Za Martina iz arhiva

10.11.2013 ob 12:37

V deželici, ni bilo nič več tako kot prejšnja leta. Spominjal se je še Janez tistih let. Marljivi so bili njegovi rojaki in veseli.Delali so trdo vse dneve na svojih poljih in majhni so bili njihovi pridelki. Vendar, njihova skromnost in poštenost jih je držala pokonci. In ljubezen. Njihove blede drobne ženičke so jih ljubile in vsem so se rojevali rdečelični kuštravi kričači. Tudi poveseliti so se znali Janezovi rojaki pred leti. Zaplesali in zavriskali so ob harmoniki in vriskanje se je slišalo in fantovska pesem. Radi so popili kozarec domačega vina ob takšnih priložnostih. Ma, kaj kozarec? V resnici so se zaslužene kapljice napili kot krave. Takrat so radi ponosno udarili po mizi in se kdaj pa kdaj tudi malo zmikastili a so se že naslednji dan hiteli opravičevati in gladiti neprijetne spore. Drugače pa se niso prepirali. So pač skrbeli za svoje stvari. Niso se pehali za blagom in veljavo. Zadovoljni so bili s svojimi hišicami in toplino v svojih številnih družinah. V oblast se pa še posebno niso vtikali. “Komanda mora bit” so pogosto rekli in vse je teklo svojo pot. Ja, srečni so bili ljudje v tistih letih.
Dandanes pa slika ni več takšna. Ne, niti približno ne. Marljivost in garanje je zamenjala preračunljivost in potuhnjenost. Glavna in najbolj cenjena aktivnost je uporaba komolcev in jezika. Polja in pluge je prerasla robida. Oženi se le tu in tam kateri in njihove babnice nimajo več tistih prijaznih drobnih pogledov. Predvsem pa nikjer ni več videti otrok. Le tu in tam se kakšen debelinko drži krila svoje matere.

In veselice, kozarec vina med prijatelji? Kakšne veselice neki, kakšna pijača? Škoda se zdi prebivalcem časa in še bolj denarja za takšne neumnosti. Čas in denar je potrebno trošiti za svoj vzpon. In vzpenjali so se Janezovi rojaki po lestvicah v politiki, denarništvu in vsej podobni ropotiji. In vse lestve so vodile le še bolj stran od ljudi. In sreča? Sreče Janez med temi ljudmi ni več videl. Ja, res, standard in demokracija sta prišla med prebivalce dežele.

S takšnimi mislimi se je Janez približal ulici, kjer se je kar trlo ljudi. Pririnil se je nekako do ceste in ugledal strašen prizor. Po poti ob kateri je mrgolelo gledalcev, je peljala žalostna in grozovita kočija. Dva konja sta vlekla voz na katerem je bil v železni kletki privezan možakar srednjih let. Bil je videti zdelan in uničen od pretepanja. Očitno je bil tudi več dni privezan na stebru na trgu, kjer so ga debele branjevke sramotile, ga ljudje obmetavali z gnilo solato in kjer so otročaji scali po njegovih nogah. Janez je kar otrdel od groze. Tudi marsikateri od ostalih prič strašnega dogajanja je bil zgrožen. Pa ne vsi. Prenekateri je kar privoščljivo ogledoval nesrečnika, ki so ga peljali na očitno zadnjo pot. Marsikatera gospodinja je jezno gledala hudodelca in navijaško dvigala pesti proti njemu.
“Kaj hudiča pa je zagrešil?” je Janez pogumno vprašal.
“Pšššt!” se je sunkovito odzvalo ducat ljudi hkrati in Janez je imel občutek, da je postavil prepovedano vprašanje. Bom raje tiho si je mislil.
“A je koga fental?” je tiho siknil, ko ga je spet premagala radovednost.
Zdelo se mu je, da se je nekaj ljudi zahihitalo. Eden njegovih znancev je stopil stran od množice in stopil bliže k njemu. “Daj no bodi pameten! Če koga ubiješ, se ti vendar v teh časih ne more zgoditi kaj hudega. Tudi če ti kdo kaj dokaže, se lahko pritožiš na postopek ali pa zahtevaš zamenjavo sodnika.”
“Se pravi, da je ropar!?”
Po odzivu sodeč, je ustrelil še bolj mimo. Kdor krade je v teh krajih bogat, ne zaprt, so mu na hitro pojasnili in se trudili v miru opazovati dogajanje.
A Janez je vrtal in jih motil. Zvrgli so mu še posilstvo, incest in izsiljevanje.
Vse bolj groza je bilo našega junaka. Obsojeni nesrečnik je klecnil in presunljivo kriknil v svoji agoniji.
“Veleizdaja!” se je domislil Janez zadnje možnosti. Prisotni so zavili z očmi. Kaj le lahko izdaš v tej naši demokraciji, saj vsi vse vedo!!!!
Janeza je postalo groza in prestrašeno in proseče je streljal okoli sebe s svojim zmedenim pogledom. Procesija se je pomaknila proti morišču. Med hojo je Janez zavil v temačno vežo, za sabo potegnil svojega znanca in ga grobo pribil ob steno..
“Kaj se dogaja za božjo voljo, pojasni, pojasni!!”
Znanec se je sprijaznjen z brezizhodnostjo položaja odločno zazrl v Janeza in pokazal svoj ravno tako prestrašen obraz.
“Janez, kaj ti še ni jasno!” je rekel in glas mu je zadrhtel. “Napil se ga je !”

(function(i,s,o,g,r,a,m){i['GoogleAnalyticsObject']=r;i[r]=i[r]||function(){
(i[r].q=i[r].q||[]).push(arguments)},i[r].l=1*new Date();a=s.createElement(o),
m=s.getElementsByTagName(o)[0];a.async=1;a.src=g;m.parentNode.insertBefore(a,m)
})(window,document,’script’,'//www.google-analytics.com/analytics.js’,'ga’);

ga(‘create’, ‘UA-45603168-1′, ’siol.net’);
ga(’send’, ‘pageview’);

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Za Martina iz arhiva”

  1. Didl pravi:

    Zvezali me niso, tepli tudi ne; sem se pa arhiviral včeraj skoraj za cel dan :)
    Malo si tudi ti kriv ;)

  2. dare dare pravi:

    Didl, mi je v veselje :) !! Saj je tud doma lepo, a ne!?

  3. miri pravi:

    Kakršnkoli so bili ti možje ,opisani v tvojem prvem odstavku,so bili vsekakor boljši ,kot današnji takozvani “voditelji” ali “oblastniki”.

  4. dare dare pravi:

    Miri, tudi sam sem prepričan,da je tako!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !