Nočem biti konkurenčen!!

3.01.2014 ob 17:44

Tako zdaj pa znova. Moram reči, da sem za priprave na nov začetek dobil., če že drugega ne, na pretek časa. Imel sem kar štirinajst dni počitnic. In to v času, ko so nam ukinili en dan praznika, kar je bil tako pomemben in pomenljiv ukrep, da skoraj ni bilo moč ugovarjati ali imeti pomisleke ali je to potrebno ali ne. In zdaj se sprašujem, ali sem, medtem ko delavstvo žrtvuje tako pomemben dan, tradicionalno namenjen rekonvalescenci in novemu zagonu, sploh še v igri. Ali nisem s temi svojimi prostimi dnevi preprosto zamočil že na samem začetku. S tem luftarskim pristopom preprosto ne morem biti konkurenčen. Ja, to je to. Konkurenčnost.
Sam prosti dan je sicer lahko predmet razprave. Saj če prav pomislimo, po nekaj dneh praznikov, dobre hrane, dobre pijače, predobre hrane in pijače in preveč poležavanje, marsikdo pomisli ali ni vse to le zmedlo, iztirilo njegov ustaljeni borbeni ritem! Bolj pa me bega ali je to smiseln predmet razprave v kontekstu, kot sem ga nastavil zgoraj. Ali je to korak bliže konkurenčnosti v neizprosnem globalnem ekonom kotlu!?
Lani, ko so naši gospodarstveniki »uspeli« odškrtniti drugi januar, kot dela prost dan, je zgledalo, da je ta en usrani delavni dan nekaj strašno ključnega za rešitev gospodarstva. Delodajalci so že naslednji dan z velikim navdušenjem pozdravljali ta maksimalno zdrav ukrep. Seveda niso pozabili navreči, da so še rezerve in da bi bilo dobro razmisliti še o kakšnem dnevu, ko so plebejci čisto brez veze doma, medtem ko bi lahko proizvajali stvari za tovarniškimi linijami.
Če smo takrat poslušali sindikaliste, smo , kakopak, zvedeli, da so takšen izid »izpogajali«! Kako naj bi bilo drugače. Tudi zdaj, ko delodajalci napovedujejo nove napade na kilometrine in malice, so ti taisti gospodje, ki bi bili radi tovariši, pripravljeni, da se podajo na neizprosna pogajanja. Eden takšnih, po mojem v svoji naivnosti celo dokaj iskrenih primerkov, mi je to o pogajanjih povedal tako ponosno in zanosno, da sem rabil nekaj sekund prej kot sem ga čisto jasno povprašal nekaj stvari.
»Kdo ti daje pravico, da se o tem pogajaš!?«
»Kako to misliš?!« je bilo seveda njegovo protivprašanje.
Nisem imel občutka, da razume kaj mu želim povedati s tem, da smo prišli na neko točko, ko ne obstajajo več pogajanja in barantanja ampak je ostal samo še čisto navaden in enostaven NE ! Od tukaj naprej ni več ničesar zate, stari!« Ne dam! Seveda bi se z mano strinjal na vsakem koraku, ko bi se sprehodila po preteklosti in skupaj ugotavljala kako smo korak po koraku, centimeter za centimetrom dovolili, da nam odščipnejo zdaj to, zdaj ono. V neki privzgojeni naivnosti, mlahavi sprijaznjenosti in zaupanju v neznano silo, ki bo stvari zagotovo na koncu postavila na svoje mesto, smo dovolili, da polastninijo in degradirajo naše delo, izkušnje, pravico in red.
Saj niti ne bi bilo treba pisati primerov, ampak naj bo … mojster šloser, vzdrževalec na liniji … kriza … mojster v proizvodnjo. Pa je šel delat za mašino, ki jo je prej vzdrževal in servisiral … pa se je pokvarila … no, ko si že tukaj, saj znaš sam popravit … in je … Eden od sto se je spomnil in stopil do odvetnika vsaj povprašat, kaj je s tem. Ali je to v skladu s čimerkoli. Še zdaj je model znan po tem, da je bil siten kot stara baba in da mu nikoli ni bilo nič prav.
In mi bi se pogajali še kar naprej. Ker želimo biti konkurenčni. Ta beseda zveni tako logično, tako nedvoumno, tako edino prav. Kot da je težko malo pogledati okoli sebe ali pa se vprašati s kom tekmujemo. Kdo je tista naša strašna konkurenca, ki bi jo radi dosegli. Če bi se ustavili za trenutek in poskusili razmisliti o tem, bi ugotovili grozne stvari. Ugotovili bi, da želimo tekmovati z vietnamskimi desetletnimi otroki, s kitajskimi zaporniki, z indijskimi sužnji s taspodnje kaste … spisek se kar nadaljuje. In če bi še malo premetali sem in tja vsa kruta dejstva, ki bi se nam razjasnila, bi ugotovili še nekaj stvari. Uvideli bi, da smo s pristajanjem na to tekmo v veliki meri krivi tega trpljenja, suženjstva in zlorab. Nenavadno, kajne?
Tako, to sem imel za povedat. Zdaj pa bi se pogajal tudi sam. Ampak stvari bi nastavil malo drugače. Izhajal bom iz tega, da je kovač nekoč koval eno cimpermansko klamfo četrt ure. Zdaj pa ena spodobna ekscentrična štanca namlati takih zadev v eni uri za manjši kamion. Torej? Eko. Štiri ure, štiri dni na teden, za pusta in Martina po en teden. Trinajsto plačo in božičnico v ustavo, davčno olajšavo za vsak obisk veselice in imuniteto za utrujene muzikante. No, to je to. Zdaj pa se lahko pogajamo. Ali pa, zaradi mene, tudi ne!! Lp Dare

  • Share/Bookmark
 

18 komentarjev na “Nočem biti konkurenčen!!”

  1. miri pravi:

    Pa ti”gospodarstveniki”,ki so v čuzi ali pa še bojo?Komu so konkurenčni?

  2. Ivana Gantar pravi:

    Ja, ja saj to je to. Proti komu oziroma s komu in o čem se pogajati.
    Konkurenca je pa itak, kot mnogo drugih namišljenih strahov, samo prah v oči.
    Kaj pa vem, če pomislim malo drugače, saj mogoče pa nas vladajoča in odgovorna elita že vidi tako kot, da desetletni otroci in sužnji. Zato pa se tudi boji konkurence.
    Dare, jaz sem za takšen zapis v ustavo, in še kaj bi tja morali zapisati, potem bi se lažje dihalo.

  3. dare dare pravi:

    @Miri, na to pa ne znam odgovoriti. Meni zgledajo tako bolj eni smuki. Mislim, ko pogledam na teveju kakšnega od njih, ko ga prevažajo z marico s sodišča na Dob, se mi ne zdi kakšna poseba veličina. Škoda. Bolje bi bilo, da bi bili malo bolj mogočni in bi lahko nakradeno prinesli nazaj. Kot grof Monte Christo. S kakšnega skalnatega otoka :) !!

  4. dare dare pravi:

    Ja, Ivana, nekaj stvari bi bilo za nastaviti na novo. Tako za njih, kot tudi za nas. Nedvomno tudi za nas. Samo neznansko sem sit tega, da je to, da nam lepo po korakih nekaj jemljejo, tako neznansko samoumevno. Mislim, to mi gre pa res na jetra. Maksimalno! lp

  5. mijau pravi:

    Dare, prav si ugotovil, da smo v primerjavi s kovačem izpred 50 let mnogo konkurenčnejši. Ampak mi se ne primerjamo z njim. Mi se primerjamo z podobno štanco iz Nemčije. Ker je tudi naša štanca iz Nemčije, smo si skoraj konkurenčni. Čisto konkurenčni nismo, ker so oni malo bolje organizirani (dovoz, odvoz, odprema itd.) Ampak to bi še šlo. To bi skompenzirali z nekaj nižjimi plačami.
    Ampak pravi razlog, zakaj nismo konkurenčni, je v režijskih stroških. Kolikšen del vrednosti ene klamfe odpade na vodstvo podjetja, na občinske referente, na ministrstva, agencije, državni zbor, državni svet, predstavništva, zbornice …
    Potem bi pa rad delavec za štanco dobil še plačan praznik. Še čudno, da dobi nekaj za delavnik.

  6. Olna pravi:

    Pride delavec Jože v šefovo pisarno in potoži:

    “Šefe, a ne bi bil že čas, da mi povišate plačo? Saj delam pri vas že deset let za 800 evrov na mesec…”

    Šef blago odgovori:

    “Poglej, Jože. Res zaslužiš 800 evrov na mesečno, kar je 9600 na leto. Ampak leto ima 365 dni. Od tega je 52 sobot in 52 nedelj. Ostane le še 261 dni.
    Potem imaš še 28 dni dopusta in 5 dni si na bolniški, ostane le še 228 dni.
    Dan ima sicer 24 ur, ampak ti delaš le 8 ur, torej tretjino dneva, kar znese 76 dni.
    Če računava še 13 praznikov, ki so dela prosti, ostane le še 63 dni, kar je le dva dneva več, kot dva meseca dela na leto.

    No in kaj več še hočeš za dvomesečno delo? Saj zaslužiš skoraj 4800 evrov za mesec dela!”

  7. dare dare pravi:

    @Mijau, velikokrat moram ugovarjati, posebno ko gre za tako imenovano “ceno” delovne sile, da ni res, da imamo iste (enake!) mašine kot Nemci. Včasih še vedno porivamo po fabrikah vozičke in gonimo knakerje … kolega je bil na neki ekskurziji v fabriki na Danskem in je sprožil malo posmeha, ko se je ustrašil viličarja, ki se je bližal po transportni poti. Vsi ostali so namreč vedeli, da se bo le ta zagotovo ustavil. Razen mojega kolega. In viličar se je seveda ustavil. Takrat je moj prijatelj videl tudi to, da je viličar brez voznika in da vozi sam. Hočem reči, vsaj moja izkušnja je taka, da je pri nas, seveda poleg vsega kar si naštel, še vedno veliko čisto navadnoh kovačij.

  8. dare dare pravi:

    @Olna :) Še čudno, da uspe v tako kratkem času narediti dovolj, da si gazda lahko naredi par bajt in bazen ter kupiti helikopter in mercedes ali dva! lp

  9. mohor pravi:

    Pišeš: “smo dovolili, da polastninijo in degradirajo naše delo, izkušnje, pravico in red”…?
    Dare, grozno nič izhodišč nimamo za pogajanja, saj so nam vzeli osnovne vrednote ki jih kao predpisuje kao neka kao demokracija.
    Tičke bi bilo potrebno razlastniniti (naših vrednot), na pot, ki do tega pelje, si pa že sam namignil.
    LP
    Mohor

  10. dare dare pravi:

    Mohor, to da nimamo možnosti na žalost pomeni, da imamo same slabe možnosti. Škoda. Pa lih ne ljubi se mi imet kakšnega sranja :( . Lp

  11. Afnogunc pravi:

    “Ugotovili bi, da želimo tekmovati z vietnamskimi desetletnimi otroki, s kitajskimi zaporniki, z indijskimi sužnji s taspodnje kaste …”

    Pe še naši zamaščeni vampi nam ne omogočajo, da bi delali toliko kot zgoraj omenjeni. Vzrok temu pa je spodaj.

    “Saj če prav pomislimo, po nekaj dneh praznikov, dobre hrane, dobre pijače, predobre hrane in pijače in preveč poležavanje, marsikdo pomisli ali ni vse to le zmedlo, iztirilo njegov ustaljeni borbeni ritem!!

  12. dare dare pravi:

    @Afnogunc, rešitev se ponuja kar sama od sebe. Izstradati svoje družine in vse skupaj, vse kar je nad osem let, nagnati v premogovnike in na plantaže.

  13. mijau pravi:

    Kaj še imamo kak premogovnik odprt?

  14. Afnogunc pravi:

    Bodimo pošteni, vsega presiti ljudje niso ne vem kakšni garači. Pa so takšni (sindikalni zaupniki ali poverjeniki) vedno v prvih vrstah, ko je treba marširati po ulicah s transparenti o lakoti. No ja sedaj ji ni na spregled, bilo pa jih je polno, ko je prišel Janša na oblast.

    Sam nisem nikoli poudarjal delavnost, ampak ustvarjalnost. Nekdo se lahko v tovarni pretegne, vendar če ne dela izdelka, ki bi se spodobno prodajal, je vse zastonj. Mar nimamo slovenci najbolj izobraženih ljudi do 30-ega leta v Evropi? Kaj za hudiča so pa študirali, da ne znamo narediti vsaj povprečne dodane vrednosti v evropi. Prepričan sem da se bo zaton kitajcev začel s tistim trenutkom, ko bodo dosegli našo stopnjo izobrazbe, saj ne bo nikogar več, ki bi hotel delati. Znano je da imajo Kubanci nadpovprečno število gradbenih inžinirjev, pa nikogar, ki bi popravil vodovodne cevi in zato dvigajo vodo v višja nadstropja v vedrih po škripcih. Vsaj tako je napisal naš turist, ki se je tam mudil. Dohtarjev imajo pa toliko, da bi zadoščalo za vso ameriko – pa kaj?

    Mi imamo strukturne probleme, ki so namenoma ustvarjeni. Tako sem nedavno zasledil podatek, da nas vsako leto zapusti 10.000 mladih “izobražencev”, uvozimo pa jih prav tolikšno število iz bivših “bratskih republik”, vendar večinoma manj izobraženih, za manj zahtevna in obupno slabo (ali sploh ne) plačana delovna mesta.

    Kako bomo s tako politiko splezali na zeleno vejo ne ve nihče – še najmanj tisti, ki so jih polna usta “stroke”. Če kdo hoče iz povprečno Evropsko razvite slovenije leta 1940, narediti afro-indijsko-azijske razmere, je to leva politika.

    Pa ni to od danes! Kdo pri zdravi pameti pa verjame, da so rešitev vedno višji davki? Pa vendar ni sedaj nikogar od znanih kričačev, ki bi spravil ljudi na ulice, demonstrirat proti samomorilski politiki. Tisti iz Maribora so utihnili takoj, ko so dobili dobro, od davkoplačevalcev plačane službice.

    Da se bo sploh lahko začelo razmišljati o spremembah, je najprej treba spremeniti zakonodajo – ali še bolje, vreči vse kar obstaja v smeti. Danes ne more začeti obrti ali podjetništva nekdo, ki nima vsaj 100.000€. To pa zato ker bo v njegovo garažo, kjer bi začel delati, planilo na desetine, državnih uslužbencev, ki kao skrbijo za ustrezne delovne razmere in pogoje. In ni hudič, kaznujejo te lahko, če imaš 10cm prenizko obešen gasilni aparat. Če boš delal polizdelke, boš v pol leta lahko zaprl firmo, ker pri nas nihče nič ne plača – pa nikome ništa. Če pa boš hotel prodati software kaki državni firmi, pa brez podkupnin seveda ne bo šlo.

    Število blokiranih podjetij in obrti je vsak dan več, sedaj pa jih čakajo še novi davki. Če verjamete ali ne, se bo hišica iz kart zrušila še pred poletjem. Koliko bo ljudi, ki ne bodo mogli plačati novega nepremičninskega davka? Brez tega denarja pa je predvideni proračun utopija. Kaj šele, če pade na ustavnem sodišču!

    Smejal sem se že takrat, ko smo se šli samoupravljanje in so ljudje množično drli na razna glasovanja in je bilo vse izglasovano, pa če je bilo še tako neumno. Ko sem jih vprašal, če sploh vedo za kaj se gre so me samo grdo gledali in rekli, da sami tako ne morejo nič spremeniti, ker je že vse odločeno.

    Tako po inerciji še danes vedno znova volijo ljudi, ki so jih že ničkolikokrat nategnili – tudi danes se smejim. Sam imam toliko energije in raziskovalne žilice, da se za prihodnost ne bojim – se pa bojim za večino ostalih, ker bo streznitev kruta. Pa nikogar ne izkoriščam, temveč živim od svojega znanja, tega pa ne prodajam davkoplačevalcem oziroma državi, da se razumemo.

  15. miri pravi:

    Pa,recimo,da hoče oseba odpreti najstarejšo obrt.A imamo dovolj svetovalcev za nasvete in predpise?Kaj vse potrebuje za nemoteno delo?Rabi računovodjo ali mogoče ing.varnosti pri delu?Blagajno?Davčno številko in žiro račun?

  16. Afnogunc pravi:

    Pri dobri izbiri strank ima lahko sexualna delavka vse pošlihtano.

  17. dare dare pravi:

    Afnogunc, tvoj komentar mi je zelo všeč. Bom odgovarjal kasneje. Lp

    Miri, obrt je obrt :)

  18. dare dare pravi:

    @Afnogunc,

    , kot sem rekel. Bom poskusil odgovoriti. Pa sem ugotovil, potem ko sem še dvakrat prebral tvoj komentar, da to niti ni tako zelo enostavno.
    Torej! Vsega presiti ljudje praviš? Tukaj bi jaz dodal še nekaj pridevnikov. Omenil bi še razvajeni in predvsem naivni. Razvajeni v smislu neke podedovane miselnosti, da ni treba niti takrat ko so težave ničesar ukreniti, ker bo neka sila uredila, da bo nazadnje vse pošteno in prav. Naivni pa zato, ker mislimo, da se bo vse uredilo zato, ker smo tako strašno pridni, garaški in pošteni.
    Seveda so tisti, ki paradirajo v prvih vrstah zgodba zase. Oni že vedo zakaj so tam.
    So pač del tistega kar omenjaš kasneje, ko pišeš o spremembah zakonodaje. So pač del vsesplošnega vzdušja v tej naši domovini. V krajih kjer je zakonodaja, tako volilna kot kakšna druga, namenjena predvsem temu, da se ne spremeni prav veliko. Še vedno namreč obstaja armada ljudi, ki skupaj s svojimi razkošnimi rodbinskimi drevesi čuvajo podedovane in negovane privilegije, ki jim omogočajo udobno vegetiranje v mehkih pernicah. Ne glede na njihov resnični učinek in predvsem ne glede na to kakšne posledice ima njihovo izsesavanje uvelega slovenskega vimena.
    Tajkuni in tisti maloštevilni obtoženci za gospodarski kriminal so samo deviacija, neprevidneži, ki niso znali obdržati svojega statusa v tem stanju.

    Vendar pa, jaz vedno gledam na težave bolj s svojega zornega kota. Z aspekta bolj navadnih ljudi. Kot sem že na začetku omenil, sem tukaj pripravljen biti zelo samokritičen in jemljem nase kar dovolj krivde za apatično stanje. Ne dvomim, da je težko za človeka, ki je inovativen, ki ima idejo in vizijo, povrh vsega pa še dovolj energije, ko namesto spodbude in pomoči dobiva pod noge polena, vendar dejstvo je tudi, da večina ljudi ni takšnih. Velik del jih bo še vedno naivnih in še vedno bodo »žrtve« te ali one politike in ureditve. Zato tudi vedno malo ciljam na socialne teme in na solidarnost. Ki pa nikakor ne bi smela biti glavno vodilo. Še manj pa zaviralo v smislu, »da je najbolje nič delati, saj košar dobi le malo manj od poštenega delavca. »

    Domnevam, da je te stvari vsaj tehnično, dokaj lahko urediti, če prej dovolimo, da se ideje, inovativnost in energije, ki jih omenjaš, sprostijo in naredijo boljše ozračje.
    Želel sem še o nekih stvareh, o malem podjetništvu in lokalnih skupnostih, civilni iniciativi in podobnem ampak sem že tako malo nepovezano naložil. Bod fajn. Dare

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !