Praznik

30.04.2014 ob 19:37

Gospod Delo je vstal navsezgodaj. Sicer je že itak planiral rano začeti dan. To namreč ni bil kar tako en navaden četrtek, ampak Njegov dan, Njegov praznik. Poleg tega pa ga je zjutraj, že kmalu po šesti uri s svojimi trobentami in bobni na noge vrgla pleh muzika. Ta je vsako leto, vsakič, ko je imel rojstni dan že tako zgodaj zaigrala nekaj koračnic za budnico.
Planil je k oknu, ga odprl in si hotel napolniti pljuča s svežim jutranjim, povrh vsega pa še prazničnim zrakom. Pa ni bilo s svežino nič. Pozdravilo ga je zatohlo megleno jutro in iz goste uscane megle je rahlo pršelo. To pa mu seveda ni zamajalo dobrega razpoloženja in namena . Pomahal je godbenikom. Pa ga tudi oni niso kaj prida praznično sprejeli. Razen dveh starih godcev, ki sta vedela nekaj o tradiciji in sta navsezgodaj poskrbela za to, da je eden imel lepo škrlatno barvo in da je tadrugi na veliko zgražanje mladega kapelnika s tistimi pokrovkami večkrat kot ne, usekal mimo ritma.
Predvsem pa nikjer ni bilo občinstva. Niti naključnih, še manj pa tistih, ki bi ravno zaradi budnice že tako zgodaj prišli na ulico in uživali v prazničnem vzdušju. Zaman je gledal, da bi, tako kot pred leti, iz bajt pritekle gospodinje in tekmovale, katera bo prej postregla godcem s črno kavo ali domačim žganjem. Ne, nič od tega se ni dogajalo. Razen dveh dobrovoljnih muzikantov v zadnji vrsti, so mladi glasbeniki nejevoljno piskali v svoja pihala in trobila. Človek je dobil občutek, da komaj čakajo, da oddelajo tisto kar so nekomu dolžni. Verjetno je šlo za sponzorja, ki je bil razkošno omenjen na velikem transparentu, ki so ga morali razviti za odrom. Enak logo je krasil tudi platnice notnih zvezkov, po enega pa so nalimali tudi na veliki boben in brbandon.
Kljub nekoliko slabšem prvem vtisu se je Delo z veseljem začel pripravljati na odhod v mesto. Pojedel je obilen zajtrk, kot je to počel tudi na navadne dni, le da je danes nameraval svoje moči trošiti za praznovanje in veselje ne za mukotrpna fizična opravila. Oblekel se je v svojo najboljšo obleko. Snežno bela, poštirkana murina srajca je bila na ovratniku in manšetah že rahlo scefrana in tudi gvant iste znamke ni skrival svojih let. Vendar gospod je bil urejen in čist. Bil je to tisti dan. Morda ne tak kot v njegovih najboljših letih, praznik pa vendarle.
Planil je na ulico in zakorakal po cesti kot pav. Gizdalinsko, z nastopaško visoko dvignjenim pogledom. Pa mu je slednji kmalu za malenkost uplahnil. Tako kot pogled iz njegovega okna, je bilo tudi stanje na ulici zelo drugačno, kot bi si ga praznično razpoloženi gospod želel. Madona, saj ga ni niti pozdravil nihče. Mimo so hodili penzionisti, delavci, meščanska gospoda … ampak vsi, kot da bi se ne dogajalo, ma prav nič posebnega.
»Oj, poglej!« mu je poskočilo srce ob pogledu na veselo skupino mladih. Objeti in malo opotekajoče so mu prihajali nasproti. Očitno so praznovali! »Seveda!« je rekel možakar sam pri sebi »kresovali so in počastili Moj dan! » veselo jih je želel pozdraviti, pa ga mladež ni niti opazila. Svojo zabavo so namenili čisto drugim stvarem. Na Delo se še spomnili niso. Pomladansko noč so izkoristili za povečano porabo opojnih pijač in kvečjemu še za malo mečkanja v grmovju. Kakšno Delo, vas prosim!
Zdaj je bil gospod že malo slabe volje. To je sklenil popraviti v prvi restavraciji. Popil bo glaž tadobrega, si je mislil, pozneje pa naročil še praznično kosilo. Govejo juho in pečenko, to bo nekaj. Spet mu je planila kri v lica. Ko pa je vstopil v lokal, ga je tam čakal nov šok. Nikjer njegovih ljudi, nikjer rdečih nageljnov in borbene pesmi. Za razkošnimi omizji so po drobnih požirkih in grižljajih mestni povzpetniki in njihovi priskledniki degustirali njemu neznane dragocene dobrote. Sprejeli so ga z namrščenimi, sovražnimi pogledi. Glavni je celo nedvoumno pomahal šefu strežbe in pokazal na prišleka. Kot bi zahteval, naj gostinec to neljubo zadrego nekako uredi. Pa niti ni bilo treba. Gospoda je kar samo neslo iz sovražno nastrojenega in njemu neznanega okolja. Spotoma je še občutil arogantne poglede in pripombe s strani, kjer so sedeli mladi upi te visoke družbe. Otroci tistih gurmanskih veljakov so se hihitali in pametovali. Gospod Delo je zgroženo spoznal, da Njega očitno niti poznajo ne!
Zdaj ej bilo pa njegovo razpoloženje že zelo okrnjeno. Na hitro je poiskal zakotni pajzelc in za šankom naročil štampelj encijana. Ceneno žganje je na hitro loputnil in si z robcem obrisal potne srage s čela. Opazil je, da se trese in da je zelo šibak. Naročil je še en kozarček in kmalu še tretjega. »Kaj se dogaja, mater!« se je panično spraševal. Nič mu ni bilo jasno. Le kje je pristal! Namesto praznika ima pred sabo encijan in namesto pečenke si bo privoščil porcijo vampov.
Po tisti malici je spil še par kozarcev vina in potem razočaran in sam v temačnem vogalu nadaljeval z žganjem. V glavi mu je začelo šumeti. Pred očmi so se mu odvijali neki drugačni časi, spomini na lepe svetle dni. To so bili časi, ko so ga vsi poznali, ko so se mu priklanjali in ga spoštovali. Kaj je šlo narobe? Kaj se dogaja!?
Udaril je takrat z napol praznim kozarcem po šanku in se začel neobvladano dreti:
»A sploh veste kdo sem, a vam je sploh jasno!??« Natakar, ki je prihitel je hotel deca pomiriti pa ga le ta niti slišal ni. Drl se je kot strgan. Zataval je med maloštevilne mize in kričal nad gosti. Nazadnje se je spravil nad omizje mladih črnolasih, zagorelih delavcev, ki ga itak niso nič razumeli. So pa razumeli natakarja, ki jim je pomignil, naj starca fliknejo na cesto. Vedeli so, da bodo dobili za rundo pira, če pomagajo narediti red. In gospod Delo se je znašel v dvoriščnem prahu. Ob spremljavi makedonskih ali bolgarskih psovk, kdo bi vedel, so ga fantje, ki so imeli vsi enake majice z napisom neke agencije za posredovanje dela, brez milosti zabrisali skozi zadnja vrata, da se je povaljal po makadamskem parkirišču.
Ko se je slednjič le pobral, je bil prava podoba nesreče in žalosti. Od njegove najboljše obleke je vse viselo. Hlače je imel razparane in prav tako komolce suknjiča. Z nosa je krvavel. Bil je obupan in na robu joka.
Vendar je takrat še enkrat zbral vse moči. Nekje izmed omamljenih blodenj in pravične ihte je spravil na plano jasno misel:
»Ne boste mi vzeli praznika. Danes je moj dan, jebemlivammater!«
In takrat se je kljubovalno in odločno izprsil in napel, da bi tako kot v mladih letih gromko in veselo zavriskal.
Pa ni bilo nič. Dec je bil na tleh.
Samo šibko, žalostno je zaječal!

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev na “Praznik”

  1. miri pravi:

    Če že drugega ne,sem mu vsaj zastavo obesil.DELU

  2. Stane Debevec pravi:

    Živjo,

    tudi jaz sem imel včasih take občutke o prazniku, sedaj pa kot da je vse skupaj nekam izpuhtelo.

    Navsezadnje, tudi v l. 2014 je Delo potrebno – obesiti moramo el. žice na železnici, pospraviti veje po žledu, popraviti ceste in mostove, pridelati nekaj hrane ali pa zaslužiti dovolj da jo kupimo, vzdrževati zdravstvo in dobiti za pokojnine…..pa kot da Delo ni nič več vredno niti potrebno. Kam je odšlo?

    Tudi v firmi – ko se pojavi reklamacija, se grozno mudi najti rešitev, ni važno kako. Le potem ko je zadeva rešena, se pozabi, da je nekdo zato moral tudi nekaj narediti. To Delo v trenutku postane nevažno.

    Ne najdemo se več. Delo ni nič vredno, besedičenje in politika pa tudi nič ne pomagata. Vtis imam da smo Izgubljeni v vesolju.

    Jaz bom vseeno malce praznoval. Miren dan doma, pogledal bom vrt, naredil nekaj km teka za zdravje in v nedeljo morda obiskal Rombon. Upam da je to dovolj spoštovanja do Dela.

    Pozdrav Stane.

  3. dragica pravi:

    1.maj praznujem vedno bolj, pa ne zaradi vseh dobljenih delavskih pravic, ampak zato, da nam ne bi zmanjkalo poguma boriti se zanje.

  4. dare dare pravi:

    @Miri, ne dvomim, da si ga pozdravil po svojih najboljših močeh!!

  5. dare dare pravi:

    @Stane, saj dela sigurno ne bo zmanjkalo. Vendar to delo ne bo več takšno kot je bilo. Če ne bo cenjeno, če ne bo človek motiviran za to, da se bolj potrudi, če bo hlapec ali celo suženj namesto partner, potem tudi to delo ne bo več tako dobro. Pa ne gre samo za denar. Zagotovo ne.

  6. dare dare pravi:

    @Dragica, to nam delaj!!!!!

  7. miri pravi:

    So že začeli razpravljat,da imamo en dan več praznikov kot ostala Evropa.Čudno,da ne opazijo,da imamo € pa malo manj.

  8. dare dare pravi:

    Miri, po številu praznikov smo na sredini ali celo pod njo. Poleg tega pa ni dvoma da imamo vsi premalo fraj. Saj je vse avtomatizirano in vsega izdelamo preveč

  9. Olna pravi:

    Živel praznik dela na črno!

  10. dare dare pravi:

    @Olna, naj živi … in se (še) razvija!!!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !