dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2014

Praznik

30.04.2014 · 10 komentarjev

Gospod Delo je vstal navsezgodaj. Sicer je že itak planiral rano začeti dan. To namreč ni bil kar tako en navaden četrtek, ampak Njegov dan, Njegov praznik. Poleg tega pa ga je zjutraj, že kmalu po šesti uri s svojimi trobentami in bobni na noge vrgla pleh muzika. Ta je vsako leto, vsakič, ko je imel rojstni dan že tako zgodaj zaigrala nekaj koračnic za budnico.
Planil je k oknu, ga odprl in si hotel napolniti pljuča s svežim jutranjim, povrh vsega pa še prazničnim zrakom. Pa ni bilo s svežino nič. Pozdravilo ga je zatohlo megleno jutro in iz goste uscane megle je rahlo pršelo. To pa mu seveda ni zamajalo dobrega razpoloženja in namena . Pomahal je godbenikom. Pa ga tudi oni niso kaj prida praznično sprejeli. Razen dveh starih godcev, ki sta vedela nekaj o tradiciji in sta navsezgodaj poskrbela za to, da je eden imel lepo škrlatno barvo in da je tadrugi na veliko zgražanje mladega kapelnika s tistimi pokrovkami večkrat kot ne, usekal mimo ritma.
Predvsem pa nikjer ni bilo občinstva. Niti naključnih, še manj pa tistih, ki bi ravno zaradi budnice že tako zgodaj prišli na ulico in uživali v prazničnem vzdušju. Zaman je gledal, da bi, tako kot pred leti, iz bajt pritekle gospodinje in tekmovale, katera bo prej postregla godcem s črno kavo ali domačim žganjem. Ne, nič od tega se ni dogajalo. Razen dveh dobrovoljnih muzikantov v zadnji vrsti, so mladi glasbeniki nejevoljno piskali v svoja pihala in trobila. Človek je dobil občutek, da komaj čakajo, da oddelajo tisto kar so nekomu dolžni. Verjetno je šlo za sponzorja, ki je bil razkošno omenjen na velikem transparentu, ki so ga morali razviti za odrom. Enak logo je krasil tudi platnice notnih zvezkov, po enega pa so nalimali tudi na veliki boben in brbandon.
Kljub nekoliko slabšem prvem vtisu se je Delo z veseljem začel pripravljati na odhod v mesto. Pojedel je obilen zajtrk, kot je to počel tudi na navadne dni, le da je danes nameraval svoje moči trošiti za praznovanje in veselje ne za mukotrpna fizična opravila. Oblekel se je v svojo najboljšo obleko. Snežno bela, poštirkana murina srajca je bila na ovratniku in manšetah že rahlo scefrana in tudi gvant iste znamke ni skrival svojih let. Vendar gospod je bil urejen in čist. Bil je to tisti dan. Morda ne tak kot v njegovih najboljših letih, praznik pa vendarle.
Planil je na ulico in zakorakal po cesti kot pav. Gizdalinsko, z nastopaško visoko dvignjenim pogledom. Pa mu je slednji kmalu za malenkost uplahnil. Tako kot pogled iz njegovega okna, je bilo tudi stanje na ulici zelo drugačno, kot bi si ga praznično razpoloženi gospod želel. Madona, saj ga ni niti pozdravil nihče. Mimo so hodili penzionisti, delavci, meščanska gospoda … ampak vsi, kot da bi se ne dogajalo, ma prav nič posebnega.
»Oj, poglej!« mu je poskočilo srce ob pogledu na veselo skupino mladih. Objeti in malo opotekajoče so mu prihajali nasproti. Očitno so praznovali! »Seveda!« je rekel možakar sam pri sebi »kresovali so in počastili Moj dan! » veselo jih je želel pozdraviti, pa ga mladež ni niti opazila. Svojo zabavo so namenili čisto drugim stvarem. Na Delo se še spomnili niso. Pomladansko noč so izkoristili za povečano porabo opojnih pijač in kvečjemu še za malo mečkanja v grmovju. Kakšno Delo, vas prosim!
Zdaj je bil gospod že malo slabe volje. To je sklenil popraviti v prvi restavraciji. Popil bo glaž tadobrega, si je mislil, pozneje pa naročil še praznično kosilo. Govejo juho in pečenko, to bo nekaj. Spet mu je planila kri v lica. Ko pa je vstopil v lokal, ga je tam čakal nov šok. Nikjer njegovih ljudi, nikjer rdečih nageljnov in borbene pesmi. Za razkošnimi omizji so po drobnih požirkih in grižljajih mestni povzpetniki in njihovi priskledniki degustirali njemu neznane dragocene dobrote. Sprejeli so ga z namrščenimi, sovražnimi pogledi. Glavni je celo nedvoumno pomahal šefu strežbe in pokazal na prišleka. Kot bi zahteval, naj gostinec to neljubo zadrego nekako uredi. Pa niti ni bilo treba. Gospoda je kar samo neslo iz sovražno nastrojenega in njemu neznanega okolja. Spotoma je še občutil arogantne poglede in pripombe s strani, kjer so sedeli mladi upi te visoke družbe. Otroci tistih gurmanskih veljakov so se hihitali in pametovali. Gospod Delo je zgroženo spoznal, da Njega očitno niti poznajo ne!
Zdaj ej bilo pa njegovo razpoloženje že zelo okrnjeno. Na hitro je poiskal zakotni pajzelc in za šankom naročil štampelj encijana. Ceneno žganje je na hitro loputnil in si z robcem obrisal potne srage s čela. Opazil je, da se trese in da je zelo šibak. Naročil je še en kozarček in kmalu še tretjega. »Kaj se dogaja, mater!« se je panično spraševal. Nič mu ni bilo jasno. Le kje je pristal! Namesto praznika ima pred sabo encijan in namesto pečenke si bo privoščil porcijo vampov.
Po tisti malici je spil še par kozarcev vina in potem razočaran in sam v temačnem vogalu nadaljeval z žganjem. V glavi mu je začelo šumeti. Pred očmi so se mu odvijali neki drugačni časi, spomini na lepe svetle dni. To so bili časi, ko so ga vsi poznali, ko so se mu priklanjali in ga spoštovali. Kaj je šlo narobe? Kaj se dogaja!?
Udaril je takrat z napol praznim kozarcem po šanku in se začel neobvladano dreti:
»A sploh veste kdo sem, a vam je sploh jasno!??« Natakar, ki je prihitel je hotel deca pomiriti pa ga le ta niti slišal ni. Drl se je kot strgan. Zataval je med maloštevilne mize in kričal nad gosti. Nazadnje se je spravil nad omizje mladih črnolasih, zagorelih delavcev, ki ga itak niso nič razumeli. So pa razumeli natakarja, ki jim je pomignil, naj starca fliknejo na cesto. Vedeli so, da bodo dobili za rundo pira, če pomagajo narediti red. In gospod Delo se je znašel v dvoriščnem prahu. Ob spremljavi makedonskih ali bolgarskih psovk, kdo bi vedel, so ga fantje, ki so imeli vsi enake majice z napisom neke agencije za posredovanje dela, brez milosti zabrisali skozi zadnja vrata, da se je povaljal po makadamskem parkirišču.
Ko se je slednjič le pobral, je bil prava podoba nesreče in žalosti. Od njegove najboljše obleke je vse viselo. Hlače je imel razparane in prav tako komolce suknjiča. Z nosa je krvavel. Bil je obupan in na robu joka.
Vendar je takrat še enkrat zbral vse moči. Nekje izmed omamljenih blodenj in pravične ihte je spravil na plano jasno misel:
»Ne boste mi vzeli praznika. Danes je moj dan, jebemlivammater!«
In takrat se je kljubovalno in odločno izprsil in napel, da bi tako kot v mladih letih gromko in veselo zavriskal.
Pa ni bilo nič. Dec je bil na tleh.
Samo šibko, žalostno je zaječal!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Tehnično gledano gnil!

21.04.2014 · 9 komentarjev

Po dolgem času sem spet malo pogledal svojo blogersko statistiko. Prej sem vedno to naredil na primer za novo leto ali pa sem to omenil, ko sem z zapisi pocahnal novo stotko. Zdaj pa je minilo kar nekaj teh strašnih mejnikov pa sem na vse skupaj pozabil. No, tudi tokrat se mi zdijo številke kar v redu. Zapisov je bilo veliko in modrovali smo že o skoraj vsem … porkaduš, da ni v tem problem!?
Zlahka namreč opazim pri teh svojih objavah, da so presledki med njimi postali malo daljši. Pa ne samo to. Tudi, ko se vsedem, da bi skracal nekaj novega, me včasih kar preseneti kako mi vse tisto kar mi blodi po glavi nikakor noče skočiti na plano v neki zaključeni, dodelani obliki. Takšni, ki bi nekaj opisala, nekaj vprašala, potegnila zaključke in vsaj zaslutila rešitev.
Pa ne mislim jamrati zaradi kakšne krize. Saj veste, navdih pa to. Tukaj jaz tudi sicer malo kršim običajna pravila. Normalen pisec ima namreč krize navdiha, jaz pa z navdihom še kar shajam, večkrat pa občutim nekakšno krizo energije. Vse skupaj zgleda bolj po domače povedano, kot da imam idejo, pa se mi ne ljubi ukvarjati z njo. No, meni osebno zgleda kljub vsemu malo bolj zapleteno. S te svoje energije znam narediti celo znanost. Na žalost pa ne najdem nikogar, ki bi se s tem znanstveno ukvarjal.
Sem pa pred kratkim prebral kolumno Mihe Mazzinija, kjer je med drugim pisalo, da je čakanje na navdih popolnoma neprimerna zadeva za pisca. Naveden je bil cel spisek slavnih pisateljev, ki so bili kar po vrsti hiperaktivci, ki so zmogli pisati nenavadno veliko ur vsak dan, poleg tega pa spati čisto kratek čas. Med te pa res že zaradi tega ne bi mogel spadati. Mazzini je v preteklosti precej pisal tudi stvari, ki zvenijo kot nekakšni priročniki za pisanje. Posebej govorijo o snovanju, premlevanju, vnaprejšnji izdelavi konstrukcije in podobnih tehničnih prijemih. To me je pa tudi malo potrlo. Ko sem pred leti bral o tem kako je to počel Dostojevski, sem bil maksimalno razočaran. Ruska duša, človek, ki je tako čustveno in globoko opisoval človeške usode, da so ljudje baje na njegovih bralnih večerih glasno jokali. Prepričan sem bil, da so takšnemu človeku besede, poglavja, romani leteli direkt iz duše in se zlili v mojstrovino. Potem pa to. Tip je za roman izdelal načrt. Ga razdelil na poglavja, sklope in podobno. Za vsakega načrtoval kaj se bo tam počelo in tuhtalo in ga nazadnje nafilal z dogajanjem. Včasih celo tako, da je prej »izdelal« denimo dvajseto poglavje kot sedmo. V skrajni sili, ko so ga preganjali roki in pogodbe pa je pisal eno knjigo, istočasno pa drugo narekoval svoji stenografki. Gospodično je kasneje sicer tudi … ampak to ne paše v ta zapis.
Skratka, to me je pa res razočaralo. Pa ne toliko zaradi tega, ker bi pisatelji počeli kaj narobe ali slabo. Ne, seveda ne. Predvsem sem prepričan, da jaz ne morem delati ničesar na ta način. Celo za ta zapis v štartu nisem niti vedel o čem naj bi govoril. Mogoče ima zato veliko možnosti, da ne bo povedal ničesar.
Mogoče bi pa sam moral napisati nov priročnik. Sicer bi malo teže napravil spisek avtorjev, ki so delali in kakopak uspeli na ta način, ampak vseeno. Predvsem bi predlagal devet ur spanja na dan. Po kosilu, če je ravno nedelja ali praznik, predlagam še eno urico. Potem pa bi se nadebudni, slave lačni umetnik le počasi skobacal za svoj računalnik. Tisti čas, ko bi se mu nalagali windowsi na ekran, bi na kratko še malo zadremal. Potem pa bi le nekako pristopil ustvarjanju. Mimogrede bi, medtem, ko bi z miško poskušal štartati word, še kliknil na pasjanso in premetaval karte pol ure. Če bi se v tem času žar, ki ga je še pred pol ure občutil sprevrgel v zaspano indiferentnost do svetovne književnosti, naj se s tem ne obremenjuje. To bo itak po moji teoriji eden najbolj normalnih pojavov pri literarnem ustvarjanju. Takrat bo nedvoumen nasvet ta, da je najbolje pisanje preložiti za en dan ali pa tudi za daljši čas. Vendar, to je zelo pomembno, potrebno bo sprejeti zelo trdno odločitev, da bo takrat šlo pa zares!!! S tremi klicaji.
No, to je to. Tako si bom pa zagotovo zagotovil mesto v literaturi. Roman, petdeset kratkih zgodb, nekaj esejev, prgišče poezije in še kaj se bo sicer valjalo zgolj nekje po moji glavi ampak nikogar ne bo, ki bi to izbezal ven. Bom pa snovatelj nove teorije. Tisti, ki je zapisal kako je treba. Citirali me bodo na literarnih delavnicah in povzemali v priročnikih. Ko bodo začeli zehati, pa bodo knjigo zaprli. Po nekaj straneh!

Primorci.si

Wikibooks

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Vernikom (Grahovo 2014)

8.04.2014 · 15 komentarjev

Če želite biti še naprej verniki, če želite do zadnjega diha biti podvrženi, lojalni, zvesti in prepričani v nekaj, kar vam ponujajo eni ali drugi ali pa, denimo tretji, vas sicer lahko poskušam razumeti. Vera z vsemi rituali in pravili človeku lahko daje nek navidezen smisel in rešitve za težave. Vendar pa vam odsvetujem, da se pri utemeljevanju svojega trdnega prepričanja sklicujete na zgodovinska dejstva. Na tista, ki kakor kamen kost, zabetonirano držijo, zaprmej da ja!
Najprej je treba omeniti, da takšna dejstva v bistvu sploh ne obstajajo. Črna ali bela. Nisem zgodovinar, si pa nekako predstavljam, da je odkrivanje zgodovinskih resnic, kot potovanje vedno globje v vesolje. Nikoli ne najdemo konca. Vedno je še nekaj zadaj. Nek vzrok, nek povod, neko dogajanje, ki je povzročilo reakcije, ki smo si jih mogoče prej čisto drugače razlagali. In vse bolj sem za vesolje prepričan, da nima konca. To pa zato, ker si konca ne znam predstavljati. Poskusil sem si zamisliti leseno steno, potem pa sem tuhtal koliko je debela, kako visoka, kako se zaključi. In isto se mi je dogajalo z betonom ali plehom.
In tako moram zgodovino s pripadajočo logiko milo rečeno, odsvetovati. Pa tudi logiko samo. Če se loti takšen prepričanec vrtati po dobrem in zlu, po ljubezni in sovraštvu, dobroti in krivicah, pa tudi če je tako temeljit, da prigloda s svojim pronicljivim mozgom vse do kajnovega ognjišča ali celo edenskega vrta, ga čaka eno samo razočaranje. Moral bo namreč priznati, da se vse preliva v sivih barvah. Vse ima povode, razloge in smisel. Moral bo priznati, da je mogoče brati sive vijuge človeškega razmišljanja samo tako, da se naučiš abecede. In ta abeceda se imenuje kompromis. Prva in najtežja lekcija za težkega delovnega konja, opasanega in osedlanega, obteženega z razkošnim usnjenim komatom in nataknjenimi plašnicami.
Ne samo, da smo kot takšni, prikrajšani za nekaj kar bi bil lahko približek resnice. Žrtev smo tistega, ki v rokah drži vajeti in spretno poka z bičem. Diči se in šopiri nekje nad nami zavedajoč se, da nas rabi ravno takšne in da nas rabi čim več. Vsebina, barva, spomeniki in praporji so jezdecu, gizdalinskemu kočijažu le orodje, vsaka vsebina in logika pa odvečna navlaka in nevarni balast.
Človeku je dana sposobnost, da se ustavi, razmisli, presodi. Za razliko od instinkta, ki divji živali narekuje kako se izogne nevarnosti in kako prehrani svoj zarod, pripadnik človeške vrste zmore veliko več. Lahko pretehta, celo natančno izračuna variante in verjetnost za uspeh. Tako človek lahko rine v smrt, lahko si uničuje organizem s strupi, lahko si uniči duha s požrešnim materializmom in lahko svoje briljantne možganske sposobnosti oplemenitene s tisočletnimi izkušnjami generacij izkoristi za to, da pusti misliti kočijažu, skloni glavo in sam sebi zastre pogled. Aleluja.
Nikoli nisem prav dobro vedel kaj in kako bi bilo treba. S tem sem imel vedno težave. In to zna biti velika ovira. Kritika brez vsake ideje in vizije nima teže, nima vrednosti. Niti smisla ne. Pa še tista stalna resnica, ki visi nad nami. Saj se nič ne da. Saj jim nič ne moreš. Nekaj pa le lahko, gospoda moja. Lahko olajšamo vranca za težki komat, mu snamemo plašnice in ga s ploskom poženemo preko travnikov.
Ko zahrza in ko mu zaplapola košata griva v vetru. Ko začutimo ta vonj in to energijo in ko to poimenujemo ljubezen, svoboda, sreča ali dobrota. Takrat je čas, da razmislimo ali ni to tisto v kar je vredno verjeti.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu