dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2014

Delo na črno

30.03.2014 · 26 komentarjev

O delu je bilo na mojih straneh pa res napisanih kar precej stavkov. Z raznih strani smo se lotili te tematike. Velikokrat smo govorili o razvrednotenju, o tem kako nihče več ne ceni izkušenj, o podplačanem delu in še o vseh sort stvareh. In skoraj vedno smo delo samo po sebi , označevali kot svetel, pozitiven pojav.
Vendar pa obstaja tudi negativna, grda, malodane hudobna oblika dela. Glede na svojo grdo naravo ima ta varianta tudi primerno ime. Imenujemo jo »delo na črno«! Tudi sam ne morem, včasih celo ne upam stopiti na stran tega nizkotnega pojava, saj če je nekaj negativno in grdo, pač tega ne moremo zlahka prikazati drugače. Moram pa reči, da imam vsaj glede na interpretacije tistih, ki se glasno »borijo« proti temu pojavu, pogosto kar nekaj pomislekov.
Pri nas namreč, zelo tipično, taki tiči, vsak problem prikažejo zelo napihnjeno. Podatki, ki jih uporabljajo za svojo argumentacijo, so pobrani z zgornjih mej prilagojenih vzorčnih skupin in slika, ki jo prikažejo, je često res kar grozna.
Zanimivo je, da edina stvar, ki se mi zdi potencialno dokaj problematična, pogosto sploh ni predmet debate. Gre za nelojalno konkurenco. To pomeni, da privatnik, ki zaposluje npr, deset ljudi, ni konkurenčen s svojimi storitvami, ker ljudje rajši najemajo fušarje. Tu mislim, da res obstaja problem. PA še ta postane malo majav, ko ti »tapošteni« obrtniki začnejo pretiravati o tem kakšne garancije dajejo za svoje storitve in kako strašno bolj varni so njihovi izdelki.
Potem pa se začne zares. Pri črnem delu začnejo pritiskati na druge strune. Prva je tista, ki zagode na noto poštenosti. To, gospodje, črno delo namreč, je preprosto in milo rečeno, malopridno. Tu pa se meni začne malo kolcati. V časih in državi, kjer polovica prebivalstva išče variante, kako zaslužiti kakšen evro zato, da plačajo položnice in kupijo malo hrane, se jih lotijo debelinkoti iz ekranov zmerjati z barabini. To me res malo moti. Poleg tega, da gre za preživetje, se namreč težko sprijaznim, da je takšno reševanje gole eksistence nekaj najslabšega v celi vrsti stvari, ki si jih pri nas privoščijo početi z delom.
Jaz ne vem kakšne nazive imajo druge oblike, ali je to sivo, plavo, roza delo, vem pa da se nihče ne zmiga, da bi te stvari zatrl. Pri nas poleg registrirane armade sto trideset tisoč ljudi brez dela obstaja še enkrat toliko ljudi, ki neredno ali nikoli ne dobijo plače ali jim delodajalec ne plača prispevkov. Poleg njih obstaja še nekajkrat toliko tistih, ki so neupravičeno premalo plačani. Večini proizvodnih delavcev so po manevrih s sindikati in minimalno plač preprosto ukinili pridobljene pravice iz minulega dela in ostalih dodatkov in večino poravnali na minimalcih, ki jih (sindikati) poleg vsega proglašajo še za uspeh. Cvetijo agencije, ki še vedno delujejo po ciganskih pravilih, na veliko plačujejo velik del plač v gotovini, podkupujejo firme, nameščajo svoje ljudi v prenatrpane stare bajte in z njimi dodatno mastno služijo. V težavah ukinjajo svoja agencijska podjetja, ustanavljajo nova in nazadnje se običajno za njimi izgubi sled. Kot tudi za zadnjimi plačami, regresi, dodatki za delavce, ki lahko kot zadnji kljukci z dolgimi nosovi osramočeni odkorakajo, brez denarja seveda, proti domu. Kot listja in trave imamo firm, ki služijo na naivnosti ljudi, ki še verjame(m)jo, da obstaja nekaj poštenosti. Takšen tipičen pojav so v zadnjem času masovni oštarijski tečaji za delo z motorkami. Hijene, ki so izkoristile nesrečo in obrale na tisoče naivnežev za nemajhen denar.
No, in glejte, ob vseh teh pokvarjenih nemarnostih se Dare preprosto ne more sprijazniti, da je odšpilana ohcet ali prikolica drv, ki mi je zanjo nekdo dal dvajset evrov ali pa mogoče prišvasan avspuh, ki sem zanj dal mehaniku deset evrov na roko, da je to najhujše, kar lahko kdo naredi. Ne morem in pika.
Še najhuje pa me žokne tisto, ko nekdo potrka po moji lobanji, ko hoče pokroviteljsko vplivati na mojo vest v smislu, da moramo plačevati davke, saj bomo le tako omogočili državi, da deluje in da servisira potrebe državljanov. Kako deluje država si bomo lahko ogledali vsak dan, še posebno v kratkem, ko si bodo poslanci pred našimi očmi spet privoščili nekaj dni za strašne interpelacije in se bodo pred kamerami sprenevedali, spakovali in kradli bogu čas in nam denar tako dolgo, da se bodo sami sebi zagravžali, ne glede na to, da je izid znan vsakemu vrabčku že vnaprej.
O servisu pa tudi težko govorim. Ceste, ki so med najdražjimi na svetu, so po celi deželi do amena razsute in celo najhujši rakavi bolniki brez žlahte med dohtarji čakajo na operacije mesece, če niso prej na vrsti na Žalah. Državna podjetja so vedno znova na razpolago novim skupinam plenilcev in kamorkoli pogledaš se vse skupaj preprosto sesuva samo vase.
Poleg vsega kar se tiče davka, velja omeniti še to, da kdorkoli zasluži kakšen usran evro s cepljenjem drv ali s tem, da zbije kakšen plot, tega denarja ne nese iz države. Porabi ga v štacuni in tam lepo plača ddv. Ampak to je očitno komaj pomembno.
Vsekakor me bodo vsi strokovnjaki in pridigarji skupaj težko prepričali, da bi postal strašni nasprotnik in borec proti vsakemu malemu šušmarju. Saj če pogledam malo okoli sebe, ugotovim nenavadne stvari. Tako na hitro dobim občutek, da pri nas obstaja še nekaj entuziazma in prostovoljnosti. To mi sicer vzbuja nekaj upanja in tudi spoštovanja. Kar pa je drugega, ja jebenti, saj je fuš skoraj edino kar še laufa!!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

MISLIM ERGO …nimam pametnega dela!

24.03.2014 · 11 komentarjev

Mislim ….zadevo je treba definirat. Stanje takšno kot je, ne more shajati brez tega, da ga dam v nek bogve če pameten kalup. Svet z vsem svojim škripanjem in pokanjem po šivih bom pustil tam zunaj. Naj se sam bode z vsem skupaj pri svojih minus desetih stopinjah z globalnim segrevanjem in z vso svojo iz vajeti pobeglo brzino. Noro.
Ne, svetu danes ne morem pomagati. Nič! Bom raje malo šaril po svoji lobanji. Nisem kakšen nevrokirurg ali kaj takega. No, pa tudi če bi bil, menda ne bi mogel sam sebi popravljati povezav po možganih. Če bi lahko, bi pa verjetno kdaj malo pošaril po tisti zmedi. A ti sploh kaj misliš, jebenti?! Ja pa ja de! Sploh se ne zalotim pogosto, da bi sploh počel nekaj, kar bi brez dileme poimenoval razmišljanje. Tehtanje in barantanje, celo nekakšen majhen boj mogoče. Drenjajo se med sabo in prerivajo besede, ki bi rade postale misli. Odločna bi rada stopila naprej, pogumna še bolj želi biti prva. Oprezna se ideja razkorači pred njima in zadrži ta naval. Pogledajo se vsi skupaj in zastanejo za trenutek. Presodi neka gnila mala reč, da je treba paziti na všečnost in na to kaj drugi pričakujejo od njih. V ozadju pa mrmrajo modre izkušnje in mirijo prehitre razvrvane kolegice. Ne pozabite, da smo se vsega morale naučiti in da je šele čas in veliko sprejemanja tisto, kar nam je dalo modrost!! Vedno povem kar mislim, mi je nedavno spet zatrjeval nekdo, ki mu ni bilo znano, da sem sit ljudi, ki sami sebi in meni lažejo, da so takšni.
Prjatu, sem si mislil, še tega kar zdaj blebetaš, ne misliš zares. A misliš, da jaz povem kar mislim? Ne, za vso zmedo, ki nabija tam kjer naj bi se rojevale resnične besede, za tisto še niso iznašli pravih pisav in glasov.
Živim v času, ko prosperirajo tisti, ki jim hitreje delajo možgani. Ne bolje in bolj modro! Ne, hitreje. Tisti, ki lahko obdelujejo več podatkov hkrati in še takrat jim nenaden tretji signal ne zamaja in ne zmoti sistema. Hladnokrvno dajo tretjega za nekaj sekund na čakanje in mislijo naprej. Brez boja , brez zmede in vsako uro in dan! In tisti , ki je bil še malo prej tretji je zdaj že v obdelavi. Moje misli pa se drenjajo in prehitevajo, spijo in se umikajo. Že prvi problem je na čakanju, drugi ima vse izglede, da zamočim v enostavni komunikaciji z njim, tretjemu samo neartikulirano dam vedeti, da so moje misli odsotne in nezmožne za pametne reči.
Med nami so ljudje, ki odkrivajo nove svetove in takšni ki rešujejo stare. Okoli mene hitijo ljudje, ki obvladajo strese in premike. Sprejemajo odločitve. Ponekod se siromaki borijo za življenje, drugje spet se skrivajo pred kroglami. Herojski dobrotnik reši cel kup življenj, nek drug zablodeli um pa v svoji goreči veri pobije za malo vas nedolžnih ljudi.
In vsi stremijo k idealu. Vsi stremijo k življenju brez težav. Brez boja, Brez skrbi za karkoli.
Mene pa od vsega hudega na planetu …v bistvu čisto malo zebe v tace. Dva metra stran imam copate.
Ampak nimam časa ….ker ravno mislim!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Priložnost

15.03.2014 · 13 komentarjev

Ko se je začela kriza, oziroma takrat, ko se je že dodobra usidrala in nakazala, da bo trajala zelo, zelo dolgo, se zelo dobro spomnim kako je v zvezi z novo, neljubo situacijo na teveju nastopil naš poglavar. Seveda brezhibno speglan, počesan, napudran in poštirkan se je zazrl v kamero in spregovoril. Njegov pogled, ki bi bil vreden Chaterine Hepburn v njeni najbolj solzni vlogi nas je že vnaprej prepričal, da je pred nami človek, ki iskreno in intenzivno doživlja hudo bolečino in osebni poraz.
Moram priznati, da tudi sam včasih v najbolj naivnih mokrih sanjah pričakujem, da bodo ti kljukci kdaj vzeli kaj kot osebni fiasko. Da bodo stopili pred plebejce in osramočeno, s solzami v očeh priznali, da so zamočili. Da so luzerji na celi črti. Nevredni naše milosti.
Ampak ne!! Tip ni storil tega. Nastopil je s parolo. Ne vem kako je z drugimi ampak jaz parol ne maram več. Spomnim se svojih otročjih časov, ko je bilo še drugače in se je kdaj pa kdaj kakšna parola res slišala iskreno vznesena in je tako tudi delovala na moralo ljudi. Nekaterih. Zdaj pa to ne pride več skozi. Morda smo jih pa, parol namreč, v življenju slišali že preveč.
In njegova modrost v tisti bedni situaciji se je glasila: »Kriza je za nas lahko tudi priložnost!!«
Pozneje sem marsikje tudi zasledil nekakšne argumente, kakšna priložnost naj bi to bila. Zelo radi so mi pred ksihtom mahali s kakšnim uspešnim privatnikom, vsaka mu čast, ki je potuhtal nek donosen kšeft in zaposlil šest ljudi. Komaj omembe vredne pa so postale novice, ko crkujejo firme z nekaj sto zaposlenimi in to kar po tekočem traku. Ampak potem, ko ta armada, ki je narasla že na 130 000, realno z vsemi, ki ne dobivajo plač in prispevkov, pa še na več, napolni fascikle na zavodu za zaposlovanje, je šele pravi čas za razmišljanje o priložnostih.
Takrat začnejo prepotentne smrklje učiti petipetdesetletnike kako je treba iskati možnosti na trgu dela. Z drugimi besedami, učijo jih prvih korakov pismenosti, bontona in sestavljanja prošenj. Strašno pomembne punce nočejo niti slišati pripomb, da jih pri njihovih letih živ boh ne bo vzel v službo pa če jim sam Hemingvej napiše tisto prošnjo in da je to jajcanje eno samo spakovanje. Ne, potem lahko izpadeš iz evidence in še tisto malo priložnosti pade pod vprašaj.
In takih primerov sem potem srečal še nekaj. Počasi sem začel dojemati koliko je ura. Mogoče sem se zamislil nad tem terminom, ko sem prebral ali slišal o kakšnem človeku, ki je zelo dobro poskrbel zase ravno v najtežjih časih. Vendar pa ne samo to. Poskrbel je zase ravno na račun nesreče drugih. Enkrat sem bral o tipu, ki je v nedavni in ne zelo oddaljeni vojni, popokal šlepar cigaret marlboro, ker je šoferja zadela granata in je s tem kapitalom začel biznis in postal pozneje lastnik cele verige restavracij in kaj vem česa še. Ampak to so že kar kruti primeri. Misliti pa le dajo, a ne!?
Pred kratkim se je v naši deželi zgodila strašna naravna nesreča. Strašnejša, kot večina ljudi misli. Uničila je ogromne površine našega gozdnatega ponosa. Sam, ki na gozd, drevesa, zelenje, gledam še kar čustveno, mislim, da je to katastrofa totalna. In spet se je ponovilo. Zvečer so prišli k Bobovnilku in Rosviti v odmeve dedci iz inštituta in faksa in kar nekajkrat sem spet slišal tisto besedo. »To bi bila lahko tudi naša priložnost!« Potem so govorili o sekancih in iverkah, jaz pa sem pred ekranom, poskakoval, grizel rob odeje in se v nemočnem ihtavem hlipanju drl:« kako hudiča! Vam mater! Prej niste mogli nikamor s tem lesom, zdaj ko je vse v trskah imamo pa kar naenkrat cel kup možnosti!??«
Potem sta seveda, tudi pri meni, glavna stiska in razrvanost minili. Dobil pa sem tudi lekcijo, ki mi je dala misliti, da ni vse tako kot zgleda v prvem hipu. Ko so bila drevesa polomljena in ko smo si gozdno kataklizmo ogledali, so se že začeli prvi pogovori o tem kako se bomo stvari lotili. Nič, treba bo posekati, pospraviti, zvleči, sanirati. In spet so se pojavili dedci z inštituta in faksa. Kako je to, kot da ne vem, nevarno, kako bodo opremo in usposobljenost preverjali inšpektorji in tako naprej.
Pa sem pristal na tečaju za varno delo z motorko. Saj tisto sem v resnici imel v planu že nekaj let. Toda trajalo je dva dneva in koštalo je 150 evrov.
Ampak ne tokrat, Tokrat je bilo drugače. V oštarijo se nas je nabasalo 25 decov, po večini kmetje, ki motorke gonijo že celo življenje. Vsi smo vedeli, da gre samo za štempelj. In ni trajalo dva dneva, ampak le dve uri in ni bilo praktičnega dela, niti ni bilo treba prinesti žage s seboj. Še več. Tudi predavanje, bi zlahka, res zlahka, vodil katerikoli od nas. Z interneta bi snel par filmčkov, nekaterih skoraj enakih, in prebral vmes nekaj o čeladah, kapicah na čevljih in napetih zajlah. Čez nekaj dni sem sicer domov dobil lepo izkaznico in brošuro, kjer je bilo jasno specificirano koliko smo imeli teorije, koliko prakse (ki je res ni bilo nič) in koliko varnostnih inženirjev je projekt izpeljalo. Pa je bil z nami samo eden. Ni se predstavil!
Vendar, bistvo je bilo izpolnjeno. Štempelj smo dobili. Teden kasneje so ga dobili še deci v nalednji rundi. In tudi v sosednji vasi itd. itd.
Pa še lekcijo o tem kako je lahko nesreča tudi priložnost, sem dobil. Ko je dec, ki nam je »predaval« peštal po 80 evrov v svoj takvin, mimogrede, ničesar vsaj malo podobnega računu nisem videl, in mu je ta denarnica postajala pretesna. Bil sem bolj zadnji v vrsti in zmečkane bankovce je že prav nemarno tlačil noter … takrat mi je vžgalo. Jebenti, to je to!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Ne moti, berem!

9.03.2014 · 8 komentarjev

Že večkrat smo omenjali poseben pojav na teh straneh. Na blogariji se je namreč vzporedno z razvojem te virtualne dejavnosti razvila tudi posebna zvrst »literature«. Jaz jo imenujem pisanje o pisanju. V bistvu zapolnjuje nenavadno velik del zapisov. Izvor tega je dokaj preprost. V bistvu gre za to, da kadar kdo ne ve o čem bi pisal, pač piše o tem. Spotoma še izvemo, da je imel v zadnjih dneh virozo, prometno nesrečo in obisk daljne žlahte, tako da pa res ni mogel ničesar ustvariti. Vendar pa si lahko zdaj oddahnemo, saj je zdaj končno spet prišel do tipkovnice. Če nima nobene ideje pa niti ni tako pomembno.
Vendar pa danes nisem mislil pisati o pisanju. Pa čeprav je to, kar mislim omeniti precej blizu. Kljub nedvomni bližnji sorodnosti pa lahko ugotovim, da še nikoli nisem modroval o tem pa tudi drugih zapisov na to temo nimam prav veliko v spominu. Na pamet mi je padlo namreč nekaj vprašanj, ki se nanašajo na branje.
Po navadi seveda takšen uvod pomeni samo eno. Predvsem pomeni cel kup zgražanja nad današnjo bralno (ne)kulturo. No, tudi sam se včasih malo spotaknem ob dejstvo, da je le-ta na očitno zelo nizkem nivoju. Večina tistih, ki z njimi kdaj spregovorimo, kakorkoli pač že beseda nanese na to, o branju, se skorajda opravičujejo. Da ne berejo več, da ne morejo, da jih utrudi, da ne vidijo, da se ne zberejo. Saj mi tega res ne bi bilo treba pripovedovati. Čisto vsako od teh težav poznam in razumem.
Po drugi strani pa ni res, da knjig ne bi bral nihče več. Če pogledate na COBISS, boste na primer našli podatek, da imajo v mestni knjižnici Ljubljana na zalogi nekako 77 izvodov knige 50 odtenkov sive. Po dveh letih trenutno stanje še vedno kaže naravnost briljantno zanimanje bralstva. Sedemdeset knjig izposojenih, dve rezervirani. Wau!
No, da pa ne zapademo v kakšen nepotreben cinizem, naj povem kako je glede tega z mano. Zagotovo nisem prav zgleden bralec. Zelo bi bil zadovoljen, če bi v življenju prebral bistveno več kot sem. Sicer zadnje čase oziroma zadnja leta redno obiskujem knjižnico in predelam nekako eno knjigo na teden. Celo špegle sem si zrihtal. Se je pa v preteklosti dogajalo, da sem imel pri tem včasih neznansko dolge presledke. Takrat sem se z vsemi težavami pridružil mojim malo prej omenjenim znancem.
Včasih sem v kakšnem pogovoru, na literarnem večeru ali čem podobnem, dobil vprašanje glede svojih bralnih navad in to v zvezi z mojim pisanjem. Zvenelo je nekako tako, kot da je edino veliko branja možen vir za navdihe in tudi za oblikovanje pripovednega jezika. Bil sem malo v zadregi, ker nisem imel, posebno pred leti, kaj veliko pametnega povedati okoli tega. Edini dober »argument« za svoje domnevno tekoče pisanje, je bil ta, da sem v svoji zelo rani mladosti prebral zbrana dela slovenskih pisateljev. Naj pojasnim. Doma nam je nekaj polic v omari v dnevni sobi krasila velika zbirka »Naša beseda«. Voranc, Finžgar, Kranjec, Kosmač, Kersnik, Tavčar …itd., itd. In vse to sem predelal. Nekatere stvari celo večkrat. Kmetske slike, Med gorami, Samorastniki. To danes, pa že tudi takrat ni bilo dosti drugače, pri mladini sproža zelo negativne odzive. Zamorjeno, mračno, duhamorno, do konca tragično. Pa saj resnica ni dosti stran, tako da tudi sam ne vem zakaj me je vse skupaj tako pritegnilo. Bogve, ali je bila kriva res samo lahka dostopnost.
In nekaj podobnega se mi pojavlja tudi v teh časih. Od knjig, ki jih prinesem domov je velika večina delo slovenskih avtorjev. Pa ne mislim modrovati o skrbi za slovenski jezik. Saj je konec koncev še tako »pomembna » reč kot je slovenska pesem za evrovizijo, zapeta v tujem jeziku. Ne, sploh ne gre za to. Gre predvsem za to, da me to zanima. Na srečo pa imamo poleg tega tudi kar nekaj zelo, zelo dobrih avtorjev. Mazzini, Möderndorfer, Frančič … in še cel kup drugih. Majstri, ki jih preprosto občudujem. Uživam v stilu, jeziku, mojstrstvu pripovedi, včasih tudi aktualnosti ali pa svežem načinu obravnavanja preteklosti. Vse to in še marsikaj. Včasih se čudim sposobnosti avtorja, da sploh obvlada zgodbe, čeprav v nji na videz brez reda in pravil menjuje čas dogajanja, osebe in še druge stvari in tako od bralca zahtevajo zbranost in pozornost, če se želijo prebiti skozi. V zadnjem času sem prebral dve knjigi slovenskega avtorja, nekako deset let mlajšega od mene in se nisem mogel načuditi posebnemu, za moje pojme neprimerljivemu zelo razpoznavnemu jeziku. Knjigo, ki sem jo prebral pred dnevi, sem poiskal na cobissu. Za primerjavo s pogrošno literaturo, ki sem jo omenjal malo prej. V ljubljanski knjižnici imajo 25 knjig, izposojena je pa ena. Druga stvar, ki mi je že večkrat padla v oči pa je naklada. Sam sem, kot vaški pisec izdal dve knjigi. Prva je izšla v skupno nekako 400 izvodih, druga še nekaj manj. Pa poglejte v knjige naših najbolj znanih piscev. Njihove naklade so komajda kaj višje. Komajda. Razen vsake toliko kakšnega slo-bestselerja, kot so bili »čefurji raus« ali kaj podobnega. (Bravo Vojnović!! ) No, hotel sem še omeniti, da imam poleg občudovanja pisanja, s tem tudi eno dodatno težavo in sicer to, da se včasih preveč poglabljam v stil in tehniko in mi potem vsebina zna tako pobegniti mimo, da moram kdaj četrt knjige nazaj, da se spet najdem. Ampak to le kot zanimivost.
Vseeno pa bi, pa tudi če izpade malo patetično, omenil nekaj okoli maternega jezika. Stanje v knjižničnih statistikah je za slovenske avtorje zelo neugodno. Saj lahko razumemo, da ljudi zanimajo svetovne uspešnice, nekatere pač tudi manj vredna literatura. Vendar velik del pa gre kljub vsemu pripisati nekakšnemu predsodku. Moramo se zavedati, da je jezik najpomembnejša prvina naše identitete, skrb zanj pa najbolj plemenit in lep način, da svojo zavednost pokažemo.
Za konec bi še enkrat omenil misel, ki sem jo nekje prebral in se mi je vsadila v možgane.
Kdor ne bere, ni nič na boljšem od tistega, ki ne zna brati!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli