si predstavljaj, kako boš prišel v finale! In tam boš, slej ko prej je tako z vsakim, enkrat podlegel
Resda bo za tabo ostal velik kup. Gradovi in palače in v njih bodo visele zlate niti s stropov. In ves ta kup ti bodo pobrali. Pa ne le to, še zagemblali in posnifali ga bodo tvoji priskledni fičfiriči.

Vidiš tako bo potem s tem finalom. Jaz bom majhen, ti pa velik … … luzer!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Nadzor

24.05.2014 · 7 komentarjev

Ko je skupinica petih ali šestih inženirčkov spet prišla mimo Marinkove šmitne, je stari samo zavil z očmi. Pač ni mogel več resno jemati tega dogajanja. Tolikokrat se je že nagledal enega, istega in enakega vzdušja, ko nekaj postane čez noč tako pomembno, da je nad vsem, kar je bilo pomembno kdaj prej. Vsekakor pa, to je majstru kakopak šlo najbolj v nos, je daleč bolj važno, kot njegovo delo. Pa naj se še tako strinjajo vsi, od prvega pomembneža do zadnjega pometača, da je slednje kljub vsemu osnova proizvodnje.
Tako je enkrat prišla na vrsto varnost in niti vprašati ali pripomniti ni bilo pametno česarkoli, ko so na stare plehnata zaščite mladeniči obešali nove varnostne mreže ali pa vsaj lepili opozorila. Marinko je še kako dobro vedel, da je to početje potrebno za zadovoljitev nekega pravilnika, standarda ali kakšne podobne reči in da je resnična varnost bolj sekundarnega pomena. Še bolj zagotovo je vedel, da bo pol tistega kmalu po tako imenovani presoji odpadlo ali pa da bo tam kmalu nemarno viselo sedanjemu početju v posmeh.
Drugič je bilo na vrst okolje, ekologija in te stvari. Iznenada je bilo vse podrejeno čistoči in nekakšnemu zavedanju. Ko je Marinko že tretjič v istem dnevu brisal nekaj pik olja pod staro prešo, ni mogel zdržati in je tečnemu Flaviu le rekel, da mu trobi že dve leti o tem, kako pušča hidravlika pa do sedaj ni bilo važno tudi če je vse plavalo na odru. »Če bi se še usral zraven, pred tednom dni ne bi niti opazil, zdaj pa taka znanost!« Flavio je seveda pol preslišal, za ostalo pa je nekako poskušal s svojimi grimasami dati vedeti, da ni niti najmanj primerno sploh pomisliti, da bi ugovarjal novim zahtevam moderne evropske proizvodnje.
In tako kot je v prejšnjih časih razsajal kakšen drug pojav, je v kovačiji v zadnjih dneh vse vibriralo od nekega novega, vzhodnjaško zvenečega sistema, ki je poudarek imel na ničemer drugem, kot na nadzoru. Ja, samo to je še manjkalo do popolne brezhibnosti. Odnosi med ljudmi, motivacija delavcev, minimalci za stare mačke … takšne teme so bile v primerjavi z novimi možnostmi nadzora, milo rečeno, uboge in bedne.
Nasproti ognjišč in črno-zelenih preš, se je najprej, kot očitno najpomembnejša reč, oltar nove doktrine, pojavila ogromna bela tabla. Lepo je bila razdeljena na več rubrik in za vsako je bil določen strokovnjak, ki jo je v nekaj dneh do zadnjega kotička zapolnil z grafi in suhoparnimi statističnimi podatki. Zahvaljujoč moderni programski opremi, so bili vsi ti grafični prikazi seveda zelo raznoliki. Barvno in oblikovno so kar tekmovali med seboj, kateri bo bolj atraktivno nekaj prikazal. Dober rezultat je za piko na i pospremil od srca nasmejani smeško.
In če je Marinko v preteklosti zmajeval nad nesorazmerno pozornostjo nad takšnimi ukrepi v primerjavi s tem koliko se kdo briga za resnične probleme, je tokrat to občutil še veliko močneje. Karkoli se je dogajalo je baje pisalo in se v vseh svojih barvah in oblikah bohotilo na tisti tabli. Flavio je pazil na red in čistočo okoli tega stenčasa, kot mu je starokopitno pravil , kot še na enega delavca in še veliko bolj. Vsakič ko je šel mimo, se je strašnemu »stenčasu« skoraj priklonil. Vsekakor pa je utihnil in povesil pogled, da je zgledal kot severni Korejec, ki gre mimo slike svojega vodje. Pa bi butastega delovodjo še razumel. Bolj ga je presenečalo, da tudi vodilni in celo zunanji partnerji najprej planejo v tiste grafe,jih celo uro ogledujejo, jim zadovoljno prikimavajo in so videti strašno zadovoljni, medtem, ko bi on lahko istočasno za svojim strojem v gatah plesal kazačok in istočasno žlampal vodko, pa tega ne bi nihče niti opazil.
Marinko si je skušal dopovedati, da se bo že umirilo in da fantiči, ki skačejo okoli njega in merijo njegove gibe in cikluse stroja, samo opravljajo svoje delo. Sicer včasih ni mogel razumeti tistega posebnega, nekoliko arogantnega ignoriranja, ki so ga ti strokovnjaki tako dobro obvladali, Kot da ga ni tam. Kot da ni prav ničesar v njemu najbolj poznanem okolju, kar bi sploh bilo mogoče, da o tem karkoli ve! Na kratkem sestanku je celo siknil, da se mu čudno zdi, da si v teh težkih kriznih časih lahko privoščimo, da se cela četa ljudi ukvarja s smeškoti, grafi in stenčasi, ko pa je toliko za postoriti. Pa je bila njegova pripomba preslišana, z nekaterimi pogledi pa tudi dokaj očitno označena kot neprimerna, neumna, človek bi pomislil celo na bogokletnost!
Za piko na i so neko jutro do Marinka in tudi do ostalih kovačev prišli električarji, elektroniki in dva ali trije računalničarji. Marinko je že kar dobro domneval kaj se dogaja. Fantje so od vsakega stroja potegnili kabel in ga speljali do terminalov. Zdaj je šlo pa res za pravi nadzor. Nekaj bo na kakršenkoli način spremljalo delo v kovačiji. Posledično bo lahko nekdo, domnevajmo, da celo sam menedžer Rupert, doma v svojem fotelju spremljal, kdaj se kdo za pet minut ustavi. S CNC stroji niti ni bilo težav. Tam se pač nekaj digitalnega že itak dogaja in je bilo treba samo potegniti kabel.
Na starih geplnih, kot so dedci radi rekli zastarelim strojem je bilo to malo težje. Fantje so morali vgrajevati stikala na stara plehnata vrata ali pa celo na ohišja montirati foto sonde, ki so beležile premikanje delavca.
In ne glede na to, kako sprijaznjen in umirjen je bil običajno naš kovač, ga je tokrat vse skupaj psihično precej zamajalo. Prav tako je bilo z ostalimi. Sicer so deci želeli izgledati čimbolj mirno in flegmatično. Vsem izvajalcem tega strašnega nadzora so sikali in jih zezali z duhovitimi pripombami.
»Kar na rit mi montiraj tisto reč!« je svetoval Lojze mlademu inženirju, ki je deca samo čudno pogledal.
»A bomo dobili kodo, da bomo lahko šli med šihtom scat?« je bleknil nekdo drug.
Vendar pa je bilo kljub navidezni dobrovoljnosti zelo očitno čutiti neko grenkobo v vsaki besedi in v pogledih, ki so si jih izmenjevali zmedeni delavci. Nekaj je bil podobno užaljenosti, ponižanosti in nepravičnosti. Bogve, koliko od tega niti ni bilo povsem mimo, glede na toliko drugih neurejenih stvari.
In Marinko je začel zelo očitno gristi ličnico, srepo bolščati predse in nekaj sikati sam vase. Vsakič, ko se je moral ponovno umakniti, ker je bil ta novi nadzor tako neprimerljivo pomembnejši od tega, da on v miru dela, se je bolj očitno stresel in zaklel. Prav takrat je prišla dvojica inženirjev, sicer simpatična mladenka in novi tehnolog, tisti z na frišno pobrito lobanjo, ki sta očitno imela spet celo goro novih podatkov za Flaviov stenčas. Marinko je še bolj prebledel. Slabo se je počutil in noge so ga komaj še držale. Začutil je, da se mu roke tresejo. Nekako mravljinčasto ga je spreletelo.
»Samo malo se umakni!« mu je mulc v beli halji nič kaj prijazno rekel!
Takrat se je z Marinkom nekaj zgodilo. Planil je pokonci, prijel svojo še ne izdelano razžarjeno klamfo in začel mlatiti. Vmes je še nekajkrat vžgal po plehnatem ohišju sosednjega stroja. Žareči kos je na dolgo ošpičil. Klamfe ni zakrivil ampak je skoval dolgo špico in jo še žarečo z ihtavim, nenavadno močnim gibom zapičil globoko v leseno dno starega vozička.
Ni treba poudarjati, da so se tokrat pa vsi ostali umaknili. Ma kaj umaknili! Nekaj jih je stran od hudega mojstra čisto očitno zbežalo. Drugi so poskušali dajati vtis, da so končali ali da se jim nekam mudi. Kakorkoli že, naenkrat je bilo vse okoli strojev, na transportni poti in celo pred slavnim stenčasom popolnoma prazno. Celo šef Flavio si ni upal iz pisarne. Skozi šipo je prestrašeno opazoval Marinka, ki se je počasi umiril in delal svoje delo naprej.
Čez deset, petnajst minut se je Flavio le skorajžil in stopil do mojstra.
»Kaj je s tabo, madona!?« je vprašal Marinka. Čeprav je bil kovač zares že čisto pomirjen, se je v šefovih besedah še vedno čutilo, da se ga malo boji. Karkoli je že to bilo, staremu, pregovorno neproblematičnemu delavcu res ni bilo podobno.
»Kaj naj bi bilo!?« je narejeno presenečeno odvrnil Marinko in koval svoj kos »Delam! A ne veš? A je crknu nadzor?«
»Kaj pa tisto?« je Flavio pokazal na špico, ki je bila zapičena v zamaščeno desko. Iz nje se je še vedno smrdeče kadilo.
»Aja tisto!?« je nezainteresirano odvrnil Marinko » Nič posebnega. Samo anteno sem montiral!«
»Za Dži pi es!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Strah

15.05.2014 · 24 komentarjev

Včasih je bil strah samo eden. Tak kot so ga do danes ohranile divje živali. Bil je zelo pomemben za preživetje. Ob vsaki nevarnosti je pognal po žilah adrenalin in omogočil hiter pobeg pred grožnjo. Tako zverine, kot tudi butasti, kosmati praljudje strahu niso dojemali kot nekaj slabega in denimo sramotnega ali še kaj podobno neumnega. Seveda se lahko vprašamo tudi koliko od védenja teh bitij je bilo sploh posledica kakršnegakoli dojemanja.
No, človek je tako kot iz vsake stvari tudi iz strahu , vzporedno z višanjem stopnje svoje civiliziranosti, naredil celo znanost. Najbolj nerazumljivo in zagonetno je dejstvo, da je edino človek od vseh bitij poskusil strah premagati. Namesto, da bi ohranil njegovo funkcijo in se z njegovo pomočjo reševal nevarnosti, je vanje začel celo siliti. V skrajni točki so ga zasvojile in nekaterim posameznikom je adrenalinska odvisnost tako zamegli presojo, da v bistvu nimajo prave možnosti preživetja. Silijo vse više in vse hitreje in nazadnje padejo. No, pa o teh »junakih« tokrat nimam namena modrovati.
Bolj me je presenetilo dejstvo, da je iz enega samega enostavnega, čeravno intenzivnega čustva, s pomočjo brezdanje človeške modrosti, nastalo cel kup zvrsti. Saj človek kar verjeti ne more. Tega je celo toliko, de ne bomo mogli niti majhnega delčka podrobno obdelati. Do hipopotomonstrosesquepedaliofobije na primer, ne bomo niti prišli.
Seveda se moramo zaradi tega omejiti na nekaj teh fobij, kot se, mimogrede, strahovom bolj učeno reče. Moram pa spet opozoriti, da strahovi, pa ne glede na to, kako huda emocija je to, nikakor nimajo več nobene dobre oznake. Strah je lahko odraz bolezni, lahko je celo smešen ali pa je v primerih, kot jih bomo omenili mi, znak nizkotnosti in malopridnosti bednega osebka, ki se pač nečesa boji.
Izbral sem si, vsled omejene, še priporočljive dolžine bloga, da se posvetim dvema pojavoma iz skupine strašnih fobij, ki sta nam nekako najbližja. Prva mi pade na pamet ksenofobija. To bi bil v prevodu »strah pred tujci«, razširjeno strah pred ljudmi, ki so »drugačni« od nas. O majhnih vrtičkih in strahu majhnih gospodarjev pred prišleki sem nedavno že pisal. In ravno to se po pravilu obeša človeku, ki se boji prišleka, ki se boji spreminjanja njegovega sveta, kot ga je vajen. Takemu človeku tisti odprti, strpni, torej po tej logiki tudi pogumni, očitajo ozkosrčnost, nasilnost in seveda še vso pripadajočo neumnost. Zaman v tej visoki in civilizirani komunikaciji poskušamo prodreti z argumenti o majhnosti naroda, jezikovni občutljivosti ali pa morda nevarnosti za naša delovna mesta. Širokosrčni, brezmejno modri ljudje, ki običajno s tujci sicer nimajo nobenega opravka, tega ne bi dopustili in bi strašne ksenofobe zaničevalno ožigosali in zatrli.
Še bolj kot ta oblika fobije pa me bega tista, še večkrat omenjana, ki se tiče domnevno zelo razširjene vrste strahu. Sliši na ime »homofobija« ! Sicer ne razumem popolnoma, kdo naj bi se koga bal, ampak v prevodu stvar pomeni strah pred homoseksualci. Kot rečeno mi naziv tega neljubega pojava ni čisto jasen. Menda so se morali pred mnogimi leti istospolni sami bati, oblasti in zakonodaje, ki jih je trpala v zapore ali celo na vislice. Pozneje so jih po železniških postajah in parkih podili in pretepali zdolgočaseni huligani. Res žalosten odnos do skupine ljudi. Prav v redu se mi zdi, da je to stvar preteklosti. V teh časih pa mislim, da gejčkom ni tako hudo, če odmislimo njihove lastne psihične stiske zaradi spolne usmerjenosti. Potem pa, ko problemov ni več ravno veliko, postanejo zdolgočaseni pa oni sami. Takrat začnejo paradirati in zahtevati pozornost. Eno od svojih parad so gospoda zakamuflirali v popevkarski festival. Skoraj vsi detajli, večina nastopajočih in kompletno občinstvo … totalna parada ponosa. Tistih nekaj naivnih pravih glasbenikov, ki so dobro izdelali svoje projekte, lahko samo nemo opazuje, kako cel evropski avditorij tekmuje prav v tem, kdo zmore manj homofobije. Slednje, namreč »zmaga ali pa je Evropa homofobična« je bilo slišati celo vnaprej. In parola je uspela, parada pa tudi.
Tretja fobija, ki je pravzaprav povod za to pisanje pa še nima imena. Pa se mi to zdi prav čudno. Omenjeni kseno in homo – fobi so namreč zelo negativno označena skupina ljudi. Tako zelo na dnu človeških lastnosti so te pritikline, da je človeku sploh težko karkoli o tem povedati brez nevarnosti, da se znajde med njimi.
Nikakor namreč ne moreš nikomur pojasniti, da je razlika med stavkom »vse čefurje bi naložil na vlak in jih z njihovo mularijo vred nagnal enosmerno na Balkan« ali pa tistim »Slovenci smo majhen narod, naše število se manjša, smo brezposelni in vse bolj revni. Dobro bi bilo, da bi naše delo, znanje, prihodnost otrok in podobno država malo zaščitila!«
Ali pa drugi par. Ni isto, če rečeš »Pedrom bi potrgal jajca in njihovim pevkam populil brade« ali pa »homoseksualci me ne motijo, živijo naj svoje življenje in skrbijo za svoje stvari, samo naj ne zahtevajo od mene, da me zanimajo njihovo paradiranje. In naj mi ne zamerijo, če imam rahel odpor do bradatih bab!«
Ampak ne pride skozi. Homo, kseno, fob, baraba ničvredna nizkotna.
In ta tretja fobija me zanima. Strah pred mnenjem. Pred tretjim, drugačnim, umirjenim in argumentiranim mnenjem. Pa ta reč niti imena nima!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Taki smo!

9.05.2014 · 4 komentarjev

Še nedavno je veljalo, da lahko kadarkoli sedem za računalnik in stipkam tekst dolg vsaj toliko kot dva ali morda pet povprečnih blogerskih zapisov. Zdaj pa temu ni več tako. Kot da bi se takrat tako strašno več dogajalo. Pa se verjetno ni, to bi se pa že strinjali. Je pa postalo jasno, vsaj sam razmišljam tako, da se vedno izkaže, da imamo sami v sebi vedno ene in iste ovire. Tako zelo se vzorec ponavlja, da je celo o povsem različnih dogodkih težko pisati različne, izvirne zapise.
In kaj naj potemtakem tuhtamo, če se vedno enako konča. Vedno so stvari naperjene proti nam, vedno so slabe za nas.
To, a veste, je podobno kot se nam dogaja v čisto osebnih situacijah. V življenju smo pogosto užaljeni, pogosto poraženi, velikokrat se umaknemo, do konca in za vedno zamerimo. Takrat se začnemo ukvarjati z drugimi stvarmi in si mogoče najdemo druge prijatelje in znance. Saj ni moj namen, da bi dvomil v to, da je užaljenost, zamera ali karkoli, neutemeljeno. Nikakor. Vseh sort variante so okoli tega. Vendar, če se nam to dogaja prepogosto in nazadnje ostanemo sami, ko so nam že vsi naredili krivico in smo z vso pravico že vse zapustili potem je po navadi skrajni, če ni že celo zamujeni čas, da razmislimo ali ni kaj, vrag če ne res, narobe z nami.
Tako se vedno znova pokaže, da se vsi problemi v naši družbi in državi vedno končajo enako. Niti najmanjše možnosti ni na vidiku, da bi kakšno reč reševali nekoliko drugače. Redosled je vnaprej znan. Krivica, smrk, manipulacija z vseh strani in posledično delitev in nazadnje zamera in spotoma še ugotovitev, da se nič ne da storiti.
Veliko sem se spraševal, kaj je cilj takšne reakcije ljudstva. Prevečkrat se je že izkazalo, da koristi od tega ni. Velikokrat sicer poslušam o tem, da je poprava krivic, priznanje napak, pa četudi tistih iz davne preteklosti, nekakšna civilizacijska norma. V redu, pa naj bo tako. Me pa vedno znova zanima, kaj bi se zgodilo, če bi popolnoma ustregli užaljencem, ki se jim je, ali pa celo njihovim prednikom, zgodilo nekaj neprijetnega. Kaj hudiča bi te ljudje z vsem svojim domnevnim zadoščenjem počeli. Zaboga se ne morem nič pametnega spomniti.
Enkrat lani sem poslušal na radiu dobitnika nagrade za najboljšo esejistično bukvo. Nisem niti vedel, da le ta obstaja in tudi zdaj ne vem kdo je bil omenjeni pisec in kaj v življenju počne. Nagrajeno delo se je imenovalo nekako »državljanski eseji«! Gospoda ne bom točno citiral, ker se mi ne ljubi iskati knjige ali teksta na internetu. Najbolj pa mi je od vsega ostala v spominu analiza človeka v teh krajih. V krajih majhnih, ograjenih vrtičkov, majhnih parcel, težko priborjenih, v žuljih skrčenih jas in njiv. Človek, ki kraljuje na teh drobnih zaplatah, na teh zanikrnih lehah ima po njegovem vedno isti problem. Človeka, ki mu pride blizu, se boji. Proti njemu nastopi kot proti sovražniku, proti nevarnosti, ki ta njegov mali raj ogroža.
Kakšno ogromno prednost ima proti njemu človek, ki živi na velikih poljih brez ograj, ni niti potrebno poudarjati. Takšen gospodar prišleka ne napade in ne odžene. Njegov prihod razume kot možnost za sodelovanje, ne za boj.
Ko tako modrujem o značilnosti (našega) človeka, si seveda ne domišljam, da bi lahko kaj glede tega ukrenil, kaj spremenil. Še pri sebi verjetno ne. To slednje sicer tu in tam komu vsaj delno uspe, ampak to je manj kot pljunek v ocean. Skupna, splošna značilnost naroda ostaja. To je ukoreninjena, vraščena lastnost, ki zanjo ni zdravila in pomoči. Pa niti ni v mojih očeh vse to slabo, zgražanja in obsojanja vredno. To samo tako je! Pika! Treba se je le sprijazniti, da s tem karakterjem pač nimamo možnosti parirati nekomu, ki ima stvari v glavi pošlihtane bolj konstruktivno, bolj v pozitivno smer.
Velikokrat poudarjam, da je tudi jeza potrebna, da morajo ljudje kdaj pa kdaj biti malo hudi. Vendar na žalost to nima pomena, če smo jezni, hudi vsak zase. Če smo se pozabili na neki točki malo ustaviti in pomisliti, da smo tisti užaljenci, ki smo že vsem zamerili in ostali sami. Zdaj pa, ne le da ne moremo s svojo slabo voljo ničesar doseči, še več, sploh nihče ne ve za nas!
En lep, prijazen pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki