Vernikom (Grahovo 2014)

8.04.2014 ob 12:34

Če želite biti še naprej verniki, če želite do zadnjega diha biti podvrženi, lojalni, zvesti in prepričani v nekaj, kar vam ponujajo eni ali drugi ali pa, denimo tretji, vas sicer lahko poskušam razumeti. Vera z vsemi rituali in pravili človeku lahko daje nek navidezen smisel in rešitve za težave. Vendar pa vam odsvetujem, da se pri utemeljevanju svojega trdnega prepričanja sklicujete na zgodovinska dejstva. Na tista, ki kakor kamen kost, zabetonirano držijo, zaprmej da ja!
Najprej je treba omeniti, da takšna dejstva v bistvu sploh ne obstajajo. Črna ali bela. Nisem zgodovinar, si pa nekako predstavljam, da je odkrivanje zgodovinskih resnic, kot potovanje vedno globje v vesolje. Nikoli ne najdemo konca. Vedno je še nekaj zadaj. Nek vzrok, nek povod, neko dogajanje, ki je povzročilo reakcije, ki smo si jih mogoče prej čisto drugače razlagali. In vse bolj sem za vesolje prepričan, da nima konca. To pa zato, ker si konca ne znam predstavljati. Poskusil sem si zamisliti leseno steno, potem pa sem tuhtal koliko je debela, kako visoka, kako se zaključi. In isto se mi je dogajalo z betonom ali plehom.
In tako moram zgodovino s pripadajočo logiko milo rečeno, odsvetovati. Pa tudi logiko samo. Če se loti takšen prepričanec vrtati po dobrem in zlu, po ljubezni in sovraštvu, dobroti in krivicah, pa tudi če je tako temeljit, da prigloda s svojim pronicljivim mozgom vse do kajnovega ognjišča ali celo edenskega vrta, ga čaka eno samo razočaranje. Moral bo namreč priznati, da se vse preliva v sivih barvah. Vse ima povode, razloge in smisel. Moral bo priznati, da je mogoče brati sive vijuge človeškega razmišljanja samo tako, da se naučiš abecede. In ta abeceda se imenuje kompromis. Prva in najtežja lekcija za težkega delovnega konja, opasanega in osedlanega, obteženega z razkošnim usnjenim komatom in nataknjenimi plašnicami.
Ne samo, da smo kot takšni, prikrajšani za nekaj kar bi bil lahko približek resnice. Žrtev smo tistega, ki v rokah drži vajeti in spretno poka z bičem. Diči se in šopiri nekje nad nami zavedajoč se, da nas rabi ravno takšne in da nas rabi čim več. Vsebina, barva, spomeniki in praporji so jezdecu, gizdalinskemu kočijažu le orodje, vsaka vsebina in logika pa odvečna navlaka in nevarni balast.
Človeku je dana sposobnost, da se ustavi, razmisli, presodi. Za razliko od instinkta, ki divji živali narekuje kako se izogne nevarnosti in kako prehrani svoj zarod, pripadnik človeške vrste zmore veliko več. Lahko pretehta, celo natančno izračuna variante in verjetnost za uspeh. Tako človek lahko rine v smrt, lahko si uničuje organizem s strupi, lahko si uniči duha s požrešnim materializmom in lahko svoje briljantne možganske sposobnosti oplemenitene s tisočletnimi izkušnjami generacij izkoristi za to, da pusti misliti kočijažu, skloni glavo in sam sebi zastre pogled. Aleluja.
Nikoli nisem prav dobro vedel kaj in kako bi bilo treba. S tem sem imel vedno težave. In to zna biti velika ovira. Kritika brez vsake ideje in vizije nima teže, nima vrednosti. Niti smisla ne. Pa še tista stalna resnica, ki visi nad nami. Saj se nič ne da. Saj jim nič ne moreš. Nekaj pa le lahko, gospoda moja. Lahko olajšamo vranca za težki komat, mu snamemo plašnice in ga s ploskom poženemo preko travnikov.
Ko zahrza in ko mu zaplapola košata griva v vetru. Ko začutimo ta vonj in to energijo in ko to poimenujemo ljubezen, svoboda, sreča ali dobrota. Takrat je čas, da razmislimo ali ni to tisto v kar je vredno verjeti.

  • Share/Bookmark
 

15 komentarjev na “Vernikom (Grahovo 2014)”

  1. ANA BALANTIČ pravi:

    Bravo Dare,prav v to je treba verjeti, biti svoboden v svojem razmišljanju, ne se pustiti, da ti v templjih, na shodih, na odrih, nekakšni zaverovanci v svoj edini prav, perejo možgane, hujskajo brata proti bratu. Saj je svet pa vendar šel naprej, in se je iz preteklosti kaj naučil. Če drugega ne, je tudi vesolje že dodobra raziskano in tam gori … Zakaj je treba klečati, pred komer koli, na primer kamnito podobo, sliko, mar se s tem ne ponižuješ, si sam nadevaš okove, nisi svoboden,sam sebe goljufaš, da to si. Ko bomo začeli ljubiti naravo, samega sebe in bližnjega, bo vse drugače, mar ne. Do tja pa bo še dolga zgodovina.

  2. miri pravi:

    Da bomo to doživeli,se bojim,smo že prestari.Da bodo naši vnuki imeli to srečo pa tudi dvomim.

  3. dare dare pravi:

    @Ana,

    @Miri,

    saj ne vem kako naj bi bilo, če bi to doživeli. Po mojem lahko doživimo že zdaj. Če se ne obremenjujemo s stvarmi, ki so za nas nepomembne, če jih ne vsiljujemo ljudem okoli sebe, če ne precenjujemo svoje pameti in podobne reči. Pa smo že kar blizu tam nekje! :)

  4. Stane debevec pravi:

    Dober dan,

    lepo povedano in drži, tudi jaz bi tako rekel, če bi znal.

    Je pa problem, če se je nekoč potrebno odločit: grem levo ali desno? Kdor nima informacij, izkušenj in posluša nasvete tako kot so ga učili doma, v šoli in cerkvi…pristane pač na enem ali drugem spomeniku. Odloča naključje in ne osebna izbira. Včasih doda težo k odločitvi še kaka osebna izkušnja ali zamera.

    Tudi v tem trenutku imamo odločitve, morda ne tako življenjsko usodne, a vseeno. Nasveti tistih nad nami nam bore malo pomagajo (Banka Maribor, mariborska škofija….) in na informacije se je težko zanesti. V teh časih še preprosto sklepanje ne pomaga.

    Vesolje končno ali neskončno? Stvar osebnega prepričanja za sedaj. Moje razumevanje je da je preveliko za naše zmožnosti opazovanja in tako na to vprašanje še ni dovolj utemeljenega odgovora. Na naše življenje to tako nima nobenega vpliva. Vpliva samo preko fizikalnih zakonitosti materije in tako je naša Zemlja pač taka kakršna je.

    Kot pravijo Japonci: “Če stvari ne bi bile takšne kot so, bi bilo vse drugače.”

    Pozdrav Stane.

  5. Olna pravi:

    Ob vseh mogočih in nemogočih teorijah, kaj je smisel življenja, je – vsaj zame – najboljši odgovor nekega angleškega znanstvenika: Smisel življenja je življenje samo. In tega sem se spomnila Dare ob tvojem zadnjem odstavku. To je to.

    V bistvu so velike resnice vedno zelo enostavne.

  6. dare dare pravi:

    Ja, Stane, potem bi bilo pa res drugače. Pri spomenikih je pa po mojem tako, da lahko greš tudi kar lepo mimo. Ne da bi se odločil za ali proti. Floskule o zgodovini, ki jo je baje treba poznati, z njo razčistiti, jo ceniti itd. , so samo parole. Zgodovina je znanost, tisti, ki z njo ne znajo pa je zagotovo bolje, da jo pustijo na miru. lp

  7. dare dare pravi:

    @Olna, tudi ta znanstvenik verjetno niti ni potreboval te svoje znanosti za tako preprosto ugotovitev. Potem bi gotovo vse bolj zakompliciral.

  8. ivana pravi:

    Če bi mene kdo vprašal čigave možganske celice, ki pravilno razmišljajo naj človeštvo klonira, potem bi bil eden in edini odgovor: Dare Likar!

  9. dragica pravi:

    Gospod Bert Pribac, pesnik in pisatelj ter ćlovek dveh domovin je nekoč na neki predstavitvi svoje knjige dejal da s smrtjo je tudi sprava,navajam ga po spominu in se opravičujem, če navedek ni dobeseden. Zgodovina in raziskovanje posameznih dogodkov in obdobij je pot v neznano in polna presenečenj, mislim , da nisem napisala nič novega, le tebe ponavljam. So pa vrednite in načela, ki so večna, le da kdaj tisti, ki bi morali marsikaj pospraviti pred svojim pragom, so najbolj agresivni in še kaj. Pa toliko stvari moramo urediti in rešiti tukaj in sedaj.

  10. Nevenka pravi:

    Stane, človek gre lahko tudi naravnost. In ker ima levo in desno roko ter pravico izbire, po lastni presoji izbira, kaj ga pelje naravnost tja, kamor želi. Ko bodo ljudje to dojeli, bodo volitve nekaj drugega kot podpiranje lopovov, ki se slučajno ujemajo z levim ali desnim prepričanjem. Ljudje enostavno niso kritični, da bi izbirali poštenjake.
    Prepričanje je po definiciji nekaj, kar ne rabi argumenta.
    Vedenje in znanje sta pa nekaj drugega, ne glede na to koliko ga kdo ima, sta vredna miljonkrat več od slepega zaupanja.

  11. dare dare pravi:

    @Ivana, no, no, ta bi bila pa malo huda. Bile bi sicer rešene nekatere kapitalne neumnosti, pojavilo pa bi se milijooon novih, Verjemi!

  12. dare dare pravi:

    @Nevenka, na žalost pa zgleda, da je to (pre)dolg proces. Vedno znova se dvigne nov rod “vernikov” , ki zmorejo trdno prepričanje, mnogi celo evforijo. Znanje in vedenje, izkušnje in take stvari, zaostajajo. Zelo!

  13. dare dare pravi:

    Ja, Dragica, se strinjam. Nasploh je že sama beseda “sprava” eden najbolj zdraharskih projektov naše sedanjosti. In na žalost tudi leta in leta zelo “dobro” deluje! lp

  14. mijau pravi:

    Lahko bi citiral tudi sebe, pa bom raje Richarda Dawkinsa, britanskega evolucijskega biologa, ker mu boste bolj verjeli (spet smo pri verovanju!), ki je zapisal, da so ljudje, ki verjamejo da je Zemlja stara 6000 let, bodisi nevedni, zabiti, nori ali pokvarjeni.

    In ena laž vodi k drugi.

    Mislim pa, da nam ni treba iti v strelske jarke proti vernikom. Mislimo si svoje, njih pa pustimo v njihovih zablodah!

  15. Nevenka pravi:

    Mijau, v družbi velja za resnico tisto, kar večina misli. In ker je veliko bolj enostavno verjeti, kot pa se učiti in znati, so zablode vedno bolj množičen pojav, posledice pa vedno bolj tragične. Meni je moj bivši utepal v glavo, naj bom tolerantna do “šibko mislečih”. Ja, v redu, ampak to je škodljiv pojav za družbo, neumnost ima neverjetno velik vpliv. Ni neškodljiva.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !