Hrana za ego??

16.11.2013 ob 17:42

Nekje smo enkrat že debatirali o tem, kako po nekih mnenjih preveč ljudi izdaja knjige, kako preveč ljudi piše nekakšno poezijo in kako pretirano radi počnejo še nekatere stvari, ki naj bi bile vsaj v principu umetnost . Načelno sem sicer takšno nepotrebno mnenje zavračal. Kako naj bo nečesa takšnega preveč!? Preveč je lahko bolezni ali nesreč, sovraštva in podobnih reči. Ne pa poezije! Tudi če omenimo cinično misel Charlesa Bukovskega, ki gre nekako tako. »da je večina poezije (in verjetno tudi proze) plod pomanjkanja samokritičnosti!«
Čeprav ta uvod in predvsem ta, slednja misel namiguje na to, da poplava tega ustvarjanja pomeni tudi poplavo pisarij slabe kakovosti, temu ne navsezadnje pripomore tudi ta neznosna lahkost objavljanja in celo zelo dostopno tiskanje knjig, tokrat moj namen ni razmišljati o nivoju ustvarjanja. V nedavni debati med kolegi literati smo omenili nek poseben fenomen, ki se nam dogaja in ki mu ne najdemo pametnega razloga in smisla.
Pa naj najprej omenim eno, že večkrat poudarjeno našo lastnost. V mislih imam nekakšno apatijo, naveličanost, nezanimanje za dogajanje okoli nas. Jaz po navadi to ilustriram s kakšno drugo primerjavo, ne s kulturnim dogajanjem, čeprav je pri slednjem to zelo očitno. Običajno te, meni zelo neljube spremembe vključim v kakšno od svojih nostalgičnih zgodb. Zelo simptomatične v tem kontekstu so mi tedanje veselice, plesi v vaški dvorani. Tam so se dogajali vsakih štirinajst dni in zares se ne morem spomniti, da bi bil kdaj kakšen problem z obiskom ljudi. Saj ne mislim, da bi morali še vedno (ali pa spet) ljudje trumoma drveti na gasilske veselice, se napajati z grajskim črnim in se basati ob golici s štacunskimi kranjskimi klobasami, ki je zanje na velikem plakatu nad šankom pisalo, da so domače. Tudi to, da takrat nismo niti pomislili, da je zelo narobe, če desetkrat v enem letu v dvorani igra isti bend, ki smo zanj že skoraj po vrsti vedeli kakšne komade ima v repertoarju, je lahko v teh časih kvečjemu zanimiv spomin.

Ni zelo narobe, da s(m)o ljudje postali nekoliko bolj zahtevni. Problem je bolj, da ta domnevna izbirčnost največkrat zveni samo kot slab izgovor. Če skozi našo selekcijo ne pade popolnoma nič in potem nikamor več ne gremo, potem si moramo počasi priznati, da je kljub našim izostrenim okusom za lepoto, z nami nekaj narobe.

No, pa se vrnimo nazaj k literarnemu ustvarjanju. To je sicer malo kočljivo, saj sem del tega tudi sam. Sicer nisem vedno in povsod neznansko aktiven, ampak želim biti del tega, delno tudi zato, ker se zavedam približno kam spadam in kaj je moj domet. Znalo bi torej zgledati, da je to moje pisanje namenjeno jamranju zaradi tega, ker moje pisarjenje pritegne (pre)malo pozornosti.

Pa temu ni tako. Je pa zelo neprijetno videti, ko na literarnem večeru več ljudi prebira svoje stvari, kot pa se jih je potrudilo priti poslušat in ko celo tako zanimivi avtorji kot Lainšček, Mazzini ali Mőderndorfer na literarni večer privabijo le peščico ljudi. Ampak tu zaenkrat ne vidim kakšne rešitve. To, da so za večino neprimerljivo bolj atraktivne nekatere druge »zvrsti«, pa če mi še tako robantimo, da so manjvredne, to pa tudi ni nič novega.

Vendar pa, bolj gre tokrat za nekaj drugega. Sprašujem se o tej nenavadni neskladnosti med , vsaj na videz, ogromnim številom avtorjev, neznanski produkciji memoarske, etnološke, laično filozofske »literature« , o poplavi boleče, trpeče, do kosti globoke poezije, na drugi strani pa totalno nezanimanje ravno teh mnogoštevilnih avtorjev za to, kaj imajo s svojimi besedami za povedati drugi. Tisti, ki so glede na svoj hobi, glede na svoje navdihe, naši kolegi.
Upam, da je razumljivo, da moja kritika daleč najbolj leti na pišoče, šele potem na tiste, ki naj bi to brali. Sicer mi pa sami lahko poskušate pojasniti, kako lahko na literarni večer, na primer na predstavitev knjige pride samo petnajst ljudi, če pa je prireditev organiziralo društvo, ki ima 30 članov? Seveda moramo med tistih petnajst prišteti kakšnega nečlana in dve knjižničarki, potem da brez težav ugotovimo, da so spoštovani literati nekoga povabili na obisk, potem pa gostitelja enostavno ni bilo doma. Hecna reč, a?

Veliko ljudi opazujem, ki so zelo samozavestni in ponosni okoli vsega, kar je plod njihovih navdihov. In prav je tako. Ne razumem pa, da je to lahko, namesto da bi vzpodbujalo kolegialnost, prijetno druženje, debato na nekem višjem , plemenitejšem nivoju, da je namesto vsega tega, vse to lahko ogledalo tako očitne nečimrnosti in zagledanosti samega vase.

Verjetno je še kar očitno, da gre za reakcijo na enega ali več zelo konkretnih dogodkov. No, to je delno res, vendar pa niti malo ne dvomim, da lahko to mojo jezo prenesemo na veliko drugih področij. Povsod se zapiramo v svoje svetove. In sploh se nam ne zdi narobe, da so tako zelo majhni. Smo pa sposobni včasih katerega od teh svetov razpreti in pokazati drugim. Potem pa smo neznansko presenečeni, da to nikogar za pol pasje fige nič ne briga.

  • Share/Bookmark
 

23 komentarjev na “Hrana za ego??”

  1. miri pravi:

    Požirali smo vinetuje in žilverne,kasneje smo se ob kavarni dobivali na pogovorih,zdaj pa vidim štiri mladce v bifeju,kako se “pogovarjajo” z vsaksvojim iPadom ali kako se že reče tisti plastiki.Mlada dekleta pa mimo,kakor da so prozorna.Kako bi rekel Tine?

  2. dare dare pravi:

    Jebiga, se bo že ubrejl!! Bogve, če se na tak način lahko kaj ubrej!???

  3. mijau pravi:

    Malo me to potolaži, ker je tudi pri nas tako. Veseli smo, če na literarni večer pride več gostov, kot pa je nastopajočih.

    Po drugi plati pa je ta številčnost pišočih tudi garancija, da bo mojo pisarijo sploh kdo poslušal: moji kolegi v literarnem klubu.

    Že to je nekaj.

  4. dare dare pravi:

    Mijau, saj ravno to me preseneča, da niti to ni garancija. Edino, če bi vsakič vsi nastopali. Potem bi sicer morali potrpeti kakšno uro več, ampak bi pa vsi vse poslušali. Če bi pa slučajno kakšen zunanji prišel, ga pa naslednjič zagotovo ne bi bilo! :)

  5. mijau pravi:

    Ja, seveda. Osel gre samo enkrat na led.

  6. ANA BALANTIČ pravi:

    Se pravi, da sem imela srečo, ker me je prišlo poslušat celo 6 naših članov iz baje tako številčnega društva. Hura! Meni se zdi, da se je špil lojalnosti in imeti čas za prijatelja, že davno odvrtel. Zdaj je na vrsti plošča s foušijo. Upam, da se bo kdaj zdrgnila in preskočila nazaj na tovarištvo.
    Oni dan mi je dober znanec D. dejal, da že iz lojalnosti do prijatelja in znanca, ki izda knjigo, to kupiš in jo magari komu podariš, če ti ni všeč. Halo, je mar pravkar padel z drugega planeta?

  7. mijau pravi:

    Ana, če je ta znanec iz literarne sredine, ti ponudi svojo knjigo v zameno. Potem pa tvojo lahko naprej trampi. Seveda pa je ne sme prej prebrati, sicer se pozna, da ni več nova.

  8. ANA BALANTIČ pravi:

    Ne, Mirko, da ne bo pomote, ni iz RISove sredine, je le protagonist v moji zadnji knjigi in ne piše knjig. Šlosar pa je.

  9. mijau pravi:

    Ni slabo imeti prijatelja šlosarja. Ta ti ne bo fouš.

  10. dare dare pravi:

    Šest praviš? Masovni risovski obisk, torej!!? :)

  11. dare dare pravi:

    Glede kupovanja in menjavanja knjig pa sem jaz mnenja, da bi bilo najbolj fer in najbolj v redu, če bi vsi od vsakega kolega, ki izda knjigo, to na predstavitvi lepo kupili. Veliko smo premlevali in tuhtali, kako bi olajšali članom izdajanje, tiskanje in takšne stvari, potem pa ko imamo najlepšo možnost prispevati delček, pa pričakujemo, da nam mora avtor svoje delo podariti.
    (Dobro, menjavanje je seveda malo drugače, ampak v principu ostajam pri tem svojem mnenju)

  12. ANA BALANTIČ pravi:

    Dare s tabo se povsem strinjam, ampak ta vlak sem tokrat že zamudila. Dejan, Valter, Slavko “Škandrauc” po domače in še nekaj takih gobčnih tičev baje na veliko propagirajo mojo knjigo, odgovor pa dobijo tak: “Saj si jo bomo sposodili v knjižnici.” Kako komot, dokler bo izposoja zastonj.
    Ta premožni imajo že polne kostne knjig, drugi si sposojajo med sabo, tretji so navajeni, da Ana podarja svojo literaturo. To menda pove vse. Kriva sem pa sama, ker pišem in delam knjige, ker se ne mečem po Sloveniji, ker sem nevidna, ker sem take sorte, da ne pišem za denar in imam za največje bogastvo, če se ljudem prižgejo iskre v očeh ob prebrani knjigi.

  13. mijau pravi:

    To je največja blagodat naše države, da je vsaj obiski knjižnice skoraj zastonj. (Pri nas je članarina 10 evrov).

    Ana, bodi prepričana, da če si tvojo knjigo sposojajo, jo tudi preberejo, in iskrice v očeh se jim prižgejo.

  14. Ivana Gantar pravi:

    Saj sploh ne vem kako naj kaj napišem. Teme je toliko, da bi spet lahko dolgovezila do onemoglosti. Trenutno sem na takšnem mestu, da je kar prav, če malo zardim, ker so med našimi člani takšni zapečkarji, da jih je nemogoče pobrati s kavča in spraviti v kakšen kulturni hram.
    Ko narodu ni več mar za kulturo, potem kmalu začne izginjati tudi njegova lastna identiteta, kar pa je jezik prav gotovo. In če gremo na ulico, koliko je še ostalo od naše identitete.
    Tega ne jemljem kot kot razlog, ampak kot posledico, oziroma odsev neke zgrešene politike, čigar rezultat je narodovo bojevanje za eksistenco.
    Srečnega in neobremenjenega človeka bo povsod dovolj.
    Tako pa nas razjedata melanhonija, tiste z malo velo več pod palcem pa, verjetno strah, da jih bo dobil po buči.
    Mislim, da smo ljudje preprosto pozabili, kako se počuti naš bližnji. Dokler smo se znali postaviti v kožo nekoga drugega, smo nekje v sebi tudi gojili občutke nekakšne dolžnosti, obveznosti, da ga ne pustimo samega. Kako se torej lahko zgodi, da Idrija gosti literarnega umetnika iz Prekmurja, ki je prepotoval …in v naši prekrasni knjižnici predstavlja svojo knjigo v katero je vložil del sebe, svoj denar, čas in še kaj se bi našlo. Kaj ni to za mesto, ki bi rado živelo od turizma nekakšna velika črna pika.
    Kaj torej počnete odgovorni, da imate tako zaplankano občinstvo?
    Res smo padli v alarmantne čase in to prav na celi črti. Škoda.

  15. mijau pravi:

    Jaz si ne morem in ne želim predstavljati, da bi nekakšni “odgovorni” morali zganjati publiko poslušat naše izdelke.
    Največ, kar bi se od njih pričakovalo, je reklama v medijih.
    Mogoče pa kvaliteta ne sledi kvantiteti in naši teksti za širšo publiko niso zanimivi. Verjamem, da dostikrat tudi nerazumljivi.

  16. Ivana Gantar pravi:

    Mijau, v mojem komentarju nisem zapisala, da bi na literarne dogodke kdo moral koga “odvleči”, je pa žalostno, da vljudnim vabilom navkljub tja ni nikogar.
    Torej ti praviš, da je razlog v kvantiteti. Mogoče. saj ne vem. Morda. Torej po tvoje tja sodi F. Lainšček, N. Maurer itd.
    Je pa vendarle nekje zelo blizu nas občina, kjer se županja ali pa vsaj njena namestnica zagotovo udeleži kulturnih dogodkov, s svojim pozdravnim govorom. Je to res tako težko?

  17. dare dare pravi:

    Feri Lainšček je bil nedavno v knjižnici v Cerknem. Ljudi 10+! Žalostno.

    Mijau, Ivana, mislim, da je jasno, da ima politika kar nekaj tu zraven. Ima prste vmes v šolskem sistemu in konec koncev imamo tudi kulturno ministrstvo.

    Lahko pa tudi zaključimo, da je to naše ukvarjanje preveč masovno in nezanimivo. Seveda se to ponuja kar samo od sebe. Saj če bomo preveč jamrali, nam bo to še kdo v obraz zabrusil :) !

    Će je turška limonadasta nadaljevanka tako neznansko bolj zanimiva, kot urica literature, pa čeprav amaterske, je pa itak vsaka debata brez pomena! lp

  18. mijau pravi:

    Ivana, sploh ne bi mogel našteti nobenega imena, zaradi katerega bi se, na primer podal v Ljubljano poslušat odlomek iz njegovega dela.

    Tudi ne mislim, da kakšen izdelek meni še neznanega avtorja ne zasluži več pozornosti, kot pa našteta imena. A jaz nimam niti dovolj ocenjevalskega znanja, niti volje, da bi šel te bisere odkrivat po Sloveniji.

    Nekdo, ki je dovolj kvalificiran in plačan za to, naj med maso ustvarjalcev odkriva zanimive stvaritve, napravi kakšne tedenske polurne oddaje in nam jih ponudi na nacionalki!

  19. Olna pravi:

    Dare, v tvoji naslednji knjigi tale zapis daj na častno mesto. Na moji zasebni top-listi je čisto zgoraj. Super!

    Ja, za marsikaterega “avtorja” bi bilo bolje, da bi rajši kaj prebral, namesto da piše…

    Ej, polepšal si mi večer. Hvala! :D

  20. dragica pravi:

    Ana čez nekaj dni boš imela predstavitev na našem koncu, iz knjižnice smo dobili vsi, ki imamo email, dobili zelo prijazno povabilo in predstavitev, sama sem si že obkrožla datum in uro na koledarju, pa zgleda da mi ne bo uspelo, ker pač nekdo nima posluha, da bi neki sestanek prestavil za kakšno uro ali dan prej, bo pa na predstavitev šla moja prijateljica, ki ima tudi Idrijske korenine in kupila eno knjigo tudi zame. Zadnje čase sem bila na več predstavitvah knjig, leposlovnih in strokovnih, pa je bilo vedno zelo krepko več obiskovalcev kot nastopajočih. Upam , da boš tudi ti Ana prijetno presenečena.

  21. Olna pravi:

    Ojej, zdajle sem še enkrat vrgla pogled na moj zadnji komentar…pa se res bere prepotentno! :(

    Opravičujem se avtorjem, ki se tukaj oglašajo – moj drugi odstavek je veljal za tiste avtorje, ki prav res objavljajo neužitna besedila, in sicer pretežno “pesniki”. Saj ne morem niti reči, ali mi je nekaj všeč ali ne, ker preprosto – itak ne razumem. Kot tudi gledaliških predstav ne…

    Seveda pa moram dopustiti možnost, da moj okus ni dovolj prefinjen. In da bodo taiste reči nekega dne obvezno čtivo, klasika, legendarne, citirane… :)

  22. mijau pravi:

    Olna, nimaš se zakaj opravičevati. Saj si napisala marsikateri, to pomeni, da so to tisti drugi, nerazumljeni.
    Jaz sem celo na naši literarni delavnici izrekel “bogoskrunsko” misel, da nekateri pesniki pač nekaj napišejo, potem pa kot moderni slikarji čakajo, da bo kak poznavalec razložil, kaj so mislili.
    Čeravno sem uporabil besedo nekateri, si najbrž nisem pridobil novih prijateljev.

  23. Olna pravi:

    Uh Mijau, midva se pa res vedno razumeva… :razz:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !