dare.likar@siol.net

Arhiv za Februar 2014

Tina ni naša!

28.02.2014 · 13 komentarjev

Že vseskozi, kar smetim po teh virtualnih straneh, se trudim, da ne planem s svojim mnenjem kar takoj na prvo. Takrat, ko je vse še tako sakramensko aktualno, da čisto vsi govorijo samo o tem. V tisti fazi je namreč tudi mnenje zelo enotno ali kvečjemu drastično bipolarno razdeljeno, tako kot pač to pri nas malodane mora biti. Potem, ko se pa vse skupaj vsaj malo izpoje, takrat šele je čas za umirjeno mnenje, celo kakšen dvom in seveda , če je le mogoče, tudi pripadajoči argument.
Sicer pa sem tokrat nameraval nekaj reči o naših športnikih. S tem sem v skladu s tem kar omenjam v prvem odstavku, odlašal toliko, da se olimpijske igre končajo in evforija okoli naših asov tudi.
Pa ne mislite, da nameravam zbijati ceno dosežkom naših junakov. Ne, to pa ne. Samo nekaj stvari okoli športa in športnikov, še posebno slovenskih, si bom dovolil omeniti. Kot prvo moram povedati, da sem športni navdušenec. Od kar pomnim. Največ mi pomeni dober nogomet, sledijo ostali ekipni športi, atletika, pa tudi vse kar se dogaja na snegu. Seveda ima posebno ceno ves šport, kjer so »moji » v samem vrhu. Moram pa si pri tem svojem navdušenju priznati nekaj stvari. Moram se vsaj delno strinjati s skeptiki in nasprotniki, ki trdijo, da pravega športa sploh ni več. Seveda tukaj gre za žalostne ugotovitve okoli raznih dopingov, goljufij, dogovorjenih izidov in na drugi strani že brez tega vsesplošno, do skrajnosti pripeljano, komercializacijo v športu. Vse to se sklada z mojo davno ugotovitvijo, da se pravi neoporečen šport konča v vaški balinarski ligi. Vse kar seže više je že vsaj malo kontaminirano z vsemi omenjenimi slabostmi.
Vendar pa se, glede na to, da v športu uživam, ne morem kar vsemu odpovedati zaradi nekakšnih načel. Pač to preprosto odmislim in občudujem najboljše v nekem tekmovanju, kjer presegajo vse razumne meje človeških zmožnosti. Devetdeset minut popolnega boja v fusbalski ligi prvakov, maratonca ki dve uri rabi za dobrih štirideset kilometrov ali smukača, ki pri stopetdeset na uro obvladuje vse grbine in pasti na tistih dveh lajštah. Ni važno.
In tako, ni bil hudič, da nisem užival, občudoval, celo do roba solz ganjen sem bil, ob nedavnih uspehih Tine, Petra in ostalih fenomenalnih slovenskih športnikov. Ja, res je bilo tako. In še enkrat, hvala in vsaka vam čast.
Vendar, kaj potem poslušam in berem? O tem, da je to znak, kako se da uspeti. O tem kako ne smeš nikoli obupati. Borut je šel celo na lice mesta in tam v svoji patetični maniri zdeklamiral romantični govor hokejistom in smučarjem, o tem kako smo v bistvu veliki, če stisnemo zobe in se borimo do zadnjega diha. Izdelovalci čajev, avtomobilov in damskih vložkov so navalili na ase, da bi jim v reklamah v bodoče predstavljali njihove izdelke. Njihove rojstne kraje so vsaj začasno preimenovali po njih. Predvsem in največkrat pa sem slišal to, da so ti športniki naši! Naša Tina, naša Vesna, naši risi!
E, vidite, tukaj pa moram malo replicirati. Pa nima to nobene veze z običajnimi nergači, ki posebno ob neuspehih, zganjajo cinizem okoli tega, koliko je med športniki sploh Slovencev. S tem jaz res nimam težav. Odkar so prišli Rusi na svetovno prvenstvo v košarki s temnopoltim playem in odkar v nemški nogometni reprezentanci v bistvu skoraj ni več Nemcev, pa sploh ne. No, pri zimskih športih pa je, kljub npr. Sabahudinu, s tem še veliko manj »težav« !
Predvsem sem želel reči nekaj drugega. Peter, Žan, Tina, Vesna in druščina!! Te osebe, še enkrat jim vsaka čast in hvala, preprosto niso NAŠI! Eko, pa mi je šlo z jezika. Pa ne gre le za to, da so sami garali za svoje uspehe, da so te medalje osebno njihove in , kar je včasih zelo boleče, da bodo v času, ko jim ne bo šlo tako dobro pa zares čisto, čisto sami. Gre za nekaj drugega. To preprosto niso Slovenci. To ni naš material. Niso pravi geni. Ja, res so se nekako znašli na tem teritoriju in imajo slovenske dokumente, ampak … Slovenec stvari, kar bridki smeh me lomi, rešuje drugače. On se ne bori in ne vztraja. Ne popravlja starih napak. Ne stisne zob. Slovenec, ko pride do prelomnice, ne pospeši, ne zatuli bojnega krika in se ne spopade s strmino. Slovenec se skrije v kot, dene glavo med kolena in bridko zajoče. Jamra nad usodo, jamra nad pogoji in nad tem, da je proga postala tako strma. Nekdo je ukradel tisti lep položen del, mu mater. Smrk.
Ne, gospoda, ne glede ne vse. Ta dekleta in ti fantje, vse čestitke jim še enkrat, preprosto niso naši! Pika!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · Moje misli

Zbornik idrijskih literatov

18.02.2014 · 5 komentarjev

Za predstavitev sem prispeval scenarij. Dobil sem kar nekaj pohval, vendar meni se ne zdi tekst ne vem kako poseben. Čisto drugače pa je, če ga slišite v živo ko prebere tako vešča in tudi simpatična voditeljica. No, to je to:

Knjiga

Če poslušamo kdaj literate, posebno takšne amaterske, lokalne, neuveljavljene pisce, slišimo veliko različnih razlogov zakaj so enkrat v preteklosti prvič prijeli za pero. Ali pa zakaj so s pisanjem nadaljevali in to delajo še zdaj. Pogosto slišimo tisto znano frazo, to jaz počnem zase! Pa veste, tista je vedno malo sumljiva. Kot bi šlo za nekakšno vnaprejšnje opravičilo, češ, saj ni nič, saj itak nisem mislil tega kazati drugim. Potem slišimo velikokrat govorjenje o tem, da je pesnenje ali pisanje zgodb potreba. Včasih celo dolgo skrita nekje globoko v duši. Verzi in stavki so preprosto morali zadihati in od tam priti na plano. Tu in tam kakšen pisec opisuje svoj praktični vzrok. Želi pač dokumentirati, ohraniti zgodbe in usode, občutke in podobe, ki bi jih drugače brez milosti pogoltnila nepreklicna pozaba. In končno, najde se tudi takšen poet ali pisec, ki se mu zdi, da je razlog točno in samo ta, da pri pisanju uživa.
Ne glede na razloge, ki so vsi dovolj dobri, enako resnični in predvsem osebna stvar vsakega od nas pa je vsak, ki kdaj kaj napiše, v skladu s vsesplošno človeško naravo, vesel, če je za svoje delo nagrajen. In kaj je za člana literarnega društva, skupine točno takih avtorjev, najlepša, najbolj zaželena pika na i!? Verjetno so tudi glede tega razlike, ampak lahko bi stavili, da bi v anketi, kjer bi spraševali po takšni zadevi, skoraj zagotovo prišla na sam vrh knjiga. Zbornik, sveže natisnjen, spretno in lično urejen in dizajniran, dovolj zajeten in bogat z vsebinami vseh vrst.
Knjiga je še vedno predmet, ki pri literatih, kot tudi pri bralcih po večini vzbuja spoštljiva, plemenita čustva. Čeprav je nesmiselno zavračati nove tehnologije, digitalne knjige, bralnike in podobne reči, pa knjiga še vedno ostaja tista prava prijateljica. Knjiga, ki diši po sveži barvi, ki zašumi s svojimi še nedotaknjenimi listi, knjiga ki jo potežkaš v rokah in jo z veseljem, kot vredno in pomembno stvar položiš na vidno mesto na polici.
In če človek lahko v tej taisti knjig prelista strani in med njimi najde svoje verze, svojo zgodbo, svoj zapis. Potem je to praznik. Nagrada za trud in odgovor na večino tistih vprašanj, zakaj kdo zapiše svoje misli, zakaj kdo svoja čustva vplete v stih.
Zapisane so bile za knjigo, gospe in gospodje, ki jo bomo dali danes vam na ogled!

Kultura

Jah, kaj reči, kultura je pač v krizi. Včasih se celo zazdi, da vlada kultura krize. Ta strašna beseda očitno paše čisto zraven vsake stvari in težko že slišimo stavek ali debato, ki bi krizo zaobšla. Če pobrskamo po preteklosti, po biografijah znanih umetnikov, potem težko natančno potuhtamo, kaj naj bi bili za kulturo težki časi. No, morda se je marsikdaj dogajalo, da so ustvarjalci preživljali težka leta, vojne, tolkli revščino ali trpeli zaradi nerazumevanja sodobnikov. Vendar pa so mogoče ravno takrat nastajali največji biseri umetnosti, klasike podarjene večnosti.
V teh časih o pravi, veliki krizi kulture največ jamrajo in stokajo tisti, ki so pri kulturnem koritu, ki ga že kar nekako samoumevno polni država, pognali korenine in se jim vsaka sprememba zdi nič manj kot barbarski napad na njihovo visoko kulturnost.
Ostali pa? Včasih poslušamo kakšnega dežurnega radijskega cinika, ki si populistično nabira poslušalstvo, ko jih vabi k sodelovanju in potem vsi skupaj ugotavljajo v nam tako ljubi samozaničevalni maniri, da je glavna kulturna dejavnost Slovencev poskakovanje na gasilskih veselicah in zalivanje kranjskih klobas s cenenim vinom. In potem vsi povprek, povečini takšni, ki so zadnjo knjigico prebrali še z rumeno rutico okoli vratu, veselo pritrjujejo takšni kulturni definiciji.
Sicer lahko morda ugotovimo, da tudi z veselico in kozarcem tadobrega ni nič narobe. Vendar pa, obstajajo kraji, celo takšni bolj majhni, kjer ljudje počnejo tudi druge stvari. Tam obstaja tudi cel kup skupin, ki delajo marsikaj zanimivega. So ustvarjalni in zagnani! Godejo, slikajo, plešejo , pojejo. Nekaj deset ljudi tvori veliko skupino godbenikov, v društva in skupine se združujejo slikarji in kiparji, ljudje igrajo na odrskih deskah in plešejo ali zapojejo na prireditvah. Mladi s svojimi navdihi iščejo izvirne, alternativne poti. Zraven te male armade ljudi, ki želijo na vse naštete načine nekaj povedati, izraziti, pokazati drugim, je v tem malem kraju še nekajkrat toliko tistih, ki z zanimanjem pridejo pogledat in prisluhnit vsem tem včasih malim, pa vseeno še kako pomembnim dosežkom.
In tukaj zraven sodijo tudi pesnice in pesniki, avtorji malih literarnih miniatur in zapisovalci dolgih zgodb, opisovalci preteklosti in tisti, ki skozi fikcijo opisujejo današnji ali celo prihodnji čas.
Predvsem pa vsi prej našteti ne vedo prav veliko o krizi kulture. Zanje je bila tako prej, kot je zdaj in kot bo zelo verjetno v bodoče kultura ena sama. Tista, ki si jo bodo naredili sami. Brez samoumevne podpore, brez velike vsesplošne pozornosti in zaradi tega največkrat tudi brez prave možnosti, da bi bila širše opažena.

Društvo

Verjetno si marsikateri literat kdaj zaželi, da bi se vrnil nekam nazaj. V nek drugi čas. Med zakajene, sive oboke. Med umetnike, ki so v temačnih kavarnah živeli svoje boemsko življenje. Kjer je bil vsak večer literarni in kjer se je rojevala umetnost, kjer so pesniki vsakič na novo delali zgodovino in kjer so nastajale umetnine, ki jim danes rečemo klasika.
Ampak v teh časih to gre drugače. Dandanes morajo stvari, tako pravijo, biti urejene. Res, verjetno se vsakdo včlani v društvo zato, da bi se sestajal s podobno mislečimi, z ljudmi ki imajo radi podobne stvari kot sam, da bi si izmenjevali svoje zapisane izdelke, pomagali, se medsebojno spodbujali, predvsem pa, seveda dali svoji ustvarjalnosti čim več svobode in prostora, da bi razprla svoja krila. Vendar, tu se potem pojavi sto težav in še kakšna zraven.
Društvo v teh časih pomeni še vseh sort drugega, ne le boemskega druženja pod sivimi oboki. Pomeni cel kup suhoparnega uradniškega dela. Zahteva stalno pozornost, da se ne prekrši kakšnega pravila, ki velja za delovanje društev. Člani se morajo ukvarjati z lektoriranjem, urejanjem zbornika, organiziranjem prireditev in podobnih stvari. In vse to zahteva precej znanja,časa in včasih celo lastnih sredstev. Skromne pomoči, ki jih za društva nameni država je v zadnjem času ostalo zares zelo malo. Sponzorji in donatorji so večinoma samo še stvar preteklosti.
Vendar pa! Lepo je slišati iskreno in spodbudno pripombo, da je ta RIS pa res kar aktiven. Ljudje so počasi začeli opažati, da se nekaj dogaja. Člani Ris a so začeli v Idriji puščati svoje sledi. Večina članov se lahko pohvali z eno ali celo več izdanimi knjigami ali pa imajo knjižne izdaje v planu. V toku enega leta se lahko društvo pohvali s kar nekaj prireditvami, vključno s predstavitvami knjig. Literati uspešno sodelujejo na natečajih in se udeležujejo literarnih delavnic. Pogosto so prisotni v lokalnih pa tudi širših medijih. In vsako leto RIS izda knjigo, kjer so zbrani prispevki vseh avtorjev, ki so bili aktivni v zadnjem letu.
In to so tudi tiste stvari, ki zares štejejo. Predvsem pa v takšnih trenutkih človek začuti, da se ukvarja z lepo , plemenito dejavnostjo. Da prispeva k dobremu odnosu do slovenske besede, da poskuša na lep način izraziti svoje navdihe, se trudi biti kritičen, konstruktiven in zanimiv.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

MA, JA !

12.02.2014 · 7 komentarjev

Usedel sem se za njegovo mizo. Nisem vedel zagotovo ali sem vesel, da je tam in da mi bo delal družbo ali ne. Pa nisem niti imel izbire. Edini je bil namreč v tistem prostoru. Poleg kelnarce , seveda. Da pa bi deca ignoriral, to pa ne! Predolgo ga že poznam. Res veliko let. »Kako?« Sem nekako načel tisto tišino, ki je vedno na začetku tam vmes med obveznim živio in še bolj obveznim nakladanjem, ki sem zanj brez kančka dvoma vedel, da bo sledilo. »Ma, ja« je v svojem, prirojeno priučenem malodušnem načinu začel »malo sem se zasedel danes. Malo sem se ustavil tukaj. Bom jutri zagrabil. Pa saj itak veš. Vreme. Kaj bi se človek lotil v takem. Pa še niti od gripe se nisem čisto poštimal. Saj, konec koncev, kdaj lahko človek pa tudi malo popije , a ne!?« Pred časom bi mogoče kdaj imel kakšno pripombo. Pa se mi že nekaj časa ni več zdelo vredno. Saj se ti ni treba opravičevati, bi mu lahko rekel. Saj te v bistvu nihče ni ničesar vprašal. Kaj me briga, če piješ. Kaj me briga, če že momljaš in se ti jezik zapleta. Kaj me briga. Pa sem rekel le tisti »Ja, no!« To pomeni podobno kot, saj imaš prav, saj boš že jutri, saj je res tak dan. Nisem se hotel mešati v njegove trdne odločitve in načrte. Niso dopuščale pravega dvoma, ko jih je tako pospremil s pestjo, ki je z njo vsake toliko udaril po mizi in zraven stisnil zobe in divje namrščeno pogledal .
Za mizo v kotu so sedli trije fantje. Navadno kavico so naročili. Kmalu se je izkazalo, da so prišli samo počakati četrtega in da nimajo niti slučajno časa posedati v bifeju. Poznal sem jih tako po videzu. Makedonci. Ali Bolgari, kaj pa vem. Moj prijatelj se je namrdnil, ko jih je površno ošinil s pogledom. Banda ničvredna. Tudi sam nisem navdušen nad tem, da jih vlačijo v fabrike. Ob vsej brezposelnosti. Zakoni so tako narejeni, da se direktorjem splača najemati te ljudi. Ampak osebno pa mi glede njih padejo druge stvari na pamet. Kot borci se mi zdijo. Tipi so imeli težave in so vstali in šli. Pa niso le zagrabili za delo ampak so šli poiskat rešitev magari tavžent kilometrov daleč od doma. Nekateri so kmalu pripeljali tudi družine. Otroke imajo v vrtcih in zrihtali so si otroške dodatke in celo pakete od karitasa kdaj dobijo. Eden od njih, ki ga malo bolje poznam, je kupil tudi stanovanje. Tadrugi baje staro, na pol podrto hišo. Ne vem kako je dobil tisto bajto za tako majhen, skoraj smešen denar. Pa bo kljub vsemu moral zraven dvanajsturnega šihta poskrbeti malodane še za eno plačo, da bo odplačeval buf. »Cigani!« je siknil moj frend, ki je glede na svoj športno oštarijski dan imel že malo okrnjeno izgovorjavo. Vedel sem kaj ga muči. Boji se teh ljudi. Tudi sam imam kdaj slabe občutke. Pa jih ne zmerjam. Kot borci se mi zdijo. Vse možnosti izbrskajo in se spopadejo.
»Pha!« se je kolega namrdnil še enkrat in nadaljeval svoje blebetanje, ki je že kar klicalo po izurjenem logopedu. Spet do pordelosti stisnjena pest in namrščen zobati pogled. »Jutri zagrabim« je nadaljeval »grem v drva.« Malo sem se kljub vsemu začudil. Vedel sem, da ima doma staro motorko in v grapi za hišo nekaj grmovja, ampak … »Pa bajto se bom lotil delat. Na poletje! Prmejduš, še vsak, ki se je lotil, jo je postavil.« Ta zadnja trditev se sicer v naših debatah pogosto sliši. Ne glede na to, da je slab čas za takšne projekte, je to nekako res. Kdor se zatrdno odloči in ima le osnovne možnosti, lahko nekaj naredi. Pa tudi, če mu vmes kaj ponagaja.
Makedonci so kaj hitro srknili tisti zoc, ki so ga itak naročili samo zato, ker se ne spodobi samo sedeti in čakati. Četrti mladenič je že prišel in skupaj so širokopleči fantje nekam odšli. Očitno je bilo, da na delo. Po osem ali celo dvanajsturnem šihtu. Nekje bodo nekomu zamešali malo malte in mu ometali kevder ali kaj podobnega. Na črno, domnevam. Pa kaj koga briga. Čisto na robu, pa vednarle, peljali bodo svoj boj naprej. Nahranili bodo svoje družine pa obdržali in obnovili tiste svoje na pol podrtije. Hehe, mogoče bodo katero čez čas prodali nam in si sami kupili boljšo.
»Ma ja!« je spet ponovil kolega. »Jutri!« Obraz ni bil več tako borbeno namrgoden. Mišice in pogled, vse se je utrudilo. Za ta dan je porabil večino svoje energije. Tudi sam nisem bil najbolj pri moči. Predvsem pa ga nisem prekinjal. Lahko mu bom ugovarjal jutri. Saj vem kje ga bom našel. Brez kančka dvoma. Pa tudi to vem, kaj bo rekel. Zagotovo bo isto kot vedno. Kot že trideset let. Slišalo se bo nekako: »ma, ja!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Boj!

2.02.2014 · 14 komentarjev

Par dni nazaj mi je kolega pokazal posnetek iz oddaje preverjeno, kratek intervju s tipom, ki sliši na ime Dušan Šešok. Dec je imel nastop, kot da bi šlo za finale finala tekmovanja v aroganci turbo liberalnih povzpetnikov. Sicer mi je uspelo s svojo laično amatersko psihološkim pristopom začutiti, da za njegovo ektremistično pojavo stoji nekoliko ranjen in utrujen starec, ampak to je bil celo zame samo droben obliž na rano, ki mi jo je tip s svojim izvajanjem zadal. Res, totalno izgubljen kompas. V drugem svetu živeči model, ki zagotovo nima stika več z nobeno prvino normalnega življenja, ki ne ve niti slučajno za ceno štruce kruha in ki v svojem verjetno organsko močno usihajočem duhu ne najde več variante sploh razmišljati o sočloveku, kot o nekom, ki si z njim delita življenje na tem planetu.

Reagiral sem zelo vehementno. V sekundi sem za eno stopnjo bolj razumel primitivni pristop, revolucionarjev, ekstremistov in teroristov. Celo na Kmere sem se spomnil. Kljub temu, da nikoli in nikdar ne bi mogel biti zagovornik nasilnega in brezumnega reševanja problemov, sem se v svojem razmišljanju za velik korak približal omenjenim skupinam. Ko ne ostane ničesar več, ničesar pametnega, ničesar, kar bi lahko rešili s človeško besedo, potem pač teče kri. Kaj č’mo, tako to je!
Vendar, vse to sem opazoval, prebiral, tuhtal s svojega naslonjača pri 22 ih stopinjah. Živ konfort, vam rečem. Potem pa se je zgodilo. Moral sem se dvigniti in se odpeljati iz Idrije proti Logatcu. Razmere za vožnjo in razmere nasploh so bile zelo na robu primernosti za kakršenkoli odhod od doma. Za piko na i pa nas je v kraju z imenom Hotedršica čakalo še presenečenje v obliki cestne zapore zaradi utrganega daljnovoda. Lahko bi se utrgalo tudi meni ampak glede na to, da to ne bi imelo, preverjeno, niti najmanjšega smisla, sem avto obrnil in poskusil do Logatca priti preko Medvedjega Brda in Žibrš. In uspel. Pa še nazaj. Nazaj grede sem sicer že kršil popolno zaporo ceste pa to ni več pomembno.

Opazil pa sem nekaj drugega. Nekaj kar sicer, hvala bogu, zelo redko vidimo pa mi je vseeno dalo kar zelo misliti. Ko sem se vračal po tisti cesti, pod podrtimi smrekami, pod vejami, ki so obtežene z ledenim ovojem visele nad cesto, mimo debel, ki so bila odžagana ravno toliko, da se je en avto zmogel pretakniti skozi, mimo zametov in plazov, sem lahko z vsem občudovanjem opazoval ljudi. Mlade, manj mlade, bolj ali manj pordele in zavite v kapuce, take z motorni žagami, lopatami ali stroji, ki so se s svojim grmenjem zaletavali v bele kupe. Štromarji, gozdarji, kmetje, cestarji, domačini. Vsaka čast tem fantom, ki zares preživljajo težke dneve.

Pa še nekaj sem pomislil. Katastrofa, nesreča, veliko ljudi v velikih težavah … pa so fantje požrtvovalno šli na teren. Niti pomislili niso, da se ne bi spopadli s kruto naravo.
Potem pa sem spet z mislimi preskočil na tajkuna. Pa ne le na enega. Cel kup jih premoremo. Poleg tega pa še kruto resnico, da so osebki, ki se valjajo po medijih v bistvu samo vrh ledene gore. Deviacija. Šolarji zla, ki se v bistvu niso znali. Prava zalega se valja v svojih pernicah in skrbi, da se kljub ujmi in krizi zaboga ne bi kaj spremenilo. Kakopak! Bubrezi nikoli ne silijo ven iz loja.
Vendar nikakor nikomur ne uspe spodbuditi ljudi, da bi se zavedeli. Da bi nam postalo jasno, da je sranje, nesreča na celi črti. Takrat, ko se začne vse podirati, ni čas, da bi se bali za svoj naslonjač in za svoj, na 22 stopinj segreti brlog.
Žled bo popustil. Polomljene veje bomo obžagali in zvlekli na kup. Skrivenčene blatnike bodo porihtali avtoličarji in zamujene ure bodo šolarji nadoknadili eno od pomladnih sobot.
Prava ujma pa se bo nadaljevala. Fantje, ne pospravljajte orodja. Delo nas čaka!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu