dare.likar@siol.net

Arhiv za Januar 2014

Tokrat pa o sreči

23.01.2014 · 19 komentarjev

(pa naj se še tako čudno sliši)
Problem je v bistvu samo v tem, da smo dovolili nesreči, da si je pridobila prednost. Lejte, preprosto … če nas kdo vpraša, kaj je to sreča, imamo po večini kar težave. Mogoče dobitek. Cel kup denarja, ki nam bi padel z neba. Mogoče dedovanje. Posestvo, denar, avtomobili in biznis. Mogoče kdo poskuša biti pesniški, malo bolj globok in bolj človeški. Srečo definira z otroškim člebljanjem, dekliškimi nasmehi ali nežnostmi in ljubeznijo. Vendar, z gotovostjo lahko trdimo, da je vse skupaj močno neotipljivo, zelo nedorečeno in sploh, kot bi rekli tamladi »kar nekaj«!
Ravno nasprotno pa je z nesrečo. Vprašajte Slovenca v teh časih, kaj je nesreča! Niti sekunde ne bo razmišljal. Zadrege preprosto ne bo. Skoraj vsak vprašani bo jasno in glasno reagiral. Kako tudi ne. Beda, nesreča, gorje?!? Ja, mislim, a nimaš nobenega težjega vprašanja? Saj to je pa ja tukaj, Tukaj in zdaj. Poglej okoli sebe pa ti ne bo treba postavljati tako glupih vprašanj.
Pa niti nimam namena bluziti o tem, kako je to s srečo relativno. Ne, nikakor. Čeprav se kar na dlani ponuja dejstvo, da je naše stanje že tako strašno blizu samemu dnu, najnižji sploh možni točki, kot je to isto stanje mogoče za nekoga drugega čisto drugačno, morda celo drastično boljše kot se nam trenutno zdi. Vzemimo na primer begunca iz Afrike, ki mu uspe priveslati na Lampeduso in potem še nekako uspe priti v civilizacijo in po nekih čudnih ovinkih v Slovenijo. Lahko smo prepričani, da se mu bo zdelo v primerjavi z njegovim stradežem, to kar imamo. nekakšno nepojmljivo razkošje. Nekaj, kar ni niti sanjal, da obstaja!
Jaz se tega dejstva sicer malo tudi zavedam, vendar na takšne primerjave ponavadi ne pristajam iz preprostega razloga, ker ne dajem posameznikom pravice, da ga zaradi dejstva, da je v večjem delu sveta še precej slabše kot tukaj, lahko po mili volji biksajo in se delajo norca iz mene. Ne, to pa ne!!
Kaj torej storiti? Mislim, da je del rešitve, cele seveda ne poznam, v tem da srečo, ki jo iščemo, malo bolje definiramo. Namesto, da si jo predstavljamo, kot blaženo stanje, ki si ga bomo verjetno kupili s tistimi dvajsetimi od nekje padlimi milijoni, kot stanje, kjer nam delavcem ne bo treba delati, mislecem ne misliti, tistim, ki skrbijo za zakone in red pa ne bo treba več skrbeti, ker bo tam itak urejeno vse. Vsa vrata bodo odprta vabila naj stopimo skoznje in povsod nas bodo čakali iskreno razprtih rok. Žalost, malodušje, bolečine in strah bomo deli med spomine in to bo to!
No, da bi sreča kdaj v bodočnosti za kogarkoli dobila takšne oblike, je v bistvu dokaj malo verjetno. Dosti bolj gotovo je, da kaj takega niti ne bi imelo smisla. Tudi če se kaj od tega po nekem naključju izpolni, recimo tisto z denarjem, vse ostalo nikakor ne spada samo po sebi zraven. Človek preprosto mora imeti skrbi, mora nad glavo imeti pritisk in vsaj s treh strani ga mora nekaj opozarjati na datum, čas, rok in cilj! Nekaj mora trkati na njegovo odgovornost. In če vse skupaj ne deluje, kot bi moralo, človeka mora nekoliko gristi. Slaba vest, krivda, jeza zaradi neuspeha.
Moje definicija za srečo je torej malo drugačna. Osrečuje me, če se zbudim z načrti. Če čutim, da sem se razveselil dneva in, da bom ta dan nekaj počel . Da začutim energijo, ki takšnim načrtom in veselju pripada. Da jemljem srečo kot trenutke. Nekaj vmes. Kot ocvirek in okrasek takšnega dneva. In želje so namenjene takšnim ocvirkom, ne pa nekemu blaženemu stanju, ki bi mi obrnilo življenje na glavo in me poleglo v mehke pernice kjer bi imel vse in kjer bi bil ob vse.
O sreči v bistvu ni tako lahko napisati spisa. Je pa nekaj popolnoma jasno. Ne smemo dati nesreči prednosti pred njo!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

TRIKRATTRI

13.01.2014 · 36 komentarjev

V letošnje leto sem, tako kot v vsa prejšnja, vsaj kolikor se jih spomnim, vstopil brez zaobljub in strašno trdnih namenov, kako bom vse živo spremenil. Sem si pa vsaj za tisti prav taprvi dan v letu zadal nek cilj. Da bi šel na Hleviše in da (vsaj) tisti dan ne bi šel, niti na en kofe, v oštarijo. Ko sem zvečer sedel v gostilnici, ki je podobno kot hleviška koča v hribih, moje zavetišče v dolini, sem se tolažil, da sem bil pač polovično uspešen. Izpolnil sem prvi del in popoldne pokuril nekaj od vse praznične košte, za izpolnitev drugega dela pa mi je zmanjkalo trdne moške volje.
O tem kaj me pritegne v nekem gostinskem lokalu je v bistvu dokaj težko pisati. Pa ne, da bi se težko spomnil, kaj je tam prijetnega, dobrega, vedno znova zanimivega. Kje pa! O tem bi lahko pletel cele štrene. Gre za nekaj drugega. Gre za to, da pri nas, kolikor je meni znano, ne obstaja pozitivno razmišljanje o takšne vrste druženju. Že zgolj omenjanje gostilniških večerov, debat in veseljačenja, daje bralcu misliti, da to piše luzer, verjetno zasvojenec in od časa povožen boem, ki ne najde več trdnih tal pod nogami.
Naj kar takoj povem, da me je k ponovnem razmišljanju o tem spodbudil eden naših najeminentnejših športnih komentatorjev. Čeprav zna dec biti jako zoprn in nesramen, se mi je tokrat zelo prikupil s tem, ko je pozval vse kritike planiških prireditev, torej vse tiste, ki se znašajo nad veselimi, pretežno opitimi in razposajenimi Slovenci na tekmah v Planici, naj pridejo pogledat v Kulm. Potem bodo šele videli, kaj pomeni pijančevanje. Naša Planica je po Staretovih besedah prava kulturna ustanova.
Seveda pa je druga zgodba kaj mediji, analitiki, pravičniki in dušebrižniki iz tega potem naredijo. Bog ve, če v Kulmu novinarji bolj kot športne novice iščejo mladince, ki jih je alkohol malo prinesel okoli. Enako sem v zgodbi »Patriot v Planici« pred leti pisal o Kitzbühlu.
In res. Nenavadno, kako se takšnih problemov, v kolikor to so problemi, lotimo pri nas. Pred leti sem se še kar repenčil okoli protikadilskega zakona. Pa še nekadilec povrh vsega. Naj najprej omenim, da sem z rezultati tega zakona maksimalno zadovoljen in da je to ena boljših stvari, ki se je v gostinstvu zgodila. Ni mi pa takrat šlo v račun, da je treba imeti takšen pristop. Da je treba ljudi v to prisiliti. Veliko ljubše bi mi bilo, če bi se spremenila miselnost. Če bi ljudje nekako sami prišli do istega rezultata. Kar predstavljal sem si svojo zgodbo o prenehanju kajenja. Kakšen optimističen reklamni spot bi bil to, ko bi posneli ubogega gorskega kolesarja, še pred nedavnim hudega kadilca, ki ne more čez nek ubogi dvokilometrski klanec potem pa v nekaj kratkih mesecih premaga tisti in še marsikateri hujši breg. S svetlim pogledom, ponosom in čistimi pljuči. Ampak ne. Pri nas je treba ljudi dati v nič. Njihovo nespametno početje skorajda kriminalizirati in nasploh vzbuditi pri teh ljudeh sram in samozaničevanje.
Podobno je seveda z alkoholom. Saj ni dileme. Marsikateri alkoholiziran človek povzroči tako hude stvari, da ni mogoče reči zanj dobre besede. Tudi žrtev ali svojci žrtve niso tisti, ki bi jim lahko povedali kakšno olajševalno okoliščino. Ne gre pa mi v račun, da se prikazuje enako nizkotno vse ljudi, ki si kdaj privoščijo kakšno veselico. Poštenega človeka, ki je poskrbel za vso varnost in upošteval vsa pravila in nekaj spil za svoj zasluženi denar, se primerja s kriminalci, ki na cestah pobijajo otroke. Zelo redko ali nikoli nisem zasledil, da bi spodbujali organiziranje prevozov na zabave, da bi lokalne male kršitelje morda opozorili ali kaj podobnega. Ne, organi pregona v zasedi počakajo petinsedemdesetletnega moža, ki so zanj vedeli, da je posedel v gostilni, prej kot se je zapeljal po tistem dvesto metrov dolgem kolovozu do doma. Ocarinili so ga za tri penzije, ga za vedno spravili ob vozniško in ga v statistiko postavili ob človeka, ki je trikrat bolj nažgan divjal po avtocesti. V napačno smer.
Lokalček, majhna okrepčevalnica, ki sem jo omenil v začetku se imenuje »Tri krat tri«. Že samo ime pove, da gre za majhen prostor. No, kakšen meter več je kljub vsemu po vsaki stranici. Zelo nasprotno od majhnih dimenzij pa ima gostilnica nečesa drugega. Polna je vsebine. Polna dogajanja. Posebno v teh časih mrtvila in apatije. Tja zahajajo stari, upokojeni knapi, nekaj zares pravih idrijskih originalov. Neizčrpna in žlahtna gora spominov in zgodb. Potem je tu že omenjeno zavetišče rekreativcev, ki v tem koncu sestopijo spet v dolino. Obstaja tudi zanimiva politična heterogenost, zanimiva, zelo redko konfliktna, zato pa večkrat kar malo komična. Mogoče najpomembnejši za dogajanje pa so Graparji. O njih sem pisal v zvezi z njihovim pustnim društvom. Je pa treba povedati, da nikakor ne dovolijo, da bi se lajf omejil na pustni čas. Za dogajanje, vključno z muziko, navadno v izvedbi ad hoc orkestra »kakor kdo more«in vključno s kakšnim do kosti obranim pršutom je vsak izgovor dovolj dober. Ob nedavni dvajseti obletnici lokala smo bili gostje poleg drugega pogoščeni s praženimi vampi. Petnajst ali dvajset kil smo jih spravili v promet. Omeniti pa moram kakopak tudi cel šopek prikupnih natakaric in podjetno gospodinjo, ki očitno ve kako je treba.
No, vidite. To je to. O teh ljudeh ne morem napisati ničesar slabega. Celo zelo nasprotno. Poleg tega pa sem tudi jaz tam. Mogoče se kakšnemu kulturniku, ki me pozna to ne zdi v redu, ampak moram priznati, da je večja možnost, da me najdete tam, kot pa v knjižnici ali galeriji. Ja, prav vesel sem, da sem zraven. Dare

3 x 3

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli · muzika · nostalgija

Nočem biti konkurenčen!!

3.01.2014 · 18 komentarjev

Tako zdaj pa znova. Moram reči, da sem za priprave na nov začetek dobil., če že drugega ne, na pretek časa. Imel sem kar štirinajst dni počitnic. In to v času, ko so nam ukinili en dan praznika, kar je bil tako pomemben in pomenljiv ukrep, da skoraj ni bilo moč ugovarjati ali imeti pomisleke ali je to potrebno ali ne. In zdaj se sprašujem, ali sem, medtem ko delavstvo žrtvuje tako pomemben dan, tradicionalno namenjen rekonvalescenci in novemu zagonu, sploh še v igri. Ali nisem s temi svojimi prostimi dnevi preprosto zamočil že na samem začetku. S tem luftarskim pristopom preprosto ne morem biti konkurenčen. Ja, to je to. Konkurenčnost.
Sam prosti dan je sicer lahko predmet razprave. Saj če prav pomislimo, po nekaj dneh praznikov, dobre hrane, dobre pijače, predobre hrane in pijače in preveč poležavanje, marsikdo pomisli ali ni vse to le zmedlo, iztirilo njegov ustaljeni borbeni ritem! Bolj pa me bega ali je to smiseln predmet razprave v kontekstu, kot sem ga nastavil zgoraj. Ali je to korak bliže konkurenčnosti v neizprosnem globalnem ekonom kotlu!?
Lani, ko so naši gospodarstveniki »uspeli« odškrtniti drugi januar, kot dela prost dan, je zgledalo, da je ta en usrani delavni dan nekaj strašno ključnega za rešitev gospodarstva. Delodajalci so že naslednji dan z velikim navdušenjem pozdravljali ta maksimalno zdrav ukrep. Seveda niso pozabili navreči, da so še rezerve in da bi bilo dobro razmisliti še o kakšnem dnevu, ko so plebejci čisto brez veze doma, medtem ko bi lahko proizvajali stvari za tovarniškimi linijami.
Če smo takrat poslušali sindikaliste, smo , kakopak, zvedeli, da so takšen izid »izpogajali«! Kako naj bi bilo drugače. Tudi zdaj, ko delodajalci napovedujejo nove napade na kilometrine in malice, so ti taisti gospodje, ki bi bili radi tovariši, pripravljeni, da se podajo na neizprosna pogajanja. Eden takšnih, po mojem v svoji naivnosti celo dokaj iskrenih primerkov, mi je to o pogajanjih povedal tako ponosno in zanosno, da sem rabil nekaj sekund prej kot sem ga čisto jasno povprašal nekaj stvari.
»Kdo ti daje pravico, da se o tem pogajaš!?«
»Kako to misliš?!« je bilo seveda njegovo protivprašanje.
Nisem imel občutka, da razume kaj mu želim povedati s tem, da smo prišli na neko točko, ko ne obstajajo več pogajanja in barantanja ampak je ostal samo še čisto navaden in enostaven NE ! Od tukaj naprej ni več ničesar zate, stari!« Ne dam! Seveda bi se z mano strinjal na vsakem koraku, ko bi se sprehodila po preteklosti in skupaj ugotavljala kako smo korak po koraku, centimeter za centimetrom dovolili, da nam odščipnejo zdaj to, zdaj ono. V neki privzgojeni naivnosti, mlahavi sprijaznjenosti in zaupanju v neznano silo, ki bo stvari zagotovo na koncu postavila na svoje mesto, smo dovolili, da polastninijo in degradirajo naše delo, izkušnje, pravico in red.
Saj niti ne bi bilo treba pisati primerov, ampak naj bo … mojster šloser, vzdrževalec na liniji … kriza … mojster v proizvodnjo. Pa je šel delat za mašino, ki jo je prej vzdrževal in servisiral … pa se je pokvarila … no, ko si že tukaj, saj znaš sam popravit … in je … Eden od sto se je spomnil in stopil do odvetnika vsaj povprašat, kaj je s tem. Ali je to v skladu s čimerkoli. Še zdaj je model znan po tem, da je bil siten kot stara baba in da mu nikoli ni bilo nič prav.
In mi bi se pogajali še kar naprej. Ker želimo biti konkurenčni. Ta beseda zveni tako logično, tako nedvoumno, tako edino prav. Kot da je težko malo pogledati okoli sebe ali pa se vprašati s kom tekmujemo. Kdo je tista naša strašna konkurenca, ki bi jo radi dosegli. Če bi se ustavili za trenutek in poskusili razmisliti o tem, bi ugotovili grozne stvari. Ugotovili bi, da želimo tekmovati z vietnamskimi desetletnimi otroki, s kitajskimi zaporniki, z indijskimi sužnji s taspodnje kaste … spisek se kar nadaljuje. In če bi še malo premetali sem in tja vsa kruta dejstva, ki bi se nam razjasnila, bi ugotovili še nekaj stvari. Uvideli bi, da smo s pristajanjem na to tekmo v veliki meri krivi tega trpljenja, suženjstva in zlorab. Nenavadno, kajne?
Tako, to sem imel za povedat. Zdaj pa bi se pogajal tudi sam. Ampak stvari bi nastavil malo drugače. Izhajal bom iz tega, da je kovač nekoč koval eno cimpermansko klamfo četrt ure. Zdaj pa ena spodobna ekscentrična štanca namlati takih zadev v eni uri za manjši kamion. Torej? Eko. Štiri ure, štiri dni na teden, za pusta in Martina po en teden. Trinajsto plačo in božičnico v ustavo, davčno olajšavo za vsak obisk veselice in imuniteto za utrujene muzikante. No, to je to. Zdaj pa se lahko pogajamo. Ali pa, zaradi mene, tudi ne!! Lp Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu