Ena o nasilju

25.11.2013 ob 16:51

Ob dnevu posvečenemu nasilju nad ženskami si ne morem kaj, da ne bi nalepil te zgodbe.

Milče kot so mu prijatelji pravili je bil kar pravi naziv zanj. Bil je res kar mila pojava, manjše postave in dobrodušnega obraza. Bil je prijazen do okolja, do sosedov, do prijateljev, do matere dokler je bila še živa in sploh do vseh, ki so ga obdajali. Marsikdaj je seveda kdo znal izkoriščati njegov neborben odnos do življenja in zastonj so mu prijatelji svetovali naj se ne pusti in naj udari kdaj pa kdaj po mizi, saj je vendar dedec in ne baba.
Ne, Milče ni poznal neprijaznih besed in dejanj. Krivico, ki se mu je zgodila je znal požreti. Takrat se je opravičeval sam sebi in iskal izgovore za svojo nepokončno držo. Ko mu je bilo najbolj težko je našel uteho pri svoji veliki ljubezni. To so bile njegove čebelice. Imel je majhen čebelnjak in tam je bil skrben gospodar. Tam je pozabil na stvari, ki so ga morile in zazdele so se mu majhne in nepomembne.
Bil pa je, ne pozabimo omeniti, priden in sposoben možak. Izučil se je in redno je hodil na šiht. Nikoli ni zamudil ali drugače zanemarjal svojega dela. Sodelavci so radi delali z njim in on z njimi . Kaj malo mu je bilo mar, če je kdo kdaj zahteval, da opravi kakšno njegovo delo, če je moral kar prepogosto skuhati kavico ali pometati okoli strojev. Še celo nesramnosti šefa Flavia si ni pretirano gnal k srcu, le tu pa tam ga je imelo da bi…….. takrat je požrl slino in sam pri sebi zamahnil z roko. Se bo že potolažil, si je mislil. Resda, tolažbe bi bil bolj potreben sam.
Tako so minevali dnevi, meseci in leta. Milče si je uredil dom, kupil si je soliden avto in tudi na knjižici je bilo vedno kar nekaj rezerve. Tudi v družbo je rad šel, saj mu prijateljev ni manjkalo. In, seveda, imel je svoje čebelice. Lahko bi rekli, da mu je kar dobro šlo. Vendar pa! Ja Milče je ostal v svoji hiši sam. Precej let po očetu ga je zapustila še mama, ki je skrbela zanj do svojih poznih let. Po tistem je Milče pogosto tuhtal o svoji osamljenosti, ko je stopal po mrzlih praznih sobah. Ja, ni bil več ravno rosno mlad naš junak, bolj štirideset kot trideset jih je že imel. “Ampak ženska? “, se je pogosto vprašal, “kje bom jaz kakšno dobil?”. Po svoje je bilo to res vprašanje. Če smo rekli, da je bil fant plašen in naiven, je to glede žensk veljalo kvečjemu še dvakrat bolj.
“Ta bo prej zbrcal šefa in mu sprašil nemarno rit, kot pa pošlatal babo !”, so ob neki debati pomodrovali njegovi sodelavci.
Ampak, glej vraga, tudi to se je zgodilo. Kako točno je prišlo do tega ni znano. Pravili so, da je Milče iskal ženo preko oglasa, celo to je bilo slišati, da so mu jo preko cajtengov zrihtali brez njegove vednosti. Vsekakor, začel se je dobivati z Zofko. Nekje s Štajerskega konca je prišla. Ni bila posebno privlačna in nekoliko robato je delovala, znala pa je biti prijazna in se prikupiti naivnemu ženinu. Milče je, kot vedno, porinil na stran negativna, neprijazna čustva. Ni se preveč obremenjeval z njeno zunanjostjo in ni dajal posebne cene temu, da Zofka bolj gleda njegovo hišo in avto kot pa njega. Sicer pa Zofa je bila očitno izkušena ženska in kaj kmalu je znala omrežiti Milčeta s svojo pestro ponudbo hinavščine in zlaganih nežnosti. Njuna zveza je v kaj kratkem času privedla Milčeta pred oltar. Vsi njegovi prijatelji in znanci so bili na poroki in menda so zgledali kot bi opazovali športno prireditev in močno dvomili v izid. Od njenih je na poroko prišla samo njena Mati, stara neprijazna babnica, ki je s svojimi namrščenimi očmi še bolj švigala okoli sebe kot njena novoporočena hčer. Imela pa je za mladoporočenca zelo zanimivo in izvirno darilo. Sebe namreč. Tašča se je meni nič tebi nič, odločila ostati pri Miletu in svoji hčeri in ničesar se Milče ni mogel domisliti s čimer bi to upal preprečiti.
Kmalu po sklenitvi njune zveze so se vse slutnje ljudi okoli njega pokazale za upravičene. Zofa je ob podpori stare kmalu oblekla hlače in Milče je bil v svoji hiši vsak dan bolj hlapec in manj gospodar. V začetku je v svojem presenečenju poskusil kaj urediti pa ni šlo. Ko je prvič poskusil s pogovorom, sta obe bruhnili v ponarejen neutolažljiv jok in par dni ju ni več upal obgovoriti. Še enkrat si je pozneje drznil povzdigniti glas. Takrat si obe ženski nista več trudili s pretvarjanjem, ampak sta planili na možička in komaj se jima je umaknil. Ja celo bežati je moral pred ženo. Pravili so celo, da je baba že takoj drugi dan po poroki obrnila ključ v spalnici in da Milčeta ni več spuščala vanjo. Siromak si je tako postlal v drugi sobi. Moral je ubogati odljudni babnici in vse več časa je prebil pri čebelnjaku in tam premišljeval kako neprijazno je življenje do njega.
Pa nikar ne mislite, da je imel pri čebelah mir. Kaj rada ga je Zofa tudi od tam spravil kakor hitro je pogruntala, da mu to veliko pomeni. Ampak ravno glede taga se Milče ni popolnoma vdal in kmalu je opustila namero, da ga odvrne od nepomembnega hobija. Je pa zato v kaj kratkem času imela po svojem okusu urejene vse ostale hišne zadeve. Nase je imela prepisano vse ostalo imetje in pooblastila za Milčetove knjižice.
Ja, naš prijazni neodločnež je postal bednik, da mu ni bilo primere. Imel je ogromno hišo a je bil praktično brezdomec. Počasi tudi prijateljev ni bilo več, saj nesrečnik ni smel in ni več upal odhajati v družbo. Njegovo delo je tudi postajalo vse bolj mučno. Poleg pokvarjenega Flavia se je tudi marsikateri sodelavec rad delal norca iz njega in njegovih težav.
Nekaj pa se je v nesrečniku le začelo spreminjati. Saj je bil še vedno miren in poslušen. Tudi če so se kovači med krohotanjem grobo šalili z njim; “Če ne boš priden, bomo Zofki povedali !”in podobne neslanosti , Milče ni zgubil živcev. Le nekje globoko v njem ga je začelo nekaj razjedati in načenjati njegovo dušo.
In kakor je postajalo njegovo bivanje bolj neznosno in bolj bedno, bolj je postajal miren, zagrenjen in vase potegnjen. Tista stvar v njem pa je vrela in čakala, da bruhne na dan. In zgodilo se je. Nekako slabo se je počutil Milče in kmalu po malici je odšel s svojega šihta in se namenil domov. Tam ga je po vseh dosedanjih čakalo še eno presenečenje. Ko je stopil v hišo, je ugledal nepričakovani prizor. Zofa se je na njegove, kavču valjala z močnim, brkatim dedcem. V svoji strasti ga niti nista takoj opazila. Ko je Zofka uvidela situacijo je zakričala: “Izgini!” Milče je skorajda podzavestno zbežal,a ga je nekaj držalo na mestu. Skozi možgane so mu brez reda in nadzora bezljale misli in spomini na vsa leta, ko mu je življenje jemalo še tiste male radosti. Gledal je Milče široko in stekleno, v resnici pa je gledal nekam vase. “Kdo si , Mile?”, se je spraševal. “Dom so ti vzeli, prijatelje tudi, čast in dobro ime. še kri ti bodo popili. Kakšen človek, za vraga si, Mile moj?” Takrat se je v njem nekaj pretrgalo. Z neverjetno močjo je ustavil visokega dedca, ki se je brez posebnega strahu, ležerno poskusil obleči in odstraniti iz neprijetnega okolja. Milče je spustil nečloveški krik, tipa podrl na tla, ga nekajkrat s pestjo udaril po glavi. Človek se še ni uspel začeti braniti, ko mu je milče planil v črno grivo in mu med strašnim renčanjem odgriznil célo uho z dobršnim delom skalpa vred. Ranjeni prešuštnik je čisto nag kriče zbezljal iz hiše preko celega trga do svojega avtomobila.
Milče je, čeprav krvav in raztrgan, čisto mirno odšel iz hiše. Imel je odločen korak in nenavaden izraz na obrazu. Ja, z Miletom ni bilo nič več v redu. Iz neznanega razloga je odcapljal nazaj proti fabriki. Tudi ko je prispel tja, je kot izgubljen obstal sredi delavnice in niti pripomb in obgovarjanja delavcev ni slišal. Zaslišal je šele Flavia, ki se je približal za njegov hrbet. “Kaj postopaš tod okoli, cepec? Ali nisi nekaj cvilil, da te šraufa po vampu? A te je Zofa poslala nazaj?”, je v svojem slogu zabavljal Milčeta. Ta je takrat na njegovo presenečenje siknil:”Flavio, peder zagamani, jebemti mater pasjo!” in se obrnil. Ko je slišal Milčetovo nenavadno govorjenje in zagledal njegov okrvavljeni obraz, se je sicer prestrašil a je vseeno spregovoril:”No, Mile, besed pa ravno ne izbiraš danes!” “Motiš se,” je hladno odgovoril “ravno danes sem jih dobro izbral”, in zamahnil. To ni bila več tista ubogljiva Milčetova roka. To je bila težka, močna roka, ki je nosila s sabo desetletja žaljivk in krivic. V naslednjem trenutku je počilo, brizgnilo in Flavio se je nezavesten sesedel ob zidu. Zgledal je, kot bi mu sredi obraza zrasel rdeč zmečkan brokoli.
Milče je zapustil tovarno, kot da bi opravil pomembno delo z istim počasnim korakom in pogledom drogiranca. Ko se je približal domu, ga je najprej pričakal nov šok. Na vrtu njegove hiše je gorelo. Bil je čebeljnjak. Takoj je uvidel, da je prepozno, da bi kaj storil in stopil je proti hiši. Zaklenjena vrata ga niso zadržala. Razbil jih je s kosom cevi v nekaj sekundah. Babnici je našel v sobi. Najprej se mu je na pot postavila stara, ki je nekaj poskušala storiti s prošnjo in jokom. Z nekaj potezami je staro spravil skozi zaprto okno in pristala je z zlomljeno hrbtenico nadstropje niže. Zofka se je tresla v kotu in nase vlekla odejo. Bledo in prestrašeno je Mile prijel za dolgo grivo in z njeno glavo razbil veliko ogledalo. Podrl jo je na tla in obsedel na njej. Z roko je poiskal enega izmed velikih kosov stekla, ki so ležali naokoli in ga z nečloveško močjo celega zabil med njena rebra, ga izvlekel in zabil in zabijal še in še ter ga nazadnje pustil v njenem trebuhu in se opotekel do zidu. Zofa je medtem, ko je spuščala svojo pokvarjeno dušo v kosu špegla po katerem so polzeli koščki njenih jeter še lahko videla svoj agonični ksiht. Čisto na robu je še videla Milčeta, ki je sedel pri zidu, se bedasto smehljal in si z drugim kosom stekla mrcvaril žilo na roki.
Policija in reševalci z Milčetom niso imeli težav. Odpeljali so ga iz mesta in nikoli ga niso več videli. Brez težav so mu rešili roko, glave pa mu menda niso mogli. Na Milčeta so ljudje počasi pozabili. V njegovo hišo so prišli tuji ljudje in pogorišča, ki je ostal za čebelnjakom ni bilo več.
Le redkokdaj, leta kasneje se je kdo spomnil nanj. Tako so enkrat možje v gostilni omenili njegovo ime. Bil je december, mesec boja proti nasilju v družini. Po radiu, televiziji in v časopisih so razglabljale dohtarice in učenjakinje o teh nemarnostih in devale v nič može, ki robantijo v svojih domovih in ustrahujejo svoje ženske. Ja, takrat so omenili tudi strašnega Milčeta in niti eden se ni več spomnil, da je bil kdaj prijazna in mila pojava. Ne, on je bil eden izmed njih. On je bil nasilnež brez primere.

  • Share/Bookmark
 

17 komentarjev na “Ena o nasilju”

  1. miri pravi:

    Vrč hodi po vodo,dokler se ne razbije,pravi pregovor.

  2. Realnost ? pravi:

    “Ob dnevu posvečenemu nasilju nad ženskami si ne morem kaj, da ne bi nalepil te zgodbe.”

    Dare, ja, viš … ta zgodbica mi je pa ostala v spominu, odkar sem jo na tvojem blogu prvič brala. Kar je zate, kot pisca, verjetno dober znak, hehe. Spomnim se celo tega, da je nisi objavil “ob dnevu posvečenemu nasilju”, niti na mednarodni dan boja PROTI nasilju nad ženskami (kot je pač danes), ampak je moralo biti tam nekje spomladi leta 2009 (če me spomin ne vara?)

  3. Realnost ? pravi:

    Dare, saj dovoliš še eno “mož besedo” pod tem naslovom? Eni tvojih zvestih bralk bi namreč rada povedala, da sem si sinoči končno uspela ogledat tisti dobre 3 ure trajajoč film, posnet po resničnih dogodkih, z naslovom Ghandi.

    Olna. Z zamudo, vednar od srca :D ti torej sporočam, da sem obljubo tebi, da si bom film o temu svetovno znanemu miroljubcu Ghandiju ogledala, končno izpolnila. Resda je od tedaj minilo že par let, ampak evo, vsaj držala sem obljubo.

    In tako je naš junak, ta Človek z veliko začetnico in glavni protagonist za pravičnejši sistem – Mahatma Ghandi, že pred dobrim stoletjem modro pogruntal, da je “revščina ena najzahrbtnejših oblik nasilja” …

    Se mi samo zdi, ali je v zadnjih nekaj desetletjih, po principu “oko za oko” (tudi v naši podalpski lepi) res postalo vse več maščevalno nastrojenih – slepih??

    Nasilju (vseh oblik, vrst, podvrst, nadvrst, načinov in izvedb) pravzaprav nikjer ni videti konca in seveda se v Indiji še vedno dnevno odvijajo fizična posilstva … ampak film, film je pa ganljiv. Vreden večkratne pozornosti. Priporočam.

    http://www.youtube.com/watch?v=vJ9ocRjjx1I

  4. Olna pravi:

    Dare, zagrizene feministke bi zdajle dvignile obrv in rekle, “no ja, mogoče je izjemoma res kdaj tudi tako, ampak izjema kot vemo, potrjuje pravilo.” In bi spet imele praaav! :D (Kot vedno.)

    Saj podobne, seveda ne tako drastične primere, poznamo skoraj vsi. Ampak takšni primeri so res razmeroma redki in se nekako izgubijo med množico onih, “klasičnih.”

    Žena mojega študijskega kolega je točno vedela, s čem bo moža najbolj razbesnela, in je v “odločilnem trenutku” izbrala točno to – sledilo je nekaj odrgnin in modric, ki jih je gospa dobro izkoristila, ko je bilo ob ločitvi govora o obiskovanju otrok…

  5. Olna pravi:

    O, pozdravljena, realna-jivka! :D

    Lepo spet brati od tebe. Sicer ti silno zamerim, da si rabila toliko časa, da si si ogledala Gandhija. No ja, mogoče se je vmes medil in je zdaj še boljši.

    Posvetiti svoje življenje (in ga večkrat tvegati) zaradi ideje pravičnosti, brez lastne koristi – ej, da smo homo sapiensi lahko tudi takšni, me malo tolaži ob tem, kar gledamo danes okrog sebe… :(

  6. Stane debevec pravi:

    Dober dan g. Likar,

    ja tudi tako gre. Pa tudi obratno pa še kak način bi se našel. In težko je sodit, kdo je kriv in kdo žrtev, če res ne poznaš okoliščin.

    Občutek imam, da je vsaj mene šola, starši ali kdo drug premalo ali nič pripravila na življenje potem ko bom odšel od doma. Kako se je treba obnašati, kaj se pričakuje od mene, kako živeti v družini, službi, družbi….

    Potem pa je tako kot pri Milčetu. Ljudje smo različni in v nekaterih se nabira, dokler ne zavre. Drugi so navajeni že od mladosti dobiti vse kar vidijo, spet drugi…saj ni konca…

    Pa se kdo kaj trudi, da bi bilo takih zgodb čim manj ?

    Pozdrav,

    Stane Debevec.

  7. dare dare pravi:

    @Miri, lep pregovor. Zelo paše zraven.

  8. dare dare pravi:

    @Realnost, seveda mi laska, da ti je ostala zgodba v spominu. Sicer pa ne vem kdaj sem to spisal. Predvsem pa upam, da ni narobe, če si včasih dam malo potuhe in nalepim kakšno staro stvar. lp

    @Olna, tako drastični primeri so kakopak, redki. To, da je zgodba glede na klasiko, malo obrnjena pa ni tako zelo redko. Zagotovo ne. Mogoče res ni pogosto, da baba mlati deca, se pa zagotovo dogaja. Vem za primere. Nekako pa sem prepričan, da vse ostale vrste nasilja( ki jih je kar nekaj) bistveno več uporabljajo ženske.

  9. dare dare pravi:

    @Stane Debevec, kot praviš. Vsehsort variante obstajajo. Sreča, da tako dramatično ni ravno pogosto, a ne!?

  10. Olna pravi:

    Nekako pa sem prepričan, da vse ostale vrste nasilja( ki jih je kar nekaj) bistveno več uporabljajo ženske. (citat Dare)

    Tole bi bila pa tema za eno samostojno objavo…in za zanimive komentarje! :)

  11. dare dare pravi:

    Olna, mrbit pa res :) ! lp

  12. dare dare pravi:

    @AnaBalantič, kako pa je z zaključkom akcije “Primorci beremo” ? Prej sem malo brskal pa nisem nič našel!

  13. ANA BALANTIČ pravi:

    Da boste vedeli vsi, ki prebirate Daretove zgodbe, to počnite še naprej, kajti najbolj brana v Idriji med Primorci beremo, je bila njegova Faca. Čestitam. Čestitam tudi tisti knjižnici, ki je to predlagala za branje.

  14. dragica pravi:

    Dare najprej čestitke ob tako lepemu rezultatu med Primorci beremo.
    Pa še to o nasilju, ima tisoč obrazov in oblik, na njega smo velikokrat zelo slabo pripravljeni, veliko krivic in trplenja, pa tudi tragičnih zgodb, bi bilo manj, če bi se učili kako z več empatije in spoštovanja živeti drug ob drugemu, in drug z drugim.

  15. ANA BALANTIČ pravi:

    Ja, bog pomagaj, če te pa ni bilo na podelitvi priznanj, ki jih je delila Vlasta Nussdorfer. Si pač zamudil njen čudoviti nastop. A ti pa nisi nič bral?

  16. dare dare pravi:

    @Ana, hvala za reklamo :) ! Za zaključno prireditev pa mi je res žal. In tudi nikakor mi ni jasno, kako sem lahko popolnoma zgrešil, kdaj in kako se je zgodila. Sem zasigurno planiral biti zraven pa tudi obvestila iz knjižnice redno dobivam. Ja no, bo že!

    @Dragica, hvala.
    Spreminjajo se možnosti, odnosi. Ljudje niso več vpeti v nek zabetoniran, zaprt sistem, kjer imajo primitivni posamezniki neomejeno možnost greniti življeje ljudem okoli sebe. Milo rečeno, vedno več pogojev imamo, da bi se lahko imeli fajn in spoštovali drug drugega. Pa se človek očitno ni sposoben glede tega ničesar naučiti.

  17. mijau pravi:

    En ljudski pregovor pravi: Bolje prva zamera kot druga. V kontekstu tvoje zgodbe bi lahk rekel: Bolje prva klofuta kot razrezano truplo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !