dare.likar@siol.net

Arhiv za December 2013

Vsem vse naj ….

25.12.2013 · 10 komentarjev

Seveda želim vse najboljše ljudem okoli sebe. Predvsem svojim, pa tudi sodelavcem, prijateljem, znancem, kolegom po peresu in tistim, ki se poznamo le preko računalniških medijev. Zlahka se vživim v misel, da iskreno želim vse najboljše pravzaprav večini ljudi. Še celo tistim, ki pri meni ne pridejo skozi, lahko na nek način nekaj zaželim. Če drugega ne, pa morda to, da bi se spremenili in nehali gnojiti vsem okoli sebe.
Svojim najbližjim sicer človek izrazi želje na drugačen način. Z njimi samo pove, kako vsak dan, pa naj bo kakršenkoli praznik ali ne, vsak trenutek upa, da je z njimi vse v redu. Da so zdravi, zadovoljni, da ne rinejo v težave in nevarnost, da nimajo težav s svojimi lastnimi željami, svojim delom, ljubeznimi in vsakdanom nasploh.
Prijateljem, pa naj bodo to tisti, ki z njimi sedeš za isto mizo v gostilni in predelaš aktualne stvari, šport, politiko in vseh sort lokalne novice ali pa tisti, ki z njimi komuniciraš na druge, bolj moderne pa zato na žalost manj človeške, manj tople načine, tistim zaželiš vse lepe stvari zato, da jim poveš, da bi se rad z njimi družil še naprej. Čim večkrat in čim bolje.
Svojim kolegom, ki z njimi počneš podobne stvari, pa naj bo to obiskovanje gora, ribolov ali pisanje literature pošlješ voščila zato, da sebe in njih spomniš, da smo s tem svojim početjem povezani, da so stvari, ki jih delamo dobre in pomembne in jim zaželiš novih motivov, novih navdihov in nove energije za naprej.
Ko sem v uvodu omenil, da čisto vsi pa le ne pridejo v izbor, bi lahko kdo pomislil na menedžerje, na bogataše,morda tajkune ali politike, ki jih kdaj opisujem. Pa ni tako. Kot prvo, me večina stvari, ki jih domnevno spravlja na slab glas, denimo bogastvo, prestiž, snobovstvo, privilegiji, po večini ne motijo prav zelo. Ali skoraj nič. Največkrat se mi njihove zgodbe v bistvu zdije bolj žalostne. Bogve komu in zakaj oni voščijo za božič in novo leto?
Takim bi bolj zaželel, da mi prisluhnejo. Tako nepokroviteljsko, neošabno. Tako, kot bi jim nekaj povedal enakovreden sogovornik. Saj ne mislim, da vem vse o njih in njihovih problemih in da bi s svojim nakladanjem lahko kaj rešil. Kje pa?! Prej nasprotno. Vem pa nekaj o tem, kako stvari izgledajo z mojega zornega kota. Ta pa je, lahko sicer majhen, vsekakor pa eden od vseh, ki tvorijo celoten pogled.
Potem ostane na spisku pa samo še Dare. Sebi pa želim isto kot vedno. Poguma in energije. Ni pravi čas, da bi o tem razpredal na dolgo in široko. Naj ostane pri tem.
Vse najboljše želim v božično-novoletnem času, v novem letu in nasploh vsem skupaj. Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

NAŠ

17.12.2013 · 11 komentarjev

Moj, poudarjam moj, blog ima kar nekaj težav. Ena je zagotovo ta, da se kljub dolgemu stažu ne želi ponavljati. Ko začutim, da sem o neki stvari že razmišljal, me vse skupaj mine. Pa čeprav je isti problem ponovno ali še bolj aktualen kot takrat. Druga stvar pa je povezana prav z aktualnostjo. Ne vem, če je kdo opazil ampak pogosto se kar nekako izogibam pisati o tako imenovanih, vročih temah. Ta, a veste, so tiste, ko se nekaj zgodi potem pa vse bloge, forume in fejsbuk preplavi milijon zapisov o žgoči problematiki. In kar vsi avtorji po vrsti točno vedo kako rešiti stvar in kaj bi bilo najbolj prav. Debata zgleda podobna tisti v babjem prepiru, ko ihtave sogovornice v afektu izrečejo vsehsort, kar po nekaj dneh obžalujejo in zaradi tega raje ne govorijo več o tisti reči ampak so enako strašno pametne o neki še bolj aktualni. Zanimivo se mi zdi, kako suvereno nekateri nastopijo v zvezi z reševanjem najbolj zapletenih politično ekonomskih problemov ali pa npr. točno poznajo vse detajle dela centrov za družino.
Vendar pa, poudaril sem »moj«. Ti lastninski zaimki ali kar so že, so po svoje zelo zanimiva reč. Posebno mi zadnje čase v uho pade tisti množinski. Naš, naše, naša. »Naše« se je že pred leti, kar dolgo časa zelo pogosto slišalo. Bilo je kot nekakšna zapoved, nepisan zakon. »Moje« je bilo v primerjavi z »naše« nekaj nevrednega, nizkotnega. S poudarjanjem svojega imetja je človek rušil idejo in pljuval na doktrino. Pa to ni motilo Slovenca, da si je, kolikor je bilo to le mogoče, nabral čimveč imetja. In v nekih časih so bile priložnosti za to kar velike. Denimo med let 65 in 75 je deželo vsepovprek posejalo ogromno število individualnih hiš. Njihovo gradnjo je omogočala pridnost, solidarnost, znanje in ugodni krediti, ki so kmalu začeli izgubljati svojo obremenilni učinek zaradi inflacije. In tako je naš človek kljub strašnemu socializmu po večini prišel do svoje bajtice in vrtička. Pa naj kar omenim, da tega ne gledam obvezno kot nekaj slabega. Včasih celo nasprotno. Spoštujem ljudi, ki ljubeče in z velikimi napori negujejo svoje domačije, svoje vrtove in poti. Kakšni so lahko stranski učinki, kako lahko človek s tega, istega izhodišča zapade v ozkosrčnost in zaplankanost ne bi niti govoril. Takšnih zgodb in primerov je zelo veliko.
Potem je pa prišel čas, ko se je lahko začel »Moj« oglašati bolj na glas. Nekateri so planili po njem podobno nepremišljeno kot analitične prepirljivke z začetka zapisa. V privatni sferi so zagledali svetlo priložnost. Naivneže so spodbujali z vseh strani. Cel kup na novo nastalih bančnih firm se je začel boriti za armado na jarih samosvojih ljudi. Na osnovi klavrnih garancij v obliki ščečkanega podpisa na papirju iz mesnice so jim talali kredite in oni so se v cifrah, ki jih niso več obvbladali, izgubili. Po nekaj letih je večina tistih pajzeljcov, bifejev, trafik, cunjarn in čevljarij zaprlo svoja vrata in za njimi je pogosto šla kakšna bajta ali pa je kredit še leta plačevala cela familija.
Nekateri pa so bili bolj spretni. Znali so zaobiti faktor tistega rizika. Tistega namreč, da bi lahko izgubili tisto svojo hišico in pripadajoči vrtiček. Zastavili so meglo in napravili nekaj briljantnih manevrov, ki so si z njimi nakopičili lastnine, da številk navaden človek niti ne dojame. Vendar, ko je manevrskega prostora enkrat pa le zmanjkalo, tudi ti majstri niso vsi prišli zelo dobro skozi. Pravična in modra politika, ki je v nekih časih sodelovala pri teh lastninjenjih, je v teh časih novega tolmačenja pravičnosti in modrosti sklenila malo pobrskati po njihovih uspehih v preteklih letih in jih povprašati po zdravju.
Obstaja pa še tretja skupina. Ti so se šli nekakšno loterijo, kjer vsaka srečka dobi. Ugotovili so, da je najboljša od vseh kombinacija med »naš« in »moj«. Postali so veliki menedžerji, predsedniki in člani upravnih in nadzornih odborov firm, ki so v državni lasti. Torej so »naše«. Tej gospodi, vidite, se pa ni moglo kaj hudega zgoditi. Našli so idealno kombinacijo. Če je zadeva uspevala, so si talali nagrade in odpravnine, če je crkovala pa ravno tako. V slednjem primeru so sicer zaradi t.i. higiene, odšli na drugo državno firmo in tam ponovili zgodbo, prejšnji položaj pa prepustili svojim stanovskim kolegom. In ko sem že omenil crkavanje … crkniti taka firma itak nikoli ni mogla. Preko ustanov, kakopak ustanovljenih ravno v ta namen in v namen da zaposlijo še en bataljon neznansko dobro plačanih strokovnjakov, ki skrbijo za naš blagor, smo davkoplačevalci zacelili še tako hude rane in zamašili vsako luknjo. In zadeva je tekla naprej. In vedno so se našli ljudje, ki so znali s parolami. »Ohranimo naše! Ne dajmo svojega! Nočemo biti hlapci na svoji zemlji!!« Le zakaj hudiča tako tiščijo v to »naše«? Kdo bi vedel.
Pred dnevi se nam je s programom, ki očitno bazira na teh idejah, predstavila nova stranka. Eden od protagonistov, sicer krivec, da jutranji pivci skrivajo svoj vinjak pod šankom, je stari znanec v slovenski politiki. Razen omenjenega zakona sicer na pamet ne vem kaj je zagrešil ali pa koristnega naredil v preteklih letih. Drugi govornik pa je bil zgodovinar, ki je bil še nedavno v mojih očeh dokaj objektiven in profesionalen, potem pa se je odločil na svoj intelekt pljuniti na beden in butast način, ko se je na dan neke nepomembne cerkveno domobranske maše, preoblekel v partizanskega kurirčka in na ad hoc organiziranem mitingu cepetal pred mikrofonom v družbi nekaj deset somišljenikov.
Vendar pa sem želel nekaj napisati o najnovejših zakonih. Predvsem nepremičninskem pa tudi tistih, ki se tičejo socialnih transferjev. Ti so predvsem dojemanje osebne lastnine krepko zamajali. Naše domove, z leti pridobljene stvari, prigarane hiše, domačije, vse kar se nam je zdelo, da je edino nedotakljivo in da se temu ne more nič zgoditi je postavili v veliko primerih pod vprašaj. Iznenada je začelo izgledati, da je najbolje imeti »nič«! Pa tudi delati nič, ampak to je že druga zgodba. Za vse skupaj pa tudi ni več prostora. Lahko pa bi potegnili eno primerjavo, bolje rečeno paralelo. Splača se samo s tujim mahat po koprivah. Ali pa menjavati tiste zaimke. Kakor nam paše. Kot kadar smuča Tina Maze. Ko zmaguje je naša, ej naša Tina. Ko je tretja ali peta. Ja, no, naša Tina. Ko je petnajsta … ko pade … saj imata itak privat firmo s tistim Lahom.
Kako jima sploh da zveza denar? Tisti je pa ja naš. Mu mater!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · mojblogmojejamranje

Literarni večer!

9.12.2013 · 12 komentarjev

Knjižnica Cerkno vas v četrtek ob 18h vabi na literarno urico s pisateljem Daretom Likarjem. Ob pomoči ge. Brigite, vodje knjižnice se bo z avtorjem knjig “kovač je dec” in “Faca” pogovarjala predsednica idrijskega literarnega društva RIS, Ivana Gantar.
Beseda bo tekla o pisanju, knjigah in še marsičem.

»Ja, moj je pa…….tak….kako bi rekla…Pošten!«
Sledilo je nekaj dolgih trenutkov, saj so
ostale najprej reagirale skoraj osuplo in jo gledale, kot da je rekla nekaj
strašno čudnega. Zadrego je prekinila Nerga s celim kupom besed, tako da je
zgledalo, kot da prej sploh niso govorile o svojih strašnih mačotih. Babe so
bile že zelo dobre volje. V nadaljevanju so si začele že praviti vice, ki so
sprožali salve cvilečega smejanja. Proti koncu so celo tudi malo zapele, a s
tem niso pretiravale. Pomanjkanje ubranosti je bilo celo za rahlo opite
izvajalke preveč očitno.
Oštarijo so precej po polnoči počasi zaprli.
Gospe so poklicale svoje moške in se hitele poslavljati. Polne so bile obljub
in zagotovil o pogostejših srečanjih in o tem, da se bodo kdaj poklicale.
Šefica je Nergo in Fensi povabila v svoje vozilo, da ju pelje do centra, kjer
ju bosta dedca pobrala. Kraja njuna soproga menda nista preveč vajena. Ona je počakala in jim ob odhodu še pomahala. Ravno takrat pa jo je iznenada prešinilo.
»Aja,« je zaklicala, »pa še to sem pozabila…«
Ostale tri v avtu niso slišale in so mislile, da je odhajajočim prijateljicam pač
poslala le še en pozdrav in njena misel se je čisto sama izgubila v hladni
decembrski megli, ki se je vlekla med lipami predmestnega drevoreda. …..
»Pa zgodbe tudi piše!!!!« (odlomek: Štiri gospe … Faca)

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

KLOP

3.12.2013 · 10 komentarjev

Tako sedim v naslonjaču, ki sem ga kupil v hoferju. V akciji, kakopak, in gledam v bel ekran, ki mi mojo pozornost vrača z lahnim, skoraj nežnim osciliranjem. Tuhtam ali ni mogoče pol ali tričetrt stopinje prehladno, posebno v noge, ali ne bi mogoče zraven ekrana postavil nekaj, da bi med morebitnim pisanjem kaj prigriznil in ali ne bi bilo pametno opaliti še eno pasjanso prej kot se lotim.

O energiji, torej o tistem česar definitivno nimam skoraj nič, nisem nameraval. Nasploh s tem ne spodbudim kakšnih pričakovanih reakcij. Sicer ne vem kakšne naj bi bile, ampak po navadi me nihče ne jemlje posebno resno. Pa čeprav domnevno znam še kar solidno opisovati stvari in občutke in zelo plastično povem kako se mi cel dan zdi, da vso »moč«porabim za to, da stojim na dveh in da se mi zdi, da ne morem dvigniti več kot na primer kakšne pol kile, doživim kvečjemu posmeh, ali pa, še huje, pripombe v stilu: »Ja, zdaj je takšen cajt! Saj smo vsi takšni! Taka luna je … itd … itd!!«

In me ima, da bi koga zgrabil za kravateljc. Če bi, seveda za to imel moč. No, mogoče mi zdaj malo upanja, tako za to, da me bo kdo jemal resno, kot za to, da se bo to uredilo, daje napotnica za dohtarja, ki se bo ukvarjal z mojo boreliozo, ki bi znala biti vzrok za to stanje, vseeno pa se bojim, da sem pač preprosto tak. In kar je še huje, da sem samo eden od mnogih.
Neki dan sem se malo spotaknil ob cinično pripombo mladeniča na fejsbuku, ki je zviška spraševal vstajnike izpred leta, kje ste, zakaj ne demonstrirate več, kaj ste dosegli? Ob tem seveda, da on ni bil tako neumen, da bi hodil takrat v Ljubljano in tam tako brezplodno zapravljal čas. To bi bilo seveda s strani takšnih cinikov čisto znosno, če bi hkrati znali povedati kaj so pa oni vsaj poskusili narediti, da bi se kakorkoli postavili nemarnostim, ki se nam dogajajo in, ki jih tudi sami tako radi in tako pogosto kritizirajo. Na toplem in v udobnih položajih, seveda.

Ampak ne smem biti niti preveč kritičen do modela, kot tudi ne smem preveč povzdigovati tistih protestov. Konec koncev smo res kar veliko razmišljali takrat, zakaj mora to potekati ravno pozimi, pa ali je res treba, da je v petek, pa ali je ura taprava … in takšne jako pomembne stvari!

Te dni lahko na teveju pogledamo Ukrajince, ki se ne morejo sprijazniti, da se njihovemu predsedniku ne mudi v Evropo. Pa ne bi niti komentiral njegove skeptičnosti ali karkoli ga že muči. Ampak uspelo se jim je zorganizirati in nekaj sto tisoč jih rogovili po ulicah Kijeva. Tako kot je treba so se tudi zmikastili z žandarji in razsuli dovolj stvari, da zadeva zgleda resna.
Še bolj divje zgledajo protesti na Tajskem. Tam je narod preprosto napadel utrdbe vlade, parlament in podobne svete kraje. Seveda mora tudi tam nekdo organizirat in vzpodbuditi vse skupaj, ampak ko pogledaš tiste ljudi. Do pasu goli, z rdečo cunjo okoli glave in ihtavim, odločnim pogledom. Mislim, to, gospodje, je jezen in odločen človek. Ta ne tuhta ali je tričetrt stopinje pretoplo ali prehladno. Ta nima bolezni od klopa in ta ne piše na blogih in v forumih »Dost nam je! Gotovi ste! Poslance na minimalce! In podobne brezplodne bedarije!«

Res mi pade na pamet, da tudi borelioze nima, ampak hkrati pa tudi, da morda tudi sam ne morem na tistega usranega klopa zvaliti prav vsega. Me skrbi, da je velik del moje šibkosti odporen na vse antibiotike. Da je preprosto del mene, del ljudi okoli mene in del naroda. Da je prirojena, privzgojena lastnost, ki smo se je nalezli skozi par generacij, ki s(m)o živele v nekem času, ko smo sicer imeli prav tako usrane plače, korupcijo,klientelizem in podobne nemarnosti. V manjšem obsegu mogoče ampak vseeno. Nismo pa poznali skrbi za svoje službe, skrbi za to ali bomo naslednji teden še imeli svojo fabriko ali jo bo kdo odvlekel v Romunijo, nismo vedeli za bankrote, stečaje in čakalne vrste za hudo bolne ljudi. Borbenost, ihta, pogum … to je začelo v nas krneti. Tako kot oči človeške ribice, ki v temi kraških jam enako dobro shaja brez njih, se nam je borben duh počasi manjšal in nazadnje ostal samo še sled, ki bi lahko, tako kot za tiste proteusove pikice, strokovnjaki razglabljali, ali je tam sploh kdaj kaj bilo! Za pomoč pri raziskavah bodo lahko uporabili stare knjige, kjer bodo ugotovili, da je Črtomir raje šel v smrt, kot v suženjstvo in da je Iztok z golimi prsmi širil svoje svobodno obzorje. In tuhtali bodo kako se je lahko počasi njegovo junaško sedlo spremenilo v hoferjev naslonjač.

In tako smo postali iz ihtavih bojevnikov en kup sitnežev. Vsi povprek nekaj pametujemo in večina nas čisto natančno ve, kaj bi bilo treba storiti. Tudi tistih nekaj najbolj kompetentnih, ki na nek način uživajo dobre strani slabega stanja, povzema to taktiko. Dobijo se na, na videz strašno fatalnem, kriznem sestanku in se menijo. »Tako bi bilo treba narediti!!!« sklenejo nazadnje in strašno odločno glerdajo v kamere. Potem pa se ne zgodi nič.
Mi pa sploh nič. Zase se postavi samo nekaj gejev. Aja, pa en vegan!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu