KLOP

3.12.2013 ob 11:33

Tako sedim v naslonjaču, ki sem ga kupil v hoferju. V akciji, kakopak, in gledam v bel ekran, ki mi mojo pozornost vrača z lahnim, skoraj nežnim osciliranjem. Tuhtam ali ni mogoče pol ali tričetrt stopinje prehladno, posebno v noge, ali ne bi mogoče zraven ekrana postavil nekaj, da bi med morebitnim pisanjem kaj prigriznil in ali ne bi bilo pametno opaliti še eno pasjanso prej kot se lotim.

O energiji, torej o tistem česar definitivno nimam skoraj nič, nisem nameraval. Nasploh s tem ne spodbudim kakšnih pričakovanih reakcij. Sicer ne vem kakšne naj bi bile, ampak po navadi me nihče ne jemlje posebno resno. Pa čeprav domnevno znam še kar solidno opisovati stvari in občutke in zelo plastično povem kako se mi cel dan zdi, da vso »moč«porabim za to, da stojim na dveh in da se mi zdi, da ne morem dvigniti več kot na primer kakšne pol kile, doživim kvečjemu posmeh, ali pa, še huje, pripombe v stilu: »Ja, zdaj je takšen cajt! Saj smo vsi takšni! Taka luna je … itd … itd!!«

In me ima, da bi koga zgrabil za kravateljc. Če bi, seveda za to imel moč. No, mogoče mi zdaj malo upanja, tako za to, da me bo kdo jemal resno, kot za to, da se bo to uredilo, daje napotnica za dohtarja, ki se bo ukvarjal z mojo boreliozo, ki bi znala biti vzrok za to stanje, vseeno pa se bojim, da sem pač preprosto tak. In kar je še huje, da sem samo eden od mnogih.
Neki dan sem se malo spotaknil ob cinično pripombo mladeniča na fejsbuku, ki je zviška spraševal vstajnike izpred leta, kje ste, zakaj ne demonstrirate več, kaj ste dosegli? Ob tem seveda, da on ni bil tako neumen, da bi hodil takrat v Ljubljano in tam tako brezplodno zapravljal čas. To bi bilo seveda s strani takšnih cinikov čisto znosno, če bi hkrati znali povedati kaj so pa oni vsaj poskusili narediti, da bi se kakorkoli postavili nemarnostim, ki se nam dogajajo in, ki jih tudi sami tako radi in tako pogosto kritizirajo. Na toplem in v udobnih položajih, seveda.

Ampak ne smem biti niti preveč kritičen do modela, kot tudi ne smem preveč povzdigovati tistih protestov. Konec koncev smo res kar veliko razmišljali takrat, zakaj mora to potekati ravno pozimi, pa ali je res treba, da je v petek, pa ali je ura taprava … in takšne jako pomembne stvari!

Te dni lahko na teveju pogledamo Ukrajince, ki se ne morejo sprijazniti, da se njihovemu predsedniku ne mudi v Evropo. Pa ne bi niti komentiral njegove skeptičnosti ali karkoli ga že muči. Ampak uspelo se jim je zorganizirati in nekaj sto tisoč jih rogovili po ulicah Kijeva. Tako kot je treba so se tudi zmikastili z žandarji in razsuli dovolj stvari, da zadeva zgleda resna.
Še bolj divje zgledajo protesti na Tajskem. Tam je narod preprosto napadel utrdbe vlade, parlament in podobne svete kraje. Seveda mora tudi tam nekdo organizirat in vzpodbuditi vse skupaj, ampak ko pogledaš tiste ljudi. Do pasu goli, z rdečo cunjo okoli glave in ihtavim, odločnim pogledom. Mislim, to, gospodje, je jezen in odločen človek. Ta ne tuhta ali je tričetrt stopinje pretoplo ali prehladno. Ta nima bolezni od klopa in ta ne piše na blogih in v forumih »Dost nam je! Gotovi ste! Poslance na minimalce! In podobne brezplodne bedarije!«

Res mi pade na pamet, da tudi borelioze nima, ampak hkrati pa tudi, da morda tudi sam ne morem na tistega usranega klopa zvaliti prav vsega. Me skrbi, da je velik del moje šibkosti odporen na vse antibiotike. Da je preprosto del mene, del ljudi okoli mene in del naroda. Da je prirojena, privzgojena lastnost, ki smo se je nalezli skozi par generacij, ki s(m)o živele v nekem času, ko smo sicer imeli prav tako usrane plače, korupcijo,klientelizem in podobne nemarnosti. V manjšem obsegu mogoče ampak vseeno. Nismo pa poznali skrbi za svoje službe, skrbi za to ali bomo naslednji teden še imeli svojo fabriko ali jo bo kdo odvlekel v Romunijo, nismo vedeli za bankrote, stečaje in čakalne vrste za hudo bolne ljudi. Borbenost, ihta, pogum … to je začelo v nas krneti. Tako kot oči človeške ribice, ki v temi kraških jam enako dobro shaja brez njih, se nam je borben duh počasi manjšal in nazadnje ostal samo še sled, ki bi lahko, tako kot za tiste proteusove pikice, strokovnjaki razglabljali, ali je tam sploh kdaj kaj bilo! Za pomoč pri raziskavah bodo lahko uporabili stare knjige, kjer bodo ugotovili, da je Črtomir raje šel v smrt, kot v suženjstvo in da je Iztok z golimi prsmi širil svoje svobodno obzorje. In tuhtali bodo kako se je lahko počasi njegovo junaško sedlo spremenilo v hoferjev naslonjač.

In tako smo postali iz ihtavih bojevnikov en kup sitnežev. Vsi povprek nekaj pametujemo in večina nas čisto natančno ve, kaj bi bilo treba storiti. Tudi tistih nekaj najbolj kompetentnih, ki na nek način uživajo dobre strani slabega stanja, povzema to taktiko. Dobijo se na, na videz strašno fatalnem, kriznem sestanku in se menijo. »Tako bi bilo treba narediti!!!« sklenejo nazadnje in strašno odločno glerdajo v kamere. Potem pa se ne zgodi nič.
Mi pa sploh nič. Zase se postavi samo nekaj gejev. Aja, pa en vegan!

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev na “KLOP”

  1. Marjana pravi:

    Tole čašo pelina pa sem izpila na dušek, dragi Dare. Natanko tako bi jo lahko izpisala jaz in še mnogi iz najinih generacij …
    Kar se pa tistega “usranega klopa” tiče, pa je hudič kar zagaman. Dela marsikaj po svoje in čisto drugače, kot bi ti želel. Mislim, da ni druge, kot da mu napoveš vojno in uporabiš vso razpoložljivo municijo.

  2. ANA BALANTIČ pravi:

    Vsi samo govorimo, da bi pa res morali enkrat stopiti na ulice. Hudiča, ko pa moraš vsak tak vstop vnaprej napovedati, da ti ga odobrijo. Haloooo! Je to potem še to. Kdo pa odobri napad nase, kdo? So Tolminci napovedali punt, ga jim je kdo odobril?
    Dare z borelijo ni šale, da ne boš zamudil bitke. Mene je dohtar po tistem velikem fleku na nogi samo opazoval in opazoval, ker ni bilo pravega izbruha, malo slabosti je bilo pripisati moji preobčutljivosti, nič pregleda krvi itd, flek je počasi izginil, le telo me vsake toliko v teh dvajsetih letih ne uboga. Za vojno s klopom je sedaj prepozno so mi rekli. Ana

  3. miri pravi:

    Tudi Idrijca te dni leno teče proti Soči.Pa bo vedno tako?

  4. dare dare pravi:

    @Marjana, lepo pozdravljena. Hvala. ne vem kako bo z municijo in vojno napovedjo. Mislim, da sem se kar trudil, da bi si malo izboljšal kondicijo. Potem pa grem v hrib. Marsikateri planinec bi tistega še večerni sprehod ne imenoval. Potem pa sem zvečer tak, kot bi zavzel Mount Blanc. Mislim, to mi pa res vzame pogum.
    Povrh vsega pa je s tem usranim klopom tako, da mi ni še nihče zatrdil, da je sploh česa kriv. Tudi sam nekoliko dvomim in ga vodim zgolj kot osumljenca.

  5. dare dare pravi:

    @Ana, ne vem s čim naj bi hitel. Kaj naj naredim? Ko sem hodil na nesmiselne izlete na infekcijsko, so mi jemali kri in dohtar me je vsakič vprašal “kako ste?”. Počasi sem na ta vprašanja začel odgovarjati s telečjimi pogledi in potem mi je enkrat pojasnil zadevo nekako takole: “Veste, saj nič ne zamudimo, če s terapijo začnemo pozneje!”

    Viš hudiča. A to je pa vseeno, če se počutim kot podrtija!?

    Potem je bil tip pa še začuden. Ne vem ali je mislil, da sem zato hodil k njemu, ker sem želel videti, kako v počasnem posnetku drsa po tistem hodniku. Slow motion totalen!

  6. dare dare pravi:

    @Miriu, proti Soči domnevam, da še kar nekaj časa. Leno pa bi upal staviti, da ne tako dolgo! :)

  7. Olna pravi:

    Dare, to s pomanjkanjem energije mi zveni zelo znano…pa kolikor vem, me nikoli ni najedel klop. Se pa znam počutiti kot ožeta krpa, in sprehod pod Pohorjem mi je že Mount Everest. Ampak vedno je fajn za vsako reč imeti dežurnega krivca, zato kar mirno zmerjaj klopa.

    Zagotavljam ti pa, da se ti bodo zbudile neslutene energije, če bo tisto z ulico kdaj šlo zares!!! :mrgreen:

  8. mijau pravi:

    Dare, ti imaš klopa, jaz pa svojih 75 na puklu, na kar se sam sebi opravičujem, ker se aktivno ne udeležujem protestov.
    Sem pa tudi toliko pravičen, da drugih ne pošiljam po kostanj v žerjavico, čeprav mi je žal, da je vse skupaj potihnilo.
    Z besedami pa podprem njihova prizadevanja, kjerkoli imam priložnost. In upam, da tudi to malo pomaga.

  9. dare dare pravi:

    @Olna, saj tudi jaz pravim, da je klop samo osumljenec. Vendar to moje stanje traja že dolgo in zagotovo si ne domišljam, da me nekaj j…. Vsaj glede na to ne, kakšno željo imam delat in kakšne načrte si delam, potem pa to. Poleg tega pa, če imam res nek zdravstveni problem (izločili smo ščitnico, cuker, holesterol, pritisk itd.), potem je še najbolje, da ostanemo pri klopu. So razne druge variante še bolj za en drek.

  10. dare dare pravi:

    @Mijau, z Branko na mmc-ju sva se zmenila, da bod(m)o lahko tisti malo starejši pa samo navijali za naše!!

    Bom videl kam bom spadal sam. Z besedami pa bom titak zraven! Ne bo druge. lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !